Gorica (Eckenstein) — Ognjeni grad

← Šalek

Gorica (Eckenstein) — Ognjeni grad Gradovi in graščine v narodnem izročilu I Janko Orožen

Lilgenberg - Gradišče →

Viri:	(COBISS)
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

1. Vile pod Ognjenim gradom

Ognjeni grad je bil zelo velik in obdajalo ga je močno obzidje. Na eni strani je bil globok prepad, kjer so baje živele vile.

2. Turki pred Ognjenim gradom

V petnajstem stoletju so obiskovali naše kraje Turki. Prehodili so Savinjsko, Šaleško in Mislinjsko dolino. Tudi pred šaleškim gradom so se ustavili, ker ga pa niso mogli zavzeti, so začeli oblegati Ognjeni grad.

V gradu je baje živel grof, ki je imel pobožnega pa hrabrega sina. Ta se je bojeval s Turki. Ker pa je imel zelo malo vojakov, so ga Turki premagali. Sin je zbežal, a na begu so ga rešile vile s tem, da so ga skrile v prepad, kjer so bivale. Grad pa so Turki porušili.

3. Zakleta grofovska hči

Ubog kmet je nekoč oral pri goriškem graščaku. Plug pa je bil že star in železje na njem je bilo vse obrabljeno. Ni čuda, da se mu je utrgala veriga, za katero so vlekli konji, čim je urezal nekaj brazd.

Da bi lahko delo dokončal, se je napotil v grad po drugo verigo. Ko je prišel na grajsko dvorišče, je zagledal nenavaden prizor: lepa, v popolnoma črno svilo oblečena deklica se je igrala s peskom, ki ga je bil pripravil graščak za ometanje grajskega zidu.

Ko kmet zagleda neznano deklico, se silno začudi. Ona pa se žalostno nasmeje in reče z nenavadno mehkim glasom: »Ti, kmetic, si že drugi, ki mi ga je Bog poslal, da bi me rešil. Zakaj se nisi danes zjutraj umil? Ako bi bil to napravil, bi bila jaz rešena prokletstva in bi umrla. Še enega moža mi bo Bog poslal, da me skuša rešiti; toda to še ne bo kmalu, kajti pečki za tisto drevo, ki bodo napravili zibel zanj, še niso padli z neba.«

Po teh besedah se deklica silno razjoka, iztrga iz obleke nitko in veli kmetu, naj jo vtakne v žep in skrbno pazi, da je ne izgubi.

Ko je neznanka podarila kmetu nenavadno darilo, je silno zagrmelo in iz zemlje se je zaslišal zahripan glas: »Uboga grofovska hči!«

Kmet se ves zmeden odpravi domov. Ko je bil na pol pota, začuti v žepu nekaj težkega. Pogleda in kaj vidi . . . svileno mošnjo, polno zlatih kovancev . . .

4. Zaklad pod ruševinami Ognjenega gradu

Ljudje pravijo, da se nahajajo pod ruševinami ali veliki zakladi zlata ali pa velika množica gadov in modrasov. Kadar je huda ura in se bliska, strela vedno po večkrat udari v razvaline. Pravijo, da vleče strelo nase ali zlato ali pa dragocena krona kralja gadov in modrasov.

Približno pred sto leti so se zbrali možje in se pripravili, da prekopljejo razvaline in pridejo do kleti, kjer je baje zaklad. Toda klet ima troje velikih kamenitih vrat. Možje so že odkrili dvoje vrat, ko pa so prišli do tretjih, so pustili delo in odšli.