Samota (Anica Černej)

← Že mi telo umira v pomlad

Samota Anica Černej

Tvoja mladost →

Spisano:	Pretipkala iz Moje poti 1975, Klara Omovšek.
Izdano:	V Ljubljani: Partizanska knjiga
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Kadar je človek telesno sam,
je pač vedno kdo z njim.
Le tiste gluhe samote
med ljudmi se bojim,

ko poje srce kot bron
in mu nikjer ne odzvanja,
ko se odpirajo tople dlani,
a jih vsakdo odklanja.

Ko je vsaka beseda le krik,
da prevpije pesem srca,
ko ni ne cest ne poti,
da bili bi nekje doma.