Štefanija I—III
| ← O Jurček, Jurček | Štefanija I—III (Poezije) Dragotin Kette |
Zakaj sem bil v kapiteljnu → |
| |||||||||
I
Temnó je danes, ah, tako temnó!
Kaj vas jhe treba žalostnih oblakov?
Čuj! Tihih, bližajočih se korakov
kot lahka sanja ona gre mimó.
Oj, dober večer! — Bog daj! — Kak ljubó
tresoč se glasek njen! Odgovor makov
na sapice pozdrav sred cvetličnjakov —
da še trepeče mi srce bolnó.
Poslušam ... Nje stopinji vedno tiši ...
Tak lahno, tiho ljubav, sladka nada
v srce hiti; ne vidi se, ne sliši ...
Kak čudna v teh deželah je navada,
da tujka še ne trka ne pri hiši,
brez trkanja bi v moje srce rada ...
II
Oj, Emil, Emil, detece veselo
priteče k meni v srajčki in sezuto,
da bi objel ga, da bi me objelo
in mi voščilo: »Tata, dôbo úto!«
Oj, Emil, Emil, v čelce tvoje belo
in v lice, s cvetjem dražestnim posuto,
in v očki gledal bi življenje celo,
a mislil bi, da gledam le minuto.
Poljubil si, objel me? Res lepó!
Ná tudi ti na čelce, v ustni, lica!
Prav taka tvoja jih ima sestrica.
Sestrica tvoja je deklè ljubó;
da radi nje mi je srcé bolnó,
ne bode menda prazna govorica.
III
Dejali so, da sem pač tak in tak,
da sem metuljček, ej, da sem čebela,
ki lep ji je in dober cvetek vsak —
o ljubica, in ti si jim verjela!
Prišla je siva starka v sivi mrak,
na suhe prste šteti je začela
vse ljube, kamor sili moj korak —
o ljubica, in ti si jim verjela!
»Čez leta tri!« takó sem ti dejal ...
A kakšno zdaj te vidim pred seboj:
oči mračné, medlé, obraz upal!
In ta otrok, kajne, je sinček tvoj?
Kak lep! Res, žena, tebe mi je žal ...
Ne joči! ... Sinček, nič se me ne boj!