Žena je odšla na stekleno goro
| Žena je odšla na stekleno goro Matija Valjavec |
Žena je odšla za možem v tretje kraljestvo → |
| |||||||||||||
Nekoč je živel neki vojak. Ko je doslužil cesarja, je odšel domov. Ker je hotel domov priti čimprej, je hodil tudi ponoči. Ko je tako nekoč hodil ponoči, je grmelo in se bliskalo, da skoraj ni bilo moč nikamor iti. Mislil si je:
»Tu na dežju ne morem spati. Ko bi le mogel priti pod kakšen hrast ali h kakšni
hiši.«
Gre naprej, pa se nekaj zasveti. Začudi se ter se sprašuje, kaj bi to bilo. Ko pa nato pade zlato pero, se razveseli in ga pobere. Tedaj se naenkrat začne svetiti in predenj pride mlado dekle ter mu reče, naj ji da pero, ki ga je bil našel. Odgovoril ji je, da ji ga ne da.
Še ga prosi, pa ji ne da, dokler mu ne obljubi, da bo njegova žena. Odvedel jo je v svojo hišo.
Zgodilo pa se je, da mu je nekoč prinesla obed na travnik. Ko pa je zaspal z glavo v njenem naročju, je vzela ključ od njegovega predala, njega pustila spečega, sama pa šla domov. Iz predala je vzela zlato pero ter odletela na stekleno goro.
Potem, ko se je prebudil, je videl, da je ni. Začel je iskati ključ od predala, pa ga ni bilo. Šel je iskat domov, ker je mislil, da ga je morda pozabil doma. Spoznal je, da ni ne ključa ne žene. Takrat se je takoj spomnil, da mu je bila rekla, da je doma s steklene gore. Zato je vzel meso in bariglico vina ter jo je šel iskat.
Hodi in hodi po nekem gozdu, tolikšnem, da ves dan ni mogel priti iz njega, navečer pa je daleč, zelo daleč, zagledal ogenj. Prav počasi je šel proti tistemu ognju. Ko je prišel že blizu ognja, je zagledal nekega starca. Ni si upal pristopiti k ognju, dokler ga starec ob ognju ni vprašal:
»Krščanska duša, kaj iščeš tod?«
Ves prestrašen mu odgovori, da išče ženo, ki se mu je izneverila. Odšla je na stekleno goro, pa ne ve, kje je ta gora.
Starec mu reče, naj ostane pri njem, da se bo naspal, zjutraj pa bo že poklical svoje služabnike ter jih vprašal, če morebiti kateri ve za to goro. In res je ostal pri njem. Starec mu je dal večerjo ter je spal pri njem.
Zjutraj, že ob zori, je gospodar sklical svoje služabnice, miši. Te so ga vse zvesto čakale, prišlo pa jih je toliko, da so ena drugo jahale. Gospodar je drugo za drugo povprašal, če katera kaj ve za stekleno goro, pa je vsaka rekla, da ne ve. Potem je šel starec gledat v svoje zapiske, kje je steklena gora, pa ni nič našel. Zdaj je možu dejal, naj si vzame kos mesa in kruha ter malo vina, pa naj gre dalje, kajti on ne ve za stekleno goro. Mož se je okrepčal z mesom, vinom in kruhom ter se zahvalil gospodarju. Nato je ves dan hodil, dokler zvečer naposled ni zagledal ognja ter šel sprehajaje k njemu.
Znova se je bal stopiti k ognju, ter je čakal. Starec pri ognju pa ga je vprašal, kaj da on, krščanska duša, išče tod.
Povedal mu je, da išče svojo ženo, ki je odšla na stekleno goro, pa ne ve, kje je ta steklena gora. Starec mu reče, naj ostane pri njem, ter mu da večerjo, zjutraj pa zajtrk. Zjutraj tudi ta pokliče svoje služabnike, volkove, ki jih je bilo toliko, da so skakali drug po drugem. Gospodar je drugega za drugim povprašal, a nihče ni vedel za to goro. In tudi zapiski niso kazali, da bi bila kje steklena gora. Nazadnje ga je odpravil rekoč, da bi mu jo pokazal, pa ne ve zanjo, naj gre dalje, jo bo že našel.
Zahvalil se je in odšel. Ves dan je hodil po gozdu, dokler ni prišel večer. Spet je zagledal ogenj, ter znova - boječ se stopiti k njemu - čakal, dokler ga ni starec od ognja vprašal:
»Kaj ti, krščanska duša, iščeš tod?«
Spet je odgovoril, da išče svojo ženo, ki se mu je izneverila ter odšla na stekleno goro, da pa ne ve, kje je ta steklena gora.
Gospodar mu je rekel, naj se nikar ne boji, ampak naj pride k njemu. Uboga ga, in gre k njemu. Da mu jesti kruh in meso. Potem je šel spat.
Zjutraj je gospodar sklical vse služabnike, vse ptice, ki jih je bilo toliko, da so se vse veje šibile. Drugega za drugim je vsakega ptiča povprašal, ali ve za stekleno goro. Vsak pa mu je odgovoril, da ne ve, dokler ni naposled prišel neki stari orel. In ko je tudi njega vprašal:
»Ali veš za stekleno goro?« mu je povedal, da ima na tisti gori gnezdo.
Gospodar je potem naročil:
»Tega človeka moraš nesti tja, pa ne tako, da bi ga tedaj, ko bi priletel v veliko višino, spustil na tla, da bi se zapičil, ampak ga moraš tja nesti lepo, in lepo spustiti dol.«
Zdaj je orel prijel tega človeka, ga odnesel na goro, in ga brez kakršnekoli škode spustil na tla. Mož je zagledal kočo in šel vanjo. Ko je vstopil v kočo, se njegova žena ustraši in ga vpraša, kako je prispel tja. Povedal ji je zgodbo, kako je prišel. Bila je vesela, da je prišel, a se je hkrati žalostila, ker jo bo mati ozmerjala.
In glej! Naenkrat opazi, da se je stresla sablja na steni.
Žena reče: »Joj, kaj bo zdaj! Zdaj gre domov moja mati.«
»Skrij me kam, da me mati ne bo našla,« ji reče.
In res ga je skrila. Mati pride domov in vpraša:
»Koga, ničvrednica, imaš tu? Takoj mi povej, kakšna krščanska duša je to. Če mi ga ne pokažeš, zate ne bo dobro.«
Ker ga ni mogla skrivati, ji ga je pokazala. Hčerina mama pa je rekla:
»No, dobro, ko si se že tako zaljubil vanjo. Vendar ne bo ne ona tvoja ne ti njen, če mi ne boš opravil tistega, kar ti bom zjutraj povedala. Če tega ne opraviš, niti tvoje življenje ne bo zadoščalo.«
Nato je žalosten čakal drugega dne. Tedaj mu je ženska dejala, da mora gozd, ki ga vidi pred seboj, posekati, tako da bo debla spravil na en kup, veje na drugega, korenine pa na tretjega; pa mu da stekleno sekiro.
Vzel je tisto sekiro in začel sekati, a že ko je prvič zasekal, se je sekira zdrobila. Ker ni vedel, kaj naj stori, je jokajoč hodil sem in tja. Opoldne mu je njegova obljubljena žena prinesla kosilo; ter videla, kako joče. Tolažila ga je govoreč:
»Ne joči! Vse bo še dobro, kar jest pojdi!«
Po kosilu je zaspal z glavo v njenem krilu, ona pa je napravila vse, kakor je bila ženska zapovedala.
Ko se je zbudil, je videl, da je vse napravljeno tako, kot je bila naročila. Vesel jo je vprašal, kdo je vse to storil, pa mu je rekla, da mu to ni nič mar, da pa naj zvečer, ko bo prišel domov, pove, da je sam to storil. Vesel je prišel in povedal, da je vse, kar je naročila, tako tudi opravljeno.
Znova mu je zagrozila, da zanj ne bo dobro, če ne bo naredil vsega, kar mu bo naročila naslednji dan. Prišel je drugi dan. Naroči mu, da mora morje, ki mu ga je pokazala, spraviti v neko jamico. Dala mu je kozarec, s katerim naj zajema. Prišel je k temu morju, pa zajemal s tisto kupico, a nikakor ni mogel doseči, da bi pretočil toliko morja, da bi zagledal kamenje z dna, po katerem bi se mogla ženska sprehajati. Jokal je, in ni vedel, kaj bi storil. Ko pa mu je žena prinesla kosilo, mu je rekla, naj ne joče, da bo vse opravljeno, naj le gre jest, kar mu je bila prinesla.
Ubogal jo je ter je šel jest. Ko je po jedi zaspal z glavo v njenem krilu, je storila, da je bilo vse morje v jarku, ter da je bil kamen, po katerem bi se naj sprehajala stara, suh. Vprašal jo je, kdo je to opravil, pa mu je rekla, da mu tega ni treba vedeti. Zvečer pa naj pride ter pove, da je storil, kar mu je bila naročila.
Tako se je zgodilo, in ženska je rekla, da je dobro. Vendar pa da zanj ne bo dobro, če ne bo storil, kar mu bo naročila zjutraj. Pozno zvečer sta odšla spat, on v eno sobo, baba v drugo.
Ponoči pa je prišla k njemu njegova žena in mu povedala, da se bo zjutraj stara spremenjena v huzarje. Tisti konjenik, poveljnik na desni, bo stara, njegova pa bo konjenik, ki bo stal zraven zastave. Baba, konjenik poveljnik, ga bo vprašala, kje je njegova žena. On naj pokaže na tistega konjenika, ki bo stal zraven zastave, ter naj vzame glavnik, krtačo in brus. Nato je šla spat v svojo sobo.
Zjutraj mu je baba dala konja, ter štrigelj in krtačo, da bi osnažil konja. Pokazala mu je prostor, kamor mora iti in počakati na druge konjenike.
No, ko so prišli konjeniki, ni več ločil, kje sta stara in hči, kajti bili sta konjenika. Potem se spomni, kaj mu je sinoči povedala žena.
Poveljnik ga vpraša:
»Kje je tvoja žena?«
Pokaže na tistega, ki je bil na desni strani zraven zastave. Baba, ki je bila jezna, ker je uganil, je nato hotela posabljati njega in ženo.
Zbežala sta, stara pa za njima. In ko ju je že skoraj dohitela, mu je žena rekla, naj vrže štrigelj. Vrgel ga je, in nastali so veliki bregovi in jarki, tako da se je baba komaj privlekla čeznje, onadva pa sta medtem prijezdila že daleč.
A se je spet znašla za njima, in ko ju je že hotela dohiteti, mu je žena rekla, naj vrže krtačo. Vrgel je krtačo in nastal je velik gozd, tako gost, da se je baba spet zapletala, opraskala in se je težko prevlekla skozi, tadva pa sta prijahala že daleč.
Ko ju je potem hotela že tretjič dohiteti, je vrgel brus, in tedaj je nastala širna voda, po dnu pa ostri kamni, tako da si je konj, ki je z babo pritekel vanjo, odrezal noge do kolen. Konj ni mogel več teči dalje in se je zgrudil. In ko je potem še ženska sama tekla za njima, si je še ona zrezala noge do kolen. Ni več mogla dalje ter je ostala v vodi. Tedaj je rekla, da je vsaka mati prekleta, ki hčeri pove več, kot zna sama.
Tadva pa sta zbežala domov, tja, kjer je bil doma vojak. Poročila sta se in napravila gostijo.
Tudi jaz sem bil tam, in še zdaj grem rad tja, kjer imajo gostijo.