Celjska romanca
| ← Svetinja | Celjska romanca Balade in romance Anton Aškerc |
Balada o potresu → |
| |||||||||||||||
Noč nad Celjski grad že pôzna pada;
Kdó na tihem jaše mi iz grada?
Varno stopa po stezíci vranec,
Bréme svoje nese v dól niz klanec.
Prismejí se ščip izza oblaka —
Lahko vidiš ga sedaj junaka.
Halja rjava krije redovníka.
Redovníka, žívega svetníka!
Glej v obraz mu, glej tá lica véla!
Od solz so pač mu obledéla;
Té očí kot da so brez življenja;
To prihaja, brate, od trpljenja.
Od moljénja, svetega bedénja!...
Hitro stopa vranec v mesečíni,
Jézdeca že nêse po dolini.
"Brže stópaj, kónjič vranogrivi,
Brže stópaj kónjič iskrožívi!
Glej, tam sêlo znano je pred náma;
Pohodíla često sva je sáma.
Dobro znana ti je hiša mala —
Kraj vasí tam bova spet obstala:
Tebi ovsa za večerjo dajo,
A najboljše meni, kar imajo …
Torej spéjva...!"
""Postój, pater Ureh, preslavni Celján,
Svetník po deželah devetih!
Pri kraljih, cesarjih svetá si poznán.
Še bolj pa pri naših — deklétih!
""Dekléta slovénska cvetó nam na čast,
Lepôta njih v pésmih slaví se;
Káj čuda, če v sladko lepôte si past,
Ujél pač napósled še Tí se!
""A dčkle iz nas in pobožni mož Tí —
Križ vêlik, čuj, nista jednaka:
Mladénke so naše rudeče krví,
Po Tebi se modra pretaka!
""A ker si mogočen, lehkó naredíš,
Da sitna izgine razlika,
Lehkó si za ženo potém izvolíš,
Če ktera dév naših Te mika. —
""E, hôdi kar z nami k posvetu takój,
Da môški se dogovorímo!
Pogodbo podpišeš nam sám še nocój —
Popréj Te domóv ne pustímo!""...
Sluša Ureh gôvor starešíne,
Dobro sliši — nič na tó ne zine.
V grlu nékaj sapo mu zapira,
Plah nekako se okrog ozira:
Móž stotina straži ga vaščánov,
Móž stotina hrabrih Teharčánov!
S konja stopi Ureh jim počasi,
Nič ne reče — malko odkašljá si.
V sredo méj-se víteški vzemó ga,
Pa k županu na posvčt vedó ga.
Starešíne vsi se pokloné mu,
Dolgo pismo žůpan dá v roké mu;
Čita pismo rjavi mčnih Celjski —
Káj li sklênil modri zbor je sêlski?
"Jaz, grof Ureh, grof in knez Celjánom,
Vsém Celjanom in okoličánom;
Knez Slovencem in gospod Hrvatom,
Nam sosédom, našim ljubim bratom;
Desna roka kralju gospodarju
In pobratim turskemu cesarju:
Teharčane poplemenitújem,
V plemski stan vse selo povišujem —
Ali, kakor se po naše reče —:
Modra kri po žilah vsém naj teče!
V grbu dvoje zvezd jim svéti jasnih
Za spoménik njé očíj prekrasnih;
Zvezd srebrnih dvoje v grbu svéti
Za spoménik lépi Margareti,
Ki je kriva, da Vam plémstvo da se
Za sedaj in za vse večne čase!"...
Gleda Ureh starešine srénjske —
Ej, prejake so pestí slovénske!...
Tiho séde, s čela pot obriše,
S svojoj rôkoj pismo jim podpiše;
Podpisavši — jo domóv popiše.
Teharčani pa, junaki zviti.
Dan današnji še so plemeniti.