Žena ni marala otrok Trije hlapci
Tolovaj Mataj in druge slovenske pravljice
Fran Milčinski
Kačji kralj Babilon
Spisano: Matteja
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


TRIJE HLAPCI

Živel je graščak, bogat in košat; za štibali je nosil korbač, iz tenkih jermenov pleten, kogar je z njim poščegetal, je poskočil in zaplesal, da se je graščak kar tresel od smeha.

Tiste dni je v bajti pod gradom bival vdovec. Imel je tri sinove, pa čim bolj so doraščali, tem manj je bilo doma jela in dela. In nekega dne jih je sklical in jim rekel: »Tako je in nič drugače, eden izmed vas mora z doma v službo.«

Vsi trije so molčali, oče je pogledal najstarejšega in ta je odgovoril: »Jaz sem najstarejši, prvi sem po vrsti, da grem z doma. Naš graščak obeta vsakomur pol mernika šmarnih petic, kdor bi mu sluzil leto dni, njemu se ponudim.«

Oče je svaril: »Graščak je ves pasji, le srce ima volčje. Pazi, da ne ujameš batin mesto šmarnih petic!«

»E,« je rekel sin, »leto ima le dvanajst mesecev in pol mernika šmarnih petic niso mačkine solze. Leto prestanem, za šmarne petice pa si kupim svoj dom in poleg doma zelnik in še kravico povrhu in bom lahko živel zase in po svoje.«

Drugi dan je šel v grad. Graščak je široko stal v durih in cingljal s tolarji v žepu.

Najstarejši se mu je globoko priklonil in rekel: »Gospod, za hlapca me vzemite, če Vas Je volja!«

Graščak si ga je ogledal od glave do temena in zmajal z glavo. »Kakršni ste dandanes posli, piškavega lešnika niste vredni! To grdo jezo imate v sebi, za vsak prazen nič ste koj jezni, jaz pa jeznih ljudi ne maram okoli sebe.«

Najstarejši je odgovoril: »Gospod, vzemite me, jaz nisem nikdar jezen!«

Graščak je pomislil, potem je rekel: »Dobro, pa poizkusiva! Če leto dni doslužiš, dobiš pol mernika šmarnih petic. Če te pa v tem času kdaj razčemeri jeza, si izgovorim pravico, da ti iz hrbta izrežem tri jermene, za ta korbač mi bodo, in te napodim brez plačila.«

»Velja,« je rekel najstarejši, »ni pes, da ne bi prestal leta dni brez jeze!« Graščak je segel v žep in mu dal aro, svetlo šmarno petico.

Hlapec jo je vzel, že dolgo ni videl take, usta in oči so se mu smejale. Tisti hip pa je dobil s korbačem po roki, da je skočil in zaplesal, šmarna petica se je zakotala po tleh.

Graščak ga je bistro gledal. »Komar te je hotel, da veš, pa sem ga s korbačem, mrcino. Ne bo ga več blizu. Pa ne, da si kaj jezen?«

»Tri sto pečenih,« je zašental hlapec. »Kaj ne bom! jezen. Mar sem Vaš pes, da me s korbačem?« Graščak je zažvižgal na prste. Iz hiše sta planila dva krivogleda služabnika, izza vogala se je zakadil pes v nesrečnega hlapca in so ga podrli na tla. Graščak je mile vzdihnil: »Oh, ta nesrečna jeza!« in je šel v hišo. Služabnika pa sta hlapcu iz hrbta izrezala tri jermene, dva za korbač, enega psu za priboljšek, potem so ga napodili.

Komaj se je privlekel domov, z jokom in stokom je legel na slamo in povedal, kako hitro je doslužil graščaka in kakšno je prejel plačilo.

»Svaril sem te,« je rekel oče.

Srednji brat Jurko pa se je smejal. »Neumen si bil, ker jeze nisi tajil. Čakaj, zdaj grem jaz služit graščaka, mene ne ujame!« Zastonj mu je branil oče: »Nikar ne hodi koze prodajat!« — Njegova glava, njegov svet: mikal ga je kup šmarnic petic, s tako doto, je računal, se lahko bogato priženi in ne bo več vezan na očetovo beračijo.

Šel je in se udinjal pri graščaku, kakor se je bil starejši brat: sprejel je aro in koj za šmarno petico še korbač po roki. Toda stisnil je zobe in pogoltnil bolečine.

»Po komarju sem usekal,« je rekel graščak. »Tega ne bo več blizu. Saj menda nisi jezen, kaj?« Jurko je odgovoril: »Kaj bom jezen, še hvaležen sem, takih gospodarjev je malo, da bi poslom branili komarje!« »Prav tako,« ga je pohvalil graščak, »jeznih poslov ne maram! Tamle vzemi vrečo ajde, pojdi na njivo in jo posej, pa glej, da do večera opraviš!«

Jurko je hitel, da je kar curljalo z njega, in res, še predno je zašlo solnce, je bila ajda posejana, podorana, zavlečena in povaljena in Jurko truden in lačen spet doma.

Graščak ga je vprašal, če je kaj jezen.

»Kaj bom jezen,« je odgovoril Jurko, »vesel sem, da mi je šlo delo izpod rok in sem Vam ustregel!«

Graščak ga je bistro pogledal in je rekel: »Kaj ti povem, napačno si vzel vrečo. Tista ajda, ki si jo posejal, ne bo kalila. Koj mi greš nazaj, da jo spet pobereš!«

Jurko je mislil, da se graščak šali. Graščak pa je dejal: »Nič ne stoj, nič ne glej, le kar hodi; dokler ne pobereš ajde do zadnjega zrna, ne dobiš večerje!«

Jurku je sinilo v lase. Graščak pa ga je hitro vprašal: »Ali si kaj jezen ?«

»Kaj ne bi bil,« je vzkipel Jurko, »za norca Vam je pošteno delo!«

Graščak je vteknil dva prsta v usta in je zabrlizgal, iz hiše sta planila krivogleda služabnika, izza vogala je skočil pes in podrli so Jurka. Graščak je vzdihnil: »Oh, nesrečna jeza!« in je šel v grad, strežaja pa sta Jurku izrezala iz hrbta tri jermene, dva za v korbač, enega psu za priboljšek, in sta napodila Jurka.

Z jokom in stokom se je privlekel domov.

»Kdor ne posluša, poizkuša,« je rekel oče in starejši brat na slami se je muzal, čeprav ga je bolel hrbet.

Tomaž, najmlajši, pa je molčal, bil je vajen molčati, ker sta ga brata vedno zavračala: »Kaj boš govoril, tepček!« Mislil si je pa svoje in drugo jutro ni nikomur nič povedal, ampak na tihem šel v grad in se udinjal, kakor poprej, brata.

Zgodilo se mu je kakor bratoma. Dobil je aro, koj po ari korbač. Toda Tomaž ni bil len, popadel je korbač in z njim oplazil graščaka po licu, da so mu koj zacvetele maroge in se mu je kri ulila iz nosa.

»Oh, gospod,« je rekel Tomaž, »komar je ušel z moje roke na Vaš nos, pa sem ga mrcino, da bo švepal vse žive dni. Saj niste nič jezni?«

Graščak se je potuhnil in je skril jezo. Ukazal pa je hlapcu, da gre koj sejat ajdo, do večera mora opraviti.

Tomaž se je urno zasukal in šel in solnce je stalo še visoko nad gorami, že je bil zopet nazaj, češ, opravil je ukazano delo. Graščak ga je presladko pogledal, presladko, kakor bi lizal med in pil kis oboje hkrati, in je rekel: »Kaj ti pravim, ljubi moj, napačno si vsejal ajdo, kar koj mi greš, da jo zopet pobereš, tako je in nič drugače! Ali si kaj jezen?« »Jezen pa ne,« je dejal Tomaž, »najprej delo, potem jelo, tako je prav in pošteno!«

In je kakor zajec stekel okoli vogala, pa ko je prišel graščaku izpred oči, je nehal teči in jo prav počasi mahal na njivo. Na njivi za mejo je ležala polna vreča z ajdo, zakaj ajde ni bil sejal, ker je poznal graščakove muhe; zleknil se je najprej v travo, da si odpočije od lenobe tega dne, potem je zadel vrečo čez ramo in šel nazaj v grad in pred graščaka. Graščak ga je bistro gledal, če je kaj jezen, Tomaž pa se je režal in je kazal dobro voljo. Drugi so že povečerjali, pred Tomaža je postavila kuharica skledo soka in ga podražila: »Le jej, le jej, je štrukeljc notri, štrukeljc, ki ima trakec!« Poleg je sedel graščak in prežal, kdaj se Tomaž razjezi.

Tomaž je pomešal sok, pa je začutil štrukeljc, ki je imel trakec, in ko je prijel za trakec, je bil trakec repek, štrukeljc pa miška.

Graščak ga je vprašal: »Ali si kaj jezen?«

»Jezen, zakaj?« je rekel Tomaž, »gospoda že ve, kaj je dobro.« Pa si je zmislil in zavpil: »Joj, štrukeljc je še živ!« in je sprožil močnato miško graščaku ravno pod nos.

Graščak je puhnil in pljunil in si brisal brk. Tomaž pa ga je prijazno vprašal, če je kaj jezen. Graščak je pogoltnil jezo in rekel, da ni, in Tomaž se je lepo poslovil, da gre spat.

Pa ga ustavi graščak. »Počakaj malo! Na vrtu imam hruško medenko, ki bogato rodi. Pa kar dozori sadu, vsega mi ponoči otresejo tatje. Ti jo pojdi nocoj stražit! Gorje ti, če ne zalotiš tatu!« In še ga je vprašal, če je kaj jezen.

Tomaž si je mislil svoje, pa se je zasmejal, da ni, in je šel na ukazano stražo. Skrivaj je vzel s sabo graščakovo puško, ki je za vrati visela v veži. Skobalil se je v hruško in s puško preko kolen čakal, kake mu pošlje graščak tatove. Odbije enajst, tačas prikoraka od gradu sem prečudna prikazen, visoka za dva moža, odeta v belo haljo — in naravnost proti hruški. »Stoj!« je zaklical Tomaž in vzel puško v roke.

Prikazen pa kar naprej, že je stala pod drevesom, že je segala po hruškah. Tačas Tomaž puško k licu, blisk, pok! — beli strah je čudno zarjul in se zvalil v travo. Na tleh pa se je razkrhnil na tri kose, ti kosi so se pobrali vsak na svoje noge in odkrevljali v grad.

Drugo jutro je šel Tomaž pravit gospodu, kakšen je bil tat in kako mu je zasolil hruške. Graščak je ležal v postelji in bil slabe volje, ker ni bilo ne kuharice ne strežajev, da mu prineso zajtrk. Pa ko je zaslišal poročilo Tomaževo, je vedel, koliko je bila ura. Vstal je in sel gledat: vsi trije, oba strežaja in kuharica, so ležali vsak v svojem koncu in ječali in so imeli svinčene šibre v koži.

Graščak je ostro pogledal Tomaža. »Strežaja dva si mi obstrelil in kuharico. Zdaj bos ti kuhal! Ali znaš?«

»Krompir sem že pekel,« je odgovoril Tomaž, »pa kaj več tudi znam, kakor krompir peči.«

»Pripravi kosilo,« je ukazal graščak, »pa ne pozabi in deni v juho tudi peteršiljčka!«

»Če na vse pozabim, na peteršiljčka ne bom, je obljubil Tomaž.

Gospod je šel po opravkih, Tomaž pa je pridno podnetil ogenj in pristavil meso. Juha je že vrela, le peteršiljčka je bilo še treba.

Zdaj je Tomaž stopil na prag in zabrlizgal na prste, kakršno je imel navado graščak; izza vogala se je pripodil graščakov pes in Tomažu v noge. Temu psu pa je bilo ime Petersiljcek. Tomaž ga je ročno stisnil za vrat, hajdi ž njim v kuhinjo in tof v pisker, v vrelo vodo! »Pri gospodi čudne stvari jedo,« je rekel Tomaž, »včeraj miško, danes kužka. Bog jim blagoslovi!« Opoldne je graščak košato sedel za mizo pa prinese Tomaž in postavi predenj veliko skledo, v skledi je bila juha, v juhi kosmati Peteršiljček.

»Gromska strela!« je zarenčal graščak. »Ali si iz uma?«

»Jaz ne!« je rekel Tomaž. »Saj se mi je čudno zdelo, da pri tej hiši miške jeste in pse. Jaz jih ne bi. Toda ukazali ste Peteršiljčka na juho in gospodarja treba ubogati. Ali ste kaj jezni?«

Gospod je odkimal. »Za kuharja nisi, za pastirja boš, za zadnjega mojih poslov. Jutri poženeš krave na planino. Ali si kaj jezen?«

»O gospod,« je odgovoril Tomaž, »jezen pa ne, saj imam rad živino, laže se ji streže nego ljudem.« Zjutraj zarana je šel s kravami proti planini in je žvižgal in pel in bil zlate volje. Sredi pota sta ga srečala dva mesarja, namenjena v semenj. Živina jima je bila všeč pa vprašata pastirja: »Fant, ali prodaš krave?« »Zakaj pa ne, če jih dobro plačate,« odgovori Tomaž.

Pogajali so se in si udarili v roke in Tomaž jima je prodal krave, eno samo si je pridržal, staro Dimko. Tej je dal okoli glave vrv, potegnil jo v brezo ob poti in jo privezal med veje, potem se je zadovoljen s kupčijo vrnil proti gradu. V vseh žepih so mu peli rumeni cekini in beli tolarji, pa ko je prišel mimo očetove hišice, je stopil noter in k starejšemu bratu, ki se je premetaval pa slami. Predenj je stresel vse zlato in srebro in rekel: »Na, vse to ti pošilja naš dobri graščak, da se ti prej zaceli hrbet!« Potem je šel v grad.

Graščak se je začudil, kako da je že nazaj in brez krav. Tomaž pa je dejal: »O gospod, kaka sreča je doletela Vaše krave! Pomislite, nebesa so se jim odprla! Krave, uboge sirote, so kar norele noter, ko so zagledale prelepo nebeško pašo. Le Dimka, sirota stara, je zaostala, tik pred gobcem so ji zaprli nebeška vrata, obvisela je na brezi, lahko jo še vidite.«

Gospod, ves bled od same togote, gre gledat s Tomažem; res, Dimka je tičala v brezi. »Da bi te vrag,« je zarohnel. »Nikar ne kličite vraga,« ga je posvaril Tomaž, »drugače lahko pride! Ali ste kaj jezni?«

»Nič!« je rekel gospodar. »Tepec neumni, kamorkoli te postavim, povsod si mi v škodo. Še eno stopnjo te ponižam: sram te bodi, za svinjarja mi boš - Ali si kaj jezen?«

»Jaz ne!« je odgovoril Tomaž, »Da so le krave tako srečne, to me najbolj veseli.«

Drugo jutro zarana je gnal prašiče v hrastovo šumo. Prašici so se pasli v žiru, Tomaž je veselo žvižgal in pel pa se zgodi, da mimo prideta dva bogata kupčevavca. Vidita rejeno žival in vprašata: »Fant, ali jih prodaš?« »Zakaj ne,« odgovori Tomaž, »če jih pošteno plačata.«

Res, zmenijo se za kup in Tomaž proda vso svinjad za žoltih cekinov in svetlih tolarjev polne žepe in povrhu si je še izgovoril, da sme polovici prašičev porezati repe.

Kupčevavca odženeta blago, Tomaž pa je porezane repke tako vsadil v mehka tla, da je molelo vsakega repka malo iz tal. Potem je krenil proti domu dobre volje in v žepih polno cvenka.

S potjo se je zopet oglasil v očetovi koči; pred srednjega brata, ki je stokal na slami, je stresel vse zlato in srebro in mu rekel: »Na, kar ti pošilja naš dobri graščak, da se ti prej zacelijo rane!« in je hitel v grad.

Graščak se je začudil, še bolj se je prestrašil, ko je videl pastirja in brez blaga. Tomaž pa je tarnal in pravil: »O gospod, saj sem Vas svaril! Kravam niste privoščili nebes, klicali ste vraga, glejte, pa je prišel vrag in vse prašiče potegnil v svojo oblast! Kar na lepem se je odprl brezden in jih požrl. Pa ko se je peklenski brezden zopet zapiral, je polovici prašičem priprl repe. Joj uboga žival! Če greste z mano — še sedaj mole iz zemlje.«

Graščak gre s pastirjem, res: repki gledajo iz tal. Poizkusi, da bi rešil kakega ščetinca vragu iz žrela, oberoč pograbi repek in ga s silo potegne — lop! zleti znak v blato z odrezanim repkom v roki.

»Saj pravim,« je rekel Tomaž, »z vragom se ni kosati! Ali ste kaj jezni, gospod?«

Graščak se je tresel od jeze in je rekel: »Poslušaj moj ukaz in če ga ne izpolniš, boš ob glavo! Po kosilu grem na pristavo in se vrnem šele pozno v noč. Ti pa me čakaj, da mi posvetiš! Ali zapomni si, svetiti mi ne smeš ne s svečo ne z bakljo ne s svetilko!«

Graščak po kosilu na pristavo, Tomaž pa je ugibal, kako bi ustregel ukazu in rešil glavo. Ugibal je in ugenil. In ko se stemni, gre in zažge grad na vseh štirih koncih.

Pozno v noč se je vračal graščak domov, pa mu je že od daleč svetil silni plamen, ki ni bil ne od sveče ne od baklje ne od svetilke. Razkačen je zapovedal Tomažu, naj se pri tej priči pobere. Ali Tomaž je zahteval najprej svojo pravico, pol mernika šmarnih petic, šele potem je šel.

Graščaka pa je za vse žive dni minilo, da bi trpinčil svoje posle.