Lilgenberg - Gradišče

← Gorica (Eckenstein) — Ognjeni grad

Lilgenberg - Gradišče Gradovi in graščine v narodnem izročilu I Janko Orožen

Tura →

Viri:	(COBISS)
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Bogastvo graščakov na Gradišču

Pravijo, da so imeli graščaki na Gradišču za dve teleti suhega zlata.

Turki na Gradišču

Nekoč so prišli Turki oblegat grad Gradišče. Ko so dospeli do grajske kapelice sv. Jakoba, so vsi konji popadali na kolena. Turki so jih vzdigovali, toda zaman. Noben konj ni vstal. Zato so se utaborili na tistem mestu. Domenili so se, da pojdejo do grada peš. Ko so prišli pred obzidje, je grajski čuvaj zatrobil v znak, da so Turki tu. Takoj je šlo nekaj vojakov na obzidje, drugi pa so odnašali dragocenosti v podzemeljske kleti. Tudi vsa gospoda je šla v kleti.

Branitelji so dobro merili. Neki grajski hlapec je zadel samega pašo, ki je sedel v taboru. Turki so se radi tega tako razjezili, da so naskočili grad. Grajski hlapci so bili v veliki nevarnosti. Sklenili so, da puste na dvorišču več sodov dobrega vina, sami pa da se skrijejo v kleti. Po njihovem naročilu je čuvaj dal znak in hlapci so se skrili. Samo eden je ostal na straži. Ta je zaprl podzemeljsko klet s ploščo, ki jo je pokril s prstjo. Nato se je dobro skril v majhno skrivališče v obzidju in stražil. Turki so pridrli v grad. Našli niso žive duše. Zato so sedli za mizo in pili. Ko so bili vsi Turki pijani in zaspani, je stražar odprl podzemeljsko klet in naročil hlapcem, naj se tiho spravijo iz kleti. Napadli so Turke, ki niso imeli orožja pri sebi. Klanja je bilo kmalu konec. Grajski hlapci so poklali vse Turke in pobrali so jim vse orožje, ki so ga imeli v taboru. Tako so jih z zvijačo premagali.

Turki v grajskem vodnjaku

I.

Turki so prišli oblegat grad Gradišče. Graščak je poslal vse svoje hlapce in dekle, da ponoči napadejo turški tabor. Ali bili so premagani. Ni se še začelo svitati, ko so navalili Turki z vso silo na grad. Graščakinja je šla k paši in ga je prosila, naj bi gradu prizanesel. Zaman. Paša jo je ukazal prijeti ter zvezati in je udri s svojimi vojaki v notranjost gradu.

Graščak mu je ponujal veliko odkupnino, ako mu izpusti ženo. Rekel pa je, da mora paša vrhu tega izkopati vodnjak, ki bi bil tako globok kakor Šaleška dolina, in naj izmeri, koliko vojakov bi šlo vanj.

Paša je ukazal svojim vojakom, naj gredo in izkopljejo tak vodnjak. V dveh tednih je bil gotov. Potem je ukazal paša, naj prinesejo vrvi, da se bodo spuščali vanj.

Prvi se je spustil v vodnjak pašin namestnik. Sledili so mu drugi turški vojaki. Kmalu je bilo polno dno. Nato so naredili pregrajo in znova spuščali vojake v globino, Ko so napravili tretjo pregrajo, je zmanjkalo turških vojakov.

Zdaj je rekel paša graščaku, da bodo morali v vodnjak tudi njegovi vojaki. Ti pa so prosili pašo, naj prej pregleda, če tretja pregraja dobro drži. Paša je poslal v vodnjak svoje poveljnike, naj pregledajo pregrajo.

Poveljniki so ubogali. Ko so že bili v vodnjaku, so grajski vojaki začeli metati kamenje noter. Kmalu so bili Turki zasuti. Zdaj so šli grajski vojaki v dvorano, kjer se je mudil paša z graščakom. Aretirali so ga. Paša je zavpil na ves glas, da bi priklical svoje vojake. Ni jih bilo.

Gnali so pašo k vodnjaku, kjer je slišal jok in stok svojih vojakov, zasutih s kamenjem. Paša se je zadrl, da se bo maščeval. Vojaki so se ustrašili in so ga z obema nogama privezali na dve lipi.

Graščak je bil vesel. Svojim vojakom je napravil veliko pojedino in jih je bogato obdaril.

Obešeni paša pa ni dal miru. Vojaki so ga zato začeli zibati in so ga zibali tako dolgo, da so se vrvi potrgale in zagnale paša po gričku, koder se je skotalil v dolino.

Prav tedaj ko se je utrgala vrv, je prišel neki kmet ter povedal graščaku, kaj je doživel. Na vznožju grajskega griča je bila pridrla iz zemlje rdeča reka. Grajščaka in njegove vojake je peljal na tisto mesto. Dolgo so ugibali, odkod naj bi bila kri. Končno je eden izmed vojakov omenil, da bi to utegnila biti kri tistih, ki so bili v vodnjaku živi pokopani.

Še dandanes se vidi na tistem mestu rdeča prst.

II.

Turki niso pozabili na Gradišče in so prišli znova. Utaborili so se pred obzidjem in začeli grad oblegati. Hlapce in vojake so kmalu premogli, tudi graščak jim je prišel v pest.

Turški poveljnik je ukazal, naj ga privedejo predenj. Zahteval je od njega, naj mu pove, kje ima zaklad. Graščak mu je odgovoril, da je zaklad tako dobro skrit, da ga poveljnik nikdar ne najde, vendar mu ga hoče izročiti, ako ga izpusti ter izpolni še dve želji.

Poveljnik je graščaka izpustil in ta mu je povedal prvo željo: turški poveljnik naj ukaže svojim vojakom izkopati sredi grajskega stolpa tako globok vodnjak, da bo njega dno tako nizko, kakor je Šaleška dolina. Poveljnik je dal povelje in delo je šlo hitro izpod rok. Komaj je čakal, da bi bil vodnjak gotov.

Nato je povedal graščak svojo drugo željo: poveljnik naj izmeri, koliko vojakov gre v vodnjak.

Zdaj so prinesli grajski hlapci dolgo vrv in po njej so spuščali turške vojake v vodnjak. Ko jih je bilo dno polno, so napravili nad njim pod, na katerega so spuščali druge vojake. Tako so delali, dokler ni bil vodnjak do polovice poln. Zunaj so bile še tri turške čete; njihovi poveljniki so se branili izvršiti povelje. Ali ko jim je glavni poveljnik rekel, da je treba vodnjak izmeriti do konca, sicer graščak ne izda zaklada, so se udali; poslednji turški oddelki so se spustili v vodnjak, samo poveljniki so še ostali zunaj.

Vodnjak še ni bil poln in na vrsti so bili grajski hlapci in vojaki, da bi se spuščali noter. Ali turške poveljnike so prosili, naj gredo prej pogledat, če je v vodnjaku vse prav narejeno.

Ko so bili turški poveljniki v vodnjaku, so grajski hlapci in vojaki začeli metati kamenje v vodnjak, tako da so vse Turke zasuli. Glavnega poveljnika so potem privezali z nogami na vrhova dveh lip, ki so ju izpustili.

Tako so grad že drugič rešili pred Turki.

Turki porušijo grad Gradišče

L

Kmalu nato so Turki zopet prišli nad Gradišče. Topot so pripeljali s seboj tudi topove, da bi razrušili grad. Najprej so mislili streljati od »Golobovega križa«, toda tu jim ni ugajala lega. Nato so obšli grad in se ustavili pri »Glinškovem križu«, odkoder so pričeli streljati. Ko so ustrelili prvikrat, je šla krogla malo nad gradom; drugi strel je šel mimo stolpa; s tretjim strelom so pa Turki grad porušili.

Ruševine so pokopale pod seboj velike zaklade, ki jih še ni nihče odkril.

Iz kamenja nekdanjega gradu so ljudje zgradili cerkev sv. Jakoba, ki stoji še dandanes.

II.

Ko so šli Turki nad Dunaj, so spotoma plenili in rušili vse gradove, ki so jih zapazili. V Šaleški dolini so zagledali močno utrjeni grad Gradišče. Napotili so se proti njemu. Prišli so do Glinškovega križa. Ali to mesto se jim je zdelo za napad nepripravno. Vrnili so se in prišli do Praznikovega križa. Okrog križa so postavili taborišče ter odšli proti gradu.

Graščak se je hotel Turkom porogati ter je razobesil vrh stolpa zastavo. Turški paša se je sila razjezil in je ukazal svojim vojakom, naj obstreljujejo grad. Ko so prvič ustrelili s topom, je šla krogla mimo gradu, ko so ustrelili drugič, je porušila obzidje.

Po padcu obzidja je graščak razobesil drugo zastavo kot znamenje, da se vda. Toda paša je še tretjič ustrelil iz topa in porušil ves grad. .

Turki so vdrli v grad. Ali našli niso drugega ko pismo, v katerem je bilo napisano, da je v grajskem griču pokopanega zlata za dvoje telet. Turki so iskali zaklad, toda niso ga našli. Odšli so.

Iz kamenja, ki je ostal od gradu, so pozneje zgradili cerkev sv. Jakoba, ki še sedaj pogleduje po lepi šaleški dolini.

Kaznovanje krutega graščaka

Na Gradišču je bival graščak, ki je grdo ravnal s podložniki in je zelo ljubil lov in ribolov. Nekoč je povabil vse svoje prijatelje, naj pridejo lovit v grajska lovišča.

Preden so šli na lov, so nalovili v jezeru mnogo rib in si pripravili malo predpojedino. Ko so se najedli in napili, so se podali nad divjačino. Ker so imeli premalo psov, so morali podložniški dečki priganjati divjačino.

Medtem ko je bil graščak z gospodo na lovu, so se zbrali na gradu kmetje in grajski hlapci ter se dogovorili, da počakajo grajščaka in njegove prijatelje, da ga ujamejo in mu sodijo. Kmetje so bili jezni na graščaka, ker je grdo z njimi ravnal, hlapci pa zato, ker se pri predpojedini ni nanje prav nič spomnil.

Za določitev primerne kazni so pa zbrali kmetje in hlapci poseben sodni zbor, ki so ga tvorili najpametnejši izmed njih.

Ko se je gospoda vrnila z lova, so jih uporniki obstopili. Odvzeli so jim vso divjačino, graščaka pa so zaprli v najtemnejšo ječo. Nato so si napravili na »čast zaprtega graščaka« veliko pojedino. Pili in jedli so ves dan in vso noč.

Drugi dan so graščaku sodili. Peljali so ga v sodno dvorano in ga posadili na zatožno klop. Prave kazni zanj še niso imeli. Seveda so bili vsi za njegovo smrt. Nazadnje si izmisli eden izmed najpametnejših, in sicer najmlajši med njimi, naj bi zabili v notranjo stran soda vse polno žrebljev, v sod naj bi dali graščaka, sod zabili in ga potem spustili po hribu v jezero. Njegov predlog je sodni zbor sprejel.

Sod z žreblji in graščakom v notranjosti so spustili po severnem pobočju Gradišča v jezero.

V gradu pa so napravili kmetje in hlapci še eno pojedino v veselje, da so se rešili okrutnega graščaka.

Rokovnjači pod gradiščanskim gradom

Pod gradom se nahaja neka votlina, o kateri pripovedujejo, da so imeli rokovnjači v njej svoje skrivališče. V to luknjo so vodila kamenita vrata, ki so se odprla samo, ako je kdo rekel: »Lišček, odpri vrata!« in zaprla, ako je izgovoril: »Lišček, zapri vrata!«

Nekoč je neki kmet iz Podgorja, ime mu je bilo Kozma, nabiral v svojem gozdu drva in se približal votlini. Nepričakovano nastane velik šum. Nato zasliši besede »Lišček, odpri vrata!« in vse polno roparjev se vsuje iz, luknje, šli so ropat po deželi. Na glas »Lišček, zapri vrata!« so se vrata zopet zaprla.

Kmet je prvič slišal te besede, saj so bile znane samo rokovnjačem, in bil je zelo radoveden, če se bodo tudi njemu vrata odprla, In res. Ko je izrekel besede »Lišček, odpri vrata!«, so se mu odprla na stežaj. Zdaj je bil kmet v »kraljestvu rokovnjačev«. Tu je našel vse polno zlata in srebra, ki so si ga bili rokovnjači nabrali in nakradli pri bogatih graščakih. Toda gorje! Ko je kmet te dragocenosti opazoval in si jih basal v žepe, je pozabil na besede, na katere so se vrata odpirala. Ostal je v votlini. Ko so se rokovnjači vrnili, so ga obsodili na težko kazen: živ se bo moral peči na kolu.

Ko je kmet Kozma trpel strašne muke, je preklel vse zlato in rokovnjače; še danes so baje prekleti.