Todi
| ← Edoardova trapasta malomarnost | Todi Table Tomaž Šalamun |
Zverinska besnost in menuet → |
| |||||||
Sedel sem na stopnicah in jedel grozdje.
Mačke so se umazano podile okrog fig.
Čas je bil, ura se bo začela, mi smo pa še vedno
leni, zaspani in okrvavljeni. Ko sem šel
zadnjič po teh stopnicah, je bila noč.
Po afastem dnevu je začelo cveteti cvetje.
Sredi noči? Ja. In lilo je kot iz škafa,
gnila voda je napadala sušo. Neprestano
sem skiciral in skiciral in skiciral in
življenje mi je potekalo med postavanjem
pod napušči. Za Veliko noč so se iz neba
izvalile z zlatom prežarjene krogle, ki so se
potem naložile kot siv žabji mrest. Med
kotom in kotom ni bilo globine. Sredi
Italije sem bral Djilasa. Veslači so bili
potuhnjeni in hitri. Ko so jim zamenjevali
gaze od žuljev, so vriskali. In ribe so pred
svojimi smrčki porivale globuse, se
potapljale in drezale v plankton. Avgusta si
želiš moč. Ampak zares se ti dolga zelena
špaga ovija okrog trebuha tudi med poglavji.