ŽALIK ŽENA
| ← ČRNI MLINAR | ŽALIK ŽENA Volčje jagode Svetlana Makarovič |
DESETNICA → |
| |||||||||
<poem> I
Kdor je poklical žalik ženo,
temu ne gre več iz srca.
V avgustu ga brezasta noč ulovi,
tare se obenj, v lase mu sega.
Naenkrat pozabi veliko besed,
črn mlaj mu grlo zapira.
In ve, četudi je ne sreča:
žalik žena je bila, je bila.
Zaradi tega sveta. Zaradi njega samega.
II
Pride žalik žena do človeških bivališč.
Nikjer ne potrka, v zastrta okna strmi:
Daj mi, žena, toplo telo svojega moža.
Čez čas neslišno odide k svojim studencem,
za njo stezo požira črni les.
Zdaj je živali ne poznajo več,
v ostrih skokih bežijo od nje.
Pri daljnem studencu kdaj zaječi,
ženam v varnih hišah srce zledeni.
III
Žalost ga najde, slepa tiplje po njem.
Vzpne se kot živali in se ji vda.
To so dnevi velike bridkosti,
ki z njegovim srcem utripa,
njegove blede dneve živi.
Pod žalik vrbo lisica zvarek kuha.
Dala ga bo mlinarju, ki bolan leži.
Na šentjanževo bo odšel ob potoku.
Nič več ga ne bodo videli.