Kako je sv. Peter bogoval eno uro.

← Bogatin in siromak.

Sto narodnih legend Anton Kosi

Vzveličar in sv. Peter mlatiča. →

Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

»Kako da si danes zopet tako malobeseden in razmišljen; gotovo ti zopet čudne misli roje po glavi!« S temi besedami se je obrnil Vzveličar k sv. Petru, ko je potoval ž njim po širokem polju.

»Uganil si, Mojster, res čudne misli so me obhajale, in bojim se, da niso zopet pregrešne,« reče sv. Peter ter nadaljuje: »Premišljeval sem brezkončno modrost božjo, premišljeval to ni ono. A ene nesrečne misli se nikakor ne morem iznebiti. Dozdeva se mi namreč, da na svetu ni vse tako, kakor bi moralo biti. Ko bi jaz vladal vesoljnemu svetu, bi izvestno marsikaj uravnal bolje in lepše!«

Vzveličar najprej molči, potem pa povzame: »Ti bi tedaj hotel vladati vesoljnemu svetu, Peter?«

»Kajpada in celo rad«, odgovori sv. Peter. »Saj pa tudi ni nič prijetnejšega, nego je bogovanje!«

»No, bodi ti tedaj želja izpolnjena! Vladaj do večera, a zvečer mi bodeš pripovedoval, kako si zadovoljen in kako si uporabljal svojo oblast.«

Vidno vesel je sv. Peter vzprejel to veliko čast, dasi je dobro vedel, da jo bode užival samo do večera.

Sveta moža sta potovala dalje in prišla do kmetiške koče na samoti. Ker ju je želodec že opominjal, naj bi ga vendar ne pozabila, sta stopila v ono kočo. Tam sta ugledala kmetico, ki je pekla kruh in kolače.

»Žena bodi usmiljena in daj lačnima potnikoma košček kruha; kosila še danes nisva imela,« tako poprosi Vzveličar kmetico. Ta jima prijazno odgovori: »Kruh še ni pečen, kolače sem pa ravnokar potegnila iz peči; vzemita vsak po en kos, prav vroči so še.«

»Bog ti povrni, dobra žena«, rečeta potnika ter se poslovita vsak s svojim kosom v roki.

»Prav je govorila žena, kolači so res še prevroči, potrpel bodem, da se nekoliko ohlade!« beseduje sv. Peter spotoma.

V tem jima pride naproti dekla, idoča na polje.

»Kje pa je tvoje kosilce?« vpraša Gospod deklo.

»Oh, to je danes še v božjih rokah«, vzdihne dekla.

»No, Peter, danes boguješ ti, daj torej temu lačnemu dekletu kosilce, saj nama je rekla, da je kosilo v božjih rokah.« Te besede je šepnil Vzveličar sv. Petru na uho.

Kaj je hotel ubogi svetnik! Ravno, ko se je bil kolač dovolj ohladil, ga je moral prepustiti neznanemu dekletu.

Kristus je jedel svoj kos dalje, a sv. Peter je lačen in žalosten stopal za božjim Mojstrom. Mrmral pa je zase te-le besede: »Ne, bogovati pa res ni malenkost; že začetek se mi ni nič kaj obnesel, in kdo ve, kaj se mi utegne še pripetiti!«

Pokesal se je , poprosil božjega Učenika, naj mu oprosti, ter je ob enem bogovanje izročil Njemu, ki vse, karkoli stori, stori prav in dobro.

A. Kosi.