Duša mori kahlico
| ← Beg v Egipet | Duša mori kahlico Sinji stolp Tomaž Šalamun |
Brat → |
| |||||||
Duša mori kahlico, razstreli kahlico.
Nicholson prevaja zrak z željo.
Jaz prevajam obraz z uto.
Žogo s svetlim naročjem,
inkantacijo s kavo, blok s podzemno železnico.
Zastavo s kepi, kepi, tvoj kepi.
Noč z grudo.
Izgubite se tisti, ki pridete, in pridete tisti, ki se izgubite.
Len, mlad in premlahav, da bi mi prerezal vrat, kot ga je
Caravaggio meni, ker sem bil nula, manj kot muha, ki ga je
motil. Iščite Shakespearja! Obseden je s samim seboj
in moja vrata gorijo in se bleščijo okrog njegove duše.
Prvi sem zalučal kamenček z Babilonskega stolpa.
Prvi sem zamižal.
Prvi sem zaklal svojo mater in služkinjo in se
okopal in opral.
Ležal na travi kot sveže oprano belo perilo.
Prvi jahal jelena v modrem gozdu.
In kot se je Aliče včeraj zvečer - Beatricin naj ljubši mops --
ljubila z Diranom, oba imata rdeče, strašne jezike, žívim
trnje. Moji duši belo veslo.
Jaz, srebrnina pod kotom, poglavar neumnih,
kamen,
dim, ki med vonjem spi, podarjam
Prater svojim lopatam. Ne voham jih več pod svojim
kotom.
V mrzlem in redkem zraku jem kobilice in sem svetnik.
Tu je začetek moje krone.
Kroglice na njenih tipalkah lajajo in ližejo v čolnih.
Izgubljeni smo v džungli, kamor na
rami prenašamo zdravila za Kristusovo telo.
Artaud je v Rodezu nosil predpasnik.
Po etru in na tnalu so končale moje koščice.
Golob lačnih. Dreta umrljivih. Astrahan množic.
Tato.