Drevo (Tomaž Šalamun, 2)
| ← Vračanje | Drevo Ambra Tomaž Šalamun |
Kdo stoji → |
| |||||||
Si mi dal morje?
Astralna telesa so bila ping pong žogice,
totem, sat bule bule.
Utrdil si tlak Sicilije.
Ga gledal iz balkonov.
Vznemirjali so te sprehajalci.
V Neaplju isto: zadrževati sapo,
meriti in se nastavljati vetru, za
pogled ti je šlo.
Za spomin na razgreti kamen.
Kdo od sprehajalcev, brez vzroka,
zlomi svoj pogled in ga dvigne v višino?
Samo ljubezen kliče
in ne veter in ne ropotanje škur.
Čutiš, da ni zveze?
Napne se, najé, ampak nikamor ne odteče.
Ni skrivnih hodnikov v čudež.
Ko sem ti dajal lizati roko, kot
sladkor, si se nasitil?
Samo neskončnost je vedno lačna,
da te ne troši njena lakota.
Odkril si kroglo.
Bil zasačen.
Bil pripet na zid, s petimi.
Vsi ste bili moji talci.
Kje je svoboda ostalih treh?
Zapestnica je bila podarjena na glavnem
trgu v Cuernavaci.
Izmeril sem tvoj prah.