Brez konca
← Pomlad obhaja Donava ... | Brez konca (Pesmi, 2) Anton Medved |
Neumni kes → |
|
In sodbe si navzkriž gredo
brez sklepa zaželenega,
iz misli nove misli vro,
in konca ni nobenega.
Ne čas, ne prostor za seboj
ne pred seboj ne vesta mej.
A kje, moj duh, je konec tvoj? —
Tam, kjer ne moreš več naprej.