Abraham
| ← Karter | Abraham Ambra Tomaž Šalamun |
Svod nad katedralo → |
| |||||||
Vre v lljunu stavbe?
Beli hod ladij, ki ste odprle pomor,
spije se vse: noč, dan,
od kod prideluje lubje breza?
Bodo padala trupla za trupla in se
ukoreninila?
Bo čas, čakra smrti, trezen?
Radost v prahu požganih, na maslu
obutve? Kaj je končano?
Lahko napihneš roko, da bedi?
Ne toži, Mandeljštam,
vino bo obljubilo stoletje,
skok v boben, platno jedra ga bo
raztrgalo. Mejo je treba vzdržati
in hrepenenje.
V tušu, v svili, granatno jabolko
v pesti mojega neba.
Boš plul? Boš dal? Boš rekel?
O curki vodometov iz vratnih žil,
kepe krp, lune,
nadaljujejo svatje?
Kje zaboli obreza?
Kje je moja piščalka pod prsti?
V duplu méd spi.
In kosa in lešniki
in mehek gost žamet noči,
ko odhajaš z bosimi podplati po strešnikih
v listje.