(Kot netopirje vas osvobajam...) (Mladi policaji...)
Analogije svetlobe
Tomaž Šalamun
Jezus iz Nazareta
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Mladi policaji imajo vsi relativno
mehke oči. Njihova vzgoja je razsipna.
Med borovnicami in praprotjo hodijo,
babice rešujejo iz naraslih voda. Kadar
zamahnejo z roko, pomeni, da hočejo
malico iz tistih vrečk iz polivinila.
Na štore se usedejo, v doline gledajo
in mislijo na svoje mame. Ampak
gorje, če se mlad policaj razjezi.
Takrat zapoje šiba božja, s pendrekom,
ki si ga potem od policaja lahko
sposodiš, pivnaš svoje bose noge.
Vsak policaj nosi kapo in mu glava pod
kapo mrmra. Sani drvijo po bregu v njegovih
sanjah. Kogar ubije, mu prinese pomlad,
kogar se dotakne, mu zareže rano. Jaz bi dal
babico in dedka, očeta in mamo, ženo in
sina policaju, da bi se z njimi igral.
Babici bi povezal bele lase, sina bi pa
verjetno preklal na kakem štoru. Sam
policaj bi bil žalosten, da je polomil
igračo. Taki so tudi, kadar kadijo
travo, melanholični. Takrat snamejo
kape in dihajo vanje svoje solze. Skratka kot
velblod so, po puščavi jahajo kot po kaki
mokri dlani.