Umrlemu očetu Gazele
Pesmi 1
Anton Medved
Bršljan in bodičje
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


 
Ko pade mrak po zemlji, nesoč
počitka, mirú blagodejno moč,
molče se naslonim na svoje okno,
oziram po krovih se bornih koč.
Sto misli mi burnih hruje po glavi.
Pokrivam si čelo, le to vzdihujoč:
Oh, ko bi jaz tudi mirne duše
zamogel strmeti v to mirno noč! —




V logu so odpeli ptičev roji — vse prazno!
Na smereki. hrastu, boru, hoji — vse prazno!
Širno polje, nekdaj zlatoklasno,
kjer ratar je črtal brazde v znoji — vse prazno!
Na širokom nebu se valijo
sive megle v vednem nepokoji. — Vse prazno!
Kjer je divja roža cvela
na pologu bujnem, na prisoji — vse prazno!
Oh, a tudi notri, tukaj notri
čutim, da je v temni duši moji vse — prazno.




Veselil se bodeš v presladki veri,
da vsako srce se lahko premeri,
če hočeš je zase izbrati.
Toda v življenju hladnem večeri
uvidiš razžaljene duše,
da trpko se zoper tebe naperi,
ko smatraš je najbolj za svoje.
Kako se motimo hitro v izberi!
Ljudi je veliko na sveti.
a pravi človek je malokateri.




Nekdanjih lepih dni pozabiti ne morem
spominove moči oslabiti ne morem . . .
V samotni, temni svoji sobi
veselih knjig v tolažbo rabiti ne morem.
Zakopan v morje silne toge
nikjer čeri rešilne zgrabiti ne morem.
V brezupnem svojem hrepenenju
iz srca niti solz izvabiti ne morem.




Ko prvikrat vidiš človeka, ne sodi!
kaj lice njegovo izreka, ne sodi!
Srce je globoko zakrito;
ne čuješ njegovega jeka, ne sodi!
Prenagljena glasna beseda
globoko mu rano zaseka, ne sodi!
In ko izrečena je sodba,
za rano ne najdeš več leka, ne sodi!
Poznaš li ti samega sebe?
Čas hitro na zemlji poteka. Ne sodi,
da onikraj groba preostro
vladar te človeškega veka ne sodi!




Sprelepi Bog, dobrotni Bog, odkleni
nebeška vrata vigredi zeleni!
Razdmi z oboka žalostne oblake,
iz duše, s čela megle mi preženi!
Naj gledam zemljo, delo Tvoje roke
v obleki, z divnim cvetjem okrašeni!
Iz belocvetnih grmov, z vej brstitih,
iz viška milo drobni spev mi zvêni!
Za nekaj ur se zopet mi umiri
grizoči črv, ki leta krajša meni . . .
Temo, ki me obdaja v toplem ždenji,
ki poti več ne vem iz nje — razdeni!
Sladak spomin naj se objame z upom,
da vendarle za srečo smo rojeni!




Predno na žalostni zemlji odslovem — še eno pesem!
Iz globočine srca naj prizovem še eno pesem!
Duh mi ne da miru, ni obstanka —
V skrajnem jaz čujem hramu njegovem še eno pesem.
Svetu izlil o ganotjih notranjih
v glasu bi pravem, vsem drugem, vsem novem še eno
                                            pesem.
Jezik molči in v sponah mi jeca.
Kdaj mu nemile spone odkovem? Še eno pesem!
Kdaj iz srca globočine prizovem še eno pesem?




Jaz delam ode, vi delate sode, moj oče.
Nikomur menda ne delava škode, moj oče.
Za sode je treba dokaj vina,
nekoliko vina tudi za ode, moj oče.
A svet vzdihuje, da nima denarjev,
da vinske gorice več mu ne rode, moj oče.
Zato iz posode mojega srca
prav dolgo pesem kipela ne bode, moj oče.
Vi slutite prav. V poznejših letih
jaz tudi bojim se bridke nezgode, moj oče,
da ne bi ostala po težkem delu
nazadnje sama in — prazne posode, moj oče.