Čakal sem na Šaranovičevi

Popadali so instrumenti Čakal sem na Šaranovičevi
Sinji stolp
Tomaž Šalamun
Da se ne razdevičimo
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt



Narisane vešče ne predrejo papirjev
in niti jih ne zamakajo. Guduli, gudula,
ziba se v šalčki moji. Smrt začne rasti v

soku. V njih padejo kratke palice. Moja trava,
spenjeno ličilo, moja trava, spenjeno ličilo.
Lan ubrè in potem smo pred žametnimi

Čirimurci. Trkaš na vrata, ki jih ni,
fige imajo rdeče peške. Tu se je kopal
kapitan s suho kožo. Točno tista zelena

škornja med temno in svetlo stradivarko.
Ko narase Govic. Ko gre Cirila po mleko.
Bil sem očetov šofer. Veslali smo

bliskovito. Hotel sem biti sam v pesku in se
ribati v njem ob plivkanju valov. V jezerih ni
planktona. Žica se ne ukrivi po trebušni

votlini. Potres je. Sadje se dotika tal kot
žarnica. Ciudad plava na vodi in na vogalu
me čaka pes. Smrt je lončenina. V njo kaka pes.