Žalik žena in žanjice
| ← Suhi studenec | Žalik žena in žanjice Lojze Zupanc |
Zaklad v Trbiški zijavki → |
| |||||||||||
V zijavki strmega Rogatca je živela žalik žena, ki je ob žetvi odšla v dolino Podvolovljek, kjer so žanjičice žele pšenico. Bilo je vroče, da so še ptice zevale z odprtimi kljuni. Žanjice so posedle v senco k malici, pa se jim je približala žalik žena in zaprosila:
»Hej, žanjice, če mi daste jesti, vam bom pomagala žeti!«
Žanjice pa, ki žalik žene niso prepoznale in so mislile, da je prišla k njim ciganka, so jo napodile:
»Kar poberi se, potepinka, če ne ti bomo s srpi porezale razkuštrane lase!«
Naslednji dan je žalik žena spet obiskala ženske ki so se v senci odpočivale od žetja ter pile tolkovec.
»Oj, žanjice, žejna sem!« je potožila. »Če mi daste piti, vam bom pomagala žeti!«
Žanjice pa so jo nagnale:
»Izgini, ciganica, če ne ti bomo s srpi porezale ušesa!«
Takrat je užaljena žalik žena odšla na vrh Rogatca in od vrška odtrgala velikansko skalo ter jo po rebri pahnila v dolino.
»Ha, žanjice, grde lakomnice, tukaj imate zdaj plačilo za požrešnost! Če mi niste dali jesti in piti, vam tudi žeti ne bo treba!« se je zakrohotala, da je odmevalo od Raduhe.
Skalina žalik žene je zagrnila vso dolino, kjer so žele lakomne žanjice. Komaj komaj so žanjice ušle, da jih ni pobila skala, ki jim jo je poslala žalik žena.
Od takrat v Podvolovljeku nič več ne plenja žito, saj je v dolini več kamenja kakor rodne zemlje.