Živopisec in Marija.
| ← Marijin beg v Egipet. | Sto narodnih legend Anton Kosi |
Hudobna mačeha. → |
| |||||||
V Rovih cerkev so zidali,
Da Mariji bi jo dali,
Ki rodila nam je Boga,
V odkup vsega je sveta.
Mnogo let je teklo delo,
Preden streho je imela.
Kadar bilo je pokrito,
Dvigalo se ponosito,
V Rove šel je kamenar
Skladat spredaj na oltar,
Dolben s kosa celega,
Marmorja prebelega.
Še je drugi mož prišel;
Velik je klobuk imel,
Mlad je bil, kodravih las,
Širopleč, tenak črez pas.
Tudi ta je rabil tam,
Pisat hodil v novi hram.
Ter na odru prelepo
V strop obrazil to in to;
Zjutraj se je zgodaj trudil
In do mraka tih pomudil.
Stal na odru je nekdaj,
Okončaval sveti raj:
Otca, Sina in Duha
V glorji svetlega neba.
Kadar to je dokončal,
Počivaje ni prestal;
Vzel iz shrambe nov je kist,
Gibek ves, tenek in čist,
Ter nebeški je Kraljici
Ž njim obsolnčil devski lici,
Bogožarnost jima dal,
Da sijala bi do tal,
Z vrha tam, kjer njo klečočo,
Roke sklenjene držečo,
Sredi blaženih družin
Venčal Otec je in Sin.
Kadar to je cvet imelo,
Kakor da bi vse živelo,
Zdaj svetnice in svetnike,
Sivobrade, mladolike,
Dodelaval je okrog,
Gledal na cerkveni lok.
Zdelal je i to povsod;
Kista ni položil v kot,
Da praznovat bi odšel,
Ker je posla še imel:
Zbore angeljcev perutnih,
Goloplečih, dolgoskutnih
Tod je čelil, tam vršil,
Dokler ni dovoljen bil.
Pot si vroč je zdaj otrl
In po stropu se ozrl.
Dokončal je! – Ves obraz
Svetil se mu je tačas,
Ker gotovo malone
V cerkvi se bliščalo je,
Kar je mislil narediti
In po stropu razdeliti;
Le Marijin še rokav
Nekaj hotel je poprav.
Kadar tudi to stori,
Tih na lestvi posloni.
Zahrešči pod njim deska
In prelomi se prhka;
Z odra pade ropotaje,
Oder se za njo zamaje!
Les je grmel, hram bobnel,
Živopisec obledel!
Lestva se je ž njim zibala,
V cerkev izpod nog zdrčala!
Jedva se je sam ujel,
Z desno kljuke oprijel,
Ki železna in podvita
V strop cerkveni je zabita,
Da svetilnik pozlačen
V kljun prijemlje zakrivljen.
Tam je visel dolu v grob,
Milo se ozrl na strop,
Kjer Devica je klečala,
Venčana se priklanjala.
Pregloboko je vzdihnil,
Glasovito k nji zavpil:
» Mati, vselej sem na sveti
Želel Tebi v čast živeti;
Oh, iztegni zdaj roko
Drži me pokonci ž njo!«
Kaj zavpil je, kaj dejal,
Razumela ni drhal,
Ki strahoma blizu vrat
Gledala je v cerkvi zad;
Razumela Deva mila,
Roko mu je pomolila
Ter med nebom in zemljo
Ga držala kvišku ž njo,
Da pritekli so ljudje,
Ga spustili na deske.
Ne izgine osem dni
V cerkvi oder nov stoji,
Živopisec na deskah
Zopet ima kist v rokah,
Piše Devi ž njim na čast,
Kako visel je v propast,
Z nje pomočjo bil otet,
Iznad brezdna smrti vzet.
To v zahvalo in spomin,
K znanju poznih rodovin
Del na zid je v levo stran,
Kjer je še današnji dan.
Fr. Levstik.