Zaklad v Trbiški zijavki
| ← Žalik žena in žanjice | Zaklad v Trbiški zijavki Lojze Zupanc |
Žalik žene v Zlatem polju → |
| |||||||||||
Med Lučami in Solčavo je podzemeljska jama, ki se imenuje Trbiška zijavka. V njej je skrit zaklad, ki ga čuva žalik žena.
Pred davnimi davnimi časi je sredi neke viharne noči prišla žalik žena iz Trbiške zijavke k sodarju Pečovniku, ki je živel na bližnji kmetiji. Prosila ga je, naj gre z njo, da ji bo z novimi obroči okoval staro, preperelo kad. Mladi sodar pa žalik žene ni spoznal, zato je dejal:
»Zaradi ene same muhe si še pajek ne splete mreže! Ti pa hočeš, naj bi v tej viharni noči šel s teboj na eno samo tvojo kad nabijat nove obroče? Nikamor ne grem! Saj nisem nor, da bi šel sredi noči z doma.«
Zlat ključ odpre vsaka vrata, zato je žalik žena odgovorila:
»Kdor doma tiči, se malo nauči! Z menoj pojdi in ne bo ti žal! Za delo te bom bogato nagradila: dobil boš poln klobuk zlatih novcev.«
Lepa beseda nikomur ne preseda! Tudi sodarja je zamikalo obljubljeno zlato, pa je pograbil kladivo, si ovesil prek ramen železne obroče ter se poslovil od mlade žene, ki je prav ta čas zibala sinčka.
Tako je mladi sodar odšel z žalik ženo v noč. Ker pa je poznal vsa pota in steze v bližnji okolici, je vzlic temi uganil, da ga neznana ženska vodi proti Trbiški zijavki. Komaj sta prispela v zijavko, je žalik žena potrkala na pečino, ki se je na njeno trkanje razmaknila, da se je sodar skoraj sesedel od začudenja, saj je v podzemeljski dvorani zagledal toliko kadi, napolnjenih s suhim zlatom, da bi jih človek ne preštel svoj živi dan.
Ko sta vstopila v dvorano z zlatim zakladom, je žalik žena, pokazala prišleku najmanjšo kad in rekla:
»Tale kad je stara, obroči na njej pa so zarjaveli. Premenjaj jih in kad prekuj, pa boš dobil obljubljeno plačilo!«
Sodar se je kar precej lotil dela. Nabijal in nabijal je na kad nove obroče ter se med delom potil, dokler ni kad imela novih obročev. Ko pa je bil z delom gotov, se je odkril in pomolil žalik ženi prazni klobuk, rekoč:
»Zdaj mi ga pa le napolni z zlatniki, kot si obljubila!« »Kar sam si vanj nagrabi zlata, da bo zvrhano poln, potlej pa brž izgini od tod!« je velela žalik žena. »Nikomur pa ne smeš povedati, kje si bil to noč in kaj si videl.«
Sodarja pa je zlato tako premamilo, da ni vedel, kje naj prej začne jemati. V prazni klobuk je pričel grabiti zlatnike kar iz prve kadi, a preden ga je bil napolnil, je zagledal v drugi kadi manjše in tanjše novce.
»Teh bi lahko še več spravil v klobuk,« si je mislil in naglo iztresel že nabrane zlatnike iz klobuka v prvo kad ter pohitel k drugi kadi.
Grabil je zlatnike, grabil v klobuk, a preden ga je bil napolnil z zlati, je opazil v tretji kadi še manjše in tanjše cvenke.
»Ojej, če bi si pa teh nabral,« je škilil na zlatnike v tretjo kad, »bi lahko imel še več zlata!«
In že se je približal tretji kadi. Bolj in bolj je v njem rasla lakomnost. Najrajši bi bil videl, da bi se vsi zlatniki spremenili v zlati prah, ki bi ga lahko še največ naphal v svoj klobuk.
Žalik žena je lakomnika ves čas tiho opazovala in se smejala. Ta pa je brezumno skakal od kadi do kadi, napolnjeval klobuk in ga spet izpraznjeval, dokler ni pri tem poslu ostarel. Ni se zavedal, da je izbiral leta in leta; in ko je končno le zapustil zijavko, noseč zvrhan klobuk zlatnikov, se je za njim zaprla peč, ki zakriva vhod v dvorano s polnimi kadmi zlata.
Presrečni sodar se je vrnil domov, a pri Pečovnikovih ga ni nihče več poznal. Njegova žena in sinko sta že zdavnaj umrla, v hiši pa so živeli njegovi vnuki, ki so se mu v brk smejali, ko je zatrjeval, da je to njegova domačija.
»Pa nam povej, dedej, kdaj si živel tod?« so ga nazadnje le vprašali.
»Komaj snoči sem šel z doma,« jim je zatrjeval.
Prinesli so mu ogledalo. In ko se je pogledal vanj, je ostrmel: bil je upognjen starec z dolgo, sivo brado, ki mu je segala do pasu. Povedal je vnukom, kje je hodil in kaj je videl. A tega bi ne smel storiti! Ker je pozabil, kaj mu je bila ukazala žalik žena, se mu je zlato v klobuku spremenilo v oglje.
Zdaj je bil siromak brez doma in brez zlata. Še tisto noč je od žalosti umrl.
Lučani in Solčavani pa še dandanašnji hodijo v Trbiško zijavko in iščejo tisto skalo, ki zakriva vhod v dvorano žalik žene, kjer je skrit zlati zaklad. Bližnji Ljubenci, ki se radi šalijo, pa jim nagajajo, da bodo v Trbiški zijavki našli zlati zaklad šele takrat, kadar bo Savinja tekla od Luč proti Solčavi.