Da se ne razdevičimo
| ← Čakal sem na Šaranovičevi | Da se ne razdevičimo Sinji stolp Tomaž Šalamun |
Od kod je zidec → |
| |||||||
Glina tihih diaspor, je voda, če jo udari
veslo plosko, rumena? Od kod vsa ta
volna po skalah? Pošilja luna
kompas? Barva peres, dlak,
kože in ropotanje srca pod vulkani,
vse je odvisno od točke zabodenega
šestila. Dvor oponaša reko. Terry je imela
v sebi šestdeset čevljev dolgo trakuljo.
Takrat je dvor zmagal. Trakuljo smo
razsekali. Buča, sod, ali grobo rečeno,
telo, je bilo sestavljeno kot babuška: klet v
kleti. Točke prešitja so dišale po
limoni. Potem je začela dlan božati
bradavičko. Konjenicam v podzemlju so
začeli odpirati stranske vhode. Tako
smo odkrili poljano bakel, ki se je
začela pariti s sago. Ni bilo več kapitana
Bade. Pojavila se je beseda
anitra. Nedolžni so si naredili ogrlico.
In tako smo živeli. Spet so nam
začele kuhati Kasandre, krasne
opičje pošasti izpod Karpatov. In vitro
me je poljubil konj. Giudita mi ponuja
vrat. Ne delam več osmic z biciklom.