Med psoglavci
← Bližina | Med psoglavci Blaž Lukan |
Sled v jutru → |
|
MED PSOGLAVCI
VRTOVI so mračni. V krtovem naročju je zdaj kraljestvo živih.
Oviti v mesečino se potikajo po globelih vitezi in potepuhi.
Med njimi ga ni, ki bi mogel z mirno vestjo reči kri, vino
ali bog. Vsem se zdi, da od nekod prihaja dim, ki suši potone
kaplje po obrazih, potoke po poteh. Vrtinči se hladen dan,
samotno časje, ki, kamorkoli se pogleda, prebudi pogoltne
pošasti in črne luči.
MOLILI so pred leti, ko je vrag prepustošil hribe in doli,
nanosil strupa v kamre in krtine, ko je veseljaku počil meh,
ker se je preveč priklonil nad bokal, mislil smo, da se vsi,
kar nas je, ne bomo več znašli po krajih, kjer smo večno
domovali. Zdelo se nam je, da je vse, kar pred nami gre,
pogreb, vse poslednji beg pred vragom. Poljubili smo prvino
vseh prvin, mater zemljo, in odšli srečni k počitku. Tako vse
dni, tako mi.
MRLIČI so pobežali po roveh in grbastih kucljih. V nas so se
vselili kot dvom, zavist ali katera prijaznejših skrbi. Ukrotit
jih nismo mogli niti s palicami, mazačicami, vse so nam požrli,
do zadnje kaplje krvi: vso žalost, kes, veselje, smeh. Kot
berači smo se nato znašli v prazni kamri, kjer je od sten
strahljivo šlo: Vas ni, vas ni, vaši časi so minili!