Žena ni marala otrok

Laži Žena ni marala otrok
Tolovaj Mataj in druge slovenske pravljice
Fran Milčinski
Trije hlapci
Spisano: Matteja
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


ŽENA NI MARALA OTROK

Pa sta njega dni živeli dve sestri. Starejša je bila omožena in je imela pet otrok: zdravi so bili kakor riba v vodi, živi kakor iskra, siti pa nikdarnikoli, mati ni grižljaja nesla k ustom, da ni ta ali drugi začivkal: »Meni tudi, meni tudi!« Pa jim je mati iz srca rada dajala in če ni bilo pečenke, kruha je bilo vedno vsem dovolj, deci in staršem, ker jim ga je blagoslavljal ljubi Bog.

Mlajša sestra, neomožena, je gledala, kako živijo, pa je vihala nos: »Jaz če bi se možila, otrok ne bi marala, da bi me mučili in zajedali — nič otrok, nič nadlog!«

In kakor je rekla, tako se je zgodilo. Omožila se je, daleč stran v drugi kraj, dobila je dobrega moža in mož si je želel dece, ali dece ni bilo — in zakon je bil pust in brez prave sreče. V petem letu zakona pa je mlada žena na hitro zbolela in je ponjo prišla smrt, baš ko je bil mož z doma po kupčiji, in reva ni imela svojega človeka, da bi ji držal roko pri strašni ločitvi. Stara soseda ji je stregla, pa še njo je bilo strah in je zbežala, ko je bolna žena na zadnjo uro premilo klicala: »Deca moja, deca moja, dečica draga, kje si moj cvet, ki nisi dozorel!« Sama je umrla in ni bilo nikogar, da bi se ji ob mrtvaški postelji jokal in zanjo molil.

Starejša sestra še ni bila izvedela, da ji je mlajša sestra umrla; bili sta daleč narazen in pošte so hodile počasi. Kar se zgodi, da ji zboli sinček Ivo najmlajši. Vso noč je plašno ječal in zjutraj tožil, da mu je v spanju nekaj leglo na prsa, ga tlačilo in mu jemalo sapo; kakor mačka tiho je prišlo, tiho odšlo, rad bi bil klical na pomoč, pa da ni zmogel glasu.

Mati si je mislila: »Fantku se je sanjalo.« Ali drugo noč prav tako in tretjo noč zopet in Ivo najmlajši je bledel in hiral.

Četrto noč skrbni materi ni dalo drugače in si je postlala poleg bolnega Iva; pod vzglavje pa si je dala praproti, ki ima tako moč, da razkrije vsakateri čar. Sinko je zaspal in tudi ona je zatisnila oči, kakor bi spala, toda je bdela in čakala, kaj bo. In ni dolgo čakala pa se priplazi pri zaprtih durih v izbo čudna prikazen. Svetil je mesec, mati jo je dobro ločila. Bila je podobna veliki mački, pa je imela petero nog, bliže in bliže je prihajala, pa ko je prišla k postelji, se je vzpela na Iva najmlajšega. Legla mu je na prsi, zeleno so ji gorele oči, svojo glavo je pritisnila ob dečkovo glavo in Ivo najmlajši je bridko zaječal.

Mati tiho in oprezno, pa hitro kakor blisk zgrabi pošastno mačko za sprednji taci. Kakor v kleščah jo je držala, mislila si je: Če dušo pustim, zdaj mi ne uideš. Pa se ji je v rokah pošast zvijala, zvijala, rasla in izpreminjala in se izpremenila v dolgo, suho ženo v beli halji. Zdaj jo je mati spoznala in je vzkliknila: »Sestra moja mlajša, za svetega križa voljo, ali si ti?«

Prikazen je zavekala: »Jaz sem, tvoja sestra, ki te prosim, odpusti mi, ker ne morem drugače! Ubranila sem se grešnica otrok, zato se moram mrtva pokoriti toliko let, kolikor otrok mi je bilo namenjenih. Živa sem se bala svoje rodne dece, mrtvi mi ne da miru in se ponoči plazim k tuji, da bi me ogrela s svojim sladkim dihom: pa sem prekleta, da sem deci v strah, in joj, prejoj! — ni pomoči meni revi!«

Mati je rekla: »Mojih se mi več ne dotekni!«

Zbudil se je mož, vprašal, kaj je, in prižigal luč. Mati je izpustila sestro, ki se je spet izpremenila v peteronogo mačko, se splazila k durim in se potegnila skozi ključavnico.

K otrokom je ni bilo več. Pač pa je noč za nočjo javkala zunaj pred hišo. Materi se je smilila, neko noč je vstala, tiho odprla okno in pogledala, kaj sestra počenja. Pa je videla rajnko, sedela je pred hišo in nekaj pritiskala k prsim.

Vprašala jo je: »Bog ti pomagaj, sestra, kaj delaš?«

Sestra v beli halji jo je milo pogledala, ji je pokazala, da ima pri prsih kačo, in je rekla: »Otrok nisem marala, zdaj dojim kačo.«

Ko so pretekla tri leta, se ni več prikazala.