Drevo (Tomaž Šalamun, 2)

Drevo
Ambra
Tomaž Šalamun

Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

Si mi dal morje?
Astralna telesa so bila ping pong žogice,
totem, sat bule bule.
Utrdil si tlak Sicilije.
Ga gledal iz balkonov.
Vznemirjali so te sprehajalci.
V Neaplju isto: zadrževati sapo,
meriti in se nastavljati vetru, za
pogled ti je šlo.
Za spomin na razgreti kamen.
Kdo od sprehajalcev, brez vzroka,
zlomi svoj pogled in ga dvigne v višino?
Samo ljubezen kliče
in ne veter in ne ropotanje škur.
Čutiš, da ni zveze?
Napne se, najé, ampak nikamor ne odteče.
Ni skrivnih hodnikov v čudež.
Ko sem ti dajal lizati roko, kot
sladkor, si se nasitil?
Samo neskončnost je vedno lačna,
da te ne troši njena lakota.
Odkril si kroglo.
Bil zasačen.
Bil pripet na zid, s petimi.
Vsi ste bili moji talci.
Kje je svoboda ostalih treh?
Zapestnica je bila podarjena na glavnem
trgu v Cuernavaci.
Izmeril sem tvoj prah.