Odpre glavni meni

Wikivir β

Že mi telo umira v pomlad

Pomlad (Anica Černejeva) Že telo mi umira v pomlad
Anica Černej
Samota (Anica Černejeva)
Spisano: Pretipkala iz Moje poti 1975, Klara Omovšek.
Izdano: V Ljubljani: Partizanska knjiga
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


<poem>

Saškini mami

V meni so še plameni živega hrepenenja, a moje telo je le še senca življenja.

Za mano je mlada, mlada pot. Rada bi še hodila tod in tebe, moja lučka, vodila. Brez moje ljubezni boš morala v svet, brez nje ti bo nekega dne razodet, ko boš iz svojih globin vzplapolala — O lučka, premračen svet sredi belih, prebelih sanj ...

Saj bi ostala! Saj me še drobcena roka drži, saj se borim vse dni, vse noči, da bi ti mamico svojo poznala, ko boš velika, lučka, takrat, in boš iz svojih plašnih spoznanj bele in čiste ljubezni iskala.

O lučka, saj bi ostala! Saj ima človek življenje rad. Tako si še moja in mala, komaj sem te prižgala — a že mi telo umira v pomlad.