Bršljan in bodičje
← Gazele | Bršljan in bodičje Pesmi 1 Anton Medved |
Za njim → |
|
Ti sam si moj tovariš, duh misleči,
in jaz sem stokrat srečnejši s teboj,
kot bil sem nekoč v druščini hrumeči.
Nad manoj se prostira senca hoj,
vsa prepojena čvrstega ozona,
z nevidno roko boža óbraz moj.
O kaj je meni tukaj carska krona,
in kaj posvetna slava? — Dim lehak,
ki v nič se razgubi iznad poklona!
Pa ni le vonja to, ne rezni zrak,
ni hlad le, ni tema in ne tišina,
kar vliva v moje prsi čut sladak;
to moč je govorečega spomina:
kaj duša strastna vse trpela je,
na svetu zroč tirana in trpina,
kako po zdravju hrepenela je,
zaprta sama s saboj, brez zdravila
čakala smrti grenke vsa vesela je ...
A črna mi zazevala gomila
ko je obup do vrha prekipel,
meglà ji svetlo zoro je odkrila.
Misleči duh, glej, tebe sem imel,
ko bil sem svetu celemu sirota,
ko v družbah sem vzdihával osamel,
ko vsakdo hujše je obsojal pota
mladosti moje, nego Bog in jaz,
utrujen potnik — jaz in Bog — dobrota . . .
Trpljenje, kje je verni tvoj obraz,
v katerem pristnem govoriš narečji?
Ti govoriš samo: Minil je čas . . .
Če bolečini nas preda največji
ob dneh nesrečnih srečnih dni spomin,
v samoti mirni balzam je najmečji
spomin težko prestanih bolečin.
Pomlad, pomlad, ti jarobujna doba,
moj duh pozdravlja srčno tvoj prihod.
Cvetice nežne vstajajo iz groba,
sluteč otavne zemlje preporod.
Visoko v vejah ščinkovec popeva,
škrjanec dviga se pod sinji svod . . .
Ob zori pomladanskega zdaj dneva
naj v prsih mi zatone tiha žal,
naj zopet bolna duša mi okreva!
O zemlja lepa! Nekoč bodem pal
brezčuten, mrtev v mehko tvoje krilo —
pa zdaj bi živ na tebi žaloval?
Pa zdaj dušil bi hrepenenja silo,
če k veselicam opominja me
nad ostre zime cvetnato gomilo? — —
Ponesi jadrna stopinja me
iz mest zaduhlih ven, na plan, na trate!
Presladek čut vsega prešinja me . . .
O, ve pomladi ure večnozlate,
sijajte mi, sijajte v srčni hram,
da lahek dušek pesmice krilate
dade spominom mojim in željam!
Nekterim le Fortuna je prijazna,
da vse pri nas imajo in vedo,
no, drugim pa sta žep in glava prazna.
In tem gorje, če včasih kaj vzrastó!
Pa bodi kdo še kake pesmi otec,
on pač ne bo izvedel prekesno,
da jajca ni rodil, temveč klopotec —
in Fortunatje poženo ga brž
iz tempeljna modric v kurji kotec . . .
Na deblu leposlovja trhla svrž
molčimo mi ponižno, kakor mora
med oleandri rasti brinjev trš.
Zdaj v knjigah misli nimajo prostora,
osladna čustva hoče piti svet,
a misliti ob pesmih — o pokora!
Točimo torej solze spet in spet!
Ne solz — točimo rajši le ,solzice’,
da žalost ne obide nas prevred — —
Sicer ne delajmo nikomur nič krivice,
mi, kar nas je ,minorum gentium’
molčimo, kakor tiste reve ptice,
ki strel jim zapove: ,silentium’!
Vi gnocala, vi glupci, starci vi,
kdaj rešite vprašanje: kaj je lepo ?
Mi čakamo nešteto vrsto dni,
da mreno strgate z oči nam slepo.
Zaman! — A v tem lepota gre nam v slast,
ko vi znad bukev gledate nas srepo.
Ne bojte se, ne gremo precej v past,
ki skrbno jo z naočniki ravnate —
prežarko vi nastavljate nam mast!
Od zemlje lepe, vseh divot bogate
skočili naj bi v jarem mrtvih črk?
Od sonca milega, od zarje zlate
zapremo naj se vam v problemov mrk?
O, to bi bilo suženjstvo pretrdo,
priznal bi to nam sam Stagirčan Grk!
Gnojišče kmetu, deci cvetno brdo,
mladeniču dekle, a starcu peč
po svoje vse je lepo, nič ni grdo . . .
Ko junija procvita gosta seč,
popevajo večerne pesmi ptice,
nasloni se mladenič krepkih pleč
na koso, tiho vpraša nežno lice:
— ,O, Manica, kdaj bodeš moja, kdaj?’
in vroč pogled odgovor je ženjice —.
Ko lije čaroviti svoj sijaj
nad temnim logom plavajoča luna,
mlad vitez gleda bajni nočni raj
v blestečih valih grajskega tolmuna,
srce mu v čudnem hrepenenju mre,
v desnici tepeta mu zvonka struna — —
vi gnocala, vi glupci, starci, he
to lepo je, ni lepo li — recite?!
âe ni — pa kaj govoril bi še dlje:
mi lepo uživajmo — vi učite!
Vesoljni narod naš je sam — poet.
Leži pred nami zopet nova drama,
življenja polna, ne samo skelet.
Bereta strastno jo gospod in dama,
v nebo jo povzdiguje vsak feljton.
In to ni morda zvita le reklama,
ocena je brez hlimbe ,tout de bon’.
Dejanja povedo se in akterji,
omeni prejšnja revščina sezon,
kako so vzdihovali vsi frizerji,
da ni jim treba delati perik,
pohajkovali so repetiterji . . .
A nova drama, vredna sto replik,
če dobro se izvede, o, nedvomno
povzroči v ,Domu Narodnem’ piknik.
Gradivo se nam vidi preogromno,
nejasen mnogih je oseb značaj.
Junak nastopa včasih le preskromno,
in vprašati se moramo: zakaj?
čemu? kako? na mnogih krajih.
Okorna tehnika! Da ne bi vsaj
bila zgrajena igra na slučajih!
Toda nazadnje — saj slučaj je vse . . .
Prelep je jezik, kakor da bi v gajih
vsi slavci peli sladke pesmice — —
Da! . . . To je drama, kakršnih je malo!
Hvaležno lahko klanjamo glave,
da tako delo bode se igralo!
Povêdi me, odkoder ni vrnitve,
s koščeno roko, dobra žena, smrt!
Mar meniš, da se jaz bojim ločitve
od vseh ljudi na tvoj pokojni vrt?
O ne! V življenja mojega temoti
do tebe ves je preminil me črt,
četudi kazen naši si grehoti.
Popil bom pelin zadnjega kesa
in zadnjo solzo bom na zadnji poti
potočil iz očesa trudnega — —
Leseno sidro, v kórenu trhleno
krasijo naj gomile moje tla,
železen križ in — srce prebodeno!
Poznamo se. — Vi vprašate: Po čem?
Ej, človek ni tako velika tajna!
Po licu, po razgovoru, po vsem . . .
Na prsih sveti temu se kolajna,
a drugi brez desnice suh in bled
pred hiše hodi in otožno lajna.
Poznamo se! Ne z lic in iz besed
samó — no, bitja celega pretvara
razkriva, ki ga hoče skriti, sled.
Ko tvoj prijatelj te s posmehi vara,
v iskrenosti si svoji slep in gluh,
dokler te bridko čas ne razočara.
O, kolikrat pa vidi bistri duh,
v sosednem srcu sleherno genotje
vzrojenih in drugod ujetih muh
in vidi čustev in besed nasprotje . . .
Kje sluje govor še prozoren, čist?
Kje, kje? Povejte dobri mi celotje!
A vem — vi šepetate: Pe s i m i s t !
Ko sem se jaz na solzni svet rodil,
ministrski predsednik bil je Giskra.
Dobrot sem malo ali nič užil,
sok mlatil sem iz ilnatega piskra,
dokler ni materi — zdaj mrtva spi —
duha razžarila nenadna iskra.
Velela je: študiral bodeš ti!
In šel sem z njo in nekaj znal sem kmalu
in vedno več . . . Čez leta trikrat tri
že vedel sem o vsakem nemškem kralju,
o hribih in dolinah, zraku in vodah,
o tem in drugem modroslovskem stalu . . .
Zdaj podučujem druge po gorah,
pesmarim zdaj, odmakniti izkušam
do tajnosti stoterih trd zapah.
Vse nič! Zaman si uma meč nabrušam.
Kaj videl bi, da se zapah odpre?
To spet, kar skrito je človeškim dušam.
Nič več? Nič več. To vse bi bilo? Vse! —
Potem gorim od želje ene same:
Čas, vrni ure davno mi prešle,
ko sok sem mlatil, ne pa prazne slame . . .
Govôri jasno mi srce, zakaj
ne znaš, ne moreš, ali nočeš morda
pozabiti nekdanjih časov raj?
Oh, ti in svet sta bila mi akorda,
ubrana kakor angelski napev,
ki večni Bog mu sam prečist izvor da.
Pozabi ali ne! Strt je moj gnev.
Umrlo prs je vzdihovanje glasno.
Blesti spoznanja ranega odsev
razumu mojemu tako prejasno:
Globoko sta različna ti in svet.
V življenja službo sem prišel začasno
z nalogo tiho — mislit in trpet.
Tatovi moje sreče, ni vam treba
obujati kesanja! Ne, čemu?
Modrosti žar mi je priplul iz neba,
prinesel mojim prsim slaj miru.
Confiteor! Drzan sem bil na sveti,
podoba izgubljenega sinu.
Smehljala se je sreča duši vneti,
in jaz, jaz bil sem mahoma pijan
kot detece v zatohli vinski kleti,
in ljubljen tudi, koderkoli znan.
A ta naš maček, rusko to »pohmelje«
ne trajata tako samo en dan . . .
To vse boli od radostne nedelje,
po glavi se vrti, srce tišči,
in bridek kes otrobe suhe melje:
Kdo kriv ti je bolezni te? — Sam ti! —
Večer jesenski. — Mrzel veter toži
v skrivnostni govorici po vrteh,
zvenele listke trga zadnji roži,
trepetne bilke maje v trdih tleh.
Kako z jesenjo se mi duša sklada!
Odeva črni mrak mi svit v očeh.
Proč, proč je hrepenenja doba mlada,
seleča me od zemlje v lepi raj!
Bila je v zlati vodi sladka vada —
da sladka bi ostala vekomaj!
A hrepenenju niso ure vzete,
le smotra ni, le upa ni nazaj . . .
O svet! Vrag vzemi tvoje vse obete!
O Bog! Solzâ te prosim, le solza,
da gorko se izjokam kakor dete
na razvaline svojega srca! . . .
Le še naprej se me ogibajte,
ne mislite, da sem zato užaljen!
Le še naprej me z usti šibajte,
samo da sem s telesom vam oddaljen!
Nekoč spoznate — hemar esetai
da nisem, kakor sičete — pripaljen . . .
Če glas povzdigam, poslušajte vsaj:
Mir ljubi medved, sam se rad ogane,
ljudem nelovskim v stran ali nazaj;
a kdor zada mu krvaveče rane,
on redko strašni smrti ubeži! —
S to zverjo sem, ve duše spoštovane,
enakega imena in — krvi . . .