Edoardova trapasta malomarnost
| ← Ralph | Edoardova trapasta malomarnost Table Tomaž Šalamun |
Todi → |
| |||||||
Odprl sem mogočne podplate, iz njih se je zlila
vodi. Grom in blisk sta mi brata, kregamo se.
Edcardo je pozabil čevlje pod posteljo, obul je
sandale in odšofiral. Paola jih ni našla, pa je
pometala, šele, ko sem posteljo strašno odrinil,
se sslonil, sem jih zagledal tam, rjave in v njih
nogavice. Boljše, da bi pozabil noge, mu pišem,
ko čevlje zavijam v paket in jih dajem Mariucci,
naj ji še bolj zapakira. Naj jih nese na pošto.
Račun naj mi izstavi pozneje, tu je ara.
Naslanjam se na belo, z apnom prepleskano
steno in delam vaje za hrbtenico. Kmalu bom
zdrav in bom raven kot sveča lahko spet
peš brodil okrog po svetu. Odšofiral bom v
Denver. Tistega, ki je v njem umiral Kerouac.
Usti neba so zevala. Naložili so prostitutke.
Na meji je videl Boga v oblakih. Afa je črna.
Danes ponoči mi je Artaud izkopal prepad.