Bogatin in siromak.

← Kako je sv. Peter dvojil o božji pravičnosti.

Sto narodnih legend
Anton Kosi

Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

V starih časih, ko je ljubi Bog še potoval po zemlji, ga je nekega večera dohitela noč, preden je prišel do bližnje gostilnice. Tik ceste sta stali dve hiše; ena velika in lepo – dom bogatinov; druga majhna in neznatna – svojina simomakova.

Gospod obstoji pred hišama, se obrne proti velikemu poslopje ter misli: »Temu bogatinu gotovo ne bodem nadležen, pri njem se oglasim.« Potrka torej na vrata. Bogatin odpre okno in vpraša, kdo je zunaj in kaj hoče.

»Prenočišča vas prosim«, reče Gospod.

Bogatin si ogleda potnika od nog do glave in ker je zelo priprosto oblečen in mu ni videti, da bi imel mnogo denarja, zmaje bogatin z glavo ter reče: »S prenočiščem ne bo nič; vse prostore imam polne zelišč in semenja in če bi vzprejemal in prenočeval vsakogar, ki potrka na moje duri, bi gotovo nazadnje še sam prišel na beraško palico.«

To rekši zaloputne okno in pusti neznanega potnika samega.

Ljubi Bog obrne bogatinovi hiši hrbet ter gre naravnost proti siromakovi koči. Toliko da potrka, že pride siromak odpirat ter zajedno naprosi potnika, naj vstopi in ostane pri nem črez noč. »Trda tema bode skoro,« pravi » in danes ne morete več dalje.«

Prijetno so iznenadile te besede božjega potnika, in takoj je vstopil. Tudi žena siromakova je pozdravila tujca, podavši mu roko.

Nato hitro pristavi k ognju lonec krompirja ter pomolze kozo. Ko je bila miza pogrnjena, je sedel Kristus med prijazna gostnika in slastno použival uborno večerjo.

Ko so povečerjali in je bil že skrajni čas za počitek, je žena skrivaj šepnila svojemu možu: »Kaj ne, da prepustiva za to noč svojo posteljo trudnemu potniku, da si bolj odpočije; saj se je dokaj zmučil z dolgo hojo. Za naju pa napravil ne tleh posteljo iz slame.«

»Kajpada«, reče mož, »takoj ponudil potniku mehko ležišče.«

Gospod se brani in brani, a ker mož in žena ne odjenjata, se naposled uda.

Drugo jutro je stal že na vse zgodaj siromašen zajutrek na mizi.

Ko se tuji gost poslavlja in zahvaljuje za prijazni vzprejem in lepo postrežbo, postoji nekoliko med vrati ter pravi: »Ker sta toli gostoljubna in milosrčna, si zaželita treh reči, in izpolnim jih vama.«

Nato odgovori siromak: »Kaj naj si želiva drugega kakor večno vzveličanje in da bi, dokler živiva ostala zdrava in bi imela vedno potrebnega kruhka; za tretje pa ne vem, česa bi želel.«

Gospod reče: »Ali bi vama ne bila ljubša namesto te-le stare hiše nova?«

»Kajpada, tudi nova, lepa hiša bi naju veselila, vendar bi nama bilo najljubše, ko bi se nama izpolnila želja, katero sem izrekel najprej.« Tako se siromak ponižno odgovoril božjemu potniku.

Kristus izpremeni siromakovo staro hišo v krasno novo palačo ter naglo odpotuje.

Solnce je stalo že visoko, ko se je prebudil bogatin, ki prejšnji večer ni hotel vzprejeti tujega potnika pod streho. Nasloni se kakor navadi na okno – a kako se začudi, ko ugleda na nasprotni strani namesto borne koče siromaškega soseda veliko in krasno hišo, pokrito s svetlordečo opeko!

Hitro pokliče svojo ženo ter ji pravi: »Glej krasno poslopje, kako je nastalo! Steci k sosedu vprašat, odkod ta čudna izprememba.«

Žena sluša. Soseda ji razložita vse natanko, kako sta prenočila tujega potnika, kako jima je zato izpolnil tri želje, ki sta mu jim bila morala izreči; večno vzveličanje, zdravje in vsakdanji kruh in vrhu tega namesto stare koče lepo novo hišo.

Ko žena bogatinova vse to zve, steče domov ter pove možu, kakor je siromaški sosed dobil tako veliko, krasno poslopje.

»Človek bi kar počil od jeze,« se razjezi bogatin. »Kaj me je vendar motila, da nisem vzel tujca črez noč, saj je bil tudi pri meni!«

»Zajaši hitro konja,« mu nasvetuje žena, »morda še dohitiš tujca, pa ga naprosi, naj tudi tebi izpolni tri želje.«

Bogatin s čilim konjičem naglo zdirja za neznanim potnikom, katerega tudi skoro doteče. Ljubeznivo in sladko govori ž njim in ga tudi naprosi, naj mu oprosti, ker ga sinoči ni pustil v hišo. »Ključa sem iskal,« se laže hinavec, »a v tem ste odšli. Prosim vas, oglasite se pri meni, ko se boste vračali.«

»Bodem, če me kdaj pot privede mimo tebe,« odgovori Kristus.

Nato vpraša bogatin, ali bi smel tudi on izreči tri želje kakor jih je njegov sosed.

»Zakaj ne,« pravi Gospod, »a bolje, da si ne želiš ničesar, zakaj ne bilo bo dobro zate.«

Bogatin pravi, da si izvoli nekaj, kar mu prinese srečo.

»Bodi ti,« reče božji potnik, »tri želje, ki jih izrečeš, naj se ti izpolnijo.«

Vesel odjezdi bogatin domov ter premišljuje, česa bi si želel.

Ko je tako premišljeval in vedno bolj popuščal vajeti, je začel konj skakati, in to ga je zmiraj motilo v razmišljevanju. Rahlo potrka konju na vrat, rekoč: »Miruj, konjiček moj!« Toda konjiček je uganjal burke še nadalje.

Naposled se jezdec razsrdi, in ko se konj postavi na zadnje noge, zakriči nejevoljen: »Da bi si vendar vrat zlomil!«

Komaj to izgovori, tresk, padeta jezdec in konj na tla. Konj je bil mrtev, niti ganil se ni.

Bogatinova prva želja je bila izpolnjena. Ker pa je bil mož zelo skopuh, ni hotel puščati sedla na cesti. Oprta si ga torej ter se odpravi, seveda peš, proti domu.

»Dve želji še imam«, se tolaži bogatin in počasi koraka po vroči peščeni cesti. Vroče mi je prihajalo vedno bolj, sedlo ga je že težilo, in vedno še ni vedel, česa bi si želel.

»Če bi si želel tudi vse dežele sveta in vse zaklade« – pravi sam v sebi, »vedno bi se še česa domislil, to vem že sedaj; zato si pa hočem to reč uravnati tako, da si ne bom imel želeti ničesar več.« Ugiblje in premišljuje. Časih se mu je zdelo, da jo je uganil, a zopet se mu je videlo to, kar si je hitel želeti, premalenkostno.

Zdajci se domisli žene, kateri je doma v hladni sobi prav dobro. To ga zelo razjezi in nehote zamrmra besede: »Da bi sedela žena sedaj rajši doma na tem sedlu in ne bi mogla z njega, ne pa da ga moram jaz vlačiti po cesti.«

Komaj je izgovoril zadnjo besedo, mu je izgnalo sedlo s hrbta, in bogatin je nejevoljen opazil, da se mu je izpolnila tudi druga želja.

Zdaj mu je bilo šele prav vroče. Tekel je, da bi se zaprl doma v sobico ter premišljeval o tretji želji.

Ko prisopiha domov in odpre sobo, ugleda svoje ženo sedečo na sedlu. Kar ne more z njega; toži in vpije, da je joj.

»Pomiri se, draga žena,« jo tolaži mož, »vse zaklade tega sveta ti dam, ako ostaneš na sedlu.«

»Kaj mi je do zakladov«, zastoka žena, »ako bi morala tičati vedno na tem sedlu! Ti si me zaželel nanje in ti mi moraš tudi pomagati z njega.«

Kaj je hotel mož? Izreči je moral tudi tretjo željo, da je ženo otel s sedla.

Ko se je žena zopet vzravnala, se je postavila pred moža ter rekla: »Ali veš kaj? Ti si glupec, jaz bi bila naredila vse bolje.«

Skopuh ni imel ničesar drugega kakor nejevoljo, trud, kletev in pa izgubljenega konja.

Siromak na nasprotni strani ceste pa je živel zadovoljno in mirno do srečne smrti.

Ant. Kosi.