Čo, Perun in Muri
| Čo, Perun in Muri Vera Albreht |
Čo in drugi → |
| |||||||||||
Čo mu je bilo ime. Črn psiček je bil, kratkih nog, le na prsih je imel za dlan veliko belo pego. Kako so ga bili veseli Ložarjevi otroci, ko jim ga je nekega pomladnega dne podaril stric. V gradu so rabili močnejšega, boljšega in mlajšega čuvaja, pa je neko jutro pripeljal grajski hlapec na sejm in se je grede ustavil pri Ložarjevih, da odda psa. Vida ga je objemala, Julka mu je nalivala mleka in Čo je skakljal, se vzpenjal in lizal otroke — kar nič se mu ni tožilo po domu. Ž njimi je hodil na sprehode, polegal pred hišo v soncu, zvečer pa je najrajše zlezel pod štedilnik, kjer mu je Mara postljala mehko blazino in ga še povrhu odela, česar pač ni bil vajen od doma, kjer je moral spati v skednju na slami, da je čuval hišo pred tatovi.
Nekega jutra pa, ravno so se odpravljali otroci v šolo, je pridrsala v sobo dekla Meta, češ, da je pes po noči ušel. To vam je bilo jokanja, vse so prebrskali, klicali ga in žvižgali — ali psička ni bilo od nikoder.
Kar se pripelje grajski hlapec, bilo je nedeljo v jutru, zopet v mesto. Na vozičku, v kurniku, je sedel ves klavern, z debelimi vrvmi povezan — Čo.
«Pritepenec, ti grdi,» ga je zmerjal hlapec Janez, ko ga je odvezal, da ga ponese v kuhinjo. Koliko je bilo veselja in pozdravljanja med starimi znanci!
«Zdaj pa ostaneš za vedno pri nas, kaj ne?» ga je izpraševala in gladila Vida in Mara je že odrezala rdečo nedeljsko pentljo, da mu jo zaveže okrog vratu.
Tako je ostal Čo pri Ložarjevih, to pot za delj časa — v košnji pa jo je zopet odkuril po široki gladki cesti, ki drži proti gradu. Tam je ostal par tednov in spet se je odpravil na pot proti mestu, to pot čez gozd po grdem kolovozu, da je prišel ves blaten zarana k Ložarjevim, ravno ko je Meta odklepala vežne duri.
Tako se je odslej vedno zgodilo. Par dni je ostal v mestu, nekaj dni na graščini, in ko se je nekoč zopet prikazal pri Ložarjevih, je Ložarjev oče dejal materi:
«Veš kaj, temu mora biti konec! Pošljem ga prijatelju v Lašče.»
In — rečeno storjeno. Prinesli so zaboj, vanjga so nastlali slame in že je Čo vtikal ves žalosten svoj črni gobček skozi vrhnjo špranjo, ki so mu jo pustili, da bi se spotoma ne zadušil. Otroci so jokali, se poslavljali, mu metali v zaboj najboljše koščke na pot — v vozu so ga pripeljali na kolodvor, pa dalje po železnici.
Pol leta je ostal Čo pri svojem novem gospodarju v Laščah, kajti mesto, kjer so stanovali Ložarjevi, je bilo dobro oddaljeno.
Nekoč pa, curkoma je lil zunaj dež, vihar je razsajal v vrhovih jablan okrog Ložarjevega doma, — nekoč začuje Ložarjeva družina pred oknom, bilo je blizu polnoči, pasje lajanje. «Čo, Čo,» so enoglasno zavpili otroci in skočili na mah na noge. Sam Ložarjev gospod je šel odklepat — na vežnem pragu je sedel ves izmučen, umazan in moker — Čo.
«To vam je zvest prijatelj!» je dejala gospa Ložarjeva, utiraje solzo ginjenosti iz oči in celo Ložarjevemu gospodu ni šla beseda rada iz ust. Kako se je smilil otrokom! «Ti božček naš, kod pa si hodil?» ga je pomiloval najmlajši Mihec in mu privzdigoval umazane kratke tačke. Čo pa ni odgovoril, le z repkom je mahljal veselja in zadovoljstva.
«Odslej ostane pri nas,» so enoglasno sklenili vsi, ko so že ležali v postelji in vsak je zadremal to noč z mislijo na zvestega psa.
Pa tudi sedaj se je oglasila v njem potepuška kri. O mlatvi je izginil, pa se je nemudoma spet prikazal. Klatil se je po zaraščenih gozdovih, oglasil se zdaj v gradu, zdaj v mestu, dokler ga ni doletela kaj čudežna usoda.
Res, da so bili Ložarjevi vajeni, da ga po cele mesece ni bilo domov, ker pa je le že predolgo izostal, so jeli izpraševati, dali so ga obdržali v gradu in ko so izvedeli, da ga tudi tamkaj že dolgo časa niso več videli, jih je jelo močno skrbeti, kajti na zimo se je že napravljalo, a Čoa le ni bilo od nikoder.
Pa so izvedeli od starega Lukeža, ki je večkrat prehodil omenjeno pot, da ga je videl, kako je begal in se potikal po hribih in šumah s tolpo ciganov in da je nazadnje ž njimi izginil kam na Hrvaško, akoravno ni prav vedel kam in kdaj.
«Potepuška kri,»je mrmral, ko je spravljal v svojo popotno malho velik kos kruha, ki mu ga je podarila stara Meta.
Dolgo niso mogli pozabiti Ložarjevi otroci svojega črnega prijatelja. Neko noč pa, vsi so že trdno spali, stopi Ložarjev oče, baš se je vrnil s Toplic, v sobo in zbudi Vido, najstarejšo izmed četverih otrok.
«Nekaj imam zate v žepu,» je dejal, in vrgel na posteljo mladega, rdečelasega psička. Kako je Vida poskočila! Kmalu je bila vsa hiša na nogah, da utolaži nesrečneža, ki je cvilil in se tresel, dokler ni v odeje ves povit zaspal.
Zarana so vstali, ni se jim dalo spati. Sedli so na klop pred hišo in začelo se je važno posvetovanje, kako bi krstili novodošleca. Nazadnje so se zedinili in enoglasno je bil krščen za Peruna.
Perun se je pri Ložarjevih kaj kmalu udomačil. Svojo razposajenost in mladost je dokazoval v marsikaterih grdobijah, ki mu jih Ložarjeva gospa, še manj pa Meta nista mogli odpustiti. Če je le mogel, se je spravil nad Mihčev čevelj, ga grizel in premetaval, najljubši pa so mu bili mehki Metini copati. V gobcu jih je prenašal iz kota v kot, poganjal jih v zrak, majal z glavo in otepal ž njimi prav po nečloveško. Nazadnje pa jih je vzel med prednje tačice ter jih cefral in grizel — da je Meta vsa obupana zakričala, ko je vstopila v svojo sobo:
«O, ti nesrečna pošast ti! Še tebe je bilo treba k hiši! Čakaj, zdaj ti jih pokažem!» in zalučala je razgriznjen podplat v Peruna, ta pa je še tega pograbil pa hajdi ž njim pod peč …
Pred Perunom ni bila nobena stvar več varna v hiši.
«Od hiše, ali pa v šolo,» so sklenili modrejši in marsikdaj je moral Perun okusiti ostrost leskovke ali celo Metine kuhalnice. Sprva mu učenost nikakor ni šla v glavo. Ali čimbolj je doraščal, tem umnejši je postajal in čez nedolgo časa je že sedel lepo na zadnjih tačkah in prosil, če si mu držal košček sladkorja, ponujal je tačko in iz neumnega psička je postal moder pes.
Le ena slabost mu je ostala, katero so mu šteli vsi v veliko zlo. Kadar so ga vzeli s seboj na sprehode, je neusmiljeno preganjal kokoši, da so zagnale veliko kokotanje in se vse zbegane razkropile na vse plati. Perun jih je podil, otroci za njimi — to vam je bila gonja! Podil jih je in lovil, dokler ni kateri prav po mesarsko zavil vrat. Kmetice in kmetje so zagnali strašanski vrišč in videč, da so ob kokoš, so se napotili kar naravnost v Ložarjevo hišo po plačilo.
Plačali so kokoš, ali tudi Perunu je bil grenko poplačan kurji beg. Ves pobit in užaljen se je skril kam v kot; navadno ga cel dan ni bilo na izpregled. Toda v svoji mladostni lahkomiselnosti se je v drugič pravtako spet zakadil med kurjo svojat — preveč so ga mikale čopce in pisani petelinčki, da bi mirno krenil mimo njih.
Posebno veselje so mu bili pašniki, s svojimi krtinami. Tam je kopal luknje prav po svojem živalskem nagonu in tiščal svoj gobček vanje, smrčal, ker mu je zemlja silila v nos — in zopet krpal in kopal s kratkimi prednjimi tačicami, da je bil ves blaten in zamazan.
Čim starejši je postajal, tembolj se je razmehkužil. Blazina pod pečjo mu ni več ugajala, najrajši je spal sredi postelje. S tačicami si je postljal višje vzglavje, zvil se v klopčič in dremal. Dremal cel dan. Ko je prišlo poletje in je postajala vročina čimdalje neznosnejša, je polegal na pesku pred hišo. Tam je sedel, začel kinkati z glavo, da se je neredkokrat zvrnil na tla in če ga je Mihec pocuknil za rep, je renčal in kazal svoje bele zobe — ugriznil pa ni nikdar.
Le nekoč, ko je Vida krmila sosedove srnice, je postal tako divji, da je skočil nanjo in ji raztrgal predpasnik od vrha do tal.
Perun se je v Ložarjevi hiši postaral in osivel. Izgubljal je zobe, jel je malo in na soncu je podremaval, ko pa je čutil, da se mu bliža smrt, se je odpravil v gozd, odkoder se ni več vrnil.
Ko so Ložarjevi otroci doraščali, so se preselili v Ljubljano radi šol. Pred Miklavžem je šla Vida na trg, da kupi najpotrebnejše za dom. Ko krene do mosta, vidi v košarici tri mlade, debele psičke. Fant jih je prodajal in ker niso bili predragi, je izbrala najživahnejšega kodrolasčka ter ga vsega premrzlega in lačnega prinesla domov.
Psiček ni bil bogvekakšne pasme, bog zna, kdo mu je bil oče in kdo mati! Ali, bil je silno srčkan; velike črne očke je imel, mahadrava ušesca, rujavkasto siv je bil, le po prsih in na glavi je imel belo liso in noge so mu bile bele do kolen, kot bi zagazil v apno.
Kmečki pes je bil, zato ni kazalo izbirati zanj gosposkega imena. Klicali so ga za Murija, vsled njegovega črnega gobčka in menda tudi radi nizkega rodu. Ali — bil je premeten, da malo takih! Kaj kmalu je vedel, kaj pomeni, če se je brusil v kuhinji nož, — da bodo rezali meso — in če je še tako spal, hop! že ti je bil na nogah in trkal in praskal, da si mu moral odpreti . . .
Čevlji in krpe, blazine in papir, celo nad krožnike se je spravil. Pa, kdo bi mu tudi zameril? V mestu je bil zaprt, dočim mu je v mladi krvi bila vcepljena svoboda in prostost, njive in travniki, ceste in klanci — tukaj pa je bil vklenjen med temno zidovje, celo na cesto ni bilo tisti čas dovoljeno brez vrvice. Kako vam je begal, če so ga peljali izven mesta na deželo! Ves svet je bil njegov. Po blatnih lužah se je valjal, podil se kot brez uma po travnikih in jarkih — dokler ga niso zopet uklenili v tesen nagobčnik in kratko vrvico, da je na mah postal ves resen in star.
Nekoč pa, ko so prvič razglasili, da so mestni psi zopet prosti vrvice, nekoč ga je vzela Vida s seboj v mesto. Kako je tekal in se ji opletal krog nog, mahal s kodravim repom, se vzpenjal in cvilil . . . oj, ti nesrečni kodrolasček! Pridrdral je težak rdeč avtomibil, Muri se je zagnal za njim — kolesa so mu šinila preko trebuha in odrdrala . . .
Muri! Obležal je sredi ceste, ves pomandran v prahu, le glavico je dvignil in s svojimi črnimi očki tako žalostno pogledal, tako milo in proseče — nato mu je glavica omahnila in jezik, ves moder mu je visel iz gobca. Umrl je, še tako mlad — jedva je začel živeti . . .
Opombe urednice
uredi- Zgodbo je pisateljica kasneje spremenila, napisana je iz prvoosebnega vidika. Čo in drugi, narisal Dušan Petrič, Najdihojca, 1953, let. 2: št. 1, str. 4-5; št. 2, str. 13-14; št. 2 (prav 3), str. 22-23; št. 4, str. 28-29).
- Narekovaji so postavljeni obratno, kot jih postavljamo sedaj.