Deklica-žabica
| ← Zlati kruh | Lonček, kuhaj Deklica - žabica Hrvaška pravljica |
Bradica → |
| |||||||||||||||
DEKLICA – ŽABICA
Živela sta nekoč mož in žena. Postarala sta se že, a otrok nista imela. Ves dan sta prosila boga, da bi jima dal kakšnega otroka, pa četudi bi bila le žabica. In res, žena je zanosila in čez devet mesecev rodila žabico! Tudi z njo sta bila zadovoljna, boljše kot nič!
Žabica je bila zmeraj na polju ali v vinogradu in je le redkokdaj prišla domov. Mož je delal v vinogradu, žena pa mu je sleherni dan prinesla kosilo. Nekega dne pa je pričela tožiti da ne more več, saj je noge ne držijo.
Takrat je prišla s polja žabica-deklica, stara je bila že štirinajst let, in je rekla:
»Mamica, vidim, da težko hodite, da ne morete nesti kosila. Dajte meni cajnico s hrano, jaz jo bom odnesla očetu.«
»Ljuba moja hčerka-žabica, kako boš ti nesla kosilo, saj nimaš niti rok, s katerimi bi zgrabila za lonec.«
»Lahko bom nosila,« je rekla žabica. »Le postavite mi lonec na hrbet in mi ga privežite za noge, nič se ne bojte!«
»No, po poskusi, če zmoreš!«
Mati je postavila lonček na žabičin hrbet, privezala ji ga je za noge in poslala do hiše.
Žabica je hodila in hodila in je prišla do ograje, kjer je oče delal v vinogradu. Žabica ni mogla odpreti lese, pa tudi ograje ni mogla preskočiti in pričela je klicati očeta. Oče je prišel, odvezal lonec in se najedel.
Potem je žabica prosila očeta , naj jo posadi na češnjo.
Oče jo jo vzdignil na češnjevo vejo in žabica in pričela peti. Pela je in pela, da se je razlegalo daleč naokoli, in pela je tako lepo, kot bi pela čarobna vila.
Takrat pa je prišel mimo kraljevi sin. Poslušal je pesem do konca, nato je šel v vinograd k očetu in ga vprašal, kdo tako lepo poje.
Starček mu je rekel, da ne ve, saj on nikogar ne sliši peti in vidi le vrane, ki letajo nad njim.
»Povejte mi vendar, kdo je pel? Če je moški, bo postal moj pobratim, če je deklica, bo moja nevesta.« je prosil kraljevič.
Toda starčka je bilo sram in bal se je povedati, da je pela deklica-žabica. Znova in znova je zatrjeval kraljeviču, da nič ni slišal in da nič ne ve.
Kraljevič je žalosten odšel domov.
Drugi dan je žabica spet prinesla kosilo očetu in on je spet hčerko posadil na češnjevo vejo in ona je spet pričela peti.
In glej! Kraljevič je tudi danes šel na lov in je prišel mimo samo zato, da bi slišal milo petje in da bi videl, kdo poje.
Žabica je sedela na češnjevi veji in pela, de je odmevalo po vsej dolini.
Ko je pesem utihnila, je kraljevi sin spet stopil k starčku v vinograd in ga prosil, naj mu pove, kdo poje. Starček mu je spet rekel, da ne ve.
»Kdo ti je prinesel kosilo?« ga je vprašal kraljevič.
»Jaz sam,« je odgovoril starček. » Sam sem šel domov, a sem bil tako utrujen, da nisem mogel jesti. Vzel sem kosilo in ga prinesel s seboj.«
»Ah, srce se mi stiska ob tem petju. Vi veste, očka, kdo poje. Povejte mi, če je moški, bo postal moj pobratim, če je deklica, bo moja nevesta.«
Tedaj je dejal starček:
»Saj bi vam povedal, a me je sram in vi bi se razjezili.«
»Ne bojte se, le povejte mi.«
In starček je povedal kraljeviču, da na češnjevi veji sedi žabica in poje. Žabica pa je njegova hčerka.
»Recite ji, naj skoči z veje na tla!«
Žabica je skočila na tla in še enkrat zapela. Mladeniču je srce poskakovalo od sreče in rekel ji je:
»Bodi moja nevesta! Poroči se z menoj! Jutri bosta moja dva brata pripeljala vsako svojo nevesto na kraljevski dvor. Moj oče, kralj, bo kraljestvo prepustil tistemu svojemu sinu, čigar nevesta bo prinesla najlepši cvet. Pridi tudi ti kot moja nevesta in prinesi cvet, ki se tebi zdi najlepši.«
Žabica-deklica mu je odgovorila:
»Prišla bom, kot želiš. Prej pa mi moraš s kraljevega dvora poslati belega petelina, na katerem bom prijahala.«
Kraljevič je odšel na dvor in od tam poslal žabici-deklici belega petelina. Žabica pa je medtem skočila k soncu in ga poprosila za sončno svatovsko obleko.
Naslednje jutro je žabica zajahala belega petelina, sončno obleko pa je ponesla s seboj na kraljevi dvor.
Prišla je do stražnikov pred gradom, a je niso spustili naprej. Ko pa jim je rekla, da jih bo zatožila kraljevemu sinu, so jo takoj spustili.
Brž ko je stopila na kraljevi dvor, se je beli petelin spremenil v belo vilo, žabica pa se je spremenila v najlepše dekle na svetu. Oblekla je sončno obleko, s seboj pa je prinesla najlepši cvet- pšenični klas.
Tako je stala pred kraljevim prestolom. Oče kralj je stopil naprej k nevesti starejšega sina in jo vprašal, kakšen cvet je prinesla. Pokazala mu je šipkov cvet. Nato je pristopil k nevesti srednjega sina in jo vprašal, kakšen cvet je prinesla. Pokazala mu je nagelj. Nato se je kralj obrnil k nevesti najmlajšega sina in zagledal v njeni roki pšenični klas.
Spregovoril je:
»Ti si nam prinesla najboljši, najlepši in najkoristenjši cvet! Ti veš, da brez pšenice ljudje ne morejo živeti, in boš znala varčevati. Poroči se s kraljevičem in zapustil vama bom kraljestvo.«
Tako je žabica-deklica postala kraljica.
Hrvaška pravljica