Zvonov glas ni prazen (drugi del)
| Zvonov glas ni prazen |
| |||||||||||||
Mož njen, ki je bil poprej le mej srednjimi posestniki v vasi, pridobil si je s časom toliko, da je bil blizu prvi posestnik v vsi okolici. V hlevu imel je po deset repov; prva leta imel je le kravico in par juncev. Hišo in hram moral je razširiti, da je lahko ohranil vse svoje imetje. Nakupil je mnogo kosov polja in senožetij. Kakor daleč sega oko, vse je bilo njegova lastnina. Zlato klasje zibalo se je kakor nedozirno morje v jutranji sapi in obetalo gospodarju bogato žetev. Sadno drevje upogibalo se je pod težo sladkega ovočja do tal. Gosti, polni grozdi na vinskih trtah obetali so obilo trgatev. Res, blagor gospodarju, kateremu nebo tako bogato povrača trud in znoj!
»Pa, oh, – kaj se temni nebo?
Pod njim se megle temnosive
Vale čez vrte, trate, njive
Grmeč grozno, preteč strašno«.
Grozno se stemni. Iz oblakov čuje se votlo vršenje in bobnenje. Ognjeni bliski se vžigajo, strele švigajo, grom bobni, da trepetajo tla pod nogami. Čuj! – Veliki zvon se oglasi. Mogočen, resen in veličasten je njegov glas. »Moli! Prosi! Revež!« opominja vernike k molitvi in ponižnosti, da bi odvrnil Bog pretečo nezgodo.
»Vihar strašan
Čez drn in strn grme prihruje,
Ledeno zrnje v setve suje
Oblak teman –
Končan je cvet in sad obran –
Gorje!«
Strt, uničen je up gospodarjev. Viharjeva moč vela je ledeno zrnje mej tanke žitne bilke, mej mlado, sočno ovočje, mej težke vinske grozde. Vse je posekala, vse je poklalila. Se solznim očesom pogledal je gospodar na strto polje, potem pa v nebo in dejal v srcu: »Moj Bog, pravičen si in moder. Ti si dal, Ti si vzel. Zahvaljujem Te, da si mi obvaroval hišo in družino!«
Temna noč je legla na zemljo. Nebo so zopet prepregli temni oblaki. Vihar začel je zopet razsajati.
V Selišču spalo je vže vse. Nikjer ni bilo čuti glasu, le nevihta tulila je skozi drevje. Po vasi tekla je voda kar v potokih in prenašala se seboj listje in polomnjene veje. Glej, kar se nebo hudo zažari – ognjena kača švigne čez obnebje – strašno se zasveti – zagromi in visok plamen udari iz neke strehe v vasi. Veliki zvon jame tolči v eno plat: »Pomoč! Požar! Pomoč!« Kmalu jamejo se prikazovati v temi posamezne človeške podobe in začuje se upitje: »Ogenj! Ogenj! Brezarjev hlev gori!«
Takoj bili so vsi vaščani na nogah. Eni so nosili polne škafe vode, drugi sekire, tretji kopače in svetilnice. Po večini bili so le na pol opravljeni. Ta oblekel je telovnik ali jopič narobe, drugi obul je samo čevlje, nogavice pa nosil v rokah. Tam iz skednja pridirjal je paglavec v srajci, hlače vlačil je za seboj. Skratka, mnogo se je videlo in čulo takega, da bi se moral človek smejati, ako bi ne bil položaj tako resen.
Vse je vrelo proti pogorišču, a prekasno! – Plamen obsegel je vže celo poslopje; živina v hlevu je vže poginola. Oblivanje ni več pomagalo. Plamen bil je vedno močnejši, posebno, ker je ponehal dež in je sam veter pihal v žrjavico. Ožarki odtrgovali so se od plamena in pluli nad vasjo dalje po ozračju.
Ko je ustalo zjutraj solnce, obsijalo je mesto Brezarjevega hleva – žalostno, pusto pogorišče. Na pragu našlo je Zaliko sredi kopice otrok. Vsi so jokali in ona ž njimi. Mož njen je pa pri strani stal in molče gledal v podrtine, iz katerih se je dvigal tu pa tam še dim. Videl je tam podobo zemske sreče. Z dimom valila se je v zrak in — izginola.
Minejo leta. Milo poje v Selišču mali zvonček. Od cerkve nizdoli pomika se sprevod. Spredaj stopa duhovnik, ž njim strežnik. Nekoga gredo previdet.
Sprevod se ustavi sredi vasi pred – Brezarjevo hišo. Ljudstvo ostane zunaj in poje kleče svete pesni, duhovnik pa opravi mej tem sveto opravilo. Ljudstvo se razide, le nekateri gredo pogledat k bolniku. Stopimo tudi mi za njimi.
V majhni, nizki sobi leži bleda, upadla, precej priletna ženska. Težko vže sope. Pri vsakem dihljeju izvije se ji iz prsi votel, otožen stok, kakor bi prihajal iz groba. Ob vzglavju bolnice gorita sveči. Treseta se jima bleda plamenčka in zvijata se krčevito, kakor bi se hotela odtrgati od sveče in odplavati kvišku v višave.
O, ta plamenčka sta prava podoba duše umirajočega človeka! Kakor plamen od sveče, sili tudi duša umirajočega navzgor – v sveta nebesa.
Grobna tišina je v sobici, le stara nazidna ura tolče nebrižno svoj tik-tak-tik-tak. Zdi se kakor bi govorila:
»Brez nehanja bijem,
Vence groba vijem,
Ura, vam iz dni;
Kmalu bom odbila,
V hladno prst zakrila
Vaše bom kosti.«
Ta ali oni je poprašal kaj bolnico, a ni ga več čula, ni mu več odgovorila. Le z roko je dala tu pa tam kako znamenje. Ljudje so odhajali in novi prihajali, a vsakdo je pri odhodu žalostno pomajal z glavo in dejal sam pri seb i: »Božja milost je velika, a ona ne učaka, da vzide jutri solnce.«
In res! Ravno zmračilo se je istega dne. Kar se vspne bolnica kvišku v postelji, vzdihne še enkrat prav globoko, zatisne mrkle oči in omahne nazaj v vzglavje. Zalike ni bilo več. Sladko ji spanje! Tako konča človek boj s časnostjo. V enem trenutku se rodi, živi in umrje. Od zibeli do groba je korak.
Onega večera zvonilo je v Selišču dvakrat »češčeno Marijo«, enkrat živim, drugikrat mrtvi – Zaliki.
»Milo zvon po dolu poje,
Se razlega čez vrhe,
Staro mamico zakopat
Štirje nesejo možje.«
Dva dni potem je bilo. Boter Cvarek, seliški cerkovnik, zvonil je z vsemi tremi, da mu je pot curel raz čelo. Proti pokopališču pa pomikal se je dolg sprevod. Štirje možje nosili so lepo leseno krsto, v nji truplo Plotarjeve Zalike. Prišli so na pokopališče. Mej duhovnikovimi molitvami spustili so nosilci na dolgih vrveh krsto v jamo. Želeč mrtvim večnega pokoja, razšli so se pogrebci in tudi grobar končal je svoje delo. Iz daljave pa je še odmeval zvok zvonov in klical mrtvi Zaliki:
»Mirno spi!«