Druga o Kraljeviču Marku, ki mu je vila dala moč
| ← Vila je dala moč Kraljeviču Marku | Druga o Kraljeviču Marku, ki mu je vila dala moč Matija Valjavec |
Kraljevič in vila → |
| |||||||||||||
Nekoč je živela mati, ki je rodila Kraljeviča Marka. Vzgojila ga je ter postavila na junaške noge. Ko je bil Marko že večji, je moral pasti svinje. Tedaj je bil še slaboten in majhen deček, tako da so ga njegovi vrstniki mogli pretepati. Hoteli so, da bi tudi njihove svinje zavračal, kot kakšen služabnik. Pa tega ni maral, zato so ga tepli in tako lasali, da je moral pobegniti od njih.
Stekel je stran, šel na polje ter se tam potepal okrog misleč: »Če bi ne šel, bi me tolkli ves dart, enkrat eden, drugič drugi, tako pa me bodo samo enkrat, namreč zvečer, ko se bom vrnil mednje.«
Ko se je tako potikal, je prišel do nekega otročička. Videl je, da je lep, svetal, da pa leži na soncu. Iz vej mu je napravil senco, potem pa odšel nekoliko dalje ter sedel. Ko je tako sedel, pride vila ter reče sama pri sebi:
»Ljubi bog, kdo je to storil? Česarkoli na svetu, bi me prosil, bi mu dala.«
Marko je to slišal ter stopil bliže rekoč:
»Sestra, jaz sem to napravil.«
»Ti, bratec, si to naredil? Kako naj ti poplačam, ker si bil tako dober in si detetu napravil senco?«
»Draga sestra, saj bi mi ne mogla dati tistega, česar bi te prosil.«
»Kaj pa bi bilo takega? Le povej mi!«
Zaželel si je, da ga vrstniki ne bi tepli na paši. Zato je poprosil, da bi rad postal tako močan, da ga ne bi tepli.
Vila mu odgovori:
»Če že hočeš to, pridi sesat k meni!«
Ko se je nasesal, mu reče vila:
»No, zdaj pa pojdi ruvat tistile kamen, da vidim, če ga boš mogel izruvati.«
Kamen je imel dvanajst stotov. Šel ga je ruvat, a ga ni niti premaknil. Nato mu reče vila:
»Pojdi še sesat, ko se boš nasesal, pa poskusi ruvati znova.«
Šel je sesat in ko se je nasesal, je šel znova ruvat, a ga je le malo premaknil. Nato je šel spet sesat, tako da ga je že mogel malce vreči. Šel je še sesat, potem ga je že mogel vreči zelo visoko v zrak, ter čez goro, da ga že ni bilo nikjer.
Znova mu je rekla, naj gre sesat. Napil se je, potem mu je rekla: »Zdaj pa pojdi, kamor želiš! Nihče več te ne bo tepel, tudi pastirci ne. Vesel je šel k pastirjem. Oni pa nadenj:
»Kje pa si bil, da moramo pasti še tvoje svinje?«
Šli so nadenj, da bi ga tepli. Pa je samo čakal. Ko so prišli k njemu, je zgrabil enega in z njim nabil druge. Ta, ki ga je Marko držal v rokah, je bil ves pomečkan, tako ga je prijel. Ko so drugi pastirji videli, kaj je storil, so zbežali domov, k staršem tistih, ki jih je potolkel, rekoč:
»Marko je potolkel vašega sina, pa tega, pa onega. Vsi ti starši so šli nad njegovo mater:
»Kako pa si vzgojila svojega sina, tolovaja, ki naše otroke mori!«
Ob tem, kar je storil njen sin, se je mama prestrašila. Začne ga oštevati:
»Kaj le si storil, nebodigatreba! Zakaj delaš take reči, da me hodijo ljudje zmerjat zaradi tvojega ravnanja? Zakaj mi delaš sramoto? Izgini, da te nikdar več ne bom videla!«
»Prav, če tako rečeš, grem pa po svetu.«
In gre. Zdaj premišlja:
»Kaj bi počel brez tistega, kar junak potrebuje?« Pa hajd h kovaču, koder je kovalo petindvajset kovčev.
»Dober dan, kovač!«
»Bog daj, Kraljevič Marko! Po kaj si prišel k meni?«
»Prišel sem, da mi skuješ sabljo, dvajset stotov težko. Če boš dobro skoval sabljo, boš pa potem skoval še kij. Vedeti pa moraš, da mora biti boljša, kot je tvoje nakovalo. Če ga bo presekala, boš dobil plačilo, če ne, pa ne. Si razumel?«
»Sem.«
»No, potem pa na delo!«
Skupaj stopi vseh petindvajset kovačev in začno kovati sabljo.
Ko je bila gotova, pride Marko:
»No, kovač, si dokončal?«
»Sem, Marko.«
»No, da vidim.« Marko udari, in sablja se prelomi na dva kosa, nakovalo pa ne.
»Ne, kovač, nisi napravil dobro. Ne dobiš plačila.«
Gre naprej k drugemu kovaču.
»Dober dan, kovač! Prišel sem k tebi, da mi skuješ dvajset stotov težko sabljo, tako, da bo boljša od tvojega nakovala. Če bo tvoje nakovalo presekala, dobiš plačilo, če ne, pa ne. Si me razumel?«
»Sem.«
»Potem se loti dela!«
Pristopilo je trideset kovačev. Kujejo sabljo, kujejo, tako dolgo, da jo skujejo. Potem pride Marko:
»No, kovač, ali je sablja narejena?«
»Narejena je, Marko«
»Pokaži, da vidim!« Marko jo vzame, udari in preseka nakovalo ter zaseka v tnalo.
»Dobro si jo skoval, kovač! No, če si mi skoval sabljo, pa mi skuj še nožnice in kij šestopernico, tako, ki bo tehtala dvanajst stotov. Potem ti plačam vse skupaj. Glej pa, da bo šestopernica taka, da se, ko jo bom zagnal, ne bo prelomila. Če se bo prelomila, ne dobiš plačila.«
Kovač je napravil buzdovan, a ga ni dobro napravil. Ko ga je Marko vrgel, je pustil, da je padel nanj, pa se je prelomil. Marko je nato rekel:
»Sabljo si dobro napravil, šestopernice pa ne. Daj mi roko, da ti plačam za sabljo.«
Kovač mu pomoli roko, Marko pa mu jo odseka s sabljo, govoreč:
»To je plačilo za sabljo, da ne boš več nobenemu junaku skoval takšne.« Pa gre dalje k tretjemu kovaču, koder je kovalo osemintrideset kovačev.
»Dober dan, kovač!«.
»Bog daj, Marko! Po kaj si prišel k meni?«
»Prišel sem, da mi narediš šestopernico, težko dvanajst stotov. Povem ti pa, da ne dobiš nikakršnega plačila, če se bo prelomila, ko bo po metu priletela na tla.«
Vseh osemintrideset kovačev jo je kovalo tako dolgo, dokler je niso skovali. Nato pride Marko in vpraša:
»Ali je kij narejen?«
»Narejen je, Marko.«
»Pokaži, da vidim!« Ko mu ga je izročil, ga je vrgel tako visoko v zrak, da je bil tri dni in tri noči v zraku. Ko je letel nazaj, je Marko podstavil pleča. Kij je padel nanj, ga podrl na tla, da je padel na nos in na zobe, in ga je oblila kri, šestopernica pa je ostala cela.
Marko pa je takoj planil kvišku in rekel kovaču:
»Dragi kovač, dobro si napravil, daj mi roko, da ti plačam!«
Dal mu je roko, Marko pa jo je s sabljo odsekal, rekoč:
»To je tvoje plačilo, kovač, da ne boš še kakemu drugemu junaku skoval tako dobrega kija.«
In je odšel k svoji materi ter ji rekel:
»Mama, poglej, kakšen junak sem. Če me boš zmerjala, bom s tem odšel po svetu.«
Nato ga je mama začela karati: »Marko, zakaj si tak? Zakaj ne živiš, kot žive drugi ljudje? Imaš vola, pojdi z njima v zelene hribe, pa orji pustote in ledine in preživljaj svojo staro mater!«
Marko jo je poslušal. Vzel je vola ter šel. Ni pa odšel v zelene hribe, da bi oral pustote in ledine, ampak je šel in oral cesarjeve ceste. Ko so Turki to videli, so šli k Marku. Bilo jih je tristo, samih izbranih junakov, pa so ga vprašali:
»Marko, zakaj orješ cesarske ceste, ko pa imaš opuščene njive in ledine?« In so šli nadenj, da bi ga posabljali. Ko je Marko to opazil, ni imel pri sebi ne sablje ne šestopernice, pa je zgrabil plug in potolkel z njim vseh tristo Turkov.
Nato je rekel: »Ljubi bog, res sem nenavaden junak!« in je Turkom pobral zlato. Pustil je plug in iz jarma izpregel vola ter ju spustil v zeleni hrib: »Pojdita, volička, v zeleno goro, pa se pasita in se klatita od jelke do jelke, kakor ptica kukavica. Marko doslej ni oral z vama, pa tudi odslej ne bo več.«
Pa gre domov ter poje: »Poglej mama, koliko imaš zlata! Živi od njega! Jaz pa grem v svet, da te ne bo več videlo moje oko.«
Vzel je svojo sabljo in kij ter šel v neko krčmo, koder so Turki pili rdeče vince in kramljali:
»Radi bi spoznali ter videli Kraljeviča Marka. Slišali smo, da slovi kot junak. V Carigradu živi njegov brat Andro. Je junak. Kot pripovedujejo, pa je še večji junak Marko.«
»Pri kom pa služi Andro Kraljevič?«
»Pri nekem baši, ki bo zdajle jezdil tod mimo.«
»Dobro, počakal ga bom.«
In res, Andro Kraljevič jezdi z bašem. Tedaj mu Kraljevič Marko zakliče:
»Hej pobratim, Kraljevič Andro!«
»Hvala, neznani junak. Ali si nemara ti Kraljevič Marko? Tvoje orožje je že takšno, kot je njegovo.«
»Res je. Jaz sem Kraljevič Marko.«
»Dobro. Pojdiva v gostilno, da spijeva kozarec vina, ker sta naju združila prijateljstvo in boj. Zdaj se ne bojiva bojevati zoper katerokoli cesarstvo.«
Tako gresta po poti do neke gostilne.
Kraljevič Marko mu je rekel: »No, zapoj mi, Andro!«
»Ne smem ti zapeti, ljubi brat, ker bi me vila oblakovka prestrelila.«
»Ne boj se, saj sem jaz tu!«
Andrej uboga in zapoje tako močno, da so veje odpadale. Naenkrat je priletela sulica v Andra, da se je zvrnil. Marko se ozre, da bi videl, odkod je priletela, ter opazi v oblaku vilo. Pograbil je kij ter ga vrgel v vilo, tako da jo je hipoma sklatil na tla. Vila je začela kričati:
»Pusti me Marko! Andra bom oživila, tebi pa bom dala vilinskega konja, da boš mogel leteti po zraku.«
Marko ji je dovolil. Nabrala je nekih zelišč ter oživila Andra. Marko pa je dobil vilinskega konja, in sta oba odjezdila v krčmo ter pila rdeče vince.
V tej gostilni pa je bila neka vlačuga, ki se je zaljubila v Andra; on pa je ni hotel niti pogledati. Zato mu je v vino mešala sladek med, da bi se bolj napil. Marko je odšel malo ven, tačas pa je ženska Andra ubila. Ko pride Marko noter, jo je pograbil, pasjo babnico, jo nasadil na sabljo ter ji rekel:
»Tako naj ti bo, psica, zakaj si ubila mojega brata Andra!«
Šel je dalje v svet. Taval je sem in tja, in koder je srečal kakšnega junaka, se je z njim bojeval. Na primer s črnim Arabcem. Črni Arabec je ob širnem morju zidal stolp. Ko ga je lepo pozidal, ter visoko sezidal, mu je govoril takole:
»Lepi moj stolp. Kako lepo in visoko sem te sezidal, nimam pa ne očeta ne matere, ne brata ne sestre, niti ljubice, ki bi se sprehajali po tebi. Eno ljubico pa le imam, hčerko cesarja Solimana. Pisal mu bom beli list, črnega Tatara pa pošljem, da ga bo nesel. Naj mi jo da, če ne, pa naj se mi postavi v bran.«
Napisal je pismo ter ga poslal po črnem Tataru. Ko je Soliman prebral pismo, je silovito točil solze. K njemu je prišla cesarica Solimanka, ter ga vprašala:
»Soliman, zakaj jočeš? Že večkrat si dobival pisma, pa nisi točil grenkih solza. Kakšna tegoba te tare?«
Soliman pa ji je odgovoril, da mu je pisal črni Arabec, da mu naj da svojo hčer, če pa noče, naj se pripravi na boj. Kako pa naj bi se pripravil na boj?
Žena pa mu reče, naj beli list pošlje Kraljeviču Marku. Naj pride Kraljevič Marko, on pa naj mu da sedem tovorov denarja.
Napiše pismo in ga da črnemu Tataru, da ga odnese.
Ko je Kraljevič Marko prebral beli list, se je zelo zasmejal:
»Ha, car Soliman. Kaj bo meni sedem tovorov denarja, če mi bo črni Maver snel glavo z ramen?«
Rekel pa ni, da bo šel, niti tega, da ne bo. Car Soliman pa je težko čakal Tatara, ki mu je prinesel poročilo, da Marko ni rekel, ne da gre, niti da ne gre.
Car Soliman je bil potem žalosten, ker nima takšnega človeka, ki bi mu osvobodil hčer edinko.
Od črnega Arabca je prišlo drugo pismo, naj mu da hčer, ali pa naj se pripravi na spopad. Soliman pa bere in toči grenke solze. Nato je prišla njegova hčerka edinka in ga vpraša:
»Soliman, zakaj jočeš? Večkrat si prejemal pisma, pa nisi točil grenkih solza.«
Odgovori ji:
»Draga hčerka, vidiš, da mi piše črni Arabec, da naj te mu dam ali pa se postavim v boj. Kako pa naj se jaz, siromak, postavim?«
»Oče, saj veš za junaka Kraljeviča Marka. Piši mu, da mu daš devet tovorov denarja. Naj pride in naj se mu postavi na boj.«
Car Soliman piše Kraljeviču Marku beli list ter mu ga pošlje po Tataru. Ko je prebral pismo, se je zelo zasmejal:
»Kaj mi bo, car Soliman, tvoj zaklad, če mi črni Arabec z ramen sname glavo?« Nato ni ne rekel, da pride, ne rekel, da ne pride.
Ko je to izvedel car Soliman, ni vedel, kaj naj bi storil.
Potem je prispelo tretje pismo črnega Arabca: da bo prišel in naj se pripravi, da mu bo dal hčer zlepa ali zgrda ter da morajo biti vse krčme in vse trgovine v strahu pred njim zaprte.
To je car Soliman bral in točil grenke solze.
Pride hčerka: »Kaj jočeš, car Soliman? Večkrat so ti prihajala pisma, pa nisi lil grenkih solza. Kakšna nesreča te grabi?« »Draga hčerka, vidiš, da mi piše črni Arabec, da naj se pripravim na boj, če te mu nočem dati. Kako pa naj se jaz, revež, postavim?«
»Dragi oče, piši Kraljeviču Marku, naj pride. Obljubi mu dvanajst tovorov denarja ter takšno srajco, ki ni ne predena, ne tkana, niti vlita, ampak je napravljena iz suhega zlata, ter takšno kačo, ki v čeljustih drži jelca, na tem ročaju sablje pa zlato košarico, v ti košarici pa bleščeči dragi kamen, pri katerem se more opolnoči večerjati, kakor bi bilo sredi belega dneva.«
Napiše beli list ter ga da Tataru, da ga nese Kraljeviču Marku. V njem je vse obljubil, kar mu je rekla hčerka.
Ko je Marko bral to pismo, se je zelo smejal in govoril:
»Ha, car Soliman, kaj bodo meni tvoji zakladi, ko mi bo črni Arabec snel glavo z ramen?«
Nato ni rekel, ne da bo šel, ne da ne bo šel. Potem je prišlo od črnega Arabca belo pismo, da je Arabec že zbral tristo izbranih junakov, samih srebrnjakov.
Kraljevič Marko je govoril svojemu konjičku šarcu:
»Konjiček šareč, ti si vse, kar imam! Sicer pa dobro veš, da mi moraš biti zvest, saj če ne boš, ti v kolenih presekam noge. In pogumen moraš biti!«
Šareč pa mu reče, da naj ga hitro osedla in zajaha, da bosta hitro šla, ker je črni Arabec že blizu.
Marko ga osedla in zajaha ter gre v mesto, koder je carjeval car Soliman. Ko je izvedel, po kateri poti bodo prišli Arabci, se je postavil h krčmi nekega mladega krčmarja. Trkajoč na vrata je govoril:
»Odpri in prinesi vina!«
Krčmar se je obotavljal, češ da morajo biti vse krčme in trgovine v strahu pred črnim Arabcem zaprte. Junak Marko pa mu reče:
»Meni moraš prinesti! Če mi ne prineseš, ti odsekam glavo do ramen.«
Ko je krčmar videl, da ne bo šlo drugače, mu je prinesel kozarec vina.
Marko je polovico izpil sam, pol pa je dal šarcu.
Nato je krčmar prinesel dve kupi, eno Marku drugo šarcu. Marko je šel v vrt, da bi se razgledal. Ko je prišel, je pri potoku zagledal razburjeno dekle, ki je milo jokalo in govorilo:
»Ljuba vodica, raje bi prebivala v tebi, kakor pa ležala za hrbtom črnega Arabca.«
Ko Marko vidi, da je to Solimanova hčerka, vpraša:
»Dekle, kaj ti je, da tako milo jočeš?«
Odgovori mu: »Neznani junak, kaj me sprašuješ? Pojdi stran, saj mi tako ne moreš pomagati!«
»No, le povej mi, morda pa ti lahko pomagam.«
»Prišel bo črni Arabec ter me vzel mojima očetu in materi. Imela pa sem nekega človeka, ki bi me mogel osvoboditi, pa me noče. Ponujala sem mu dvanajst tovorov dragocenosti in tako srajco, ki ni niti predena, ne ulita, ampak je napravljena iz suhega zlata, ter takšno kačo, ki ima v zobeh jelca, in na tem sabljinem ročaju zlato košarico in v košarici bleščeč dragi kamen, zraven katerega lahko večerja opolnoči tako kot opoldne o belem dnevu. Vendar noče. Naj ga sonce ne pogleda, niti mesec ne sveti nanj, naj ne vidi več matere, in ptica mu naj več ne poje.«
Marko pa ji odgovori:
»Ne kvasi, ne kvasi, ampak pojdi in povej, da sem prišel. Jaz sem Marko. Oče naj te lepo obleče ter naj ti da vse, kar je potreboval in kar bo zahteval.«
Nato teče ona k očetu in mu pove vse, kar je Marko rekel. Medtem pa, ko se je bil Marko pogovarjal z dekletom, pride Arabec in vidi, da je gostilna odprta ter da spredaj pred njo stoji k stebru privezan konjič. Vpraša, kdo da je ta, ki se ne boji njegove strašnosti. Rekel je, da ga bo že naučil, da se ga bo bal.
Zato je pognal svojega konja, ki mu je bilo ime Namestnik, konj pa se noče premakniti.
»No, grem tja. Nočem delati zdrahe, morda dobim dekle brez vsakega upiranja.«
In res je prišel tja, dobil dekle in dali so mu vse, kar je potreboval. Potem je prišel do tiste gostilne, in je videl, da tisti konj še vedno stoji pred njo. Pa je hotel iti h gostilničarju, da bi ga ubil. Poganja Namestnika, a konj noče naprej.
Arabec pravi:
»Zdajle nočem delati zdrahe, saj sem dobil dekle brez vsakega spopada. Ko je Arabec prišel dalje, pride z vrta Marko in šareč mu reče:
»Kje si bil tako dolgo, saj bi me lahko Arabec ubil.«
»Ljubi šareč, nič se ne boj! Če bog da, ga bomo že mi ubili, ne pa on tebe.«
Nato je zase in za šarca naročil še eno kupo vina. Ko sta ga popila, sta se odpravila na pot in v pogon za Arabcem.
Arabec pa je bil svojemu vojskovodji že prej naročil, naj se ozira, da ne bi šla za njima kakšna gosta megla. Vojskovodja se je ozrl, a ni videl ničesar. Ko pa se je ozrl drugič, je opazil meglo ter reče Arabcu:
»Gospodar, za nami gre gosta, grda megla.«
Ni še izgovoril, ko je bil Marko že pri njegovi enoti ter jo potolkel. Arabec mu reče:
»Marko, ne delaj neumnosti. Zakaj se norčuješ iz nas. Ne vem, ali se šališ ali norčuješ?«
»Ne šalim se, niti se ne norčujem, ampak delam zares. No, stori, kar si nameraval, vrzi, kar imaš!«
»Nočem, pač pa ti vrži svojo šestopernico!«
Markov konj se je tedaj vrgel k tlom in kij je švignil čez Markovo glavo. Potem je Marko vrgel svoj kij, zbil Arabca na tla, šareč pa skoči k Arabcu ter reče Marku:
»Pazi, da boš Arabcu odsekal glavo.« In kakor je šareč skočil, že je Marko Arabcu odsekal glavo, šareč pa je hitro odskočil trideset korakov nazaj.
Potem je Arabčevo truplo obležalo na tleh, glavo pa je Marko dal dekletu rekoč: »Imej zdaj rada mrtvo, ko nisi hotela žive.«
Nato sta odšla domov in car je dal napraviti veliko gostijo za vse Markove prijatelje. Dal je poklicati tudi očeta in mater ter je Marko dobil obljubljeno plačilo.
Marko se je bojeval tudi z Muso Vrbanuso, ki je imel tri srca. Z njim se je boril tri noči in tri bele dni brez prestanka, tako da je šla iz Marka že rdeča pena, iz Muse pa še niti bela ne.
Potem je Marko zaklical: »Hej, sestra vila!«
Vila mu je odgovorila:
»Zdajle ti ne morem pomagati, ker mi je dete zaspalo v naročju. Sicer pa, kaj ne veš za svoje tajno orožje?«
Potem je Kraljevič Marko zaklical:
»Musa Vrbanusa, poglej, ali zdaj sonce vzhaja ali zahaja!«
Musa je pogledal v sonce, Marko pa je tačas izdrl nož ter razparal Muso. Musa se ga je tako močno oklenil, da se je komaj izkopal izpod razparanega Muse. Marko se je ulegel in si oddahnil in ko si je oddahnil, gre gledat, kaj je v tem človeku tako močnega. Videl je, da je imel Musa tri srca. Eno je bilo že utripalo, drugo je šele komaj malo začelo, tretje pa za to sploh še ni vedelo. Na tretjem srcu vidi ležati kačo, kača pa reče Marku:
»Boga zahvali, da nisem vedela za to, saj potem ne bi storil tega, kar si storil. Zdaj pa zazehaj, Marko, da zlezem vate, da boš tudi ti tako močan, kot je bil tale.«
Marko pa se je razjezil in sesekal kačo, rekoč:
»Ne potrebujem takšne gnusobe, kot si ti!«
Odšel je nato dalje in hodil okrog, dokler niso iznašli pušk. Pride do nekega pastirja, ki je streljal ptice. Marko ga je vprašal:
»Kaj delaš?«
»Streljam ptice, pa bi mogel tudi tebe.«
»Kaj bi ti s tem mene umoril? Niti junaki me niso ubili, pa bi me ti?« pa je Marko iztegnil roko in dejal:
»Tule mi ustreli, v roko.«
Oni je ustrelil in mu prestrelil roko. Marko je nato dejal:
»Ni mi več živeti na svetu, saj bi me zdaj lahko ustrelil katerikoli strahopetec. Rajši grem,« in odšel je v brezno, koder živi še dandanes.
V to jamo je moral nato iti nekdo, ki so ga v zaboju na verigi spustili noter. Ko je prišel noter, je takoj k njemu pristopila vila in mu rekla:
»Ti, krščanska duša, kaj iščeš tod?«
Povedal ji je kaj in kako. Marko pa je slišal, da se nekdo pogovarja, in je vprašal vilo, kdo da je prišel. Povedala mu je, da je prišla duša z onega sveta gledat, kaj je v tej jami. Marko je dejal, da bo šel k njemu, da bo videl, kako je svet še močan ter da naj mu da svojo roko.
Duša mu je dala žareče železo. Marko ga je prijel in ožemal v rokah, tako da je voda pritekla iz njega, ter je rekel: »Oh, oh, še bi mogel živeti na svetu, če se tri dni ne bi nihče spomnil name.« In mu je naročil, naj le pove gospodi, da bi on tedaj prišel. Marko mu je dal pismo, ga zapečatil s svojima rokama ter ga pustil oditi gor.
Mož je potresel verigo ter sedel v zaboj. Oni so ga potem potegnili gor. Pismo je dal gospodi. V strahu, da se ne bi Marko vrnil, gospoda pisma ni objavila, saj bi ljudje vedeli, kako je šel Marko v tisto špiljo. Še zdaj se poznajo stopinje njegovega konja.