Zvon poje
čez širno mesto melodije svoje,
ko bi na trdo jeklo udarjal,
sam s sabo se razgovarjal:
Jaz klenkam – zvon!
In kremen se iskri
in kremen ob kremenu plameni.
Le zvon še poje!
Prišli so v očeh s plameni
pogledi ognjeni
kot zmaja.
Pred njimi – strah in trepet
za njimi drget,
o, svet, kje tvoja je pot,
ki vodi povsod
v pomlajeno življenje!
Prišli so – baš zdaj je čas,
da tolčejo s kladivi na nas
da kremen iskri,
da pesek prši.
A mi zvonarji budimo bron
in klenkamo ko zvon
da zadoni čez polje
mogočno, ko plat zvona.
