Bližina

Bližina
Blaž Lukan

Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

BLIŽINA

BLIŽINA noči straši smo lačne. Veter je, večer za pojedino
mrtvih sivih konj. Ne vemo zanje, ne vidimo jih, nihče jih ne
more namesto nas oživeti. Zapeljali so nas pred vrata, ki se
težko odpirajo. Vrgli smo pest peska lačnim volkuljam. Nismo
se hoteli predeti, le nočemo nadaljevati.

BLIŽINA me rani. Na nogah imam usnjene podplate, med
prsti mi mah sili v dlan. Ustavim se pred vrati in nanje napišem,
česar ne morem nikomur povedati. Tako se odpro.

BLIŽINA reke nas ustavi. Tenka kača z odpadlimi seski je
zvesta svoji poti. Namesto rok imam peruti, namesto neba tla.
K reki ne zahaja, tam se koti volčja zalega. Po usedlini se vleče
kakor žar, celo kakor pismenka. Nato šine navzgor, kako srna.
Nato se ne ve. Nato gre, s krili, v tla, v nekakšna tla tal, še bolj
na dno. Čisto na dnu je spet bližina, ki rani.

BLIŽINA sinov. Naši sinovi nosijo v očeh našo dolgo zgodo-
vino, naše hčere pa v nogah naš ples. Ritem naših src je divji,
okrog nas se vžigajo kresovi. Ne moremo se upirati valu, ki
prihaja iz globine in grozi z nočjo. Naš dan je dolg, naša lica
vroča, naš čas odprt. Jutro je že blizu.

BLIŽINA zlata. Solza se odlepi, pogled v tla, na roki nitka iz
zlata, se rahlo potresava. Koliko življenja je še na tej strani? Ne
moremo se ujeti v pest sanj. Za moje čvrste prsi vedo le ptiči.

BLIŽINA se hrani s peskom. V notrini skriva pljunke bakra.
Svet je znotraj rjast. Ne bližam se plemenom zviška. Ne padam
nanje kakor pokošen. Ne nosim zlatih spon okrog pesti. Nimam
rad zlata.

BLIŽINA poči.

BLIŽINA rani. Pade v prazen prostor med dlanmi, skoznje
utečejo tudi kosci časa. Zvezdasta oblika se potaplja v spodnje
nadstropje, žarijo svečniki. Po poteh so vlažni korci semen, ki
se praznijo v sledeh. Vsi smo slepci, noro zaskočeni v temi, ki
jo širimo iz lastnih prsi. V nas sonce ne zori.

BLIŽINA čaka. Sledi volkov v podplatih smo shodili, iz obrvi
nam letijo pepelni ptiči. Nič nas ne boli, a to boli huje.
Nazaj se lahko ozrejo samo zvezde. Le nekaj nas na koncu
potolaži: tu smo vsi. Kogar ni, ga ni.

BLIŽINA čaka, a bližina najbolj boli.