Čo in drugi
| ← Čo, Perun in Muri | Čo on drugi Vera Albreht |
| |||||||||||||
Čo mu je bilo ime. Čudno, kaj ne? Morda boste mislili, da smo ga povzeli po kakem kitajskem vojaku ali vsaj mestu na Koreji. Pa ne! Takrat, ko je živel naš Čo, še nismo vedeli ničesar o Koreji, Kitajce pa smo poznali le iz slik na pločevinasti škatli, v kateri je hranila naša mama čaj. Res ne vem, kako je prišel do tega čudnega imena. Pravzaprav sploh ni bil naš, ki smo živeli tiste čase v majhnem podeželskem mestecu ob Krki, temveč stričev z dežele.[1]
Na stričevem posestvu so jih imeli več, predvsem velike lovske pse, Čo pa je bil majhen, brez prave pasme, kratkodlak črn psiček z belo liso sredi prs. Kadar mu je postalo na deželi dolgčas in si je zaželel mestne družbe, se je kar sam od sebe odpravil na pot. Primahal je okrog poldneva, ostal nekaj dni pri nas in jo nekega jutra, kadar ga je pač prijelo, odkuril domov. Kar na lepem je izginil ko kafra. Potolažili smo se, kajti vedeli smo, da je Čo spet pri stricu na Draškovcu.
Pot, ki jo je moral prehoditi ta črni potepuh, ni bila lahka. Peljala je skozi zarasle gozdove, v katerih so svojčas taborile cele trume ciganov. Med vojno so fašisti te lepe bukove gozdove pošteno posekali, kajti bili so prevarno zavetje našim partizanom.
Prav dobro se še spominjam, kako so se svoje dni zakadili iz teme teh gozdov celi tropi ciganov, kadar smo se peljali k stricu na obisk. Tekali so za našim vozom, prosjačili za denar in cigarete, tekmovali med sabo, kdo bo več pobral na cesto vrženih novcev in spet drveli za vozom, dokler ni Nace pošteno pognal konje v dir.
Vendar Čoja ni spametovala ne veriga ne zapor v konjskem hlevu. Je že našel kakšno priliko, da jo je spet ucvrl v svet. Zato sta se nekoč naš oče in stric domenila, da ga o prvi priliki, ko pride spet v mesto, odpošljeta k znancu, nekemu lovcu v Velike Lašče. S tem sta hotela napraviti konec njegovemu potepuštvu, kajti bala sta se, da le ne bi padel kdaj ciganom v roke. Saj ciganom vse prav pride, pa tudi takšno neznatno ščene, kot je bil naš Čo.
Ko je nekega jutra spet priromal k nam v mesto, ga je oče zgrabil in zaprl v klet. Pripeljali so lesen zaboj, vtaknili vanj Čoja in ga zabili z latami. Jokaje smo se otroci poslavljali od njega in mu tlačili skozi špranje še vsega, kar je imel najrajši, da ne bi stradal na dolgi poti. On pa ni maral ničesar, temveč je obupno lajal, dokler ga niso odpeljali na postajo in po železnici v Velike Lašče.
Preteklo je dokaj časa in bolečina za Čojem se nam je skoraj polegla, kajti očetov znanec nam je bil sporočil, da je prišel Čo srečno v njegove roke in da se v novi druščini pasjih bratcev kar dobro počuti.
Šlo je na jesen in lilo je kakor iz škafa. Od brajde pred hišo so padale debele kaplje in udarjale ob oknice. Narasla Krka je drla čez jez, da nas je plašilo bobnenje umazane vode.
Kar ti med gromom in treskom začujemo pred durmi pasje lajanje. Oče je pogledal mamo in ni rekel nič. Mi otroci smo se zazrli v materin obraz, a spričo očetove navzočnosti se ni nihče upal spregovoriti imena, čeprav smo vsi takoj zaslutili, kdo bi utegnil biti pred vrati.
»Čo,« je naposled rekel oče in dvignil svetilko z mize. Snel je z žeblja velik hišni ključ in šel po stopnicah. Ostali smo obstali na vrhu in čakali v strahu, kako ga bo oče sprejel. Vrata so zahreščala, luč je ugašala od silnega vetra. Čez prag je smuknil Čo, ves moker in blaten, sestradan do kosti.
Nismo vzdržali, da ne bi stekli še mi po stopnicah v vežo. Vsakega posebej nas je pozdravljal z glasnim lajanjem. Opletal se nam je med nogami in stezal po kolenih, da smo bili vsi oškropljeni od blata. Joj, kako se nam je zasmilil! Zavijali smo ga v cunje, ga sušili in krmili, naposled pa smo mu postlali pod pečjo v kuhinji, kjer je običajno ležal.
»Ostal boš pri nas,« je dejal oče, katerega je nedvomno presunila brezmejna pasja zvestoba.
Hvaležno smo to pot zrli za očetom, ki se je s svetilko v roki vračal v svojo sobo. Zdelo se mi je, da je imel solze v očeh, ko je odhajal.
Ni čuda, da nam je postal odslej Čo še bolj drag. Sprva se je nekaj časa držal hiše. Ko pa si je opomogel od naporne poti, je nekega jutra, kakor že tolikokrat poprej, neopazno izginil. Vedeli smo, da je na stričevi kmetiji in nismo preveč skrbeli, če ga dalj časa ni bilo na spregled.
»O, saj bo spet prišel,« smo se tolažili, »dolgo ne bo zdržal.« In je res spet prišel in odšel.
Zima je šla h kraju in ne vem več natanko, koliko časa že Čoja ni bilo k nam. Mislili smo, da hodi po drugih poteh, zdaj ko odganja na deželi že prvo brstje in da mu ni za mesto, kjer je še vse dišalo po blatu in skopnelem snegu.
Moralo je biti poleti, ko je prišel hlapec Nace v mesto in nam povedal, da Čoja tudi na Draškovcu že od zime ni več.
Prevzela nas je temna slutnja. Kaj, če so Čoja vendarle ujeli cigani? Dolgo smo še upali, da jim bo ušel.
Vendar Čoja ni bilo, čeprav smo na vsak pasji lajež pritekli pogledat, če morda le ni on. Ni ga bilo ne na jesen in tudi na zimo ne. Ubogi Čo, kakšen konec je storil?
Bili smo dolgo časa brez psa v hiši. Ko pa se je nekoč pozno ponoči vrnil oče z opravka na deželi, je vrgel izpod svoje suknje sestri na posteljo majhnega, mehkega psička. Imel je malo višje noge kot Čo, vendar mu je bil podoben, le da je bil rjav z belo liso sredi nagubanega čela. Dali smo mu ime Perun
Perun je doraščal v naši hiši z vsemi vragolijami, ki jih uganjajo mladi psi. Trgal je copate, vlačil cunje in močil stanovanje. Ko je bil star že nekaj mesecev, je začel neusmiljeno preganjati kokoši. Kadar jih je zagledal, se je zakadil mednje, dokler ni katere ujel in ji zavil vratu. Če smo še tako pazili nanj in ga imeli na vrvici, se je odtrgal in švrk! za kurami. Dirjali smo za njim, a navadno je bilo prepozno. Kura je ležala s pregriznjenim vratom in še nekajkrat zaplahutala s perutnicami, preden je poginila. On pa je stal zmagoslavno kraj nje, mahal z repom in ponosno strmel v svojo žrtev.
Če smo bili otroci sami, smo zmerom zatajili to grdo Perunovo početje. Pustili smo na mestu zadavljeno kokoš in jo skrivaj, po stranskih poteh, da nas ne bi kdo zasačil, ucvrli v mesto. Ko smo bili že na varnem, smo resda Peruna pošteno nabunkali, a nam še na misel ni hodilo, da bi doma povedali, kakšno nam je spet zagodel.
Vselej pa se ni tako gladko izteklo. Pogosto je prinesla kakšna soseda pod predpasnikom skrito zadavljeno žrtev in dala duška svoji jezi s tem, da se je drla na vse grlo na našo Micko, ki jo je naposled z nekaj kronami potolažila in odpravila od hiše.
Perun jih je potem kajpada dobil še od Micke s kuhalnico po zadnjici, da se je užaljen zavlekel v kak kot in očitajoče kazal zobe. Saj je že davno pozabil, zakaj ta nezaslužena kazen.
Pred očetom smo skrbno skrivali to njegovo lastnost. »Ko bo starejši, bo opustil to grdo razvado,« smo tolažili mamo, ki ji tudi ni šlo v račun, da bi plačevala za takšne pustolovske Perunove zabave.
Ko mi je bilo deset let, smo se z materjo preselili v Ljubljano. S seboj smo vzeli tudi Peruna.
Sprva se je težko privadil tlakovanim ulicam in visokemu nadstropju hiše, v kateri smo stanovali. To tukaj je bil popolnoma nov svet zanj. Vendar je imel tudi v Ljubljani dovolj prilike, da se mu ni bilo treba odreči svojim podeželskim navadam.
Da bi laže živeli, sem večkrat morala hoditi po meso izven mesta, kjer je bilo cenejše. Potem sem ga morala vtihotapiti še preko mitnice, da sem prihranila mami nekaj krajcarjev. Na takšnih pohodih me je vselej spremljal Perun in mi marsikdaj pomagal premagati strah, ki je naraščal, čimbolj sem se bližala mitnici. Kar slišala sem, kako mi je razbijalo srce v grlu, kadar sem zagledala že od daleč zeleno kapo mitničarja. Takrat sem še krepkeje stiskala svoj zavitek mesa pod plaščem.
Če je imel mitničar opravka z vozniki, sva jadrno s Perunom smuknila mimo in pospešila korake. Če sva jo dobro zvozila, sva postala oba hkrati razposajena: jaz zaradi prihranjenega denarja, Perun pa, ker sem ga odvezala z vrvice, ko že ni več grozila nevarnost, da jo mitničar ubere za nama.
Sproščen jo je ucvrl na bližnjo gmajno in razkopaval krtine, da je frčala prst na vse strani. V izkopano luknjo je vtikal svoj smrček in vohal, da se mu je vdiral trebuh pod rebri in pohajala sapa. Če je upal, da pride do miši, je s svojima prednjima tačkama grebel divje naprej, grizel cele šope trave, pljuval prst iz gobca in spet grebel, da mu je drhtelo vse telo v divji strasti. Kadar je nad uspehom obupal, je načel spet novo luknjo. Včasih je izkopal tolikšno, da je skoraj do polovice izginil v njej.
S sosednih vrtov je kajpada večkrat priletel kak kamen obenj. Če ga je zadel, je zacvilil in se okrenil, da vidi, odkod kamen prihaja (kajti jaz se ga s kamni nikdar nisem lotila).
Zaleglo pa seveda tudi kamenje ni nič. Zlepa ni opustil svojega početja. Včasih sem ga po cele ure odganjala, navezala spet na vrvico in ga vlekla stran. Upiral se mi je z zadnjima nogama in rinil nazaj, da sem imela velik križ, preden sem ga spravila z mesta.
Doma so me seveda pošteno ozmerjali, češ da se potikam okrog in da bi bilo dobro poslati me po smrt. In če je še prišlo meso trdo na mizo, sem jih znova slišala nekaj pikrih zaradi svojih zamud. Perun pa je imel od tega samo dobiček: odpadlo je zanj več trdih ostankov z mize.
Z leti, posebno v mrazu, je postajal zmerom bolj len. Po cele dneve je poležaval, najrajši ob vznožju postelje, zarit pod odejo. Če ga je mama zasačila na postelji, je bila seveda strašno huda in mu tudi kakšno prisolila, da se je jadrno skril pod mizo. Mi otroci smo seveda držali s Perunom. Ko so se vrata za mamo zaprla, hop! je bil že spet na postelji pod odejo.
Ko je prišel v našo hišo Ivan Cankar, sta postala s Perunom velika prijatelja. Z Dunaja mu je pošiljal dopisnice z dobrimi nauki, če mu mi nismo delj časa odpisali.[2]
Perun je dolgo časa živel v naši hiši. Postal je star in popadljiv, vendar bi živel še, da ga ni nekoč skrivaj ustrelil sestrin mož.
Prvi psiček, ki je bil samo moja last, je bil Muri. Bil je kosmat kot volnena kepica, bolj širok kot dolg. Kupila sem še čisto mladega na trgu. Bil je na moč razposajen in uren ko vrtavka. Vendar mu ni bilo sojeno dolgo življenje. Povozil ga je avto, prav pred hišo, v kateri je stanoval pisatelj Pugelj.[3]
Čeprav sem sklenila, da ne bom vzela nikdar več nobene živali v hišo, je prinesel neki večer k nam postrežček košarico z mladim kužkom. Okrog je imel zavezano modro pentljo ter listek s Pugljevo pisavo: »Če hočete, me vzemite, če ne, pa ubijte.«
Držal je svojo nagubano glavico postrani in nas gledal, ves v skrbeh za svojo usodo. Jasno, da nismo mogli drugače, kot da ga sprejmemo. V hišo je prišel Muki.
Poznate takšnega majhnega psička, ki vam komaj pokrije dlan, če ga vzamete v roko? Tolikšen je bil naš Muki, ko je prišel k nam.
Spočetka še hoditi ni znal! Noge so mu lezle narazen, kot da bi stopal po ledu. Po nekaj korakih se je zvalil in obsedel na zadnji plati, repek pa je zvil ob levi bok.
Tudi s pitjem je šlo narobe. Kar z obema šapama je stopil v krožnik in tako požrešno lokal s svojim jezičkom, da je škropil na vse strani. Namakal je svoje dolge uhlje v mleko, zraven pa se vrtel tako nerodno, da je nazadnje vse prevrnil.
Ej, to so vam bili križi in težave s takšnim nebogljencem! Koder je hodil, je ostalo za njim polno lužic in nič ni bilo varno pred njegovim črnim noskom. Strastno je ljubil metle, krtače, čevlje, celo perila se je lotil, če je viselo v dosegljivi višini. Vse je raztrgal in razcefral.
Ves božji dan se nam je kotalil pod nogami. Grabil je za čevlje in grizel nogavice. Stopali smo čezenj in se mu ogibali, vendar ga je večkrat kdo pohodil. Takrat je milo zacvilil in se zavlekel v kak kot. Zvit v potičko je nekaj časa dremal, ob najmanjšem ropotu pa je dvignil ušesa in norčije so se začele znova.
Brž ko je spoznal kost, je bil ves nor nanjo. Glodal jo je in obdelaval, držeč jo s prednjima tačkama, dokler ni vse obdelal. Potem pa jo je zakopal v zemljo na vrtu za hujše čase. Če ni prišel do vrta, si je izbral prostor pod štedilnikom. Tam je vse ostanke skrbno zavil v časopisni papir in ga s smrčkom potiskal toliko časa, da ga je stlačil v zadnji kotiček med drva. Navadno pa je na svojo zalogo pozabil.
Ko je Muki dorasel, je bil srednje rasti, z gladko rjavo dlako in belim oprsnikom. Tudi vse štiri nožice, je imel bele do kolen. Odlikoval se je po svoji srčnosti in neverjetni pretkanosti.
Dokler ni Muki okusil vseh sladkosti pasjega potepanja, nas je verno spremljal na vseh naših potih. Spoznal je naše znance in prijatelje in jih ni oblajal kot vsakega tujca, ki je prvič stopil v našo hišo. Pozdravljal jih je mahaje z repom in posebnimi pasjimi glasovi.
Poznali smo do potankosti vse njegove lastnosti, razumeli vse njegove želje in navade. Natančno je vedel za prostor v sobi, kamor je posijalo prvo pomladansko sonce. Z gobčkom je odrinil priprta vrata, če pa so bila zaprta, je toliko časa moledoval, da smo mu jih odprli. Zleknjen se je sončil po cele ure, se prekladal iz enega boka na drugega in sanjal. O, kako živo sanjajo psi! Kaj vsega ne počnejo, ko dirjajo za zajci!
Neke pomladi pa jo je Muki popihal. Več dni ga ni bilo domov. Ko je bil že pošteno lačen, se je ves poklapan vrnil. Sedel je na predpražnik in čakal prilike, da smukne neopažen v stanovanje. Sčasoma mu je začelo presedati to moledovanje pred domačimi vrati. Potem je nekajkrat zalajal, kajti pošteno se ja zavedal, da ni storil prav. Ko smo mu odprli vrata, pa je sedel vzravnan na predpražniku in prosil odpuščanja. Res, Muki je bil prebrisan na moč!
Primerilo se je tudi, da je včasih prišepal po treh domov in molel ranjeno taco predse. Da bi zmanjšal svojo krivdo, je nekaj časa šepal naokrog z obvezano tačko. Hotel je namreč vzbuditi sočutje, toda kmalu mu je postalo vse skupaj zoprno; raztrgal si je obvezo sam in izlizal rano.
Včasih pa se je zares izgubil v mestu, ker se je predolgo zadržal v pasji družbi in zgrešil sled za nami.
Pa ga to ni spravilo s tira. Najprej je zavil k sorodnikom. Tam so mu morali odpreti vrata vseh sob, da se prepriča, če nas res ni. Potem je zapovrstjo obredel vse naše znance in če nas ni našel nikjer, jo je primahal v kavarno, naravnost k mizi, kjer smo običajno sedeli. Silno rad je zahajal v kavarno, kajti tam je vselej prišel na svoj račun. Dobil je namreč kak košček sladkorja, ki ga je imel nadvse rad. Vselej se je tako razveselil snidenja z nami, da ga nismo mogli kaznovati, kaj šele udariti.
Včasih pa nas je zatajil. Kadar je imel svoja pota, posebno spomladi in jeseni, jo je mahal mimo nas, z ušesi zavihanimi in dvignjenim repom, kakor da nas sploh ne pozna. Če smo ga poklicali po imenu in se nam ni mogel več izmuzniti, nas je burno pozdravljal, ko da je silno vesel srečanja z nami. Skokoma je tekal naprej, se obračal za vsakim vogalom in nas spremil prav do doma. Pred vrati pa jo je jadrno ucvrl nazaj.
Muki se ni spoznal samo po Ljubljani. Vsako poletje je šel z nami na Bled. Vsi smrkavci z Mlina so ga poznali in klicali po imenu, mu metali kamenje v vodo, ga ščuvali na laboda in se pošteno zabavali z njim.
Svojčas sta namreč gospodarila po blejskem jezeru dva prekrasna laboda, katere je naš Muki smrtno sovražil. Če sta priplavala v bičevje na našem koncu, je Muki pridirjal na obrežje in lajal toliko časa nanju, da ju je pošteno razkačil. Stegovala in zvijala, sta svoja dolga vratova, pihala čudne glasove iz sebe in nemirno krožila po vodi. Toda Muki ni odjenjal. Grbančil je svoj gobček, kazal zobe in hlastal za njima, dokler se nista natogotila do kraja in pricapljala s svojima črnima, plavutastima nožicama na suho. Zakadila sta se naravnost proti njemu in kljuvala s svojim rumenim kljunom proti Mukijevi glavici. Muki se jima je skokoma spretno izmikal in še bolj besno lajal nanju. Razdivjana laboda sta pihala in sekala na vse strani in prav gotovo bi ga pobila, da nisem Mukija odnesla v naročju izpred oči razkačenih živali.
Česa vsega si ni naš Muki izmislil na Bledu!
Pred vojno je stalo okrog jezera vse polno razkošnih hotelov, kamor so v poletju prihajali bogati tujci. Sedeli so v pletenih naslanjačih v senci kostanjev ob obali jezera in se gostili.
Večkrat nas je pot do doma peljala tod mimo in Mukiju so dražeče udarjali v nos slastni duhovi izbranih jedi, da je vihal in obračal svoj smrček na vse strani. Potem je krenil s poti naravnost do miz. Nekaj časa je ponižno čakal, če pa ni zlepa opravil ničesar, je začel z glasnim lajanjem opozarjati goste na svoj želodček. Marsikak masten grižljaj je potem odpadel z mize zanj.
Doma seveda ni bilo takšnih dobrot, zato si je znal Muki kmalu pomagati sam. Brž ko je na otoku zazvonilo poldne, jo je Muki ubral preko trat naravnost na obed v hotel. Ko se je pošteno založil, je prikrevsal počasi domov in se zleknil na pesek pred hišo.
Pred muhami, ki so mu nagajale in sedale nanj, se je zlahka ubranil. Migal je z ušesi in jih prepodil.
Vse drugače pa je bilo z osami, ki so mu z marelic pribrenčale pod nos. Nanje je bil ves divji. Hlastal je za njimi, jih zgrizel in izpljuval, da je imel neredko ves jezik opikan.
Veliko stvari naš Muki ni imel. Vse kar je bila njegova last, je bil ogoljen ovratnik, nagobčnik, vrvica in blazina, na kateri je ležal. Kajpada smo mu vsako leto kupili tudi pasjo znamko in jo pritrdili k prejšnji, da je glasno cingljal, kadar se je spustil v tek.
Bilo je neke jeseni, ko se je Muki vrnil oropan domov. Kdo mu je snel ovratnik, ne vem. Še bolj poklapan kot običajno je stopil v kuhinjo in se zavlekel pod štedilnik.
Slučaj je nanesel, da sva drugo jutro, ko sva bila z Mukijem na poti, da mu kupim nov ovratnik in znamko, padla naravnost konjaču v roke.
Od nekdaj sem sovražila tega čuvarja pasjega reda, ki pobira po cestah uboge brezdomce. In zdaj je moral še Muki doživeti ta strah, kajti videti bi morali njegov zbegani pogled, ko mu je konjač zahrbtno vrgel zanko okrog vratu, jo zadrgnil in ga pahnil v zaboju podoben voziček.
Mršav konjiček, zaprežen v ta nesrečni pasji voz, je stal s sklonjeno glavo in se niti zmenil ni za brezupno vpitje ubogih jetnikov, ki so natrpani divje rjoveli. Brž sem spoznala Mukijev glas in ga tolažila, kot sem vedela in znala.
Šele zunaj mesta se mi je posrečilo, da sem ga rešila iz pisane družbe obupancev.
Vendar mu je ta prestana groza ostala za vse življenje v kosteh. Že če je oddaleč zavohal konjača, je postal ves nemiren. Začel se je tresti po vsem životu in se stiskati k mojim nogam. Seveda sva se mu vselej izognila v velikem loku.
Težka bolezen, od katere je Muki komaj okreval, ga je z leti pošteno pomehkužila. Postal je razvajen in vedno bolj zahteven. Nobenega koraka ni napravil več sam.
Živel je še nekaj let. Na starost se mu je zavaljen trup na hrbtu udrl, dlaka okrog gobčka se mu je prva pobelila.
Vendar je šel še vsako leto z nami na Bled in se prekladal za soncem, ki ga je zmerom bolj iskal. Z labodoma se ni nič več spuščal v boj. Le zviška jih je še oblajal, če sta zajadrala na naš konec, kjer je labodica običajno valila.
Slučaj je nanesel, da je Muki za vedno ostal na Bledu. Kar nenadoma je to prišlo.
Neke avgustovske nedelje je začel težko hropsti. Begal je nemiren od enega k drugemu ter iskal pomoči. Ko je začutil, da se mu bliža konec, se je hotel zavleči v gozd, da bi v samoti poginil.
Dolgo se je z grozo v očeh poslavljal od nas. Ko so se na verandi oglasile prve ptičke in je nebo zažarelo v prvi jutranji zarji, je omahnila Mukijeva glavica v moje naročje. Iz gobčka se mu je pocedila kapljica krvi, Mukija ni bilo več.
Zakopali smo ga v gozdu za hišo in mu zasadili lipico na grob. »Ko bo zrasla, urežemo v deblo njegovo ime,« smo dejali, ko smo se poslavljal od njega.
A prišli so fašistični okupatorji in nas pregnali z blejskega doma. Posekali so najlepše smreke in uničili mlado lipico. Zdaj raste resje pod češminovim grmom, kjer počiva naš Muki.
Opombe urednice
uredi- Čo in drugi je spremenjena in dopolnjena zgodba o psičkih iz leta 1923 (Čo, Perun in Muri, Novi rod, 1923, let. 3, št. 7/8, str. 114-117).
- Vera Albreht je veliko pisala o psičkih: Naši psički v Ukrajini (Naš rod, 1931/32, let. 3, št. 3, str. 89-90), Pufi (Ciciban, 1955/56, št. 3, str. 70-71) ter pesmi Psiček pri igri (Naš list, Beograd, 1923/1924, let. 4, št. 5, str. 6), Naš Murček (Naš list, Beograd, 1923/1924, let. 4, št. 5, str. 7). O svoji zadnji psički, jazbečarki Pufi je napisala tudi dve pesmi Rekviem za psom (str. 30, v: Pelin v srcu, 2015, ur. Alenka Župančič, Forma 7, Ljubljana) in še neobjavljeno pesem za otroke Naša psička (Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto, Posebne zbirke Boga Komelja, Zapuščina Vere Albreht, Ms 254, tipkopis, IN = 6795).
- ↑ Keslerji so živeli v Novem mestu, stric pa na Draškovcu pri Mihovici na Šentjernejskem polju.
- ↑ Več o Ivanu Cankarju in Perunu v: Vera Albrehtova, Nekaj mladostnih spominov na Ivana Cankarja, Pionir, 1948/49, št. 4, str. 104-105.
- ↑ Milan Pugelj, pesnik in prevajalec (1883, Novo mesto - 1929, Ljubljana).