Azma
| ← Sveti kelih | Azma Pesmi 1 Anton Medved |
Ob vrnitvi → |
| |||||||
Abdalmálik sam sedi v šotoru,
sam sedi na mehkem krznu tigre
v Iraku pred lepim mestom Kabo.
Srd mu šviga iz oči ponosnih,
v srdu vójem zbranim kliče svojim:
»Kdaj ukloni se nam drzna Kaba,
kdaj odneha Abdalah poveljnik?
Petkrat že smo zrli mlaj na nebu,
kar se mesto trdno nam ustavlja.
Vse tovore smo zaman prestregli,
vse dotoke vodne zagradili,
naskočili mestno zidje stokrat.
Divni Alah, milosten nam bodi!«
Sel priteče izpod mesta Kabe,
Abdalmálik sluša sla besede:
»Truma ljudstva je ušla iz Kabe,
da se tebi, levji sin, pokloni.
Žeja silna, glad sta jo prignala.
Le poveljnik, govore Kabljani,
ukloniti Abdalah se neče.«
Jezno zopet zakliče Abdalmálik:
»Cela vojska mestni zid obkôli,
v temni noči, v svitu dneva pazi,
da najmanjši tovor ne uide,
da najmanjši virček ne pronikne
ni nad zemljo ni pod zemljo v mesto.
Morda potlej Abdalah odneha.«
Vrsta vojev tiho se prikloni.
iz šotora gre, da zbere vojsko.
Pred visokim gradom v lepi Kabi
zbira hrabri Abdalah meščane,
zbranim resno govori poveljnik:
»Dlje braniti mesta ni nam môči
Glad nas davi, žeja moč nam jemlje.
Dan noben nam ne prinese upov.
Uklonimo se sovragom, bratje,
izročimo jim v oblast domove!
Bili boj smo za pravica sveto,
svojo zemljo, milo last branili,
v svetli raj nas bode prerok vêdel.
A braniti dlje se ni nam môči,
uklonimo se sovragom, bratje!«
Meč odpa še Abdalah si z ledij.
meče strani vržejo meščanje.
Toda Azma, mati sivolasa,
Abdalahu stopi zdaj pred lice.
Glasno sinu starka de stoletna:
»Kaj bojiš se, Abdalah, sovraga,
da golčiš kot grlicam golobec,
brez duhá in mehko brez srčnosti!
Proti vzhodu dvigne meč v desnici,
a levico na srce polóži
in govôri, branil li pravico
meč je tvoj, in govor tvojih usten,
ko naskoke si odbijal z zida,
ko rojake svoje v boju hrabril?
Drugega ti nisi smel braniti,
nego sveto pravo domovine.
Drugega ti nikdar nisi branil.
Mati tvoja, Abdalah, pozna te.
A zakaj, moj sin, bojiš se danes
smrti v boju za domovje, pravo?«
Mêče ostre poberó meščanje,
ogenj švigne v srcu koprnečem
in prešine ude trudnim borcem.
V lice mater Abdalah poljubi,
meč opaše in oklep nadene.
Govori mu mati te besede:
»Kdor želi in slavne smrti išče,
meč samo ga spremlja na bojišče
A z oklepom prsi ne odeva,
ne pokriva s šlemom bistre glave.«
Skozi vrata neprodirnih zidov
plane truma na ravan kabljansko.
Abdalah jo v boj poslednji vede
z mečem, a brez šlema in oklepa — —
— — — — — — — — — — — — — — —
V mestu hrup, a pôkoj okrog mesta,
vpitje v Kabi, zunaj smrtno spanje,
Abdalmálik vojsko je premagal.
Na razsutem zidu joka Azma.
V nje naročju ranjenec počiva,
v nje naročju Abdalah umira,
v lice mater zadnjikrat poljubi,
njega Azma zadnjikrat objame.
»Častne smrti, sin, umiraš,« de mu,
»Bog ti bode plačal smrtne rane.«
Glavo nagne Abdalah poveljnik
in izdahne mirno svojo dušo.
Azmi majki, starki sivolasi
v blagih prsih takrat srce poči.
Skupaj duši vzplavata junaški . . .