Kraljevič in vila
| ← Druga o Kraljeviču Marku, ki mu je vila dala moč | Kraljevič in vila Matija Valjavec |
Fant je imel vilinskega konja → |
| |||||||||||||
Živel je kralj, ki je imel tri hčere in sina. Nekoč sta starša teh otrok odpotovala, da bi videla lepa mesta, ter ju ni bilo domov vse leto. Stari kralj je povsod pripovedoval, da nikdar ne bo pustil razdeliti svojega kraljestva, ter da raje svoje hčere umori in da krono sinu, samo da se kraljestvo ne bi razdelilo. Tako je pripovedoval okrog in potoval.
Zgodilo se je, da je neko noč nekaj potrkalo na lino. Mladi kralj, ki je to slišal, je vprašal:
»Kdo si?«
Oni ob oknu pa je dejal:
»Sem kralj vetrov. Daj mi najmlajšo sestro!«
Kraljevič mu reče: »Vzemi si jo!«
In oni je odšel.
Drugo noč je začelo spet nekaj trkati na okno. Kraljevič vpraša:
»Kdo si?«
Oni mu reče: »Sem kralj Sonca, daj mi svojo srednjo sestro!«
Kraljevič mu odgovori:
»Vzemi si jo!« In oni odide
Tretjo noč je začelo spet nekaj trkati na okno. Kraljevič vpraša:
»Kdo si, in zakaj me nadleguješ vsako noč?«
Ta pa mu pravi:
»Sem kralj Meseca. Daj mi svojo najstarejšo sestro!«
Kraljevič mu odvrne: »Vzemi si jo!«
Oni jo je vzel, ter odšel.
Starša sta prišla domov. Mati se je razžalostila, kralj pa jo je tolažil, naj se zaradi hčera nič ne žalosti.
Tedaj je kraljevič dejal, da bi se rad oženil. Oče mu je rekel:
»Sin moj, pojdi kamor hočeš in si poišči ženo, ki ti je všeč.«
Podal se je na pot ter potoval, a nikjer ni mogel najti kakšne lepe ženske. Nato si je mislil:
»Kaj naj storim, ko si nikjer ne morem najti družice. Že vem, kaj bom napravil. Grem k svojim svakom, oni mi bodo svetovali.«
Šel je in prišel tja, kjer so se oni trije skupaj menili. Takoj je vprašal, ali vedo za kakšno lepo mladenko. Veter je dejal:
»Ne vem, morda pa ve Sonce.«
Sonce pa je reklo: »Vem.« In pokazali so mu pot k tisti ženski.
Veselo se je odpravil na pot, ti pa so mu rekli:
»Počakaj malo, nekaj ti bomo dali!«
Dali so mu dve steklenici. Ena je bila taka, da če jo je prijel in koga poškropil s tekočino iz nje, je bil tisti takoj mrtev, druga pa, da bo, četudi je mrtev, takoj oživel.
Nato je odpotoval ter prispel do neke jame. Bila je polna glav takih, ki so jih premagale vile. Vzel je eno od glav, jo namazal z vodo, in oni je takoj oživel, ter povedal, da je vodja tistih, ki so jih bile vile premagale. Kraljevič je vzel drugo steklenico in ga, potem, ko mu je oživljeni pokazal hišo vil, pokončal.
Naglo je šel, prišel do hiše, se zaljubil v kraljico vil, ter se z njo oženil.
Nekoč se je pripetilo, da je vila rekla kraljeviču, da sme iti v vse sobe, le v zadnjo sobo naj ne hodi. Dala mu je ključe in mu izročila vse imetje. Ko je nekoč žena odpotovala, je šel v zadnjo sobo, odprl vrata ter zagledal nekega starca, ki mu je iz zob sikal sam ogenj ter se je imenoval ognjeni kralj. Ta mu je rekel:
»Krščanska duša, daj mi kapljo vode!«
Kraljevič mu jo je dal, in ko jo je starec spil, je takoj počil eden od obročev, s katerimi je bil prikovan. Ognjeni kralj mu je rekel:
»Daj mi še dve kaplji, saj veš za navado, da vsakdo pije trikrat.«
Kraljevič mu je dal tudi to. Počili so vsi obroči in bil je svoboden.
Ko se je vila vrnila domov, jo je ognjeni zgrabil ter odvedel v suženjstvo. Kraljevič je svojo ženo čakal in čakal. Ko pa je nikakor ni mogel dočakati, jo je šel iskat po svetu, a je ni nikjer našel. Domisli se ter gre k svakom. Svaki so že vedeli, zakaj je prišel. Takoj jih je poprosil:
»Dragi moji svaki, povejte mi, kje je moja žena.«
Povedali so mu, da je sam kriv, da mu je žena ušla, in mu rekli, naj jo gre iskat k ognjenemu kralju.
Šel je, pa je hodil in hodil, ter je prišel na ognjeno goro. Tam je videl neki potok in v njem je stala njegova vila. Ko jo je opazil, ji je rekel, naj pobegne z njim. Pa mu je rekla:
»Kako naj pobegnem, ko pa sem prikovana z verigami?«
Stekel je k njej, jo odvezal, in začela sta bežati. Ognjeni kralj pa je imel takšnega konja, da je mogel tako teči, kakor si je človek sploh mogel misliti. Če je kdo od njihove družine odšel, je konj udaril s kopitom, in takoj je ognjeni vedel, da mu nekdo od sužnjev manjka.
Ta konj je zatopotal s kopitom, ognjeni kralj je prišel in vprašal:
»Dragi moj konjiček, kaj ti manjka?«
»Tebi, moj dragi, manjka tista vila. Prišel je njen mož, pa je zbežala z njim. Dragi gospodar, pojdi še jest in pit, kajti midva ju bova že še dohitela.« Ognjeni se je najedel in napil, sedel na konja in mu velel: »Hi, zdirjaj hitro kot misel!« In pomislil je, da bi bil pri njiju, pa je bil. Kraljevič ga je zagledal in se je prestrašil. Ognjeni kralj pa mu je rekel: »Ker si me bil osvobodil suženjstva, ti odpustim. Toda samo še enkrat si drzni priti k meni po vilo. Pojdi in ne pridi več!« Šel je žalosten in si mislil, da je ne bo več dobil. Šel je nazaj k svojim svakom. Ti so ravno zborovali. Rekli so mu, da je ne bo mogel dobiti drugače, kakor da gre k čarovnici, ki ni daleč od njih. Kraljevič pa si je mislil: »Naj se zgodi karkoli, četudi umrem za zvesto ženo!« Podal se je na pot in res pride do tistega mesta, ter se je čudil, kakšno mesto je to, ki je bilo zloženo iz samih človeških glav. Gre noter, pa pride predenj baba, s samimi kačami na glavi, ki so ji glavo lizale. Vpraša ga: . »Duša krščanska, zakaj si prišla? Hočeš služiti pri meni?« Odgovoril ji je: »Hočem, slišal sem, da bom tu prejel dobro plačilo.« Čarovnica je odgovorila: »Res je, pri meni moraš služiti tri dni.« Odvede ga v hlev, kjer so bili trije konji. Ti trije konji pa so bili njene tri hčere. Pa mu je rekla: »Dragi moj, poglej! Te konje boš pasel. Ob sončnem vzhodu jih boš prignal, ob sončnem zahodu pa odgnal. Pazi, sicer... Ali vidiš ta telesa? Z njimi sem tako napravila.« Kraljevič se je prestrašil ter si mislil: »Ne bo dobro zame.« Od svojih svakov je bil dobil od vsakega po eno paličico. Na pašo so prišli ravno ob sončnem vzhodu, pa ga je konj vrgel v neko lužo. Pobral se je, pogledal, pa konj ni videl nikjer več. Kaj bo pa zdaj? Vzel je tiste paličice in je premišljeval. Sonce je že skoraj zašlo, ko se je spomnil na svaka, vtem pa je svak že tudi prišel in dejal: »Že vem, kaj se ti je pripetilo.« Veter je začel pihati. Konje je začelo zebsti in takoj so prišli v hlev. Drugi dan jih je znova prignal, pa se mu je spet pripetilo enako. Konji pa so bili tepeni od svoje mamice. Ta dan so bili konji svinčeni. In ko je začelo Sonce strašansko svetiti, je bilo tako vroče, da so se konji začeli topiti in so morali v hlev. prav tedaj, ko je Sonce zahajalo. In ženska jih je strašno tepla. Prišel je tretji dan, pa mu je rekla, da mora kobile pomolzti, bile pa so zelo hude in so hotele neprestano ritati. Kraljevič pa je vzel paličico in mislil na Mesečevega kralja. Prišel je in mu dejal: »Ko ti bom opolnoči svetil skozi to luknjo, tam kopiji in našel boš uzdo. To si nadeni na roko, pa ti ne bodo storile ničesar.« Kraljevič je tako tudi storil, in nič mu niso storile. Pomolzel jih je pred sončnim vzhodom. Žehtar je bil poln, mleko pa je bilo še čisto vroče, ko ga je prinesel k ženski.
Vprašala ga je: »Kaj hočeš?«
»Hočem tistega starega konja.«
Ženska ga vpraša: »Kaj pa boš z njim?«
»Le dajte mi ga, saj sem vam zvesto služil. Hočem ga imeti,« ji je rekel.
Čarovnica mu ga je dala ter mu rekla, naj skoči v tisto mleko. Konj je potegnil iz mleka vso vročino in ko je kraljevič skočil v mleko, je postal desetkrat lepši, kot poprej. Konj je nato vročino pustil v mleku in ko je še čarovnica skočila noter, je od vročine zgorela.
Zdaj pa je kraljevič potoval. Izrekel je, da hoče biti pri svoji ženi, in že je bil pri njej. Vzel jo je na konja in sta odjezdila. Konj ognjenega kralja je topotnil s kopiti. Prišel je ognjeni kralj ter ga vprašal:
»Kaj ti je, dragi moj konjiček?«
Konj mu je rekel: »Brž sedi name, kajti onadva sta na še hitrejšem konju.«
Kmalu sta ju tadva dohitela, a ne povsem. Ognjeni kralj je tako strašno spodbadal svojega konja, da so mu začela tiščati čreva ven.
Kraljevičev konj je začel kričati svojemu bratu:
»Vrzi ga, saj vidiš, kako te muči! Suni in umori ga!«
Konj je res skočil ter ognjenega kralja umoril.
Kraljevič in vila pa sta dobro živela. Ves čas sta pila in jedla, druge vile pa so jima stregle.