Gospod Izidor Fučec 1. del

Gospod Izidor Fučec: Srednjeveška povest naših dni. I. del Razodetje – Omamljenje – Očaranje Ivan Hribar

Izidor Fučec 2. del →

Rokopis v štirih delih

Viri:	Zapuščina
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

9/6. 1916

1. Postna nezgoda in njene posledice

Dopoldanski obiskovalci neke ljubljanske kavarne poznali so ga dobro. Prihajal je ob devetih, odhajal po navadi ko se je oglasil prvi poldanski zvon.

Ko je sedel k okrogli mizi, katera je imela na posebnem daleč vidnem listku, ki je bil vtaknjen za vžigalsko škatljico, zapisano, da je zasedena. Morali so mu malodane nositi skupaj vse slovenske, nemške in hrvaške časnike koliko jih je kavarna premogla. Čital je najprej slovenske in sicer oba ljubljanska dnevnika s posebno pobožnostjo od naslova do urednikovega imena. Ostale slovenske liste pregledal je le površno. Isto je bilo z nemškimi listi. Samo nek graški in nek dunajski list imel je dlje v rokah. Zanimale so ga v obeh poročila s sodnik obravnavah, v dunajskem pa tudi oglasi zadnje strani. Naposled – že ljub proti poldnu jemal je v roke hrvatske liste, v katerih so ga pred vsem zanimale vesti o tem, kaj se godi v Zagrebu.

Tako je bilo nekaj let, sem dan na dan. Samo kadar je kaj neznanega obolel – kake resne bolezni in ni poznal. Ostal je gospod Izidor Fučec doma. Največkrat je imel mačka. V tacih slučajih morali so mu kuhati lipovega ali kamiličnega čaja. Tudi vino dale si je včasih zavret. On pa je legal v posteljo. Dal se je ogrinjati s tremi odejami in še s pernico po vrhu, ker se je potil. Nikdar ni v tacih prilikah opustil poslati v kavarno poročila, da ga tjekaj ne bo. Njegova miza bila je takrat vsakomur pristopna in se ni silila pod grmado časnikov.

Obiskovalci kavarne poučili so ga vedno takoj. Kako tudi ne? Gospod Izidor Fučec bi bo tudi brez povedanega zbodel vsakogar v oči. Bil je majhne rasti. Zato pa širok. Kadar je hodil zdelo se je, da se giblje so na nerodno mu podstavljeni narazen uhajajočih nogah. In roki sta padali ob bokih tako, da se nista nikdar dotikali stegen. Če je hotel poseči v hladni žep stalo ga je to posebnega napora. Kadar je sedel v široko kreslo za svojo okroglo kavarniško mizo nastala je kepa, ki je spominjala ježa, kadar se potuhne.

Iz te kepe molelo je nekaj glavi podobnega. Bila je to kroglja, v kateri je pod gostimi obrvmi v dnu nizkega čela tičalo dvoje majhnih, sivkastih oči z dolgimi a redkimi resami podobnimi trepalnicami iz katere je štrlelo ob straneh dvoje velikih ušes, pod očmi pa potlačen nos. Nad širokimi, malodane do ušes preklanimi ustmi, šopirile so se ščetinaste brke, katere je gospod Izidor Fučec pristrigati dajal tako, da so bile krtačici podobne. Lase bil je že davno izgubil, pleša svetlikala se mu je, ko biljardna kroglja. Sam je večkrat dejal, da si upa vsakega oslepiti, ako svojo plešo v polnem solnčnem žaru skloni tako, da mu pride nje odsvit v oči. Obraz njegov bil je vedno gladko obrit. Sam je potegnil vsako jutro z žiletko po njemu. Ta kroglji podobna glava tičala je na kratkem zabitem vratu. Ko bi bil gospod Izidor Fučec legel na trebuh, bil bi s ptičjega poleta podoben ogromni želvi, kakršni žive na bregovih Evfrata in Tigrisa.

Glas, ki je prihajal iz ust je bil podoben glasu, ki ga daje žaga, ako jo piliš.

Kakor je iz povedanega razvidno, bil je Izidor Fučec smešna prikazen. Kdor ga ni poznal, se je obrnil nehote za njim, če ga je srečal na ulici. Vendar je užival pri ljudeh, ki so ga poznali, veliko spoštovanje. To dokazuje že sama okoliščina, da je imel v kavarni stojo posebno mizo. Kako še pravi Prešeren? Da človek toliko velja, kar plača. In gospod Izidor Fučec je bil bogat. Lastnik tronadstropnice, imel je od nje in od ostalega v papirjih in v denarnih zavodih naloženega premoženja preko dvesto tisoč kron letnega dohodka. Od tega dohodka je živel. Živel pa tako skromno, da ga nikakor ni mogel praviti. Zato se mu je premoženje množilo. Ljudje v vohali so kaj kmalu te njegove razmere. Kaj čuda, torej, da se mu je vse klanjalo ter se mu odkrivalo, koderkoli se je po ulicah valil.

To pojasnjuje tudi, zakaj je mogel po cele dopoldneve posedati v kavarni. Delal namreč ni nič. Vse njegovo delo je bilo, da je ob gotovih rokih strigel kupone svojih vrednostnih papirjev. Čas pa mu je potekal zelo enolično. Po obedu je hodil spat. Zadremal je takoj in smrčal je – oh smrčal! – navadno po dve uri. Nato je šel malo na izprehod. Najraje jo je mahnil v mestni log. Kupil si je bil ondi malo zemljišče. Še hektar ni merilo. Na njem dal si je postaviti čebelnjak. Gojil je nekaj uljev čebel in hodil jih je opazovat. Pri tem je kadil iz pipe, kakor kade pri takem opravilu očanci na kmetih. Najraje je zahajal tjekaj sam, le včasih vzel je soprogo s seboj.

Da. Gospod Izidor Fučec je bil oženjen. Oženil se je bil kmalu po očetovi smrti. Le-ta mu je vedno pravil, da se za to prav nič ne mudi, dokler človek pameten ne postane. In gospod Izidor Fučec si je nauk k srcu vzel. Kdo si je poiskal družico življenja. Ko jih je imel že preko trideset na hrbtu. Bližal se je torej že tisti dobi v kateri – pravijo – da tudi Tirolec pameten postane.

Zgodilo se je pa to takole. Po očetovi smrti se je peljal v zapuščinskih zadevah na Hrvatsko. Iz Zaprešića se je s pošto vozil v Pregrado. Poleg njega sedela je v srednjeveškem poštnem vozu gosposka ženska zrelih let. Bila je oblečena v žalno obleko in imela je obraz zastrt z gosto črno tančico. Vzdihovala je često. Nekaj je bilo krivo to, ker je gospod Izidor Fučec z njo vso že prav zadostno obilno pritiskal na njo, nekaj morebiti kaj drugega. Kaj vemo. Ko nekoč prav globoko vzdihne, vsokoli se gospod Izidor Fučec, zakašlja, pljune skozi okno ter jo vpraša s svojim predirljivim glasom če jej je morebiti v poštnem vozu pretesno. Ob enem poizkusi odmakni od nje obilnost svojega života.

Ženska v črniji obleki odvrne mu, da nikakor ne in da naj se v svoji udobnosti ne da motiti. Za dokaz tega pritisne se bliže k njemu in izza tančice zasvetlika se dvoje živih oči. Gospoda Izidorja Fučca preleti mraz in vročina ob enem. Sam ni vedel zakaj. Samoto je vedel, kaj takega še ni čutil nikdar.

Ogovorjena ženska prime ga sedaj s svojo drobno levico za njegovo ob koleno uprto mesnato desnico ter mu jame tožiti svoje gorje. Na ta način izve, da je iz Krapinskih Toplic, da jej je pred tremi meseci umrl mož, da ima lep vinograd, ki ga obdeluje po sveh pravilih umnega vinogradništva. Njen glas je bil mehak, tožljiv in hrepeneč.

Kaj je bilo to? Čedalje bolj prevevalo je gospoda Izidorja Fučca. A kaj? Sam ni tega vedel. Kar zmeden je bil, vroče mu jame postajati. Pot ga zalije. Drobna ročica, ki je sočutja proseče počivala na njegovi roki pogleda z levico ter jo stisne na lahko. Ta drobna ročica stisne njegovo desnico krepkeje. Po njegovem životu razlije se od tega nekaj, da zadrhti in nehote zaškrta z zobmi.

Sedaj se zgodi, kar je imelo privesti so usodnega obrata v življenju gospoda Izidorja Fučca. Poštni voznik bil je po svoji že ukoreninjeni navadi zadremal. Med vožnjo od postaje do postaje naspal se je namreč vselej toliko, da mu potem po noči ni bilo potreba iskati krepčila v spanju. Vedel je dobro, da sta konja krotka in ceste vajena. Če se je bilo treba izogniti, storila sta to sama od sebe. Isto tako, če sta čula, da dirja kak voz za njima. Krenila sta vselej v stran: točno po predpisih cestnega reda. Sicer se je pa kar bodi zaradi natančnosti ugotovljeno, postalijon največkrat v dremežu naravnal ter je potegnil za uzde. Na to je spal dalje. Tudi tokrat nadomeščal je voznik spotoma spanje. Kolikor ga je bil ponoči premalo ujel noči.

Bilo je par kilometrov za Zabokom. Cesta napravljal tu oster ovinek. Ravno ondi pripelje se od nasprotne strani velik s senom otovorjen voz. Tako, ko ga zagledata kreneta konja na levo. V tem trenotku potegne voznik samogibno za uzde. Na nesrečo nekoliko prekrepko, vsled česar zadene zadnje desno kolo ob velik okrogel kamen, ki je sredi ceste štrlel iz ceste, tako, da odskoči na levo. Zadnje levo kolo, vrteče se tik ostrega cestnega roba zdrkne zdajci čezenj. Velika teža potegne voz šestdeset centimetrov globoko v jarek. Nanj naložen visoki tovor poštnih ovojev pa stori, da pride iz ravnotežja in se prekucne, pri čemer se prelomi oje in potrga del itak že silno obrabljenega uprežja.

Ob padcu začuje se iz poštnega voza plašen ženski krik. Ko se postiljon izkobaca iz trave, v katero je bil odletel ter prileti k poštnemu vozu kmetič, ki je vozil s senom otovorjeni voz čujeta iz poštnega voza le še težko hropenje. Sklonivša se nad odprto okno zagledata čuden prizor. Na dnu voza leči črno oblečena, komaj sapo zajemajoča ženska; na njej pa z vso težo svojega obilnega telesa poštni potnik, ki se z debelušnima svojima rokama prizadeva oprijeti se česarkoli, da bi se vzdignil.

Voznik odpre pred vsem desna vozna vrata. On in kmetič bi se bila ob prizoru, ki sta ga videla v vozu najraje na ves glas zakrohotala. A premagala sta se. Grizoča se v spodnji ustnici, primeta rejenega potnika vsak od ene strani pod pazduho. S tem rešita črno oblečeno žensko iz mučnega položaja. Ne rešita je pa tudi brce, katero sirota dobi ko je gospod Izidor Fučec lezel iz voza.

Rudeč ko kuhar rak, prileze naposled venkaj. Pot mu kar curkoma lije po čelu. V prvem trenotku občuti le zadovoljstvo, da se mu nič zgodilo ni. Otipal se namreč po vsem životu ter se prepričal, daje še ravno tak, kakor takrat, ko je v Zaprešiću sedel v poštni voz. Ta zavest privre sedaj z vso silo iz njega. Besen začnevši tako, kakor je na Hrvatskem v navadi in takorekoč samoposebi umljivo, ki se pa v slovenščini tako malo prilega, da tega še prevesti ni mogoče le. Znašal nad cesto obema konjema poštnim vozu in vsem njegovih sorodstvom. Naposled tudi s kmetom, ki je pripeljal seno mimo. Ob tej živahnosti, ki je živo razodevala njegovo poreklo – kajti gospod Izidor Fučec imej je, kakor bodemo kasneje čuli, domovinsko pravico v troedinem kraljevim – pozabil je skoro popolnoma svoje sopotnice, katera bi bila imela ravno toliko, ako ne še več vzroka, da se znaša nad njim.

Še le, ko se utrdi ona s pomočjo poštenega voznika, izmota s čisto pomečkano in od njegovega obuvala zamazano obleko iz voza, pride do zavesti, da je imel tovarišico, nadlog. In glejte čuda! Njegovo obnašanje se ob pogledu na njo mahoma izpremeni iz besnega tigra postane bacek.

Skrajno vljudno stopi proti njej z razširjenima rokama. Ta njegova kretnja je nadomeščala zaradi takšne njegove obilnosti nemogoči mu naklon.« Oh, ne zamerite, gospa! Ta prokleta pošta. Ona je kriva vse te nesreče. Jaz ne.« Vsuje se iz njegovih ust jezljivo opravičilo.« »Nikari na!« odvrne ona z vsakokratno jej ljubeznivostjo. »Da bi naju le nikdar ne zadela hujša nesreča. Taka se že še prenese.

---

Po teh besedah vzdihne črno oblečena ženska in – da zajame krepko zraka – odgrne tančico s svojega obraza, vzdignivša jo na okrajek slamnika. In gospod Izidor Fučec zazre dokaj prijeten, pobledel obraz, črne polti, ki bi bil vsakemu drugemu razodeval, da je njega lastnica že prevalila brdo prve mladosti. Njemu se je pa zdel svež, ljubek in mil. Nekaj ga je posebno pritegnilo na-se. One dobe bila je navada, da so si gosposke ženske, ki so hotele zbujati vtis, da spadajo k boljši družbi, prilepljene na gleda lica male črne krpice. Po francosko nalivali so jih – les mances. Bila je to zahteva mode, katera je to poklonstvo uvela za neko damo angleškega dvora, ki jo je narava oblagodarila s črno bradavico na licu. Gospodu Izidorju Fučcu bile so Ljubljančanke, kako so »blede ko repe« – nosile le krpice, nenavadno všeč. In sedaj? Kakšna popolnost lepote! Njegova sopotnica imela je na levi strani gorenje ustnice* ljubko, čisto naravno črno bradavičico.

In po njem je bilo! Sam se tega ni zavedel. Kako neki? Kedaj pa se možak zave, da je postal žrtev ženskih dražesti? Enemu je dovolj, da stisne žensko krepko za roko. Drugega očara nje dih. So možje, ki izgube moč sami nad seboj, ako začutijo izpahtevanje ženskih las.

Tega omami zvonki glas, onega način, kako se ženska smeje. So moški, ki jih pritegne na-se, ženska duhovitost. Le-ti so slepi za lepoto. So pa zopet taki katerim ugajajo polni boki in način ženske hoje in ki zato po duševnih vrlinah žen ne povprašujejo. Zlasti dušeno visoko stoječe možje kaj često te vrste enakih dražesti.

Da gospoda Izidorja Fučca pri ženskah ni mikala duhovitost, umevno je že po tem, kar doslej o njem vemo. ??? vsebovalo je zanj. Dasi je o Goetheju imel le slabo slutnjo vsebovalo je zanj vsa privlačnost to, kar je ta slavni pesnik v izrazil z besedami: kar večno žensko je. Kadar vsakega človeka brez temeljite izobrazbe in globokega čuta – mota. In črne krpice na bledih ženskih obrazih bile so v modi.

Ob nesreči, ki je zadela kraljevsko pošto, bilo je vse po koncu. Kmetje in kmetice so bili na delu po poljih in travnikih so bili – ako ne sicer že po hreščečem zmerjanju gospoda Izidorja Fučca opozorjeni, da se je na cesti nekaj zgodilo. Popuščali so delo ter hiteli proti kraju, od katerega jej prihajalo vpitje. Seve, da so se lotili dela, da kraljevski pošti kar najhitreje zopet pomagajo na cesto. Z združenimi močmi dvignejo najprej voz, potem ko so bili izpregli ko ovci krotka konja. Na to pobero po travniku razmetane ovoje ter jih nalože zopet na voz. Kjer jih vsaj vrgel in slučaj zoper nikdar ne spi! – za slučaj zopetnega podobnega dogodka z močnimi motvozi povežejo. Poštalijon vzame izpod svojega sedeža jermene. Katere je za vse slučaje imel s seboj ter nadomesti potrgane. Nato vpreže zoper konja ter ju požene podobnimi voščili, kakršna je dajal, kakor smo čuli gospod Izidor Fučec njemu.

Zabava med poštnima potnikoma postala je živahnejša. V teku pogovora, pojasnila je vdova svojemu sopotniku vse svoje razmere, v koliko se jej je to seveda primerno zdelo. Pri tem mu je ob globokih zdihljajih potožila zlasti težave, ki jih ima brez krepke moške opore s sovjim gospodarstvom Ko sta se približala Krapinskim Toplicam ni nehala prej, dokler jej sopotnik ne obljubil, da se na povratku ondi vstavi in jo obišče.

Tri dni kasneje izpolnil je gospod Izidor Fučec to obljubo. Svojo poštno znanko našel je v mali a dražestni vili vrhu lepo proti jugu ležečega ne visokega griča. Pod vilo razprostira se je lep, srednje velik vinograd. Krasna okolica in spomin na skupno dogodkov polno potovanje s pošto storili so, da se je tretji dan svojega bivanja na gostoljubnem gričku od svoje sotrpinke iz poštnega voza poslavljal kot ženin.

Štiri tedne na to vršila se je v Krapinskih Toplicah poroka gospoda Izidorja Fučca in vdove Katice Pušćansko.

Da je le-tega nenadna poroka vzbudila v Ljubljani veliko govorjenja in razburjenja je pač umevno. Razburjenja v mladem ženskem svetu. Res gospod Izidor Fučec ni bil vzor moške lepote. On sam je to prav dobro vedel. Zato je vzkliknil nekoč, ko je prekrokal vso noč v veseli družbi, katero je napajal ter se je drugo jutro med slamiško s penečim francoskim vinom zalivamo pojedino postavil pred zrcalo. Lep nisem, zanimiv pa sem.

In bil je zanimiv. Zanimiva je bila za vsakogar njegova prikazen. Toda ona je ženske odbijala. Pa samo dokler niso poznale njegovih razmer. Ko jih je katera spoznala, postal je tudi zanimiv. In če je bila še samica,tudi lep. Koliko Ljubljank si je torej delalo upe in koliko jih je hrepeneče pogledovalo za nji. Zato je nastalo med njimi pravo razburjenje, ko so naenkrat, ne da bi se to sploh bilo kaj slutilo, oklicali gospoda Izidorja Fučca za vse trikrat enem in so naslednji dan prinesli vsi trije dnevniki vest, da se je poroči. Oh, taka? Ga doga, taka debeluh, tako ostuden. Tako so si polglasno prišepetavale vse ljubljanske možitve željne gospice, ki so ga poznale. Čudovito zarobljen. Brez vse omike, brez smisla za kaj lepega, brez umevanja, kar diči in povzdiguje človeka.

In radovedne so bile, kakšna je ona, ki ga ja je ujela v razpete mreže. Zato so nestrpno pričakovale kedaj se prikaže na ljubljasnkih ulicah. In ko se je prikazala: oh, to ste imeli čuti. Nič jim na njej ni bilo všeč. In bile so vse edine: izvrle so jo soglasno.

Samo gospod Izidor Fučec je več izvreči ni mogel. Ona je kakor budno videli ostala do konca njegovih dni vršiteljica neodvratne njegove usode.

Da, usode. Kajti gospod Izidor Fučec odkril je kasneje v nemalo svoje začudenje, da se njegova Katica takrat ni kakor je mislil peljala slučajno v poštnem vozu, temveč da je vila ta vožnja dobro preračunan slučaj. Pri tem je imela pa še izredno srečo, da jej je pri njenih načrtih čisto nepričakovano prišla na pomoč nezgoda s poštnim vozom prišla na pomoč.

Poleg razburjenja med mladim, možitve željnim ženskim svetom, povzročila je kakor smo dejali nenadna poroka gospoda Izidorja Fučca. Veliko govorjenja sploh. To pa med ženskimi in moškimi. Klepetave so ženske povsod. Ne vem, če kje tako kot v Ljubljani. Mlade in stare. Prve imajo pri drugih tudi izvrstno šolo. Pod Tivolijem, pod Rožnikom, na Rožniku. Ondi se zbirajo zrele, postarane in stare. Vsaka ima rada kako mlado deklico poleg sebe. Če nima hčerke, vzame s sabo sorodnico ali pa si izposodi znano rodbini spremljalko. Sodeč pa ob lončkih kave, preko te žene govoreč. Resno mislim, niso vajen in to delo izključuje tudi vsako resno misel. Zato pa dej priliko za klepetanje. S pletivom v rokah da se govoriti o vseh stvareh in še nekaterih drugih. In to vam jih ugibajo! Da se Bogu usmili.

Glavno je seveda o opravljanju. Vse osebe njihovega znanstva pridejo na vrsto. Težko, da bi na kateri pustili le tako dobro. Zlasti planejo po človeku, ki pride mimo. Le celo osebe ožjega njihovega poznanstva niso izvzete. Tak mimodošlec, ko da je padel v levji brlog. Oberejo ga do belih kosti.

Po povedanem je jasno, da se je v teh družbah nekaj dni govorilo le o bogatem gospodu Izidorju Fučcu. Potem, ko se je prikazala na ulici njegova soproga, seveda tudi o njej.

A tudi moški svet ni molčal. Kaj radi očitamo klepetavost ženskam. Postavljamo se z njimi v oprečje, češ, da sam te slabosti nimam. Za pravilo to razglašamo. Prav po krivici. Res nobeni moški so izjeme. Oni niso klepetavi. A teh izjem je malo. Pač pa je mnogo moških, ki v klepetavosti ženske celo prekašajo. Ti so tudi pravilo.

In ti so se lotili z vso vnemo gospoda Izidorja Fučca. Bilo je ugibanj, namigovanj, obdolžitev in kaj vem, kaj še vsega. Najhuje začelo je v gostilnici v brlogu. Raje dokler je bil samec kaj zahajal je gospod Izidor Fučec, ako je bil zdrav, redno vsak večer. Zbirala se je namreč ondi stalna družba, katere član je bil že nekaj let sem tudi on. Prav različni življi sestavljati so to družbo. Sinovi bogatih meščanskih rodbin, odvetniki, uradniki, obrtniki. Namen jim je bil zabava. Najneveranejša zabava. Kaj resnega čulo se je pri tem omizju redko kedaj. Tu je slok človek. Iz neznanih nam razlogov dobil zabavljivi priimek Žolna oponašal koga, ki je pravilno slovensko govoril. Bil je ljubljanska srajca iz boljšega platna, ki je, poukih imel protekcijo in precej, da je dobil dobro plačano državno službo pri stroški, pri kateri je najmanj dela. *** Ne more se delati* da bi bila po pomoti šla neopaženo mimo njega, da si je postal zaradi tega dokaz okreten, ni se pa vendar mogel iz. Nasprotno: celo s komolcem je krepko zadela obenj da si je postal zaradi tega dokaj okreten, ni se pa mogel iznebiti ne, tega prva posebnega svojstva. Ljubljančan namreč ni mogel *** zapreti* ako kdo ni govoril slovenščine, ki tako blagoglasno doni iz ust ljubljanskih izvoščkov in branjevk.

Zato je mrzil pravilno izgovarjavo ravno tako, kakor je mrzil slovensko uradovanje. Kljub ustavno zajamčeni ravnopravnosti našega jezika ni bila namreč za ves svet dal slovenskih stranki slovenske rešitve iz rok. ***

Njegova jezična ekvilibristrika pa je pri omizju vzbujala vedno veselost in odobravanje.

Drugič je zopet odlikoval s pripovedovanjem anekdota. Čem najfinejša katera bila tem več smeh je vzbujala in tem bolj je pri vzbujala ostale, da neke z dobro voljo z novimi, če le mogoče ravno tako mastnimi ali še mastnejšimi.

Za postrežbo imeli so v brlogu natakarice. In to je bila tudi privlačnost. Saj si je vsakdo od omizja lastil, ako ne več, vsaj pravico, da vščipne natakarico v lice ali jo pogladi po bokih. In nastalo je halo, če je risota zardela ob kaki prkrepki besedi, ki je priletela odkodi na njen naslov.

Da se je v tej družbi pralo tudi umazano perilo vsega mesta,ni potrebno še posebej naglašati. Ker se človek navadno rad veseli na troške svojega bližjega, pripovedovale so se najzaupnejše stvari iz rodbinskih krogov te zapeljevale z neslanimi dovtipi. Ker rad uživa, ako kdo drugi trpi – kajti človek je najkrutejša zver na zemlji – naštevale so se nezgode, neprilike, ne meneč sedaj tega, sedaj onega. Ker je skrajno zaviden in nevoščljiv so se otresale ter skušali po mogočnosti zmanjševati uspehi ljudi na nebrlogarske družbe.

Poleg povedanega imela je družba namreč od časa do časa, dalo pokrokati, vsled česar je prirejala semterja pojedine, ki so trajale navadno do belega dne in so katerih proti koncu teklo šampanjsko v potokih. Taka pijača pa je draga. Vsak lan omizja ni bil v stanu dajati za njo. Ta čast je zadevala le nekatere. Ned temi redki je bil tudi gospod Izidor Fučec. Član družbe, ki je bil znan, da ve, kako se na svetu dobro živi. bil ga je vpeljal pred leti odmerivši mu – kakor je svojimi tovarišem prej zaupno povedal ono vlogo. Sicer so novega stalnega gosta takoj od prvega več razumeli za nekak objestnem gospa, bi upeljal se je bil nasmešek s tem, da je pristopivši k omizju dejal: Čast mi je predstaviti se, jaz sem gospod Izidor Fučec To je bil navadni način njegovega predstavljanja Zato ga rudi mi nazivljemo dosledno gospod Izidor Fučec.

Dasi je predstavljanje vzbudilo nagajiv nasmeh na ustnicah, ločila je njegov položaj v tej družbi okoliščina, da je posegajoč v pogovore, rabil dvakrat čisto napačen tuje izraze. Raba tujk je bila njegova slabost. Hotel je kazati, da je zelo izobražen . Pa jo je navadno polomil. Brložcem je bil zatorej smešna prikazen. IN jeli so ga vleči, da se Bogu usmili. A on tega ni opazil. Zahajal je med nje in da si je sicer bil dokaj varčen, plačeval je često, daje kar od mize teklo.

Umevno je torej, da je gospoda Izidorja Fučca ženitev napravila v gostilnici, v brlogu, mnogo hrupa. O, ko bi bil čul, kako se je govorilo o Osel, bedak, tepec, bila so epiteta ornantia, s katerimi so ga obkladali. In prihajale so na lepem zabavljice na njegovo neokretnost omalovaževalne pripomnje o njegovi moškosti. Navajale so se celo čisto zaupne stvari iz njegove samskega življenja, katerega seveda ni preživljal kot sveti Alojzij. Pri tem se je namigovalo, na njegovo vlogo v zakonu. Najbolj pa je to sloveče omizje jezilo, da je ta krava tako molčal. Ali ni mogel izpregovirit? In zakaj ne? Aha, uganejo gosti z žolninim glasom, zato, da mu ni bilo potrebno plačati samčevine! Oh, umazanec umazani! In vsa družba oblasni pritrditvi gostilničarjevi hrupno pritrdila. Saj bi vendar njegovo slovo od samstva bilo tako imenitneje povod za krok! Da, za krok,kakšnega mi še videla Ljubljana. In še dobro delo bi bilo puščati vnovič le prerejenemu mošnjičku brata Hrvata. Seveda se je tudi izogibalo kakšnega zmaja si je g. I. F. Pripeljal na dom. Kako mu bode moral biti v oblasti ter več še več kedaj po kolikem času prikaže zoper pri svojem navadnem večnem obmizju *.

Solnce pa je bajto kakor prej plavalo nad tem po svojem življenju, po svojem snovanju in prehajanju tako zakotnem mestu, ki je največjo mesto in središče Slovencem In zapadlo je nad njim, da naredi prostora mesecu, česar šegavi podnakovac * se je ob tihih jasnih večerih smejal. Kako smešni malenkostni so ljudje v tem največjem slovenskem gomazišču.

(61 strani)

Retrospektivne ugotovitve in premišljevanja.

Dandanes ni tako ko svoje dni. Tristokrat prepirale so se razne občine za čast rojstnega kraja kakega slavnega moža. Homer ima na ta način kar sedem rojstnih krajev Ker je rojen biti mogel samo v ednem grško pisateljsko družbo še vedno ne ve, kje naj bi mu vzidali spominsko ploščo.

Dandanes občine nimajo smisla in ne časa za take stvari. Semil * imajo samo za strankarske boje in medsebojne prepire, čas pa jim pobeg skrbi za vsakdanji kruh jemlje še čitanje raznih okrožnic, naročil ukazov in navodil samoupravnih višjih oblasti in pa političnih uradov.

Sicer jim hvala Bogu! Takih prepirov tudi treba ni Saj so nam v naših dneh na razpolago pisani viri. Le-te poiskati je stvar zgodovinarjev.

Ker imajo leti pa že itak kočljivo nalogo, da iščejo resnico, ki jo rasni državniki in diplomatje spretno prikrivati hočejo, bilo bi prekruto od nas, ko bi jim prepušali še brskanje po virih, ki se tičejo našega junaka.

Zato naravnost povemo, da je človeštvu tega slavnega in domovini tega slavnega dala moža zaradi izbornega svojega luka sloveče Turopolje. Zibelka pa mu je tekla v neveliki, a prijazni vasici Smrdičevec, katere hiše so vse tesane iz hrastovega lesa, ki ga v izobilju daje Lanjsko polje. Ko smo to ugovorili, moramo pa poseči še nekoliko nazaj.

V mali borni leseni koči na Humu vasi onkraj Sotle na proti Rogatem, rodil se je sedemdeset let pred začetkom naše povesti dečko, ki so ga krstili za Mihajla.

O njegovih otroških in prvih mladostnih letih ni veliko omeniti. Pasel j, kakor drugi otroci bosopet in zamazan sprva v sami srajci, potem v hlačah zarobljen je bila potisnjena na prsih razgaljena srajca prašiče. V šolo ni hodil. Ker je doma bilo več otrok moral je kmalu v službo. Služil je naprej in sicer od svojega desetega leta za pastirja. Do svojega osemnajstega leta menja je trikrat službo. Tedaj pa je prišel v Pregrado k nememu trgovcu za hlapca.

Tega trgovca obiskoval je vsako leto. Ko je začelo listje padati z dreves in je nastopalo hladnejše vreme, nek Turopoljec, ki je skupljeval prašiče. Mijo za kažipota in spremljevalca. K kmetom, ki so redili prašiče. In hodila sta po vsej okolici od hiše do hiše. Dva do tri mesece trajal je ta obhod. Nakupljene prašiče pošiljal je skupljevalec vsak teden kar v tropah po cesti v Zagreb, kjer jih je prevzemal veletržec Turopoljec v poslovni zvezki.

Mijo Fučec – tako se je mladi hlapec pisal, imetjih je, kakor se pravi,za ušesi. V šolo sicer njim gre toliko prašičev. In podobne stvari. Čitati in pisati ni znal. A naravno bil je nadarjen in – kakor smo že dejali – navihan. Turopoljca, s katerim se je imel med hojo dovolj prilike razgovarjati izpraševal je to in ono. Kako je v Zagrebu, kako po svetu. Kam gre toliko prašičev. In podobne stvari. Opazoval je poleg tega skupljevalca pri kupovanju hodil * Z mešetarjenje ga je zanimalo. Pomagal mu je tudi sam pri tem. In pridobil si je kmalu precej izkušenj. Dasi je Turopoljec moral njegovemu gospodarju, ki je semterje hodil tudi sam z njim, dajati od vsakega kupljenega prašiča nekak delež, dal je vselej, ko je bila kupčija dotičnega leta končana tudi Miju, malo nagrado. Ves ta denar shranil je Mijo. Bil je namreč jako varčen dečko. Svoje prihranke je prešteval večkrat ob prostih urah. Bil jih je zelo vesel. Polagoma je premišljevati, če in kako bi se dali pomnožiti. Službeno plačo, da. Toda, ta je bila malenkostna. A iznajdljiva njegova glava jo kmalu pogodi. Štiri leta že je spremljeval prašičjega skupljevalca. Vsi kmetje po okolici so ga dobro poznali. Ker je bil zgovoren, so ga tudi radi imeli. Vsako nedeljo opoldne je prisluži bil prost. Mesto da gre – kakor so to delali drugi mladeniči – v krčmo v Pregradi hodil je po vaseh. Vsako nedeljo in vsak praznik v drugo. Ondi se je sestajat v krčmah z gospodarji Vsi so ga klicali pit ter so mu nazdravljali. Prisedal je k njim. Zaradi lepšega je dal tudi sam za kak bokal. In govorilo se je o mogočem. Največ seveda o prašičereji in kupčiji. Mijo je vedel že napeljati pogovor na to stran. In ko so bili kmetje najglasnejši jim je sedaj je postal njegov glas nekam tajinstven in pridušen - namigovali da bi lahko dražje prodajali prašiče. »kako?« »No, če on ne mešetari tako živahno. In pa po nekaj dražje naj zastavljajo ceno.« To jim je šlo v glavo. »Toda, da je potrebna molčati. In manj, da pri tem tudi ne smejo pozabiti. Saj vedo, da roka roko umiva.«Razumeli so. In segati so mu od vseh strani v roke. In molčali so. Kmet, ki tako rad ob kozarcu vina vse izblebeta, postane molčeč, kadar bo to zahteva njegova korist.

Mijeva taktika se je dobro obnesla. Turopoljec je našel na svoje začudenje peto leto kmete tuje in svojega spremljevalca manj za mešetarjenje vnetega, tako, da je moral za vsakega prašiča plačati po goldinarju ali tudi po dva več. Ko pred tem. Končani kupčiji Mijeva žetev dobra. Dobival je od kmetov po pol pa tudi po goldinarja od vsakega prodanega prašiča. Ob nedeljah in praznikih popoldne obiskoval jih je na domovih. Prišel je samo povprašati, kako bodo kaj za naprej prašiče redili. Zaradi lepšega seveda. Kmetje so ga umeli. Le redko kdo je bil tako zakrknjen, da mu je podal prazno desnico v slovo. Takega si je Mijo zapomnil.

Ko je po končanem obletavanju Mijo preštel svoje prihranke, znašali so domalega tisoč goldinarjev. Veselja je skoro poskočil. Za veliko noč izprosil si je od gospodarja dva prosta dneva: velikonočni ponedeljek in torek. Dejal je, da pojde na božjo pot v Marjo Bistrico. Res je šel tjakaj, samo zato, da je nakupi svetinjic in odpustkov za gospodarjeve otroke. V resnici je bil namenjen v Zagreb.

Zgodaj zjutraj je odpotoval od doma. Bila je še tema. In težko torbo je nosil s sabo. Polna srebra. V Zagrebu je vložil ta denar naslednji dan v hranilnico, nakar se je lahkih korakov odpravil domov. Svetinjicami in odpustki v Marije Bistrici se je seveda gospodarju silno prikupil.

Šesto leto šla je kupčija isto tako. A Mijo ni ostal zadosti navihan. Pritiskal je celo pri kmetih, kise ga lani spomnili niso. Eden izmed njih zatožil ga gospodarju. A kupčija je bila že skoro kočana. Le še par dni je ozlovoljenemu gospodarju preostalo, da je spremljal sam skupljevalca. A leta je moral plačevati dražje. Ko v Mijevem spremstvu. To je sicer izpodbilo ovadbo, toda gospodar očividno ni imel več onega zaupanja v svojega hlapca, kakor poprej. Mijo – ki je opazil gospodarjevo izprepemembo do sebe – odpove službo. Sveta Štefana dan izstopi. Takoj obide vse kmete. A ne z vso obzirnostjo ko leto poprej. Sedaj že kar zahteva mešetarnino. In ni poteklo štirinajst dni, ko se je odpeljal v Zagreb z več ko dvema tisočima goldinarjev.

Teh dveh tisoč ni naložil več v hranilnico. Poizkusiti sklene kako bi se njemu izplačala kupčija s prašiči. Cene so mu bile znane. Izguba se mu je zdela nemogoče. A kje začeti? Od Turopoljca je izvedel, da je v njegovem domovju zaradi obširnih hrastovih gozdov reja prašičev še bolje udomačene, ko v Zagorju. Kaj ko bi ravno tam začel? Njegov račun jej bil, da Turopoljec vzdržuje v svojem domovju čisto gotovo nizke nakupne cene. Ne pomišljajoč se dolgo, napoti se na ravnost v Smrdičevac. Svojega znanca ne najde zdoma. Bil je na skupljevanju drugje. Zanašal se je, da mu prireja v domačih krajih itak ostane.

Mijo nastani se v krčmi. Od krčmarja izve, da kmetje prašičev še niso nič prodali. Na svojo pripomnjo, da bi jih kupil par, izve tudi, da jih ne dobi, češ, da jih vsako leto pokupi domačih, ki se mora zdaj in zdaj vrniti s kupčinjskega svojega pota domov. S krčmarjem torej ni bilo nič. A Mijo se ne da splašiti. Med gosti, ki so radi presedali v krčmi je bil tudi vaški pandul: Tega se Mijo loti. Napojivši ga dobro, pridobi gaz obljubo gotove nagrade od repa – in pandur je bil v tem oziru skromen – da ga spremlja. Težko je šlo. Prvi kmet neče mu dati prašičev in ni na prodaj. Na govorjenje sem ter tje, med katerim se je čulo nešteto vzklikov Bog in Bogme! Med katerimi se mu pa panur tudi po večkrat po narodni navadi znosi nad prašiči pa tudi nad očetom in materjo pandur, da se končno toliko omehčati, da pove ceno. Mijo spozna na prvi pogled, da je jako previdna in ugane tudi takoj, koliko bi plačal njegov znanec iz Smrdičevca. Začne se torej novo prerekanje in mešetarjenje, pri katerem je bilo krika, da se je kmalu zbralo pol vasi. To priliko porabi Mijo, da stavi ponudbo. Bila je takšna, da je kmet očividno ni pričakoval. On udari in Mijo je imel kupljenih prvih pet prašičev. Sedaj ga jamejo sosedje zaporedoma kriti k sebi in Mijo odvrne z dvema pomočnikoma, katera si je na brzo roko najel, petdeset prašičev v Zagreb. Ondi postavi jih na sajmište. Seveda si je bil že predno je odšel nakupovat, o zagrebških cenah na jasnem.

Na »sejmištvu« ni šlo tako, kakor je mislil. Prvi dan je prodal le malo in to le zasebnikom. Mesarji so se bili dogovorili, da od novega svinjarja kupilo le prav poceni. A Mijo se ni dal preplašiti. Zagnal je prašiče na dvorišče, primestne gostilnice. Zaprl jih je v Kobarnico ter jim kupil koruze. Drugi dan je bilo ravno tako, a tretji je prodal Mijo zadnjega pajceka. Naredil je dobiček, da se mu je kar srce smejalo.

Sedaj je bil led prebit. Mijo ostane v Zagrebu ter jame po vsej okolici in o Turopolji skupljevati prašiče. A vse le po malem nikdar nad šestdeset naenkrat. Vselej pa je naj si je tudi več dni trajalo, dokler jih ni razprodal, napravil lep dobiček.

Lahko si je misliti, kako je bil naš znanec Toropoljev iznenaden, ko se je vrnil domov. Kar iz kože je hotel skočiti. A polagoma potolaži se ter skuje drug načrt. Bil je modra glava in videl je dovolj sveta. Dobro je spoznal, da Mija ne ukroti, ako začne z njim trgovski goj, da pa utegne pri tem sam dokaj veliko škodo trpeti. Opazuje par let Mija, prepriča se, da posel razume in da mora v kratkem obogateti. Zato se odloči ponuditi mu svojo le pojedino hčer za ženo. Mara je bila dopolnila dvaindvajset let in ni bila napačna. Kedar je ob nedeljah obleka svojo lepo modro-rdeče lepo izzvezeno obleko, bila je celo krasotica. Govorili so sicer, da stopa za njo občinski bilježnik, majhen, zavaljen možiček tridesetih let, kaj zato? Bila bi žalostna, ko bi dekle v njeni starosti ne imelo čestilcev. Kmetiški sinovi si pač niso drznili delati upov na njo. Ker so slutili, da bo oče iskal bogatega ženina.

In sicer je prišel. Pameten, podjeten, že tudi premožen in zal. Dekle očetu ni ugovarjalo. Zakon je bil sklenjen in zet je postal poslovni družabnik tastov. Le-ta ga pošlje na Štajersko, Koroško in Kranjsko poizvedovati, bi-li se našlo v teh deželah ugodnih poslovnih zvez. Našel jih je in dalje vsako teh deloma po cesti gnati, deloma po železnici postati par tisoč prašičev v te tri dežele. Kupčija je šla krasno in zet izpopolnjevala sta izbrano drug drugega. Imetek je naraščal.

Tu – Miju bilo je tedaj trideset le – nagloma umrje tast. Mijo Fzčec, kateremu se je med tem rodil bil sin, ki so ga krstili za Izidorja zato ker je tistega dne bil god tega svetnika, torej je postal edini lastnik dosti lepega posestva v Smrdičevem in pa prašičje kupčije. Hitro *sporna,d a bi kupci bliže Zagrebu in veliko bolje uspevale in da bi se dalo še razširiti. Ne pomišljujoče se mnogo kupi v Pajcekoven poleg Zagreba kmetiško posestvo, sezida si pri njem stanovališče in velike svinjake, ki so bili urejeni tudi za pitališče, ter se preseli tjakaj. Kupčijo svojo rategne še na Tirolsko in Solnograško in kmalu zaslovi po Zagrebu in okolici za enega prvih bogatašev.

Izidorček je rastel v tem ter postal goden za šolo. Oče najame si zato v Zagrebu stanovanje ter se preseli tjakaj. Tudi sovjo pisarno preseli iz Pajckovca v Zagreb. To še pravi: Njegov knjigovodja, ki je bil ob enem poslovni dopisovalec, prid njim tjekar. Mijo sam ni znal pisati in čitati Naučil se je le podpisovati prav neokretno svoje ime. Zato je porabljal svojega knjigovodjo, da mu je kedaj je prestajalo kaj časa, čital časnike. Če to ne, moral mu je, kadar se je vračal s potovanja, in on je bil več na poti ko doma – povedati, kaj je v njih novega.

Da je imel Mijo Fučec pri svoji kupčiji večkrat tudi posla s sodišči in odvetniški umevno je pač samo po sebi. To pa je bilo povod, da se je razvila v njem neka posebna slabost. Slabost občudovanja pravdo znancev.

Odvetniki so mu vzbujali spoštovanje zaradi poznavanja zakonov, zaradi spretnosti razlagati tiste določbe zakonov, sedaj tako rega,drugače zaradi predrznosti vrani, ki celo slavo stvar. Sodniki zato, ker so imeli zadnjo besedo in so sodili v imenu kralja »Fiškal in sudac« sta torej bila za spretnega, navihanega, ga ni vsled tega obogatele, ga kupčevala s prašiči besedi, ki ta spominjali največjo popolnost. Sreče se je kar cedil, če je, vendar je kako nedeljo popoldne prišel v kavarno, prisedel k njemu ali ga poklical k sebi njegov odvetnik ter je nekoliko pokramljal z njim.

Ta njegova slabost je bila odločilna za življenjsko usodo Izidorčkovo. Ko je dovršil četrti razred osnovne šole, bilo izgledati smer nadaljnjega njegova izobraževanja. Izidorček napredoval je v osnovnih šolah dobro. Prinašal je vseskozi dobra pričevala domov. Največjo zaslugo zato imele so pač svinjske krače in gnjati. Pa vendar so pričevala očeta premotila, da je smatral svojega sina za jako nadarjenega. Bil je pa Mijo kljub temu, da se je bil toliko zrl po svetu in kljub prirojenimu pametni prav takih nazorov kakršnih je še vedno velika veliča kmetiških ljudi. On se je veliko trudil: naj bo sinu bolje! Svojega poklica, da si se je v njem dalo mnogo prislužiti, ni mu hotel naprtiti. In sedaj mu stopita pred oči fiškal in sudac. Da, kaj takega naj bi bil njegov sin. Veliko premoženje dobi po nje. Najuglednejši fiškal celega Zagreba lahko postane. Brez velikega truda si bo lahko služil več, ko pri svinjski kupčiji s trudom in naporom. Pri tem bo velik gospod. Še v sabor ga izvolijo. Ali pa če se odloči za sodno službo. Bogat, neodvisen, kako bo lahko napredoval. Kako ga bo vse častilo, kako se mu klanjalo. Še predsednik banskega stola ali stola sedmerice lahko postane. Da. In navsezadnje, kje pa je zapisano, da bi ne mogel postati celo ban? Da, ban! Ali ni sedanji ban bil uradnik? Pa še brez posebnega premoženja.

Mijo Fučec da torej vpisati svojega Izidorčka v latinske šole. A, glej, vraga. Izidorčkova nadarjenost jame giniti, kakor fine sneg na poletnem soncu. Pač je šla marsikaka gnjat v profesorske kuhinje. Vse zastonj. Profesorji niso hoteli poznati hvaležnosti, ki je navdajala srca njihovih soprog. Sicer pa nekateri še oženjeni bili niso. Skratka: Izidor F. Prinese prvo poletje svojih latinskih naukov dvoje dvojk domov. Oče leti k ravnatelju. Le-ta skomigne z rameni ter mu mu nasluti je najeti sinu učitelja, ki naj doma pripravlja za šolo. Res je to pomagalo Izidor dovrši prvo šolo. Ujel je bil enojko za rep. Ravno tako je šlo v drugi. V tretji pa kljub domačemu učitelju pade v prvem in tudi v drugem polletju. Potrli ste ga grščina in matematika. Nobene pomoči. Treba je bilo ponavljati. Očetu ti izpade. Izidor zoper.

Oče se jezi nad profesorji, jezi se nad sinom. Poslovica pravi. Kakvo drevo, takav klin, kakav otac, takav sin. Mijo spominu se te poslovite. In premišljevati jame o pomenu in o modrosti, ki tipi v njej. Vsaj je v vsaki poslovici izražena globoka kratko in krepko povedana na ostroumnem opazovanju sloveča, zgoščena narodna modrost. Da bi torej ta poslovica bila tako ponesrečena? In vendar! Saj on sam ni zabit. Res, da ne zna čitati n pisati. A tega ni kriv sam. Kriva sta roditelja. Ki ga nista pošiljala v šolo. Sicer pa: ali mu je to kaj oviralo uporabljati prirojeno mu pamet, boljšo doto, ki jo more dobiti človek od svojih roditeljev? Ali ni kljub popolnemu nedostatku šolske svoje izobrazbe vendarle obogatel?

Zaradi večje gotovosti leti nad ravnatelja. Le-ta ga profesorsko odkritosrčni mož podere očetu kar naravnost vse upanje, da bi njegov Izidor mogel – tudi če ponovi četrto preriti te skozi višje razrede. Tu gori – in mož pokaže s čudovito brezobzirnostjo na Mijevo čelo, mu ne dostaja. Vzemite ga rajši iz latinskih šol in dajte se usposobiti za kraj praktičnen poklic. More biti bode najbolje, pa ga porabite pri svoji trgovini. nobene dvojne torej. Izidor je izjema one poslovice. Toda stoj. Dečko tudi po telesnem razvoju ni skoro nič podoben njemu. Nič kaj ne raste. Zelo rejen je za svoja leta. On pa je velik in suh. In nehote se spomni občinskega bilježnika. Hrumel bi bil morebiti nad svojo ženo, a le-ta se je bila s svojo prezgodnjo smrtjo pred dvema letoma so jo pokopali.

Vendar ne. To ni mogoče. Kdo pravi, da narava sama ne izravnava nastalih neskladij? Saj je prehodil veliko sveta, spoznal veliko ljudi. In misliti jame. Nekje našel je bil čez dva metra visokega kmeta, ki si je vzel ženo, katerega mu je segala komaj do pasu, drugje pravega pritlikavca, kije imel tako veliko in močno ženo, da je lahko kakor dete – nosila v naročju. Ljudem – in tudi njemu – sta se ta para silno smešna zdela. Po krivici. Kaj bi bilo, ko bi orjaško veliki ljudje in pa pritlikavci sklepali zakaj ne samo med sebi enakimi? Nastala bi rodovina orjakov in pritlikavcev. Prvi bi bili seveda mnogo močnejši, drugi torej prisiljeni, da jim robujejo.

Načelo moči pred pravico ima že itak preveč veljave na svetu. V tem slučaju zmagalo bi popolnoma. Zato pa se vrši izravnava v nravi sami. Resneje pri osemenjenih prašičih našel bil čisto normalno potomstvo. Če pa se vrši taka izravnava, ni-li mogoče tudi druga? Izravnava duševnih sposobnosti? Ko bi nivo pametnih ljudi bili vseskozi nadarjeni, niso vsi bedaki vseskozi zabiti? Ne-bi li svet bil potem na straneh? Pamet, bistroum, prekanjenost podedovala bi se ko premoženje, sveumnost, zabitost, bebavost, ko dolgovi. Potem pa bi se meni neki rodovi ne izkopali nikdar iz dolgov v tem, ko bi drugim premoženja vedno priraščalo. Tega narava neče. Ona tudi v tem išče izravnave. Zato sinu bistroumnega očeta odreče nadarjenje.

To umovanje potolaži Mija. Logika mi mu bila pač velela zadeti kakor v prvih slučajih. Postavljati v zakonu krepko osebnost poleg slabotne, slabotno poleg krepke, nadarjeno poleg duševno nižje stoječe, zabito poleg duševne sile. In izravnavo bi bil našel Prav je pa, da je ni iskal. Njegova pokojna žena je namreč izredno bistrega uma.

Bogati svinjski trgovec se je zadovolji zatorej s tem, da je zavrgel navedeno narodno poslovico. Ubogal je pa tudi gimnazijskega ravnatelja ter je naznanil svojemu sinu, da ga ne bode hodil več v šolo. Seveda bi mu večjega veselja ne bil mogel napraviti. Malo pa je Izidorju bilo všeč, ko mu je oče še naznanil, da mu sicer pušča počitnice, kakor jih je užival prejšnja leta, da bodo pa, ko se šola začne, moral začeti hoditi v pisarno, da se navadi trgovskega dopisovanja in knjigovodstva in poleg tega se bo pri njem moral praktično učiti svinjske kupčije. On, ki je tako nerad poseda v šoli, sedaj v pisarno! Kar zona gaje obšla, če je na to le pomislil. Ob počitnicah je vadil vedno na očetovem posestvi v Smrdiščevac in na Hum. Prvo je, kakor smo čudi, Mijo Fučec priženil, drugo je kupil. Njegov rojstni dom prišel je bil na javno dražbo. Kupil ga je on in dokupil je še nekaj zemljevišča. Potem je celo posestvo prepustil proti prav nizki prav* najemnščini na domu ostarelemu bratu v obdelovanje in učinek. Izidor je imel torej dvoje krajev na katerih je moral preživljati svoje šolske počitnice. Nekaj časa je bival ne enem, nekaj časa na drugem. Po cele dneve je bil na polju in v gozdu, nastavljajoč tičem ali lovcem ribe in rake. Kaj čuda torej, da mu pisarna ni prav nič dišala.

Še manje pa svinjska kupčija. Doma je imel vsega dovolj. Videl je povsod okoli sebe sledi blagostanja. Od kod to, ni vprašal nikdar. Oče, ki gaje bil namenil za kaj višjega, ni mu svoje kupčije omenjal drugače ko od strani. Mati ni imela beseda,ker je bil Mijo človek, ki je hotel, da mora v računskih + zadevah obveljati vedno njegova. Tako bi jo bila tudi imela, dala bi bila v tem oziru svojemu možu prav. Da v jopici deklica bila bi vsaka rada gospa, povedal nam je Prešeren. Nič manje resnično ko to, je tudi, da vsaka kmetica želi svojemu sinu, da bi postal gospod. In svinjski kupec, naj mu še tako dobro gre vendar ni pravi gospod. Teh nazorov je bila seveda tudi Izidorjeva mati. Zato ji je bilo prav všeč, ko ga je Mijo dal zapisati v latinske šole. In Izidor, ko da bi bil sam od sebe čutil kakšnega mnenja sta oče in mati. Svinjska kupčija! Vihal je nos, če je le čul o njej. Sedaj naj bi pa še sam pri njej sodeloval. Priti Maki šlo mu je to.

Največ je pa k temu pač pripomoglo, da je bil povohal v latinske šole. Ne sicer mnogo, a nekaterih latinskih fraz se je bil vendar naučil. In postal je vsled tega ošaben, kakor so ošabni vsi oni, ki mislijo, da na latinščini sloni vsak prava izobrazba. Kaj zato, če si je bil prisvojil le temeljne pojme latinskega jezika! On se je že zaradi tega smatral vzvišenega, ker je vedel ogovarjati ljudi z amice. Tudi si je bil prisvojil nekaj citatov, kakor sapienti panca sat, beatus ille ... qui zid agis ... Nesreča je bila samo, da jih je navadno uporabljal, kadar so se podajal, kakor pest na oko. Pa kaj za to! On sam je snoval na teh citatih in na tem zn anu svojo veljavo. Je-li po vsem tem čudno, da je bil pač velik prijatelj svinjske pečenke in okusno povojenih gnjati, da se je pa zanimal za vse drugo bolj ko za svinjsko kupčijo? Če je torej le količkaj mogel izmuznil se je, da ni bilo potreba spremljati očeta na njegova kupčijska potovanja. Hodil je pač še z njim, ako se je podajal na Kranjsko, Štajersko, Koroško, Tirolsko ali Solnograško obiskoval svoje odjemalce in izterjavat denar. Tedaj sta se ustavljala le po mestih in sta stanovala po hotelih. A kadar je oče hodil nakupovat! Bog obvaruj! Studile so se mu neumite in po svinjskih dišeče kmetiške roke, v katere je bilo potreba posezati in ponovno udarjati. Kadar je torej oče hodil nakupovat, vedel se mu je izgovoriti, češ da ima posla v pisarni.

Zaradi lepšega in strahu da ga knjigovodja morebiti ne zatoži očetu, posedal je potem res po pisani, a prihajal je na-njo prepozno, odhajal prezgodaj. V kavarno ga je vleko. Ondi je bil našel kmalu družbo, ki mu je življenje je ta kazati od vesele strani.

In jel se je čutiti res gospoda. Sicer ne takega in v takem smislu gospoda, kakor si ga je bil v svojem sanjarjenju naslikal njegov oče takrat. Ko ga je bil vpisal v latinske šole, a gospoda vendar. In kej je bil iz bogate rodbine, jeli so se družiti z njim sinovi bogatih meščanov, odvetniki, uradniki, profesorji.

(55 strani)

80. III.

3. Kako je gospod Izidor Fučec prišel iz Zagreba v Ljubljano. Nagla odločba dalekosežnih posledic.

Mijo Fučec je bil, kakor je že iz doslej povedanega vidno, poleg svoje prebrisanosti tudi jako častihlepen. Čem bolje se mu je množilo bogastvo, tem bolje mu je rastlo častihlepje. Temu pripomogla je družba sama. Gospod sem, gospod tam, v kavarni in v gostilnicah prijazna beseda imenitnega odvetnika, blagonaklonjen nasmeh ali celo stisk roke vseučilniščnega prostorja, nakloni od vseh strani. Poleg tega imel je smel v vsaki družbi razdirati besede. Le celo priznanje vzbujali so včasih njegovi nazori, ki so pičali o naravni njegovi nadarjenosti. In tudi kako šaljivo je včasih povedal, ki je vzbudila splošno veselost. Ob gostilniških sestankih, katerih se je često udeleževala velika gospoda bil je semtertje igran za stolaravnatelja. In prav dobro je znal vršiti to čast. Njegova veljava je rastla tako, da je končno dobilo celo povabilo na slavnostjo sejo v gospodarski kljub. V njem so se zbirale prave kapacitete zagrebške, resni možje, ki so imeli vršiti važne opravke in visoki uradniki, bančni ravnatelji, profesorji, odvetniki, umetniki. Slavnostne seje so se vršile vsak mesec po enkrat ter so trajale od osmih zvečer do nedoločene zgodnje ure drugega dne. Tistokrat je maral vsakdo svoje vsakdanje skrbi in vso svojo resnobo pustiti doma. Vdati se je moral pozabi in veselosti.

To povabilo laskalo je Miji Fučecu neznansko. Če ga čisla taka gospoda, če ga vabi med se, kadar je v najneprisiljenejši zabavi v kateri izbija na površje prvotna človeška narav, v kateri se ta narav kaže v vsej svoji goloti, ali naj bi ne bil ponosen na to? In še bratovščinsko so pili nekateri z njim Kakšna čast! Čast, ki mu je bila dokaz njegove veljave.

Prva posledica te slavnostne seje je bila, da se je Mijo jel postavljati s svojimi bratovščinami. Ko je vstopil v kavarno, tikal je kar čez tri, štiri mize sedaj tega sedaj onega pobratima tako glasno, da je moralo čuti pol kavarne. Če je imel pobratima srečati imel na ulici, pa ga je že na deset korakov oddaljenosti spraševal: »O, servis amice! Kako se imaš?«

Druga posledica je bila, da je gospodarskemu klubu za naslednjo slavnostno sejo naklonil lepo rejenega prašiča. To je omogočalo klubskemu odboru raztegniti število povabljenih gostov še bolje. To pa je za Mijo imelo za nasledek, da je njegova veljava vzdignila se tudi v očeh le-teh in da je po tej seji imel še večje število pobratimov. Saj je prva napitnica stola ravnatelja veljala njemu »pajcekopoklonitelnju«, njemu Mecenu – da Mecenu! – Kluba! Kaj je Mecen Mijo pač ni vel; da je bil imenitna živina, pa je čutil. Drugi dan je vprašal po svinskih svojega knjigovodjo. Le-ta letel je ker je stvar tudi zanj bila preučena, takoj v kavarno vprašati Mayerjev naučin slovnin za svet. In prinesel je Miji razlago, katera ga je le še bolj potrdila v veri, daje postal silno imenitna oseba.

In storil je vežen sklep. Videli smo, da je od doma sem bil varčen. Zato se je, kadar je potoval po železnici, vozil vedno v tretjem razredu. Samo po sebi umevno se mu je to zdelo. Vsa njegova izobrazba vezala ga je na občinstvo, ki potuje v tem razredu. Še s kakimi prekupci in mešetarji se je seznanil, kedaj med železniško vožnjo ter sklenil spotoma kako kupčijo. – Temu sklene mahoma narediti konec. Mecen je gotovo velik gospod. Saj so kakor mu je bil povedal knjigovodja, celo pesmi kovali nanj. In on je Mecen. Je-li torej spodobno, da bi se vozil še kedaj v tretjem razredu. Gospoda se vozi v drugem, velika gospoda v prvem razredu. On se bode torej vozil poslej v prvem razredu. In tako je tudi bilo.

Sklenil je pač še nekaj. Na Mecena kovali so pesmi. Bi ih –bi ne mogli tudi nanj? Kako lepo bi se na priliko glasilo:

»Slava Miji Fučecu!

Nikdar je bilo, niti bu

Takvoga Mecéna tu.«

Na slavnostni seji seznanil se je tudi s sloveničm pesnikom Bratovščine sicer ni pil z njim Penikje bil tako skromen, da mu je ni ponudil, kaj zato.K božičnim praznikom nameni si, da mu pošlje lepo izpitanega prašička. Klobase naj si da potem napraviti sam kolikorhoče in kakršnih hoče. O, tudi pesniki takšne hrane na zametavajo! In ko se bo gostil z njimi, ali ne navadhne morebiti misel,zložiti na Mecena, ki mu je preskrbel tak užitek, slavospev?

Res ivzvršil ta sklep: Pesnik zavahli se mu še, sicer ne vek, kakovo te časti pride, da ga dar spreme, ker dobro ve rečeniciani naravi nije tice vo prasice.

Temu še dostavi, da iz te blaogonaklonjenosti spoznava, kako zvesti čitatelj njgeovih del je daritelj. Ko knjigovodja muzazaje se to pismo naglas prečita, oblije Mijo rudečica. Sram ga je bilo tega poklona in prav zelo mu je žal postalo, da čitati ne zna. Ta čut sramu pa kaj kmalu izgine. Na njegovo mesto stopi čut ošabnosti. Da je le bogat. Kaj vse drugo! Potem pa: pesnik je tomislil iskreno. Saj on ne more poznati tega nedotatka njegove izobrazbe. V gospodarskem klubu sta se seznaila. Ko bi ili ondi vedeli, da ne zna pisati in ne čitati, gotovo bi ga ne bili vabili med se. Saj je v Kavarni včasih jemal tudičastnike v roke ter se je delal, ko da čita. Posluša je pa le, kaj govore pri sosednjih mizaj, ujel je to ter porabil potem prav spretno. Ko se jespustil v pogvor o dnevnih dogodkih in o politiki. Njegov pravni zastopnik je vedel pač dobroza to Mijevo slabost, a molčal je. Knjigovodja je bil tudi strogo naročeno, naj molči. Če mu je v želeniškem vozu pomolilkak znanec ali slučajno spotnok častnik s kakšno zanimivo vestjo. Poprosil ga je, naj mu jo prečita,češ, da je v naglici pozabil očala doma. Pesnik ga torej ni hotel »potegniti«. Mijo naroči zato enostavno knjigo, vodji, naj čita vse pesnikoe spise, kar jih potelej izide ter naj mu o njih poroča. Isto naroči tudi Izidorju. Bil je namreč prepričan, da mu pesnik zloži pesem na čast. Ker se jto tekom dveh let ni zgodilo, je dejal knjigovodji in Izidorju, da mu ni treba več poročati o novihpesmikovih spisih, odnosno čitati mu jih, kakor je semtertja jede ali drugi storil, češ, da so to dolgočasne stvri in da le ne ve, zakaj pesnika tako čislajo ter mu tako slavo pojo.

Nada glede proslave v pesmi goljufala ga je tedaj. Zatomu je jelo polagoma žal bitiza darovanega pajceka. Ponudi se mu pa prilika, da si škodo v kateri ga je spravilo mecenstvo, nadomesti. Obilno nadomesti. In to s pesnikovim imenom.

V Djakovu je poganjal z biskupskih oskrbnikom za dva tisoč prašičev. Dva dni je trajalo že pogajanje. Po tri godinarjev bila sta si pri prašiču narazen. Tu šine Miji mahoma imenitna misel v glavo. Oglasi se pri biskupu v avdijenco. Blagi starček sprejme ga ter se silno razveseli, ko mu naznani, da mu je naročil pesnik, o katerem smo ravnokar govorili, naj ga pozdravi. Saj je ta pesnik ponovno v vzvišenih besedah poveličeval nesmrtnega dela biskupova. Biskup ga je ljubil, torej kot brata. Ko biskup dotlej neznanega mu Mijo vpraša, kaj je njega privedno v Djakovo, odgovori mu zviti Mijo, da si je priel ogledati veličastni božji hram, ki ga je biskup s tako ogromnimi izdatki postavi5ti dal sredi ravne Slavonije. Mnogo in često, da je o njem čul. Ko si ga je ogledal, da so se nakriljena bila vsa njegova pričakovanja. Mimogrede, pravi dalj, da je izvedel, da ima njegov oskrbnik prašiče na prodaj. Število je modro zamolčal. On da bi jh kupil. A oskrbnik, da je pretrd. Za cele tri forinte pri prašiču, da sta še narazen. Stvar se zanimito posredočila. Po Mijejevem odhodu oijkule biskup svojega oskrbnika ter mu naroči, naj z onim zabrečanom sklene kupčijo po cenah, katere mu je bil ponudil. In Mijo je imel mahoma šesttisoč goldinarjev v žepu.

Te svoje bisroumnosti bil je sam vesel. In ponosen je bil na-njo. Tako celo, da je ni mogel zamolčati. Takoj, ko se o prvej priliki sestane v kavarni s pesniskom, pove mu to. Le-ta je bil ves iz sebe. – Kako ste mendar mogli to storii? Saj je to skrajna pdreznost. »Ne bodite no«, odvrne mirno Mijo. »Ko bi vam bil povedal, da obiščem v Djakovem biskupa, bili bi mi gotovonaročili, naj ga pozdravim.«

»Nikdar!« v zklikne pesnik. »Jaz vendar slavnega biskupa ne morem pozdravljati, kakor vas ali kacega drugegaznanca.

»Zakaj ne«? začudi se Mijo Fučec.

»Ker je to nespodobno in žaljivo.Mogel bi mu le sporočiti svoje spoštovanje, a zato bi se ne bil izbiral vas!« odvrne jezno pesnik.

»Pojdite no!« pripomni Mijo, ne da pride v zadrego, »spoštovanje ali pozdrav. Kaj nit ovse eno? Saj vedar ne bodemo pozdravljali ljudi, katerih ne spoštujemo!«

»Vi tega ne razumeta«, razhudi se pesnik nad njim ter mu pokaže hrbet zamrmravši v svojo dolgo brado ne poebno laskavo poklno: »magarac!«

Mijo pa se ne more dovolj načuditi, da ga je stvar spravila v tako jezo. Ko mu je po svojem pojmovanju vendar storiluslugo. Oni djakovski dogodek postal je odlččilen tudi v drugi smeri. Mijo si je res bil ogledal veliko in krasno katedrao. Ne iz smisla za lepoto in umetnost, nego zato, da bi se mogel s tem pobahati. Peljali so ga tudi v kripto ter mu pokazali grobnico, ki jo je biskup določil za-se. Ravno pod vleikim altarjem. Le-ta je napravila skoro še večji utis nanj. Kaka prijetna zavest za človeka, ki za telesne svoje ostanke že za žive glave tako imenitno poskrbi! S to je mogel le biskup.

Vozeč se domov, zaspi v vladu. V spanju pa je imel jako žive sanje.Prikaval se mu je angelj. A ne z ognjenim mečem. Držal je v roki bič, kakšne imajo slavonski svijnjski pastirji. Inpočil je z bičem, da se je Mijo kar zganil. Od nekad – zdelo se je da iz višave – pa se je začudil glas: »Mijo, Mijo« Nisi ti najslabš izmed onih, katere je obsenčila milost božja. Kapalico bodeš sezidal in kosti tvoje bodo počivale v njej.

V značni svetlobi silni, ko da je prihajal od deseteto solnc, izgine angelj potem, ko je še eden krat počil z bičem tako jako, ko da je izprožil kdo top. Ob tem poku zbudi se Mijo ter plane kvišku. Mane si očič, drhčeč po vsem telesu.Nič. Vlak hiti dalje in zelja bobni pod njim. Živo stoji vsa slika še pred Mijevimi očmi.To niso mogle biti sanje. Sanjal je često in vse mogoče stvari. A ko se je zbudil, ni se navadno spomnijal več kaj. Tokat je bilo drugače. Vse vidi še takšno, kakršno je bilo. In po ušesih mu grni še one gromglasne besede. Ne, to niso bile sanje. Prikazen je bila to! Razodetje« Spomni se kripte v Djakovu. Pod ogromno cekrivjo stoji. Cleo pokopališče bode sčasoma tu. Bisku za biskuom najde v njej prostorček, kjer bo spal nevzdramno spanje.

Ob misli na to jame mu brneti glava. Najnesmislenješi načrti se mu nekaj časa pode po njej, načrti, pri katerih so vtisi iz djakovke kripte vnočič in vnovič vzpavali na površje.

Vzhajajoče solnce posveti mu ljbko v želeniški voz. To ga predrami iz tega svojevrstnega premišljevanja. Kmalu pa vlak privozi mimo črede prascev, ki jo je pasel postaran pastil. Ravno tak bič je držal v rokah, ko ngelj v njegovih sanjah. In zopet ga prevzame nočna prikazen. Kapelico bo sezidal n kosti tvoje bodo počivale v njej!« To je jasno. Ne ne ... Samo njemu je namenjena ta milost božja!« Čemu vsi drugačni načrti?

Čez teden dni po povratku iz Djakova povpraša župana v Pjacekovcu bi-li mu občina prodala na nekem križpotju nekaj štiriakih metrov sveta. Lepo kapelico da hoče ondi postaviti. Župan mu odrne, da tega sveta? Ni trebaše le kupovati, češ, da mu občina resida kapelico na občinskem svetu rada dovoli. Samo zavezati, da se bo moral vzdrževati jo na svoje troške v dobrem stanju. A Mijo ostane pri svojem. In občina mu proda za melenkost stavišče* za kapelico v last. Načrt za njo mu napravi zidarski mojster, ki mu je sezidal stanovaliče in postavil pitališče. Glede stavbnega dovoljenja ni bilo pri političnej gospodki nikake zapreke in tako je pol leta kasneje stala ondi lična, dokaj velika kapelica. Ker notranja uredba ni bila še gotova so bila njena vrata z deskami zapažena.

Glede notranje ureditve se Mijo dolgo ni mogel odločiti. Kateremu svetniku naj jo postavi? Mislil je sem, misliltje. Sv. Mihajlu, svojemu patronu, ki je premagaluporne angelj? Ali sv. Izidorju, ki somu angelji njivo orali? Eno in drugo ne bilo bi napačno. Kočoda si prinesti dve veliki knjigi Življenja svetnikov s slikami. Ti knjigi prelistava ker ni znal čitati, kar tako slučajno semter tje, ogledujoč si kako se slikajo rayni svetniki in svetnice obžje. Največ najde papežev, škofov in menihov. Tudi kakega vojščaka še. Najbolje vešeč mu je bil še vojščak z golido v roki. Spoznal je takoj sv. Florijana. Bogme! Ko bi dandanes dali vojščakom golido v roko. Jeden drugega naj bi polivali. Zakaj ne? Saj je voda močnejša od ognja. Ona ga pogasi. Ne bi-li tudi pogasila strasti in sovraštva vojščakov?

Iz tega neplodnega poremišljevanja spravi ga slikar, ki se mu pokaže, ko preobrne nekaj listov. »Ga že imam! Slava. Temu bodi posvečena palica!«

Bil je puščakok s prašičkom. Sv. Anton. Časte ga mlada dekleta invdove. Praivjo, da se vled njegove priprošnje sklepajo zakoni. Kako je prišel do tega slovesa ni znano. On sam za zakonsko sožitje nikakor ni bilzavzel. Zbežal je bil v puščavo, da ga ne zapeljejo »babe ta slabe«. In sedaj naj bode pospeševatelj zakonov! Sona svetu stvari, katerih ne razumemo. Tudi taje jedna izmed njih. Kjerkoli je kaka kaličica svetega Antona puščavnika ter pri njej zvonec, hodi mladi ženski svet vleč za vrv, pri čemer vzguja iskreno željo, po ženinu, ki naj bi ga izprosil sveti Anton.In pravijo, da je že marsikajeterej izpolnil željo. Sama če je katera ob zvonenju preburna, izrposil jej preje dete ko moža.

Miji Fučcu ob sliki njegovi toniprišlo na um. Njega zavzelo je nekaj druzega. Prašiček! Da, živalica, kateri ima zahvaliti vse svoje blagostanje. Ta živalca naj bo v njegovej kapeliciproslavljena s svetim Antonom vred!

Ko je bil sklep storjen, poišče akademskega kiparja s katerim se je bil seznanil v gospodarskem klubu. Popiše mu kakšen kip sv. Antona puščanika bi želel.Umetnik odkloni – ozlovoljen naročilo. Pri okdlonitvi ostane ondi tedaj, ko mu Mijo zdazagotovilo, da na nekaj stotakov ne glede. Mijo je bil ob odklonitvi vse iz sebe. Smatral je, da so kiparji veseli vsakega naročila. Saj je posnel iz pogovorov v kavarni, da prihaja boremalo naročil. Ne razume torje,zakaj se umetnik brani dela. Sili torej vanj, a metnik zavrne ga tako neuljudno, da Mijo sklene, da ga še ne pogleda več.

Zateče se sedaj h kiparju obrnku, ki je klesal kipe za pokopališča in za znanjenja na kmetih.Čudno! Tu najde takoj pravo umevanje inp ogovdi seza ceno, ki se mu je celo nizka zdela.

Kakšno je bilo izdenadenje, ko nekega dne odgrnejo okna in vrata kapelice! Od blizu in dalječ drli so ljudje vkupaj. Kaj hitro razneslo se je vest ondi po Zagrebu. Kar v procesijah so prihajali radovedneži v Pajkovem kjer so zlati mono je bilo, Krčmarji imeli dobre dneve, ki so se pred kapelico na ves glas krohotali in zbijali šale.

Pa ja tudi bilo kaj videti! V dnu kapelice nasproti šrikim njenimi vratom stal je v naravni velikosti kip sv. Antona puščavnika. Njegova desna roka je počivala na hrbtu ogromnega do pasu mu segajočega prašiča. Ob polgedu na to skupno dobilje človek utis, da je tu prašič glavno in s. Anton le nekaj postranskega in samo zaradi prašiča tu. A to še ni bilo vse. Zid za to skupino je bil poslikan na presno prav do kapeličinegaobloka. In kakšna slika! Pri nas pravijo takih slikam mav. Nazey Kavka jih je ustvaril svoje dni. Predstaljal pa je sv. Mihajla. In kakšnega! Z bičem v roki, podečega pred sabo čredo upornih angeljev, izpemenjenih v – prašiče. Kakor kip, bila je tudi slika napravljena čisto po Mijevem navodilu. Določivši sv. Antona za glavnega svetnika kaplice, zazdi se mu vendar, dani prav če popolnoma prezre sv. Mihaila, ki je od krsta sem teako tesno navezan nanj. Zatomu odmeri sliko nazidu. In spomni se prikazni v sanjah. Angelja z bičem. Ni-li to bil sv. Mihailj? Angelja Gabrijela slikajo z biblijo v roki, angelja Rafaela z ribo. Z bičem v roki ne slikajo nebenega angelja. A kje je rečeno, da ni veliki angelj Mihail podil upornih angeljev z bičem pred sabo? Da. Prav gotovo jih je. Nebomu je poslalo ono prikazen. In le-ta mu je razodela stvr. Še več. Angelj je držal v roki bič, kakšnega imajo svinjski pastirji. Drugo razodetje.Da je podil pred sabo prašiče. Nad vse jasno je torej, da je bog uporne angelje bil ispremenil v prašiče: Popolna prepušan o onem razodetju, da naslikati sovjega patrona tako kakot je bilo rečeno.

In dosegel je velikanski uspeh. Štirinajst dni se semjal je ves Zagreb na njegov rčaun. Županijska komisija, ki si jeprišla kapelico ogledat,če je sezidana točno tako, kakor je velevalo stavnodovoljenje, pravila je v tak krohot, da je popolnoma pozabila na ogledovanje ter izdala kar ex commissione uporabno dovoljenje.

Prava sreča za Mija Fučca, saj bi bil natančnejši ogled pokazal, da je Mijo brez stavbnega dovoljenja pod kapelico bil napravit dal oblokan votel prostor, ki je bil od zgoraj pokrit z meter široko in dva metra dolgo kamenito ploščo. Bila je to njegova grobnica.

Mijo Fučec bi bil da ni bil bogat, najsmešnejši človek v Zagrebu. Njegovo bo

30/6. 1916*

1/7. 1916.

gatstvo obvarovalo ga je tega. Bogatim se vse odpusti. Njegove slabosti, njegove napake, njegove nerodnosti, njegove slabosti. Še celo njegovih bedarij pozabijo ljudje kaj kmalu. Človeštvo tudi še dandanes ni nič boljše od Izraelcev, kis o plesali okoli zlatega teleta. Ta ples vrši se še vedno. Pa še opažamo ne. Tako naj je prevzel sijaj zlata. Bogatini niso nič drugega, ko veliki duhovniki zlatega teleta. Njim se zatorej klanja vse. –

Ni torej čuda, da je tudi Mijo Fučec v kratkem užival isti ugled ko pred tem in da je bilo le še nekaj nezrele mladine, ki je iz njegovega smisla za umetnost šale zbijala. Zato se nikdo ni več izpodtikal nad tem, da je nekega lepega dne župnik iz Suhe Bare poslal svojega kaplana blagoslovit kapelico, ki je bila tako zaslovela. Mijo je bil sedaj ves srečen. Poslal svojega kaplana blagosloviti kapelico, ki je bila tako zaslovela. Blagoslovljena namreč ni bila samo kapelica, temveč tudi grobnica kot posmrtno počivališče njegovo Župni ured izgotovil mu je celo potrdilo, da bo smelo njegovo truplo v tej grobnici počivati. Njegovemu častihlepju je bilo s tem zadoščeno.

Od cerkve je bilo s tem priznana njegova umetniška smer. V čast je prišla živalca, katera je bila povzročiteljica njegovega bogastva. – Srečen je bil pa tudi še zaradi nečesa drugega.

To ga pa zapelje tudi v bahatost. Sedaj temu sedaj onemu pove, zakaj je prav za prav sezidal lepo kapelico v Pajcekovem. A, vrag ne spi. V tem slučaji še zlati zato menda ni spal, ker ga je Mijo slikati dal v obliki prašiča. Hotel se mu je medna osvetiti. Skratka: županijska oblast izve za grobnico pod kapelo. Vrši se nov ogled. Njegova posledica je bila dolg nos za voditelja Komisije, ki je podala uporabno dovoljenje in pa ukaz, da se mora grobnica nevtegoma zasuti ter da se kapela pod nikakim pogojem za pokopavanje uporabljati ne sme.

Mijevo samoljubje bilo je s tem silno zadeto. Prizove se proti odhodu na deželno vlado. Ob enem poprosi zagrebškega župana za posredovanje pri vladi. Županoval je bil takrat mož, ki je imel navado ponuditi bratovščino vsakomur, v katerem je sodil, da bi mu utegnil kedaj kako koristen biti. Zato je bil vrgel tudi oko na Mija. Ob volitvah je bilo treba dokaj denarja. Mijo ga je imel. Treba je bilo dobrih kortešev in priganjačev. Mijo je bil kakor nalašč zato. Kaj čuda, da mu je le iskal prilike ponuditi mu pobratimstvo. Mijo mu je vračal to ljubeznivost s tem, da ga je vedno gromoglasno pozdravljal s »servus načelniče!«. ato se je pa ob času volitev vselej imenitno izkazal. Tisočak padel je vedno v volilni fond. In karteša ni imel župan izdatnejšega, vztrajnejšega in spretnejšega.

Župan pogleda neumno Mijo ko mu le-ta obrazloži svojo prošnjo. Stvar da pojde težko, pravi mu. A Mijo ga prime od druge strani. »Čemu pa si zagrebški župan, če še toliko vpliva nimaš pri banu, da bi izposloval ugodno rešitev tako malenkostne zadeve? In ko je še pravica na moji strani!«

To je zadelo. Župan je sicer vedel, da pravice na Mijevi strani ni, a ugovarjati mu ni maral. Bil bi ga le še bolje razburil. Zato poseže tudi nasproti temu pobratimu, ki se je toliko in tako radovoljno trudil zanjo in za njegovo stranko, po svojem navadnem sredstvu. On je namreč obečal vedno vsakemu vse. Tudi ko bi ga bil prosil posredovanja pri Kralju samem. Obljuba pa je bila pozabljena kakor hitro je dotičnik zaprl vrata za sabo. Pravijo, da je ta praksa silno pripravna. Ona pridobiva dobro voljo velike množice in varuje velikega napora. Poleg tega širi slavo moža češ, kako je dober kako postrežljiv. Če ni želenega uspeha, tedaj si je pa lahko umiti roke, češ: ni šlo. In prevelikega napora se je bal tudi župan. to je Miji, ki je tako vanj silil, zvest svojemu načelu, obljubil posredovati pri banu, ko je zaprl vrta za sabo pa je zamrmral izpod gostih svojih brk: »Nek te nosi vrag!«

Mijev priziv res ni imel uspeha. Čez nekaj tednov dobi zavrnitveni odlok. In poloti se ga dvom. Kaj, ko bi? Oh, ne. To ni mogoče! Da bi tako blag prijatelj, kakor je pobratim župan ne bil izpolnil svoje obljube? Pa vendar. Saj ni mogoče, da bi njegov vpliv bil tako ničev!

Dvom je hudo zlo. Kogar se poloti, glojde na njem dan in noč. Ne da mu miru pri resnem opravilu; spremlja ga, kadar si išče razrešenja z zabavo, tlači ga ko mora v spanji. Tako je bilo tudi z Mijo. Še celo njegov običajno tako imenitni tek do jedi in pijače mu preide. Doma mu ni nič prav. Znaša se nad sinom, na knjigovodjo, nad hlapci, nad konji. Kočno se odloči vprašati župana naravnost. Le-ta postane rudeč, ko kuhan rak. Očividno je bil prišel v zadrego. Mijo je to prav dobro opazil. Kaj, da bi jaz svoje obljube izpolnil ne bil? Kako moreš brate kaj tacega misliti? Sta rečem, nikdar ne porečem. Ali kaj hočeš: vsemogočen nisem. Jaz pa ne tako neumen, kakor ti misli, pravi Mijo sam pri sebi poslovi se od njega ter ga napoti naravo v banske dvore. Občevanja z velikimi dostojanstveniki se ni plašil nikdar. Nekdaj je v Budimpešti, kar vdrl k poljedeljskemu ministru v pisarno, da si mu je to sluga zabranjeval. Potisnil ga je enostavno v stran ter odprl vrata sam. Minister do povedal je v slabej nemščini, kolikor se je naučil tekom let na svojih kupčijskih poslih za kaj gre. Zatožil je njegove oddelčnega predstojnika in ministrske svetnike, da mu delajo krivico. Znamenita Mijeva nemščina in njegovo izvirno pripovedovanje spravilo je ministra v dobro voljo, njegovo samozavestno in energijo zastopanje svojih koristi, imponovalo mu je. On pozvoni. Kabinetni načelnik dobi naročilo pozvati ministrskega svetnika, ki je bil v stvarni poročevalec, pride in minister m naroči naj se Mijevi želji ustreže. Ministrski svetnik se nakloni. Mijo stisne ministru v zahvalo roko, kar le-ta z zabavnim nasmehom na ustih dopusti. Drugi dan je šel po železnici velik transport Mijevih prašičev, katere somu oblasti zadrževalo iz veterinsko policijskih razlogom.

Če je šel k ministru, zakaj ne bi šel k banu? Zlasti, ko se lahko v materinem jeziku pogovori z njimi. Ban ga sprejme takoj in z izbrano prijaznostjo. Pojasni mu, da njegovi želji ustreči ni mogoče, ker je stvar sedaj molbenim potom rešena. Iz njegovega pojasnila pa je tudi slonel očitek zakaj se ni preje obrnil do njega. Ko Mijo pripomni, da je prosil zagrebškega župana za posredovanje, uide banu pomemben: Aha! Miju bilo je dovolj. Vedel je sedaj vse.

In neznanska togota se ga poloti. Spočetka misli stopiti zopet k županu. Pa ne, da bi mu zaklical »Servis načelniče!«, temveč, da bi se mu izdajalcu pobratimstva prav po narodnem načinu nosil nad njegovim Bogom stegca in vsem sorodstvom. Že je bil pred gradskim poglavarstvom. A premisli si: Je-li vredno s takšnim pobratimom še govoriti? Fej ga bodi! Ga že kako izplača.

Užaljeno samoljubje Miju ni dalo miru. Pridši domov, zajaha konja in jezdi v Pajcekovac. Vstavi se pred kapelo. Stala ga je toliko tisočakov. Sezidal jo je vsled razodetja. In sedaj? Brezbožna politična gosposka jej je vzela ves pomen. On pa naj si skrbi za novo grobnico, na »Mirogoju«. Na, Mirogoju? Stoj! V mestni upravi je. Župan po vsej verjetno hoče, da si napravi grobnico ondi. Lepo seda, ker je bogat. In še svet bode mestu prav vsako plačati moral! – Pridši domov, pripoveduje o stvari Izidorju in le-ta vzklikne, da pokaže nekaj svoje učenosti: »Hinc illae lacrimae!« »Čisto prav, vrag nek ga prime!« dostavi Mijo po »zagrebško«.

Tiste dni zgodilo se je da je k neki narodni slavnosti pripeljalo v Zagreb precejšnje število Slovencev. Njim na čast se je vršilo več slavnostnih prireditev in med njimi bi tudi večerna zabava na streljani. Tekom te zabave je vstal vaditelj Slovencev ter je v lepem blagoglasnem, gladko tekočem govoru tekom svojega govora izrekel je besede, da smo Slovenci, planinski Hrvatje. Težko si je misliti večje neresnice. Vse priča, da smo po zgodovini, po vzgoji, po življenjskih nazorih, po omiki, dokaj ostro obilježena narodna samobitnost. Samo jezik nas spaja in srce nam pravi, da smo po Hrvatih, naših najbližjih bratih, v tesnem krvnem sorodstvu z vsem nekim Slovanstvom. Reči pa našemu kmetu – pa naj bo Gorenjec ali Obsotlan – da je planinski Hrvat! Debelo te to pogledal. Kvečjemu zmaje še z glavo, čep, da v tvoje ni vse v redu. Bog ne daj, da bi s tem hoteli kakorkoli dotikati se onega vzvišenega cilja, ki gre za približevanjem ali celo za spojitvijo obeh narodovo. A to se da doseči le na sestavnim, resnim delom Potom šole. Če le-ta žalibog – Slovence pretvarja v Nemce, zakaj ne bi mogla Slovencev pretvoriti v Hrvate? Saj se bo tudi res vršil v Beli Krajini je šola iz štokavcev napravila kajkavce, ali recimo iz Hrvatov Slovence. V hrvatskem Zagorju iz Kajkavcev štokavce. Torej iz Slovencev Hrvate. Dajte Slovencem hrvatskih šol pa bodo v petdesetih letih vsi štokavci. A tu je politika po sredi. Pri nas na Hrvatskem. Hrvat je odtrgali so se sami od nas tedaj, ko so se odločili za Budimpešto mesto za Dunaj. Da so se za Dunaj, kakšno znamenito možnost bi bili ustvarili za medsebojno združevanje obeh najbližjih si slovanskih narodov! Nam samim ni bila nikdar dana odločba. Odločali so o nas oni, ki nam vsiljujejo nemške šole in ki bi rajši imeli, da nimamo nobenih, ko da bi nam deli hrvatskih. A odpor v naših vrstah? Slovenski poslanci so glasovali na nagodbo z Ogrsko. In vmes so bili celo taki, ki so se svoje dni navduševali za ilirizem! Vabiti koga v gosti in zapahovati vrata pred njim! – A dandanes naši voditelji niso nič boljši. Zvesti hlapci svojega gospodarja so. On jim deli za to brce, prikrajšava pravice narodu, katerega oni »vodijo«. Že ve zakaj. Način njegove odgovore je to. Pasji bič za pasje narave! Narodu se zato mesto kruha kaj rado mudi »cercenses«. In on se oprijanjuje pri tem. Pa še slavi jih.

Zato se ni čuditi, da je fraza o planinskih Hrvatih zadela v živo. Sledilo jej je hrupno več minut trajajoče vedno vnovič se ponavljajoče, navdušeno odobravanje. Med poslušalci je bil tudi Mijo s svojim sinom Izidorjem. Oba je splošno navdušenje potegnilo v svoj vrtinec. Tako celo, da sta se gnetla k govorniku, ki so ga bili med tem vzdignili Sokoli na ramena ter nosilo po dvorani. Zmagoslavno se je nasmehnil govornik. Ko mu je Mijo stisnil njegovo ohlapno visečo roko: Mijo pa je imel vtis, da se je nasmehnil njemu.

Lovorike tega govornika niso dale počivati drugim. Oglasil se je Hrvat, ki je odzdravil Slovencu, proglašajoč Hrvate za dolinske Slovence. Čudno. Samo med Slovenci nekaj vzklikov. Hrvatje so molčali, ko da so naenkrat poslati gluhonemci. Oni, ki so tako hrupno sprejeli frazo o »planinskih Hrvatih«, niso imeli ni najmanjšega smisla za ono o »dolinskih Slovencih«. Notranje neverjetnosti niso spoznali, ko je šlo za druge, spoznali so jo pa takoj, ko je šlo za nje same. Pravilo o priraščanju jim je bilo očividno, bolje všeč ko ono o odjemanju. Da se ta molk nekoliko popravi, izvoli si nastopni govornik drug predmet. Spomni se je očividno pesniško navdahnjenega izreka Šenoinega: »Djeli nas Sutla. Al Sutla je voda, krvca pak nije voda. Samo da ga je hotel nadkriliti. In vzkliknil je: Djeli nas Sutla, ali mi ćemo Sutli izpiti. In ni se zmotil. Zopet je zašumelo po dvorani. Odobravalo se mu je in: pilo, pilo! Da je bil njegov izrek banalnost prve vrste, ni se spomnil nikdo. Zakaj? Mora biti zato, ker je stal v njem glagol »izpiti«. To namreč znajo jako dobro eni in drugi: Hrvatje in Slovenci. Drugi če verjeti trditvi prvih, še bolj. Kadar je namreč govorica o tem, kdo zna bolje piti, čuje se na Hrvatskem često, da je jedan Kranjac za deset Hrvata. Žalibog, da je v tem mnogo resnice. A vode se to ne tiče. In to je zlo. Na srečo se to zlo od leta do leta manjša tostran Sotle in onstran nje. Sotle seveda ne izpijo ni eni ni drugi.

Med prisotniki, katere je izrek navdušil je bil tudi Mijo. Beseda Sotla spravila ga je pokonci. In mladostni spomini z njo. Vsaj je lovil tako po tem poleg njegovega rojstnega kraja še popolnoma neznatnem potoku. Tudi se jej po teli z vaškimi otroci kopal v njem. Navdušeno je pritrdil brezsmiselnem izreku. Isto tako Izidor. Ko sta se kasno po polnoči s težkima glavama odpravljala domov, brnelo je Miju neprestano po glavi, da je poklican pomagati izpiti Sotlo, da ne bo več meje med pravo Hrvatsko in med planinski Hrvati. In sanjalo se mu je – zopet tako živo, kakor tistokrat, ko se je bil vozil iz Djakova – dalije pri Humu ob Sotli na trebuhu in da – ravno tako, kakor je to delal v svojih deških letih – pije Sotlo,pije, pije, hoteč jo izpiti. In mlačna voda tekla mu je po grlu. Ko po kaki cevki in trebuh mu je rastel. Bil je že tako velik, da ga je vzdigoval od tal. Prav truditi se je moral, zarivajoč svoji roki v drobni pesek Sotline struge, da je z ustnicami dosegal vode. A ni je mogel doseči več tako, da bi bil pil le srebati jo je še mogel. In ko jo je tako sreba in sreba, poči mu naedenkrat trebuh. S takim pokom, kakor seje bil onkrat čul od angeljcevega biča.

Mijo se zbudi. Otiplje še z rokami po trebuhu. Hvala Bogu! Še je bil cel. Pač pa je z Mija tekel pot curkoma in glava ga je bolela. Polagoma se spomni dogodkov prejšnjega večera. Pred oči mu stopi imenitni slovenskih govornik – planinski Hrvat. Recimo, da bi bil on zagrebški župan ali hrvatski ban. Ali bi bil mogel njemu nasproti ravnati tako, kakor sta ta dva? Nikakor ne. Planinski Hrvatje so dobri ljudje. n spomni se bele Ljubljane. Njihovega glavnega mesta. Često pripeljala ga je po kupčijo pot tjekaj. Kako lepo je ondi v drevoredih, kako krasno pod Vilijem, kako imenitno se pije njihove cviček! Potem pa pogled na planine! In po njih lazijo za gamsi, gibčni kakor le-ti – planinski Hrvatje. Neka misel ga obide. Čedalje razločnejša postaja. Kaj ko bi? Pa, da! Nemogoče to ni. V Smrdičevcu ima že davno kupca za svoje posestvo. Dobro bi se dal prodati. Posestvo v Pajcekovcu zaradi bližine Zagreba tudi. Ono na Humu pridržal bi si. Svinjske kupčija bi ne opustil. Le nekoliko skrčil bi jo. Ker ima dovolj imetka je to mogoče. In Izidor bi morebiti na druzih tleh dobil večje veselje za – njo. Ne bilo bi mu treba gledati toliko na dekorum. Saj to je, sicer ne ve dobro, a nekaj važnega mora že biti. Ker to Izidor s tako slovesnim obrazom izgovarja. In preselil bi se v Ljubljano. V vsem svojim imetkom seveda. In pobratim župan bi gledal za njegovim nabito polnim denarnikom. Oh!? Pogrešal bi ga ob volitvah. Naj le! Zaradi svoje neiskrenosti zasluži to. In še kortešuje naj sam. Ta zgaga.

Tekom dni postane ta misel, ki se mu je bila porodila in kljubovalnosti in užaljenega samoljubja določnejša. Odloči se razodeti jo Izidorju. Da vidi, kaj poreče. Le-ta jo sprejme z navdušenjem. A čisto iz drugega razloga, ko oče. Spozna namreč takoj možnost odtegniti se v Ljubljani v dobrega pritajeni mu svinjski kupčiji. Da kupčiji, ki spravlja v nevarnost njegov, decorum. Mijo je bil njegovega pritrdila vesel. Takoj se vznebi svojega posestva v Smrdičevcu. Tekom treh mesecev v katerem času se ni pokazal ne v kavarni ne v gostilnici, p roda tudi dokaj ugodno Pajekovac s pogojem, da mora kupec – in bil je to žid! Ohraniti kapelico vedno v dobrem stanju. Iz pietete je stavil ta pogoj. Kupec ga je sprejel seveda s trdnim namenom, da se bo zmenil zanj, ko za lanski sneg.

Mijo se odpelje na to za teden dni v glavno mesto planinskih Hrvatov. Tronadstropnico si ondi kupi. Vrnivši se v Zagreb, poda se zopet v kavarno. pobratimi in znanci ga obsplo. Med temi tudi zagrebški župan. Izvedelo se je bilo, da je bil prodal Pajcekovac. Zakaj? Hoče li kupčijo opustiti? Živeti le kot zasebnik? Kaj sploh namerava? Taka vprašanja sipljejo se od vseh strani. Ko poved, da se preseli med planinske Hrvate, čuje se takoj par vzklikov: o, mednju Kranjce! Vse zastonj. Hrvatom ni Slovenec nič drugega ko »Kranjac«. Tudi ne planinski Hrvat. Se prav posebno izobražencem ne. Da, med Kranjce! Vzklikne Mijo, obrnivši se nalašč proti županu. Oni ne potrebujejo korešev* in ne penez! Se sam postanem Kranjec. Dobri ljudje so to. Odkritosrčni. Kar reko, to store, kar obljubijo, to izpolnijo. Župan, dela se, ko da ne čuje. Svojemu pobratimu obrnem hrbet. K sosednji mizi sede in ne pogleda ga več. Zanj je bil Mijo od tega trenutka mrtev. Saj mu ni mogel več koristen biti? Kaj pobratimstvo, kaj prijateljstvo? Lari fari?. To je le za narodne pesmi. Pameten človek pa se ne zmeni za nazore, ki so izraženi v teh pohlevnih dišečih duševnih izlivih.

Resnici na čast bodi rečeno, da vsi niso bili županovih nazorov. Nekaterim je bilo res žal, da izgube izvirnega moža, v katerem je bičalo toliko z izobrazbo nepožlahtnjena pameti. A kocka je bila padla. Čez mesec dni se preseli Mijo z Izidorjem in knjigovodjo v domovino planinskih Hrvatov, v lepo milo, drago, belo Ljubljano.

(83 strani)

4. Življenje v Ljubljani. – Očetova smrt. – Imenitno poznanstvo.
IV. Kako je Izidor Fučec približevati se jel spoznanju

Izidor Fučec je bil tedaj v Ljubljani. Njegov oče je kupčeval še nadalje s prašiči, a vse njegovo prizadevanje zbudili tudi pri sinu zanimanje za to kupčijo je bilo zastonj. Jemal ga je često, kedar sta ob nedeljah ali praznikih popoldne hodila na izprehod, s tabo. In pot je šla na Selo proti vojaškem vežbališču. Pridši do oondotnjega pitališa je pustil Mijo vselej ter vledek zrak više. Kako to lepo miriše, je vzklikal. Imel je namreč nje ob takih prilikah. Okolo tega pitališča imel je namreč tujega lastnika obširna zemljišča so bila polna gnoja iz pitališča. Oster skoro neznosen duh se je širil se je po vseh okolici. Miju bili so to dišave. Ne tako pa njegovemu sinu. Ob taki očetovi pripomnji namrdnil se je vselej ter je hitel dalje. Kako morete nad takim smradom imeti dopadenje oče? Vpraša ga nekoč? Ne greši predrzno mu ozlovoljeni oče: Iz tega smradu je moje bogastvo. In ker ti ono ne smrti, ne sme ti tudi to-le. Sicer pa vidim, da ti je šola pokvarila ne le smisel za kupčijo, temveč tudi dar razločevanja. Kaj šini in kaj ne diši. Naposled se upre Izidor očetu hoditi z njim na izprehode. Hoditi z njim na poslovne kupčije se je bil uprl že preje. Če gresta kam drugam, na priliko v drevored, na Rožnik, v mestni log ali tudi na Posavje, sedaj grem z vami, v Selo pa ne, zavrnil je očeta. A starec se ni vdal. Hodil je še nadalje vdihavati zrak pitališčne okolice. n postajal je ondi po cele ure. Izidor jel je hoditi svoja pota.

Stari Mijo je bil nekaj časa ves nesrečen zaradi sinovega obnašanja. A naspoled jel je v stvari premišljevati. Kdo je tega kriv? Kdo drugi, ko on sam. Čemu gaje silil v latinske šole, v katerih se je navzel dekoruma? Sicer pa: čemu bi ga silil?Za živeti ima hvala Bogu, dovolj. In edini sin je. Edini sin, pa naj bi se trudil kakor sem se jaz? In starec postavi se zopet na ono nesrečno stališča, kakor takrat, ko ga je vpisati dal v latinske šole. Bolje se mu godi, ko njemu. Na mlada leta naj uživa, na stara naj živi brez nedostatka. In tudi sam zaide polagoma na pot, ki je vodila v kraljestvo udobnosti in počitka. Saj se je trudil dovolj, zakaj bi na stare dni ne poči val? Od leta do leta jame skrčevati svojo kupčijo. In s svojim petinšestdesetim letom jo opusti popolnoma.

Njegov sin Izidor je jel kaj kmalu po priselitvi v Ljubljano pogrešati družbe, katere je imel v Zagrebu dovolj. Čepeti vedno doma, mu je bilo pritajeno. Kavarne so ga vleke na-se in gostilnice. A igral ni in pijančeval tudi ne. Ako se drugega od očeta ni bil naučil, naučil se je bil varčnosti. A skop ni bil. Celo za kako narodno ali dobrodelno stvar je sem ter je kaj žrtvoval. Seveda le,če ga je kdo dregnil. Sam od sebe ni mu denar šel iz žepa.

Z očetom sta živela v lepem soglasju. Glede na Mijeve nazore je to samo po sebi umevno. Videč, da Izidor ni razsipen, mu je puščal s početka dokaj, kasneje popolno svobodo. Tudi glede zabave. Samo to ga je veno opominjaj, naj varuje, da ga ne zapeljejo babe ta slabe. Glede ženitve pa mu je često dejal, da se moškemu nič ne mudi siliti v zakonski jarem. Stari, danaj to, kedar mu pride vsa pamet. Z žensko je dejal, je stvar drugačna. S petnajstim letom je godna za možitev, z dvajsetim se jej v zakon mudi, s tridesetim je že stara. Moški vse drugače. On se pravzaprav ne postara nikdar. Še jaz, je nekoč dejal, bi se lahko oženil Šestdeset let jih imam že za sabo, a čutim se še. O čutim! Pa se ne bom. Nečem, da bi bil ti nevoljen nad mano. Sicer pa ljubim svobodo. Saj sem več ko pol svojega življenja svobodno, prikolovratil po svetu. Za potomstvo je tudi preskrbljeno. Naše ime ne bo izumrlo. Tvoja stvar je to. Zakaj mu je tako odsvetoval prezgodnjo ženitev? Mu je –li bilo žal, da je bil svoje dni sam prodal prezgodaj osebno svobodo za zakonske sladkosti? Kdo to ve? Naravnost izrazil se o tem ni nikoli. Morebiti iz ozira do sina katerega je imel jako rad.

Sem ena stvar ga je skrbela. Izidor se je bil jako zredil. Majhen in čokat je bil že takrat v latinski šoli. Obilnejši ko katerikoli njegovih součencev. S štiriindvajsetim letom – in toliko je bil star, ko se je preselil v Ljubljano je bil ves zalit z mastjo. Rast njegova pa je jako zaostala. Mijo je večkrat premišljeval od kod to. On je bil velike rasti, a ne debel. Rejen pač! Ravno toliko, da se je videlo na njem blagostanje njegovo. Nikakor pa z mastjo zalit. In še skoro vse lase je imel. Jeli so mu siveti. To je res. A izpadali mu niso. Sinu pa se je že s štiriindvajsetim letom jel delati na temenu meseček. Zopet ga jame motiti vrag. Vrine mu spomin na občinskega bilježnika. On je bil s štiridesetimi zelo tak. In tudi že nekoliko plešast. Sladak in učen, to je res, v tem, ko je bil on brez šolske izobrazbe in zarobljen. Zato pa je hrust v primeri z njim. Ne, ne: taka zabloda ni mogoča. In otrese se tega spomina. Imel je prerad edinca, ki je nosil njegovo ime. Tudi v tem je prodiralo na površje njegovo samoljubje in častihlepje. Za ves svet ne bi bil hotel, da ugasne njegovo ime.

Tolažil se je torej s tem, da se mu sin redi zato, ker se mu dobro godi in se premalo giblje in da mu lasje izpadajo, ko se je preveč trudil z nauki. Saj je često čul, da so vsi učeni ljudje plešasti. V Zagrebu je imel izglede za to. Potem so duhovniki. Njim se gotovo vsem dobro godi. Saj pravi prislovica, da je dominus vobis cum in še nikdar kruha stradal, et cum spiritus, pa že večkrat. Pa vendar: koliko je že kaj v mladih letih plešastih! Ker so se veliko učili, kajpak. Učenost mora porajati v možganih posebne vrste izhlapevanje, ki je škodljivo lastnim koreninam. Drug dokaz. Ženske na najdeš plešaste, ker bi zastonj iskal pri njej učenosti. Tudi če je v šolo hodila. Učila se je le tako za igračo. No saj vemo. Vsaka ima svoje muke. Ena ima rada mačke, da se jej priliznjeno plazijo okoli nog, druga tičke, da jej jemlje koščke sladkorja izmed ustnik, tretja psičke, da jih pestuje, četrta cvetice, da jih goji in jim zaliva. Vse pa ljubijo lišp in – moške. Zlasti poslednje napolnjuje njihove misli od jutra do večera in od večera do dne. Za učenje in učenost v njihovih možganih zato ni nič pravega prostora, če pa je, ne povzroča last nij rasti škodljivega izhlapevanja.

Takšna so bila sem ter tje Mijeva premišljevanja,kajti odkar mu je Izidor bil govoril o dekorumu, imel ga je za učenega in je krivdo, da je iz šole izostal, pripisoval le profesorjem. Po vsem povedanem je umevno, da se je oče zelo razveselil, ko mu je nekega dne sin razodel, daje pristopil nekaj lovski družbi in da bode odslej često hodil na lov. Prav imenitno! Vsaj izhodil se bo. In mast ga ne bo zalivala več.

Res se je gospod Izidor Fučec večkrat podajal na lov. In prinašal je domov po kakšnega zajca, fazana, jerebico ali prepelico. Sem ter je tudi kako srno. Svojemu očetu je napravljal s tem veliko veselja. Prvič zato, ker je to bilo dokaz, da je spreten strelec, drugi pa zato, ker je rad použil sem ter je kak košček divjine. Seveda ni slutil, daje marsikdaj dotična žival padla pod strelom kakega lovskega tovariša ali celo lovskega čuvaja. Gospodu Izidorju Fučcu namreč ni bilo do gibanja. Bil je preneokreten. Tudi se je preveč potil. Če je storil nekaj korakov, že ga je zalil pot. Zato seje na love, kedar se je gonilo s psi, najraje dajal voziti skoro prav do svojega stajališča. Ondi je postavil svoj nalašč zanj napravljeni izredno trdni trinožni stolček z mehkim usnjem ter je sedel nanj. Če so psi proti njemu gonili, vstal je in streljal. Včasih tudi kaj zadel. Sicer pa je presedel ves dan: dopoldne in popoldne med lovom v presledku pa pri obilnem zajtrku, kjer mu je vedno tako dišalo, ko redko komu. Kadar je oče bil na svojem kupčijskem potovanju je hodil gospod Izidor Fučec kar na love, ki so trajali po par in več dni skupaj. Utaborjeval se je v gostilnici, katera je bila založena nalašč za lovsko družbo z izbranimi vini in okusnimi jedili. udi posebna soba je bila lovcem na razpolago, v katero je smela poleg njih stopiti žensk, ki razumejo, kako je treba gospodi streči, na kmetih povsodi ne dobi, vozili so jih gospodje lovci najraje kar s sabo. le še noga kakega ženskega bitja. Ker pa se mladih že In gospod Izidor Fučec je presedal cele *** dneve in pozno v noči v lovski sobi ob bogato obloženi mizi in pri ljubeznivih strežajkah. Loviti je pustil druge. Domov seje vračal kljub temu vedno z večjim ali manjšim lovskim plenom, kar je zbujajo očetovo občudovanje.

Zvečer je zahajal, kedar je bil Mijo doma, na cviček v predmestno gostilnico v kateri so se shajali mesarji in prekajevalci. Gospod Izidor Fučec je hodil kakor smo že čudi na pivo v brlog. Ko je prišel od ondod domov je bil našel večinoma očeta že v postelji. Le-ta je vstajal zgodaj. Bila je to njegova navada od nekdaj. Držala se ga je ko železna srajca. Tudi če nič opraviti ni imel. V tem slučaju je šel na isprehod po ljubljanskih ulicah. lasti rad proti klavnici. Posebno ob tržnih dneh, ko so se prodajali ondi prašiči. Ob sedmih je prihajal domov. Poklical je sina in zajtrkovala sta skupaj. Na to se je sin oblekel ter se počasi podal v kavarno, kamor je vedno prispel točno ob devetih. Včasih je spremil za trenutek očeta na sejmišče. Ta pot je šla na račun njegove udobnosti pri oblačenji. Skočil je namreč v takem slučaju hitro v obleko, a ob devetih je bil gotovo že v kavarni.

Kje in kako se je te navade navzel? V brlogu se je skoro vsak dan tudi o politiki in drugih dogodkih posvetu. Gospod Izidor Fučec Je moral s početka ob takih pogovorih molčati. Bili so mu španske vasi. Če se je vtaknil v pogovor, zinil je pa navadno kako tako nerodno ali otročjo, da je nastal splošni smeh in da si mu je Žolna dovolil zabrusiti kako neslanost kar v obraz. Sicer se je obregal vedno vanj. A le takrat kedar ga ni bil zraven. Tedaj oponašal kaj rad je njegovo po hrvatsko zategnjeno govorico. In bilo je smeha na brata Hrvata račun. Pa za ta smeh gospod Izidor Fučec ni vedel. Jezil ga je torej le oni, ki ga je čul sam. In vprašal se je, kje njegovi tovariši od »mokre četrti« zajemajo znanje o politiki in dnevnih dogodkih. Kje neki, ako ne iz časnikov? Zato jih je jel v kavarni jemati v roke. Drugi so igrali biljard ali karte. On do tega ni imel veselja. Z biljarjem je bil sicer poizkusil. A bil je preneroden. Poleg tega se je pri tej igri vedno spotil. Ko je nekoč še predrl zeleno sukno ter moral plačati precejšnjo odškodnino se je zaklel, da ne vzame več biljardnega drogu v roko. Vabili so ga, bili na to k kartam. A ni se vdal. Krmaril je včasih in videl je, kako je eden ali drugi poveliko izgubil. O takih prilikah se je zbudila v njem čut za varčnost, kakršno je opažal pri očetu. Kar streslo ga je. To je bil vzrok, da ga k kartam niso mogli zvabiti. Sedaj je zatorej, v kak kot k on ter je jel čitati in pregledovati ilustrovane liste. To se mu je priljubilo. Jezilo ga je samo, da je bilo toliko hrupa okoli njega. Ta hrup ga je motil. Zato poizkusi nekoč, kako bi bilo, ko bi dopoldne dokler je kavarna se koliko toliko prazna hodil zajemat iz studenca politične modrosti. Poizkus se mu dobro posreči. Skoro svečana tišina je vladala okoli njega. In sklep je bil hitro storjen. Izpremeniti način svojega življenja. Dopoldne v kavarno, po obedu počivat, po počitki na izprehod, zvečer v brlog in potem zopet spat. Le semtertje je pisal kaj za očeta. To pa vselej popoldne po prebavljalnem počitku. Ta način življenja mu je postal navada, ki se gaje držala leta in leta, ko železna srajca.

Mijo je bil vesel, da mu je sin med obedom vedel povedati toliko novic. Zlati še, ker jih je zabeljeval sem ter je z ocvirki svoje učenosti. Le ta je bila sicer prav skromna, a v Miju vzbujala je vendar občudovanje. Med obedna uro sta se oče in sin itak največ pomenkovala. Prvi deset let po svoji preselitvi v Ljubljano je obiskal svojo kupčijo. Dovolj sem se trudil, dejal je sam pri sebi in živeti imam od česa. Zakaj bi si ne privoščil na stara leta počitka? In privoščil si ga je. Vozil se je često kar po štirinajst dni in ob trgatvi še na dalje čase – na svoje posestvo na Hum. Od ondod je zahajal v rad v Pregrado, to zibelko svoje nekdanje sreče in svojega blagostanja. In všeč mu je bilo. Ko je videl, kako se mu ondi vse klanja. Včasih je vzletel tudi v Zagreb. To pa zato, da obišče vse svoje nekdanje pobratime. Vse zastonj. ud je bil nanje. Zamerili so se mu. A srce ga je vendarle vleko k njim. Le župana ni pogledal več, četudi mu je bil zameril njegovo neiskrenost. Seveda so pobratimi in znanci bili Kranjca vselej vesel. Če je ostal v Zagrebu čez noč nekdanjega pokrokali so tudi z njim. največ je pa Mijo vleko v Zagreb, ker je Hrvata lepa prestolnica trojedne kraljevina imela vedno izreden čar. Kljub trpkim spominom na razloge, ki so bili vzrok njegovi odselitvi. Všeč mu je bil krasni napredek Zagreba, ki je od leta do leta postajal lepši in večji. Preveč rad je postajal na Štromajerjevem šetališču ter zrl po neskončni ravnini doli pod sabo zrl v daljavo proti Turopolju. V časih se je vračal potrtega srca v stolno mesto planinskih Hrvatov kamor ga ni bilo zaneslo drugega, ko užaljeno samoljubje.

A ondi je okreval zopet takoj. Imel je dobre prijatelje. Nič mu niso obetali in nič potrebovali od njega. Pri cvičku je delal z njimi politiko pri čemer mu je jako prav prišlo, kar je izvedel od sina. Poleg tega je postal mestni pohajkovalec. Nobene stvar mu ni ušla. In z drugimi ljudmi enakega poklica se je znašla nad županom in mestnim magistratom. Kajti oni bi bili vse napravili pametnega in – seveda tudi – bolje. Seveda je na ta način izvedel tudi vse mestne dnevne novice in vso škandalozno kroniko. In kateri kraj je nima? Tako mu je nekega dne prišlo na ušesa tudi pripovedovanje o početjih one lovske družbe, katere član je bil njegov sin. Izdala je to neka ženska, katero so gospodje lovci »za postrežbo in kratek čas« vzeli s sabo. Pravila je, da se je zlasti sukaj okoli nje nek debeluh, ki je kar v gostilnici sedel ter jedel in pil, puške pa še v roke ni vzel. In zaupala je neki prijateljici, da ona – ki je imela v šoli še sedemletnega sinčka katerega jej je bil postal sveti Anton puščavnik, še nikdar ni bila tako nedolžna, kakor takrat, ko se je bila od ondod vrnila. Cvičkarji so se temu zabavnemu pripovedovanju smejali, Mijo pa je plačal, vstal in molče odšel.

Še-li ta govorica tiče njegovega sina? Izključeno ni, dasi je v oni lovski družbi še drug približno tako rejen človek. Miju je vrtalo po možganih. Če je njegov sin zašel na napačna pota? In je on oni, o katerem širi dotična ženska tako sramotilno govorico? Strah ga jame postajati, kaj bo z njegovim potomstvom. Pri obedu poved sinu, kaj je čul. Le-ta zardi in postane zmeden, vendar pa se hitro zopet zave ter zatrdi očeti, da na celi stvari ni prav nič resnice. Take govorice da širijo neki ljudje, ki bi bili sami radi dobili ono lovišče v zakup in jih sedaj jezi, da jim je izpodletelo. On da je v družbi ravno zato, da se izsprehodi. Sicer pa je najboljši dokaz, kako neosnovana je ona ostudna govorica, da vendar vselej kaj zastreli in prinese domov.

Te besede potolažijo sicer Mija deloma, ne pa do dobrega. Popolnoma mu njegova bojazni ne morejo razpršiti. Zato začne sinu prigovarjati, naj jame misliti na ženitev. Gospod Izidor Fučec odpre usta na stežaj ter svojega očeta debelo pogleda. Pa saj ste mi ravno vi vedno pravili, da naj z ženitvijo ne hitim? _ Res je, odvrne oče. Vsaj pa tudi nesrečno hitel nisi. Nimaš več daleč do tridesetih. Nič ne rečem. Najlepša moška leta so to. A s štiridesetih jih bo konec. Pameten si tudi že dovolj.

Poslednjej pripomnji seveda sin ne mara ugovarjati. Pač pa se še nadaljnje upira ženitvi. Protivil se jej je ves dosedanji njegov način življenja. Gospod Izidor Fučec je bil postal v pravem pomenu besede udoben človek. Vsak napor mu je presedal. In v zakonu bi ga bilo. Vsako razburjenje mu je bilo protivno. In zakon prinesel bi marsikako nemirno uro. Sicer pa do ženskega sveta ni čudil onega hrepenenja, kakor so ga – vsaj opažal je to čutili drugi. Res se je pošalil kedaj s katero. Tudi kak ne ravno nedolžen dovtip je zagrešil. Pa vse le zato, da je pobiral stopinje za tovariši svoje družbe v brlogu. Sicer je poleg žensk ostajal dokaz miren in mrzel. Za hudobnega duha bil je torej slab medium. Prav taki, kakor je dejala ona lovska postrežnica. Plesati ni znal. Njegova telesna obilnost je bila vzrok, da se ni naučil. Zato tudi ni imel ženskega poznanstva. Le-to napravlja se najlažje na plesih. Zato mestne matere tako rade vodijo svoje hčerke na nje. Zato trosijo za njihovo plesno obleko, ko bi tudi imele doma stradati, ko bi imele v zastavljalnici pomoči iskati, ko bi imele dolgove delati. Gospod Izidor Fučec je hodil le na gostilniške godbene koncerte. Sedel je ob njih mirno pil svoje pivo ali vino ter odhajal domov ali pa še na poslednji požirek v brlog. Da mariskako dekle obrača poželjivo oči po njem, še opazil. Ni. Samo enkrat se mu je prigodilo, da je na nekem gostilniškem vrtu prisedla rodbina – oče, mati in mlada, lepa njuna hčerka – k njegovi mizi. Vse je bilo že zasedeno in njegovi navadni tovariši so se zakasnili. Ugovarjati torej ni mogel. Oče ga čez nekaj časa ogovori. Tako, ko da sta stara znanca. V pogovor se spusti mati in naposled tudi hčerka, ki je spočetka sramežljivo obračala oči v stran, ga je počasti jela kradoma pogledati od strani, se mu je kasneje muzati. Naposled je dobila pogum. Tako celo, da je ob vsaki njegovi pripomnji, naj je že bilo umestno ali ne vzkliknila: »Oh, naj no gredo!« S časoma mu je to jelo tako presedati, da je poklical natakarico, plačal in res – šel. Odhajajoči ga vprašala je krasotica. »Oh, ali že gredo?«, pri čemer je globoko vzdihnila. Po njegovem odhodu je povedal oče ženi in hčeri, da je to ta bogati Fučec, gospod Izidor Fučec: pa je od natakarice pred vrtnimi vrati dognal, da je imel čast sedeti skupaj z rodbino čevljarja Antona Kneftre. »Oče,« dejal je očetu, »nikar me ne silite. Nek notranji glas mi pravi, da se oženim. Pravi mi pa tudi, da se oženim kedar pride prava. Doslej je še ni bilo. Saj bi mi jo bil sicer ta notranji glas označil. Vsake pa tudi ne maram. Žensko je lahko dobiti; iznebiti se je pa ni mogoče.« 

Očetu je to modrovanje bilo dokaj po všeč, vendar pripominja. »Vsake seveda ne moreš vzeti. Tvoja nevesta mora tudi kaj pod palcem imeti, da se bo lahko reklo: to je zakon, v katerim sta vsak svoje prinesla.« 

In jel mu je naštevati dekleta, katere bi po njegovih mislih bile zanj. Pa ne samo ljubljanske, temveč dekleta iz raznih krajev, katerih premoženjske razmere je še iz časov svojih kupčijskih obhodov dobro poznal. Med temi je tudi bila vnukinja trgovca iz Pregrada h kateremu je bil svoji dni – osemnajstleten mladenič – stopil za hlapca v službo.

Izidor poslušal ga je, a ostal je trdovraten. Pogovor o ženitvi pa so med obedom postajali vedno pogostejša njuna zabava. Oče je bil iztaknil vedno še po kakšno novo petično nevesto. In vlekli so se ti pogovori pet let. Prerušila jih je smrt. Mijo – takrat sedemdesetletnega – našli so neko jutro mrtvega v postelji. Zadal ga je bil možganski mrtvoud.

Gospod Izidor Fučec je sedaj ostal sam. A na ženitev ni misli. Ni bilo še prave. Prišla je pa – kakor smo videli – kar nenavadna.

Gospod Izidor Fučec je jel kaj kmalu po poroki zahajati zopet po svoji navadi v kavarno. Od obiska v brlogu ga je zadrževala Katica pač še nekaj časa, od obiska v kavarno se ni zadrževati dal. Naročenega ni imel nobenega častnika. Prosim vas, predrago je to. Stal ga je dokaj lov, stal brlog. Zato mu ni ostalo denarja, da bi bil podpiral časnikarstvo in slovstvo. Edina knjižnica, ki jo je vsako leto prinesel domov, je bil koledarček, a še tega je dobil v kavarni. Poklonil mu ga je bil vselej novega leta dan kavarniški markir z globokim poklonom. In on je odrinil deset kronskih bankovcev zanj. Prosim vas, treba se je izkazati! Da ne poreko ljudje, da je umazan. Res je na ta dan sledilo kar nekoliko globokih poklonov in lepih hval zaporedoma.

Nekega dne se pojavi v kavarni nov gost. Nikdar ga gospod Izidor Fučec ni še bil videl. Ne tukaj in ne kje drugje v Ljubljani. Morebiti bi ga tudi sedaj ne bil opazil, da ni on sam obrnil njegove pozornosti na-se. Odloživši klobuk in dežnik in naročivšči kavo, pristopi takoj k gospoda Izidorja Fučca mizi ter začne prekladati gomilo časnikov na njej. Pri mizi sedečega gospoda Izidorja Fučca niti ne pozdravi. Nikar že, da bi ga vprašal dovoljenja za svoje početje. Dela se, ko da ga ondi ni. Gospod Izidor Fučec opazuje, kaj bo sad tega prekladanja. Obenem ozira se po neznancu. Velik, suh človek v črni salonski že dokaz ponošeni obleki je bil to. Ves nagubani obraz temne polti, v katerega izpod gostih črnih obrvi gledalo dvoje dokaj velikih, utrujenih, ko zaspanih rjavih oči, poraščen je bil s črnimi že zelo posivelimi ko ščetine trdimi kocinami. Pod nosom je imel goste že čisto bele brke, katere je očividno le redkokdaj česal. Ker so se kar prijemale. Vihaj si jih je po madžarski navadi, da so mu na vsaki strani štrlele šilu podobne proti velikim ušesom. Lase je imel še goste, posivele, dokaj kratke in počesane navzgor, da somu na glavi stali, ko ščetine na krtači.

Ta mož si izbere iz kupa časnikov Wiener Zeitung, Laibacher Zeitung in Tagespost. Vzame le liste, ne vidivši gospoda Izidorja Fučca ni s pogledom ter sede k tretji okrogli mizi od njega. Ondi pomakne držaje časnikov pod svoje levo stegno ter jame nadrobišvi si rogljič in potem še drugi v kavo, prav počasi zajtrkovati. Ko je bil s tem gotov, izpije kozarec vode, naroči si je še kozarec, izpije tudi to,obriše si z belim, očividno že par dni rabljenim robcem brke in ustnice,potegne iz žepa futral, iz katerega vzame očala, jame jih z robcem brisal, pogleda parkrat proti oknu, če so že zadosti čista ter si jih končno natakne na nos. Gospod Izidor Fučec to opazuje vse njegove kretnje. Novi gost ga jame zanimati. Zarobljenec je, to se vidi. Manire ne razume nikake. Se pozdravil ga ni, ko je pristopil k njegovi mizi. Kaj takega je v filistrski Ljubljani nezaslišano. Telesno je pravi protihodec njegov. Velik. Suh ko trska. Kosmat. Brez pleše. A v nečem mu je podoben. Tako udoben je. Skoro počasen. Očividno v svojem življenju nikdar ni preveliko delal. Vsaj prtrgal se ni nikdar. Prav kakor on. Bog ve, kdo je. Kak učitelj? To pač težko. Premalo boječe nastopa. radnik? Morebiti. Toda moral bi sedaj biti v uradu. Saj, ko bi bil kak višji uradnik. Ti hodijo kasno v urade. S tem kažejo svojo veljavo. In pa razliko od malih uradnikov, ki morajo že ob osmih začeti garati, ko črna živina. Toda njegova ponošena obleka govori proti temu. Kak obrtnik tudi ni. On bi se ne zanimal za one tuje časnike. Trgovec? Ne hodil bi poleti v črni salonski obleki.

Med tem premišljevanjem gospoda Izidorja Fučca potegne novi gospod izpod svojega stena na držaj »Wiener Zeitung«. Z napeto pozornostjo jame ta list čitati, kar na prvi strani. Med čitanjem često zmaje z glavo. Sem ter tje naredi z levo roko kretnjo nevolje. Včasih vseka z njo po marmornati mizni plošči. Tudi zacepeta včasih z desno nogo. V tem pa čita in čita dalje. Pridši do tretje strani, odloži časnik ter potegne izpod svojega stegna držaj Laibacherce. Isti način čitanja na prvi strani, isto izražanje misli s kretnjami. Naposled vzame v roko Tagesepošto. Tudi njo pregleduje nekaj časa razdraženo, potem pa se polagoma umiri, jame jo čitati ter jo prečita od začetka do konca. Nemškutar! Misli si gospod Izidor Fučec. Ki ga je ves čas natančno opazoval, tako, da je čisto pozabil na čitanje in se ni zmenil za markerja, ki je sem ter je za kakega gosta prišel po kak list, ga z dovoljenjem, zel in ga čez nekaj časa s sluga ponižen, prinesel zopet nazaj. Proti enajsti uri neznanec plača, vstane in odide. Na mizi pusti dva krajcarja napitnine. Mali potisne ju, ko pride brisati marmornato ploščo, zaničljivo na njen rob, plačilni pa ju, ko pride mimo s trpkim nasmehom spravi v posebni predel svojega usnjate torbice po levih krilcem.

Drugi dan se ponovi isto. Ravno tako tretji dan. Očividino je postal kosmati neznanec stalni gost. Gospod Izidor Fučec jame povpraševati markerja, kavarnica. Nikdo ga ne pozna. Marker naredi – očividno zaradi vse znatnih napitnin – omaloževalno kretnjo z desno roko, kavarni nabere svoj obraz v prijazen a gluh nasmeh. Gospod Izidor Fučec sklene za vsako ceno izvedeti, kdo je neznanec. In ko bi ga izmed tudi vprašati naravnost.

(59 strani)

V.

Kako je gospodu Izidorju Fučcu prišlo Razodetje.

5. Po poti k spoznanju. – Prikazen.

Prilika za to se mu kmalu ponudi

Necega dne je bil notri kavarniški gost nenavadno nataknjen. Čitajoč Wiener Zeitung, udari večkrat z nogo ob tla ali z roko ob mizo,pri čemer so mu uhajali iz usta dokaj lasne besede. Gospod Izidor Fučec napne ušesa ter ujame v presledkih take-le besede. No, ta je pa dobra! Ta osel! Tak bedak! Rinoceros! Gospod Izidor Fučec bil je na trnju. Čemu se neki oni tako jezi? Kaj neki stoji takega u uradnem listu dunajske vlade? Vsak dan ga ima na svoji mizi, a čital ga še nikdar ni. ni – le čita ga vsak dan najprej in takoj na prvih straneh. Gotovo mora ondi zlasti kaj jako zanimivega. A zakaj onega tako razburja?

Najraje bi bil vstal, stopil k njemu, ter mu iztrgal list iz rok. Saj ga je bil tako vzel z njegove mize, ne da bi ga je bil preje vprašal,če to storiti sme. Da ne da ga je pozdravil, kakor je to pri olikanih ljudeh v navadi. Zarobljenec! Toda, tudi on bi bil zarobljen, ko bi storil, kakor mu trenutna radovednost veleva. Potrpljenje, torej. Kadar list odloži lahko ga vzame on v roke. A kaj pomaga samo to! Treba je poizvedeti, kaj je tako razburjenega v njem. Sam morebiti ne ugane. Moral bi ga torej vprašati. Zato se mu je pa treba predstaviti. A, kako da ne nasede? Po slovensko ali po nemško? Nobenega slovenskega častnika ne čita. Slovenec torej ni. Toda ne, kar z markerjem občuje le v slovenskem jeziku. In one psovke izgovarjal je le po slovensko. Samo ena nemška mu je ušla med tolikimi slovenskimi. Scheine, igel. Med tem premišljevanjem našega junaka odloži neznanec Wiener Zeitung ter pljune z vso silo pred se na tla. Pljuvalnika ni poiskal. Kljub nevarnosti, da plača do štiristo kron globe.

Sedaj gospod Izidor Fučec ne more več premagovati radovedno. On vstane, stopi k mizi neznančevi, nakloni se na lahko ter rekši, z dovoljenjem. Vzame Wiener Zeitung v levo roko. Neznanec odvrne – tudi z lahkim naklonom: O prosim. To da gospod Izidor Fučec. Poguma: Čast mi je predstaviti se: jaz sem gospod Izidor Fučec pravi naklonivši se, kolikor mu je njegova telesna obilnost dovoljevala in moleč svojo desnico poroti ogovorjencu, ko da mu le-ta mora seči va-njo. On to tudi res stori, pripodvzdnigivši se s stola ter pravi: Sračnik. Peter von Sračnik. Pri tem potegne vizitnico iz notranjega žepa svoje suknje ter mu jo pomoči. Ne da gospod Izidor Fučec to vizitnico pogleda, vpraša svojega novega znana. _ Prosim, vas, kaj pa je tako zanimivega v Wiener Zeitungi? To-le čitajte, gospod Izidor Fučec. Odvrne mu oni z glasom čigar ves naglas je bil na besedili gospod, ter mu pokaže prvo, drugo, tretjo in četrto stran. Hvala! Pravi le-ta ter se poda zopet k sovji mizi. Ondi vrže svoj pogled najprej na vizitnico ter čita:

Peter von Sratschnigg

K. K. Hilfsamter – Direktor

d. R.

Tedaj vendar nemškutar. A velik gospod Izidor Fučec, ki ni imel nikakega pravnega pojma o klinih na uradniški lestvi in zato tudi ni mogel vedeti, da se v tem slučaji pod sijajnim naslovom skriva dobršen kos eksistenčne bede. Na to vzame v roko Wiener Zeitung ter jame čitati. Na prvem mestu so imenovanja. Vse znana imena. Potem pridejo že prav proti koncu prve strani razna odlikovanja. Vlečejo se vso drugo in tretjo stran ter še na začetku četrte. Pod njimi nekaj vladnih naredb. Gospodu Izidorju Fučcu zdi se čitanje imen silno dolgočasno, navajanje redov in križcev – ne zanimivo. Saj v tem nobenega pojma imel ni. Le v glavo mu torej ni moglo čemu se je Peter von Sratschnigg za vse to tako zanimal in čemu tako razburjal med čitanjem. Kajti da je Wiener Zeitung jemal vsako jutro le, zaradi teh stvari naj prvo v roko, bilo mu je sedaj jasno. Bil bi šel takoj k njemu vprašat ga, a v tem, ko se je uglabljal v dunajski uradni list, odšel je bil Peter von Sratschnigg iz kavarne. Tokrat ni pogledal ne Laibacherce ne Tagespošte. Drugo jutro pride po odložitvi klobuka in dežnika naravnost k gospoda Izidorja Fučca Mizi, nakloni se ter pravi:

»Saj dovolite, da prisedem kar k vam. a ta načim mi vsaj ne bo potrebno odnašati vam častnikov, za katere se gotovo zanimate tudi vi, ker bi vam jih sredi ne polagali na mizo. Peter von Sratschnigg napravil je bil prejšnji večer poizvedbo o svojem kavarniškem znancu. zadovoljil so ga tako, da je bil namenil seznaniti se še bližje z njim in – če le mogoče – skleniti z njim prijateljstvo.

»Prosim, prosim. V veliko čast mi bo. Če vam je všeč, prisedite vsako jutro k moji mizi. Lahko se sem ter je kaj pogovoriva. Odvrne gospod Izidor Fučec in ponosen je bil v resnici. Saj se je udostojil k njemu imeniten upokojenec. In poleg tega še plemič. Silno mu je to laskalo.

Marker gledal je začudeno. Vendar mu je stvar bila všeč. Z bistrovidnostjo, ko jo pri tej vrste ljudeh v takih zadevah nahajamo, sklepaj je, da se novi gospod od g. I. . nauči dajati večjo napitnino. Okoli napitnine vrti se namreč ves miselni svet te vrste uslužbencev. Gospod Izidor Fučec obrati takoj priliko, da napase nekoliko svojo radovednost. V tem, ko pije Peter von Sratschnigg svojo kavo, zaplete ga v ta-le pogovor.

»Vi ste, g. ravnatelj, jeli šele pred kratkim zahajati v to-le kavarno.« 

»Takoj, ko sem se preselil v Ljubljano.«

»Oh, tako. Vi ste torej prav malo časa v Ljubljani.« 

»Kakor vidite. Stopil sem v pokoj. Imel bi še bil naseliti v Gradu. Nagovarjal me je k temu moj uradni predstojnik, priporočali so mi to moji tovariši. Prejel sem celo že kaj takrat, ko sem vložil prošnjo za upokojence od nekega odgovora iz Gradca vabilo, naj se naselim ondi, češ, da je avstrijski Pensionopolis. Prav rajsko življenje mi je slikalo je tam gori. A nisem se dal ujeti. Veste: mladostni spomini vzbudili so se mi v duši. Svoja otročja leta sem preživel v Ljubljani, kjer je bil moj oče višji vojaški uradnik. Tudi v šolo sem tu hodil in po smrti očetovi stopil sem v Ljubljani v službo. Še celo srce se mi je bilo vnelo tukaj.« Pa ona me je dobila. Vzela je natakarja. Sedaj Peter von Sratschnigg globoko vzdihne: »Vidite koliko sinov. Sicer pa – in sedaj se spremeni glas njegov v šepetanje, on sam pa se skloni k svojemu sobesedniku, da bi ga slišati mogel »sem začutil v sebi zopet Slovenca. Da. Od svojega tridesetega leta sem bil nemškutar. Saj veste. Zato, da sem v službi napredoval. Drugače bi me bili kljub mojemu plemstvu zapostavljali. Zlasti na Spodnjem Štajerskem, kjer sem služboval. Od tedaj pa, ko sem čutil v sovjih rokah modro polo, sem postal takoj ves drugačen. Vest me je že davno pekla. A kaj hočete. Vselej sem jo vedel potolažiti z neizogibnostjo. Sedaj se ni dala potolažiti več kakor pravim – glas njegov postaja zopet glasnejši – zavedal sem se svojih mladostnih idealov, zavedel, da sem Slovenec. ato sem prišel v Ljubljano.

Gospod Izidor Fučec je poslušal to pripovedovanje s posebno pozornostjo in pobožnostjo ko da bi bilo kako razodetje:

»S Štajerskega ste torej prišli. To je zanimivo. Tudi mene vežejo na Štajersko spomini mladih let, kajti kot dijak na počitnicah hodil sem često s svojega počitniškega bivališča v Rogatec in na Slatino. Tudi vrh Domače gore zlezel sem nekoč ter pasel svoje oči po čarokrasni okolici, polni divnih zaselkov, hišnih vinogradov z belim zidanicami, lepih cerkva in vse tje doli po širnem dravskem polju; ko bi bil takrat imel svojo sedanjo pamet, bilo bi me v srce bodlo, da je ondi tako zelo cvetelo nemškutarstvo. Tega pri nas nisem poznal. Hrvat sem namreč Turopoljec.« 

»Da niste poznali? Kaj pa Zagreb? A? Dokler sem bil mlajši peljal sem se s svojega službenega mesta večkrat doli. Saj veste! kasneje umirila se mi je kri. Tudi oženil sem se bil. Pa je postala še mirnejša, lena, zaspana. Sedaj je le še sokrvca. Da si sem vdovec. Glede mene torej ne velja narodna poslovica, da je vdovec za devet fantov. Toda kaj klepečem ter se oddaljujem od predmeta. hotel sem reči, da je Zagreb bil bolj nemškutarski, kakor takratna Ljubljana.

»Res se je ondi svoje dni veliko nemškutarilo, a sedaj ne več. Nastopil je nov rod. Na Slovenskem tega doslej še ne opažam. Sedanji rod – z malo izjemami – ni nič boljši od starih Kranjcev.« 

»Prav pravite. Pasja narav je v njem. Oni, ki vihti bič v rokah govore po nemško. In vse se strahu zvija pred nji. Tudi jaz sem bil eden onih, ki je vihtel bič. Bil sem nemškutar. Še celo svojega imena nisem si upal pisati s slovenskim pravopisom. Na gimnaziji sem se pisal pravilno. Kljub nevolji mojega očeta. Součenci, navdušeni Slovenci privedli so me bili do tega. Važna metazavzemajo nekateri izmed njih in v velikih časteh so ter spoštovani od naroda. A le oni, ki niso bili vstopili v državne službe. Kdor je vstopil, storil je, kakor jaz, ali pa je nasproti svojim vetroplahim tovarišem zaostal in je še danes uboga para. Mene vidite, stalo je moje ponašanje velikega premagovanja. A moral sem. Bil sem dober uradnik. Marljiv. Ni samohvala, ako pravim, da tudi sposoben. Moji neposredni predstojniki so to priznavali ter me tudi nazvor dobro popisovali. A v službi ne in ne naprej. S tridesetim letom sem bil tam, koz dvajsetim. Diurnist? Kedar je prihajal »stari« iz Graca na revizijo, pohvalil me je vselej z besedami: Sie von Uraknik sind sehr strebsam. Čakal sem potem uradniškega dekreta. Zastonj. Končno pride mi poznanje. pomnim se, da je stari vedno ime Zuaknik izgovarjal s posebnim naglasom »v tem grmu!« torej leži zajec, mislim si Ob prvem izplačilu bornega diurna* podpišem se na potrdilu prav razločno Peter von Stratschnigg. Moj neposredni predstojnik pride me opazovati. Še sedaj vidim, s kašnim zadovoljnim smehljajem je orisal se je na-me, hodeč po sobi, kjer je škripalo moje gosje pero, gori in doli. Čez teden dni sem imel v rokah dekret za uradnika. IN koj kasneje bilo zopet pregledovanje urada, ogovoril me je »stari« iz Gradca čisto pravilno s Sračnikom.

Peter von Sratschnigg obriše si pot s čela, ki se mu je nabral med pripovedovanjem na njem. Gospod Izidor Fučec pa zre vanj čedalje z večjim spoštovanjem in občudovanjem. Njegov sobesednik ga je pripeljal bil s svojim pripovedovanjem na čisto novo polje, ki mu je doslej bilo popolnoma neznano. Kajti to, kar je čul, je bilo poglavje o boju za kruh. Silno resno njemu tako tuje poglavje. Poleg tega vpogled v žalostne prilike uradniškega življenja, kjer ne prihaja pred vsem v poštev in ne nahaja priznanja samo pridnost in sposobnost. Tudi njegov oče bi bil rad iz njega napravil uradnika. Mahoma se tega spomni. Kako bi bilo pač njemu šlo v tem slučaju. Saj morajo biti povsod prilično podobne razmere. Tudi na Hrvatskem. Samo da oni mesto »starega« iz Gradca stopa kak magnificus ali illustrissimus na površje. Le nemškutarje tam doli ni. Ali pa ni kaj drugega, kar uradnike na podoben način usposablja za službeno napredovanje, kakor v tem slučaju zatajevanje narodnosti? Prekratka je bila pamet gospod Izidor Fučec. da bi bil našel odgovor na to vprašanje. Ni se spomnil madžaronstva katero s surovo silo pritiska na boljša spoznanja uradništva. Celo v pravosodju. Ni mu bilo znano, da tudi ondi doli upokojeni uradniki radi postajajo najhujši narodni radikalci, dasi so v lojalnosti službi skrbno pazili, kašen veter vleče od Budimpešte sem in kašni migljaji prihajajo iz banskih dvorov, v katerih že davno ni več duha Šokčevićev, Jelačićev, in še celo ne Mažuraniće. Pokvarjenost torej tu in tam. Nekaj pa mu je preletelo misel, nekaj, kar je bil naglašal svoje dni njegov oče. On bi bil bogat, imel bi bil torej kot uradnik brez dvojbe boljše stališče. Da, kar se tiče usposobljenosti. Bogastvo je najboljše usposobljenost. A dušo njegovo bili bi vendar zahtevali.

Gospodu Izidorju Fučcu se je zdel Peter von Sratschgnigg imeniten. Zato, ker je na stara leta spoznal svoje grehe ter se izpokoril. In spomnil se je v svoji preprostosti, da imajo v nebesih večje veselje nad enim izpokorjenim grešnikom, ko nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki pokore ne potrebujejo. On je bil prišel v Ljubljano kot Hrvat in mu je bilo nekaj samo po sebi umevnega, da se mora čutiti narodnega. Izdajal se je torej za planinskega Hrvata. Njegov oče si je bil izposloval pristojnost v mestno občino ljubljansko. Brez vsake težave. Še obširnih poizvedovanj ni bilo treba. Zaslovel je za bogatega moža in magistratni poročevalec ni storil drugega, ko da se je šel v zemljiško knjigo prepričati kako je kaj z bremeni na njegovi tronadstropnici. Našel jo je bremen prosto. V prvi prihodnji seji občinskega sveta je bila Miju Fučcu podeljena pristojnost v mesto Ljubljano. Kakor preje oče, tako je sedaj sin ob vseh volitvah stal na strani Slovencev. Priznaval se ni ne naprednjaka in ne klerikalca. V tem oziru mu je čisto prav prihajal izgovor, da je planinski Hrvat, da se zatorej ne meša v slovenske prepire. Volil je pa z onimi, katerih je bilo več. Po svojem političnem prepričanji je stal torej trdno v taboru narodnih naprednjakov. Trdno? Da. Dokler so oni stali trdno. Ko bi bili klerikalci prišli do večine bi bil ravno tako trdno stal v njihovih vrstah. Naroden pa je bil. Zato je bil nekako ginjen, ko je videl, da se je Peter von Sratschnigg vrnil na stara leta v narodni tabor. Smatral je to za nekaj pogumnega. Kratka njegova pamet tudi tu ni spoznala da pri tem o pogumu še govora biti ne more. Biti pogumen takrat, ko nikaka nevarnost ne preti! Saj se je v pokoj stopivši von Sratschnigg lahko takoj, ko je imel modro polo v rokah, vprašal z besedami narodne pesmi: »Kaj nam pa morejo?« (Ko bi pamet gospoda Izidorja Fučca bila segala le nekaj dalje bi se bil moral vprašati, kaj pa koristijo taki ljudje, ki se kot upokojenci izmozgani, izžeti vračajo v narodni tabor, potem ko se preje kakor njegov sobesednik, leta in leta – kakor se je sam izrazil – vihteli nad narodom bič. Nivo-li podobni mlademu človeku, ki-pozabivši sladke materine ljubezni – zapusti svojo mater, jo pozabi, zataji, potem pa se ko blodeč križem sveta in okušajoč njega sladkosti hudo zboli, na duši in telesu potrt vrne v njeno naročje? Zares, materina ljubezen je velika. Ona odpušča, ona pozablja. A ne mara – bi tak sin zardevati sramu. Kadarkoli čuti plemenite podvige materinega srca; ne mora-li ga navdajati z obupom spomin na bridkosti in bolečine, katere je temu plemenitemu srcu zadajal? – (In s čem je Peter von Sratschnigg delal pokoro za vse zlo, katero je bil preje svojemu narodu prizadejal? S tem, da je narodno volil in da je ob ljudskem štetju priznal slovenski občevalni jezik. Eno, kakor drugo je smatral za velik čin. A kaj je bil vreden njegov glas v kraju, kjer se je slovenski narod brez glasov ljudi njegove vrste, - da, delo proti njihovim glasovom! – dokopal tako daleč, da je nemškutarijo vrgel ob tla? Na svojem prejšnjem službenem mestu, kjer je pravični slovenski stvari njegovega glasu potreba bilo, dajal ga je škodljivcem naroda. In da se je ob ljudskem štetji vpisal za Slovenca. Oh kaka zasluga! Naenkrat en Slovenec več. Pri prejšnjih ljudskih štetvah, pomnoževal je bil število Nemcev, bil podpora oni nenaravnosti štatitstiki, katera pod krinko občevalnega jezika umetno krči število Slovencev. Zato, da udejstvuje je tako znano nemško posestno stanje ter s tem odjeda veljavo Slovencem. Ta ena številka o takih okoliščinah desetkrat in stokrat manje, ko bi bilo zaleglo pred desetimi, dvajsetimi, tridesetimi leti, ko je statistika izkazovala še mnogo več Slovencev.

Gospodu Izidorju Fučcu je torej pripovedovanje von Sratschniggovo navdajalo veliko spoštovanje do tega moža. Rad bi se še bil v stvari še dalje pogovarjal z njim, a von Sratschnigg segal je že po Wiener Zeitungi, zato ga ni hotel motiti. Pazil je le, kako bo danes čital ta list in videl je, da se zopet razburja in nemirno udarja sedaj z roko po mizi sedaj z desno nogo ob tla. Opazk ni delal. Naposled odloži nevoljno list, vzame Laibacherico v roko, preleti nje predale površno z očmi, odloži jo ter seže po Tagesposti. Sedaj se zatopi v čitanje in gospod Izidor Fučec napravi tudi svoj vsakdanji umstveni sprehod po listih.

O pol dvanajstih je bil von Sratschnigg gotov. On plača ter se pripravi na odhod. »Če nimate nič prosti temu, spremim vas nekolik,« pravi gospod Izidor Fučec ter položi na mizo denar za zajtrk in napitnino. »Nasprotno; prav všeč mi von. Pol ure pred obedom se navadno sprehajam. Obed mi potem veliko bolj diši. Navadil sem se tega sprehoda. Deset let je že od tega. Odhajal sem vedno pol ure pred dopoldanskim koncem uradnega časa iz pisarne. Saj vest. Navada je železna srajca. Plačilni priskoči ter s spoštljivim naklonom pomoli gospodu Izidorju Fučcu klobuk, dočim mali s poželjivim pogledom na mizo podaja palico. Naravno. Na mizi je ležalo dvajset stotink za prvega, deset za drugega. Vsakdanji izdatek gospoda Izidorja Fučca, s katerimi si je kupoval strahotrepetno spoštovanje in posmihaj – postrežbo. Von Stratschnigg je moral sam sneti klobuk in vzeti dežnik s kljuke. Za Boga. Za štiri stotinke! Kako bi se trudil, kdo tratil svoje spoštovanje! Vendar je bil plačilnega pripogiba glave zaradi gospoda Izidorja Fučca nekaj večji, ko navadno. Še, klanjam se, mu je tokrat privoščil. Mali pa mu je za hrbtom kazal figo. Prosim vas! On ni še imel tiste diplomatske preudarnosti, ko njegov vzornik.

Ko stopita naša moža iz kavarne, moral se je vsak ozreti za nima. Poleg velikega ko trski suhega, čisto zaraščenega von Sratschnigga v črni obleki: mali, zavaljeni, silno z mastjo zaliti, obriti gospod Izidor Fučec v svetlo sivi obleki. Ljubitelje fotografe moral je ta pogled vabiti in vleči nase. Pa tudi poulično mladino. Kar kazala je s prsti za nima. Predrznejši pa glavni krohotali so se na ves glas. Eden izmed njim je celo v veliki halo ostalih zaklical za njima: Dolgež in Vampež. Ljudje so postajali, se muzali, zrli za njima. (Ona dva krenila sta v glavni Latermanov drevored, kajti von Sratschnigg je stanoval v Kolizeju. Drevored je bil ob tem dnevnem času skoro prazen. Gospodu Izidorju Fučcu je bilo to zelo všeč. Tukaj se nameni napeljati vodo na mlin svoje radovednosti. S prodornim svojim glasom vpraša kar naravnost svojega spremljevalca:

»Gospod ravnatelj, povejte mi in ne zamerite, da vas vprašam, zakaj se vedno tako razburjate, kadar čitate uradni list dunajskih!«

»Kdo bi se ne razburjal? Vrag jih vzemi vse skupaj! Štirideset let sem služil. Saj veste. marljivo in pošteno. Trideset let sem bil prodanec. Proti svojemu prepričanju. Saj veste. Ko sem šel v pokoj, bi bil po vsej pravici smel pričakovati odlikovanja. Pa mislite, da so mi je dali? Še priporočiti me hoteli niso. Pa naj se ne jezim?«

Saj vas morebiti še odlikujejo. pripomni gospod Izidor Fučec. »Vraga me odlikujejo! Zlasti sedaj, ko sem v Ljubljani. »Mislite-li, da se ne vam sled tega godi ta krivica?«

»O, ne. Saj jim nisem povedal, da se preselim semkaj. Čakal sem dokaj časa po upokojitvi v svojem službenem kraju. Puščal jih tudi v vedi, da se preselim v Gradec. Saj veste. Pa nič. Nekoč sem vprašaj svojega bivšega predstojnika naravnost, če smem za svoje zvesto štiridesetletno službovanje upati odlikovanja. Pa veste, kaj mi je odgovoril? Ta krava! Namrdnil se je zbadljivo ter dejal skozi nos – seveda po nemško, saj veste-: »S takšnim imenom hočete, da vas predložim za odlikovanje? Smejali bi se mi!? – Pomislite. In prej je to ime izgovarjal neštetokrat, ne da bi se bil sedaj izpodtikal ob nje!« »Pa zakaj, naj bi se bil izpodtikal? Pripomni naivno gospod Izidor Fučec »To tudi jaz pravim,« povzame živahno von S. Moj oče je bil povzdignjen v plemiški stan leta 1859. Zaradi zaslug, katere si je bil pridobil kot uradnik intendace med vojno na Laškem. Pravil mi je, da je nameraval prositi za plemiški privesek k svojemu imenu. Mislil je na Elsterburg. Iz dvojnega razloga je opustil to ter se zadovoljil s samim von. Prvi razlog: srake kradejo. Saj veste. Ljudje bi si bili torej nad tem plemiškim priveskom lahko brusili jezike. Češ: že ve zakaj si ga je izbral. Moj oče pa je bil poštenjak. O, lahko bi si bil takrat premoženja napravil. In meni bi se bolje godilo. Lahko bi mi bil poleg plemstva zapustil tudi še denarja. Pa mi ga ni. Ker je bil prepošten. Drugi razlog: rojen je bil v borni kmečki hiši. Zato se ni hotel ponašati z gradom, ki ga nikdar imel ni. Neki drugi novopečeni plemiči so manje rahločutni, dasi rojeni v lesenih kmečkih kočah, ponašajo se v plemiških svojih priveskih, ko da jim je zibel tekla v kakem ponosnem gradu. Saj veste. – Toda: kaj sem hotel reči? Ko bi bil pokojni oče ta namen izvršil – in lahko bi bil posegel po nemškem. Slsterwurda – bila bi stvar jasna in ne mogel bi mi nikdo očitati mojega imena. Saj vam ga vendar tudi sedaj ne more nikdo očitati, vzklikne produšno gospod Izidor Fučec. Ali res ne razumete, ali se le tako delate? Oni ni da bi moralo izdajati od srake. Tudi druga razlaga je mogoče. Aha« pravi sedaj gospod Izidor Fučec in silen smeh se ga poloti. To ni za smeh! Posvari ga resno njegov spremljevalec. Hudi ljudje vsako stvar lahko izpreobrnejo. Sicer pa ta razlaga nikakor ni tako gotova. Kdo ve, če je more ime sploh slovensko? Vidite pred dobrimi tridesetimi leti, ko sem bil že občeval s Slovenci, sestal sem se bil nekoč v velikih počitnicah z nekim slovenskih profesorjem. Govorila sva o raznih stvareh ter sva naposled – sam ne vem kako – prišla do jezikoslovja. Čudno to ni. V vsakem Slovencu tiči namreč jezikoslovec. Saj veste. Hrvatje menda niste taki. No: da vam povem. Ta procesor je trdil, da je moje ime pravega, nad vse jasno dokazano keltskega izvora. Sploh, da imajo pri nas skoro vsa lastna imena keltske korenine. Jaz sem na primer mislil, da je Sava dobila svoje ime od tod. Ter na svoji poti toliko pritokov vsesava, torej Sesava = Ssava - Sava, da se Drava imenuje tako, ker silno dere, da sta imeni Savra in Savrica nastali od tod, ker va-nje vodovje iz obkrožajočih ju gora skupaj vre; da je Pšati dala ime nje peščena struga, kakor ga je dala peščena zemlja, ime Pšanjevica, Pševo, ki ste se prvotno gotovo zvali Peščanjevica, Peščevo, tako kakor znani Klanjec Peščenik, ki ga Gorenjci nazivljajo Pšenik, a profesor moji nevednosti se je smejal in razhudil se je nad menoj. Češ, naj bi taki ljudje pečati se čem pametnejšim, koz jezikoslovjem. Tiat applicatio! Mislil sem si, a rekel tega nisem. Saj veste. Prepustil sem to neumnost enostavno profesorju ter sem ga poslušal. In on mi je razkladal, da so vsa ona imena in po vrhu še tudi moje, pristno keltskega izvoda. IN keltske korenine letale so kar tako okoli mene, da sem se bal, da mi sedaj in sedaj prileti katera ob butico Fučec. Kasneje zavedal sem se, da so bile to profesorjeve roke. Podpiral je z njimi svoje dokazovanje. In s kako gorečnostjo! Ko bi ga vprašal za razlago imena Triglav ali Stol bi bil profesor isto tako jasno in neoporečno dokazal, da ste čisto keltskega izvora. Seveda jaz v to razlago nisem verjel. Ostal sem bil pri svojih jezikoslovnih nazorih. A še danes mi je žal, da nisem svojemu bivšemu uradnemu predstojniku vrgel tistokrat učene profesorjeve trditve na glavo. o bi me bil smatral za Kelta bi mi bil gotovo priporočil v odlikovanje. Saj veste. Da tega nisem storil pripisati je le mojemu takratnemu razburjenju. Kako tudi ne. Ta nemškutarska grdoba, ki se ga vedno vili krči, če je o Slovenskih le čul, jame se naenkrat pečati s slovenskim jezikoslovjem! Samo zato, da me ni škoduje. Saj veste. Razumem, da vas je to moralo jeziti, pripomni gospod Izidor Fučec. Kaj bi me ne! Pa vete, kaj sem ravno te dni čital v Wiener Zeitungi? Odlikovan jej bil nemški Štajerec, ki se piše Schoissewohl. Pomislite, Schoissewohl! Diši-li to ime lepše, ko moje z ja neugodnejšo razlago?

Gospod Izidor Fučec prasne v glasen smeh.

Bog in Bogme! Vzklikne, izozabivši se, po hrvatsko, imenitno ste to povedali.

To si mislim, odvrne von Ssratschnigg. Ponovno. Pa vete: še z vinskim redom so ga odlikovali. Pomislite: Schoissewohl z visokim redom, Sratschniggu, von Sratschniggu pa še borega križca ne privoščijo!

Ne razumem, poveže sedaj gospod Izidor Fučec v razgovor, zakaj se zaradi tega tako razburjate. Saj ste vendar plemič in to je več vredno, ko vsako odlikovanje. Že vidim, zavrne ga von Sratschnigg živahno, da ste bili jako mladi rojeni. Zato stvarni ne znate oceniti. Plemič! No da, plemič. Ne rečem nič. Vidi se tudi vam bi se bolje podalo, ki bi se smeli pisati gospod Izidor von Fučec, ali če že hočete po hrvatsko gospod Izidor plemeniti Fučec. Ali – še bolje po hrvatsko – gospod Izidor de Fučec. Kar je res, je res. Toda povejte mi, kje pa vam je zapisano na vašem obrazu ali na vaši prikazni sploh, da ste plemič? Le mene po,

17/7. 1916

18/7. 1916

V. Kako je gospodu Izidorju Fučcu prišlo razodetje

glejte! In jaz sem še postaven človek. Pa boste našli sem ter tje kako kruljavo, grbasto, škilavo ali gluho pokveko, ki je plemič, baron ali celo grof! Če ne še kaj več. Takemu bi plemstva – naj si bode že nizkega ali visokega – gotovo ne prisodili. Na hrbtu pa tudi ne more nositi tablice z napisom. Jaz sem plemič. Herr von; jaz sem baron, jaz sem grof. Presmešno bi to bilo. Uniforme bi nam pač lahko vpeljali ali predpisali. A s tem bi mi aristokratje besedi, mi aristokrati izpregovori s poudarkom ter pogleda svojega sosprehajalca od strani, ne bili zadovoljni, ker ima vsak Herr von hrepenenje, da bi ga ljudje ogovarjali z baronom in hoče vsak baron biti vsaj grof. Glede na tezo da se človek začenja šele z baronom, je to pač lahko umevno. Po uniformah bila bi le preveč. Gospod Izidor Fučec pogleda po teh besedah po vprašujoče pripovedovalca. Nenad se koj tudi zave, da bi si kot bivši gimnazijalec dan slabo izpričevalo, ko bi vprašal pojasnila. Zato zre vprašanje, ki mu je sililo na jezik v tem ko njegov sprehajalec nadaljuje. Očitna prava plemiška lastnost vsakega posameznika. In tako se mi plemiči zgubljamo v množici. Pravi, rari nantes in gurgite vasto. Trdi se, da se razlikujemo plemiči od vas ostalih po modri krvi. A jaz – odkrito rečeno – tega ne verjamem. Ko sem si svoje dni ostreč gosje pero,bil vrezal v prst pritekla je iz ravno tako rdeča kri, ko ob nekaj priliki mojemu tovarišu, ki se je pisal za Robavs. Kako vse drugače jez odlikovanje. On obesi svoj križec ali svoj red na prsi in le-ta se mu ponovno napno. Saj lahko vsak na prvi pogled spozna, da je nekaj več.

»Oh, pojdite no! drzne si ugovarjati gospod Izidor Fučec. »Zakaj bi bil zaradi tega nekaj več? Kaj neki tak križec ali tak red! Naprej pojdi pa ga pri damski volitvi dobite.«

»Da, dokler je človek mlad. Red ali križec, o kakršnih govorim jaz,pa dobivajo lahko tudi starci. Svojega plesnega reda javno nositi ne smete. Ljudje bi se vam smejali. Za prismojenca bi vas smatrali. Naposled bi posegla in policija vmes ter bi vam ga prepovedala nositi. Pri mojem je stvar drugačna. Vsak človek bi se ozrl za vami. Blagroval bi vas. Smatral bi, da ste z vladarjem v sorodstvu.«

»Kako? Z vladarjem v sorodstvu? Bežite no. Herr von Stratschnigg!« pravi gospod Izidor Fučec s krohotom.

O le smejte se le. Saj nimate smisla za vzvišene stvari. Dasi ste bogati.

No, no, ugovarja gospod Izidor Fučec Z vidnim dopadajenjem zaradi te ugotovitve.

Nič ne ugovarjajte. Vem to. Znane so mi vaše razmere. Dasi ste torej bogati, niste se vendar še mogli povzpeti do pravega pojmovanja teh stvari. Na vašo škodo. Bogastvo omogoča namreč odlikovanja. Gospod Izidor Fučec napne sedaj svoja ušesa. In dejali bi tudi o vas, da ste z vladarjem v sorodstvu. O pokojnem poslancu Nabergoju pripovedovali so mi v tem oziru mično in resnično zgodbo. Bil je preprost človek. Naravno nadarjen, to je res. A zato se ni prav nič povzdigoval nad druge. S svojimi sosedi, s kmetovalci svoje okolice je tudi, ko je že bil poslanec, občeval prav po domače. Prijateljsko. Dobil je red. Ljudstvo je zagnalo takoj hrup. Sedaj je s cesarjem v žlahti. Šlo je od ust do ust. In jelo se mu je izogibati. Saj veste. Iz spoštovanja. Le od daleč gaje pozdravljalo. Silno spoštljivo. Kajpak, cesarjevega sorodnika! Kdo bi si bil drznil le misliti na to, da sme še dalje tako po domače občevati z njim! Postal je bil nekaj, kar ga je povzdigovalo nad vse druge ljudi njegovega volilnega mikrokozma.

V tem trenutku pride mimo postaran gospod živahnih kretenj. V gumbnici svoje suknje je imel rdečo rozeto. Z gospodom Izidorjem Fučcem sta si bila nekoč seznanila. Pozdravljala sta se. Bila sta oba bogata. Golija sta zato neko, rekel bi plutokratsko spoštovanje, eden do drugega. Ko odide mimo, pravi von Sratschnigg

Vi ga poznate? Kdo pa je?

Bogat trgovec, odvrne gospod Izidor Fučec.

Ste-li vedeli povzame von Sratschnigg.

Kaj pa? Vpraša gospod Izidor Fučec.

No, rozeto njegovi gumbnici.

Da, res. Še opazil je nisem. Niso jo vedno. Red ima. Imej je neznansko veselje, ko ga je nenadoma dobil. Pravijo, da si ga je vsak večer, kadar gre spat pripenja na nočno srajco in ga boža. Po teh besedah nasmehne se gospod Izidor Fučec.

Glejte, ta razume, kaj to pomeni. In sedaj se čudite, da sem jaz hrepenel po redu? Kako lepo bi bilo, da ko bi to-le mojo gumbnico dičila rozeta! Ljudje, ki bi me srečavali, bi si mislili. Eden od velike žlahte. Mož posebnih zaslug za cesarja in domovino. A med najinim izprehodom in najinimi pogovori je postalo poldne. Odzvonilo je že. Srebala domov k obedu. Navajen sem, da ima takoj po poldanskem zvonjenju toplo žlico želodcu.

Spremim vas, pravi Gospod Izidor Fučec Bila sta prišla ravno do Narodnega doma. Kreneta torej po Bleiweisovi cesti proti Celovški. Gospodu Izidorju Fučcu je prikupil se je njegov sosprehajalec zaradi živahnega pripovedovanja, še bolj pa zaradi nekaterih laskavih pripomenj na njegov naslov tako jako, da ga je povabil drugi dan k sebi na obed. Točno opoldne Peter von Sratschnigg sprejme to povabilo z veliko radostjo. Glavo preletela mu je takoj misel, da pri takem bogatinu pride gotovo na mizo kaj dobrega.

Čast bode tudi imeli seznaniti se z mojo soprogo, pripomni še gospod Izidor Fučec.

Peter von Sratschnigg debelo pogleda. Ne reče pa nič.

V tem sta dospela bila skoraj do Marije Terezije ceste. Mahoma obstaneta oba, kakor ohromljena. Od nasprotne strani prihajalo je dvoje gospodov v uradniških uniformah. Na desni velik in suh človek, kakor von Sratschnigg Samo da ni bil siv in ne tako povsem obrazu zaraščen. Ko le-ta. Nosil je samo brke, ki so bile zavihane navzgor a la »es ist erreicht« . Na veli je stopal poleg njega mlad eleganten uradnik, ki bi bil mogel veljati za vzor moške lepote. Na prvih se mu je svetila kolajna. Starejši pa je imel vse prvi polne kolajn, križcev in redov. Kar tri vrste. In to je bilo, kar ohromilo naša dva izprehajalca. Zlasti gospoda Izidorja Fučca. (Da, ravno tega. Kmalu ga je prevzela misel o imenitnosti moža, čigar prsi je dičilo toliko redov. Kašno in kolikšno sorodstvo« Skoro z vsemi vladarji sveta. Ko sta ona dva pršila bližje preštel je obeske na prsih. Bilo jih je v vsakih vrsti sedem. Vsega skupaj torej edenindvajset. Poleg tega je nosil tudi še okoli vratu red na rdečem traku. Dvaindvajseti. Ko prikorakata oba uradnika do Marije Terezije ceste, topita čez njo na hodnik, ki vodi mimo kolizeja v mesto. Prav mimo naših dveh izprehajalcev sta morala. V spoštljivem strahu pogleda gospod Izidor Fučec Petra von Sratschnigga, prime za svoj klobuk in pozdravi. S tem vzpodbode svojega spremljevalca, da stori isto. Ko pa stopa uradnik z redovi mimo njiju, ter vzdigne milostno svojo roko k čepici za odzdrav. Mlajši se za pozdrav obeh civilistov ne zmeni. Vedel je dobro, da ne gre njemu. Še le, ko sta bila ta dva že kakšnih dvajset korakov pred njima, zaveta se ona dva. Prvi Peter von Sratschnigg

No? Obrne se k svojemu tovarišu.

Le-ta se zdrzne, ko da ga je kaj pičilo.

Prav, pravite gospod ravnatelj. Sedaj sem prepričan. Sedaj tudi vas razumem. Ni majhna stvar ne, takšen red. Še oni mladi, ki je imel na prsih pripeto samo kolajno, kako imeniten je bil. Gospod Izidor Fučec Se ni spomnil, da je ljudi s kolajnami srečal vsak dan in da teh odlikovanj doslej še opažal ni. Kaj še le. Ko bi bil mesto nje imel kak red! In oni veliki Nebeška prikazen pravim vam, Kako samozavestno je stopal mimo naju. Kako dostojanstven mu je bil obraz. Naravno. S tolikšnim in tako visokim sorodstvom se mora ponašati redko na svetu.

Vidita, tako-le spregledajo slepci. In vi ste bili doslej slepi. Saj veste. Sedaj ste postali jasnovidec. Čudež je to, ki se je izvršil nad vami. Bog nam je nalašč poslal to dete sreče nasproti, pripomni von Srataschnigg

Kdo bi to neki utegnil biti? Vpraša gospod Izidor Fučec. Prišla sta bila ravno pred kolizejska vežna vrata. Von Sratschnigg je bil že postavil desno nogo na prag. Mudilo se mu je k obedu. To vprašanje je bilo vzrok, da stopi za korak nazaj.

Ne poznam ga, odgovori gospodu Izidorju Fučcu. A po njegovi uniformi sklepam, da bi utegnil biti. In mislim, da se ne motim. Navede mu njegov uradni značaj. Skoro gotovo je večkrat v Ljubljani. Kdor ima toliko redov ne pušča jih doma v škatli, skrinji ali omari. On čuti potrebo nositi jih na sprehodu. Saj veste da se prezračijo. In da jih ljudje občudujejo. Danes nadzoruje gotovo podrejene mu urade. Glavo bi zastavil, da je jako često na nadzorovalnih potovanjih ter da se ob takih prilikah pokaže najmanjšemu uradniku. Sedaj je šel k obedu. Brez dvojbe, k Slonu: Morebiti tudi v Union. Toda ondolnja kavarna ni tako obiskovana, ko Slonova. Zato je to malo verjetno. Saj je gotovo, da pojde v Kavarno popit črno kavo. Lahko bi si jo dal prinesti tudi v restavracijo. Toda tam je premalo ljudi. V kavarni se vse tare. In vsi ti morajo videti njegove redove.

Mislite? Pravi gospod Izidor Fučec Ter pomoli von Sratschnigg roko v slovo. Dober tek. Juha vam je gotovo že davno mrzla. Z gorko žlico v želodcu torej danes ne bo nič.

In oba odhitita. Prvi po stopnicah v svoje stanovanje, drugi po Marije Terezije in Dunajski cesti v mesto proti domu. Preden dospe do hotela pri Slonu, stopi čez cesto: Palež se na to prav počasi ob zidu hotela, ozira se skozi velika okna v gostilnico. Zares. Ob veliki mizi čisto ob oknu ga opazi. Tako, da je odičene svoje prsi kazal skozi okno na ulico. Gospoda Izidorja Fučca je bil sklep storjen.

(83 strani)

6. Občudovanje. – Polagano doumevanje.
VI. Oslepila

Kako se je v gospodu Izidorju Fučcu poglabljalo spoznanje.

Ves zasopljen pride gospod Izidor Fučec domov. Bilo je že pol ena proč. Gospa Katica, ki se je ravnala stroko po navadi, da mora obed biti točno o poldne, je bila kakor na trnju. Kako tudi ne! Juha postane, če ga dolgo ne bo neokusna,prikuha k govedini preveč razkuhana, pečenka se prismodi, testenina, ki je tako lepo vzkipela, upade. Zato ga, ko končno prisopiha domov, prejme prav nemilostno.

Saj kaj takega ni bila vajena. Bogve, kod je hodil. Morebiti še po napačnih potih.

No, ali si vendar prišel? Jame se sipati iz njenih ust. Mislila sem, da te ne bo več.

Ne bodi no sitna, ugovarja gospod Izidor Fučec. Rajši daj brž obeh na mizo. Mudi se mi. Samo do ene imam časa.

Glej, glej! Mudi se ti. Ali domov se ti ni mudilo? Na mene si popolnoma pozabil. Kaj neki misliš? Zaradi tebe naj se tako dolgo postim?

Menda ni tako hudo, drzne si pripomniti gospod Izidor Fučec, ki je dobro vedel, da si Katica privošči vsako dopoldne ob desetih dokaj obilen zajtrk.

Da ne? O, tebi je lahko govoriti, ti požeruh, ti! Bog, ve, koliko guljažev ali kislih jetric imaš že v trebuhu. Toda to ti povem. Kaj takega se ne sme zgoditi več. Tega ne trpim. Jaz hočem opoldne obedovati. Kedaj te ob tej uri ne bo domov, sedel k mizi ter se na obedujem. Tebi pustim ostanke. In še brigala se ne bodem za to, da se ti topli ohranijo. Naj stori Neža z njimi kar hoče in kakor hoče.

Nekaj že vendar, preruši Gospod Izidor Fučec čudovito zgovornost svoje soproge, in reci Neži naj prinese juho na mizo. Kaj vendar imaš od tega, ako klepečeš in klepečeš. In pa še lačna,kakor si ravnokar dejala«

Morebiti bi se gospa Katica ne bila tako zlepa vdala. A razorožil jo je zadnji stavek njenega soproga. Ona odhiti v kuhinjo, odkoder se zoper začuje glasno zmerjanju podobno govorjenje. Odprle so se bile vse zagovornice njene zgovornosti in v takih slučajih ni mogla iz lepa prenehati. Kuharica Neža je morala okusiti njeno slabo voljo, pa naj si tudi nekakega povoda imela ni znašati nad njo.

Gospod Izidor Fučec Použiva jedila proti svoji navadi hlastno. Tako, da ga je oblival pot. Katica gleda ga od strani, a ne reče nič. Bržkone se je pripravljala da se po obedu zoper znosi nad njim. Vsaj gospod Izidor Fučec se je zdel nje molk podoben tistim pred nevihto. Sicer je bil pravzaprav še v medenih tednih. Toda gospa Katica na to uredbo novoporočencev ni veliko dajala. Naužila se je bila medenih tednov v prvem svojem zakonu. Zato je v drugem zakonu jela kaj kmalu kazati svojo pravo narav. Dasi je njen drugi soprog bil mirna, miroljubiva in potrpežljiva duša, znala je vedno najti kak povod zato, da se je znašala nad njim. S kraja bolj od daleč ni pritajeno, vrgši mu to kako, tam kako zbadljivko v obraz. Kasneje čedalje je bezobzirneje bila je namreč gospodovalna in zadirljiva ženska. Njen pogum je rastel tem bolje, čem potrpežljivejši je bil soprog. Kakor smo videli zrastel je bil v par tednih že prav – zelo.

Ko pride pečenka na mizo, pravi gospod Izidor Fučec ne brez notranjega trepeta gospe Katici.

Res, skoro bi bil pozabil povedati ti, da bodeva jutri imela gosta pri obedu ...«

Kaj, zahrešči zdajci Katica, gosta? Kako pa to?

Povabil sem ga...?

Kako? Ti povabil, ne da bi mene vprašal, pripomni gospa Katica s takšnim glasom, da ga obide zona. A samo za trenutek. Hipoma se zopet zave ter jej odgovori.

Ne razburjaj se, Katica, prostim Te. Zelo imeniten gospod je: Videla boš. Plemič.

Ta beseda je imela na soprogo čarodejen vpliv.

Laskalo jej je, da jo prosi. Saj je to bil dokaz, da priznava nje avtoriteto. Zavzela se je ob zagotovilu, da je imeniten gospod. Mahoma se zave, da se lahko postavi s svojo hrvatsko gostoljubnostjo, da ga s tem lahko očara. In pa še plemič! Kakšna čast za njo, da bo v svojem novem domovanju mogla prvega pogostiti – plemiča. Kljub vsemu temu pa jej prirojena zadirljivost ne da molčati. No,naj bi že bilo, obrne se proti soprogu. A zakaj si ga že povabil za jutri? Kaj misliš, da se dobro kosilo more kar iz rokava stresti? Le vprašaj Nežo. Zato je treba priprav. Pa še za plemiča. Gotovo je navajen izbranih jedi. In jaz se moram takemu gospodu postaviti s čem posebnim. S kako imenitno jedo prav a la francaise. Če mi to ne bo mogoče, kriv boš samo ti, ker ničesar ne pomisliš.

Kaj neki govoriš! Vidiš tudi jaz sem imel pomisleke, a razpršili so se mi mahoma ob prosim na tvojo spretnost. O saj te poznam, če le hočeš,pride jutri najsijajnejši obed na mizo. Te laži se je poslužil sicer neokretni gospod Izidor Fučec Prav spretno. Dasi je njegova pamet bila dokaj omejena je bil v kratki dobi svojega zakona spoznal nekatere slabosti svoje žene. Nečimrnost v prvi vrsti je spadala med nje. Nek naravi nagon mu je dejal, naj v svojo lastno obrambo udari ob to struno. In pravo je pogodil. Gospa Katica čutila se je razoroženo. Medeno osladno razleze se jej obraz, ko mu odvrne. Naj torej bode, Izidor. Še danes obletam prodajalnice. Veliko truda me bode stalo in Neža pol noči ne bo spala. A tvojega dobrega mnenja o mojih spretnosti nočem postaviti na laž. Neža, pravi kuharici,ki stopi v sled pozvanitve ravno v sobo – le brž nakup na mizo. Imenitnega gospoda nekega brona – vsa nečimrnost prodre s to samo besede na površje – imeli bodemo jutri na obedu. Treba je priprav. Jaz se podam takoj.

Danes ne ležem k počitku, pripomni gospod Izidor Fučec v tem, ko Neža odhiti s pečenko.

Mudi se mi v Kavarno. V Kavarno? Ugovarja zoper gospa Katica, a že ne več tako osorno. Kakšne navade pa hočeš naenkrat vpeljati?

Prav nikakih. Saj veš, kako rad zasmrčim, ko se opoldne najem. Danes grem v kavarno, je le izjema, pravi gospod Izidor Fučec zaradi najinega juteršnjega gosta, pristavi še vedoma neresnično. Močnate jedi vzame le zato, da si Katico ohrani pri dobri volji, dve žlici, sne jo hitro ter odide, davši soprogi poljub. Le-ta si brž obriše z robcem uta. Ko da hoče ta poljub zbirati z njim ter se ozre z dvojnim nasmehom na ustnicah za njem, ne da reče besedo

Gospod Izidor Fučec odhiti naravnost v kavarno k Slonu. Peter von Sratschnigg se ni varal. Mož z dvaindvajsetimi redovi je bil ondi. Sedej je s svojim mladim spremljevalcem – bil je to njegov tajnik – pri mali mizici poleg okna. Kor je šel na ulici po hodniku mimo, ga je moral videti. Med kavarniškimi gosti je vladajo neko strahotreptno razpoloženje. Šepetali so med sabo ter se vsi ozirali proti oknu,pri katerem je sedel imenitni gost. Biljardisti so bili končali igro ter odložili drogove čim je vstopil. Povedali so ob mizicah ob zidu. O, vem oknu nasproti ter zrli z neznanskimi spoštovanjem vanj. Od drugega konca kavarne, kjer stoje mize za kvartalce, doministe in šahiste so prihajali zaporedoma vsi gostje opazovat odličenca z dvaindvajsetimi obeski. In kako so ga opazovali! V svetem strahu in spoštovanju. Nekateri s silno zavistjo. Drugi so ugibali kdo je. A to je bilo hitro pojasnjeno, ker je bilo mnogo gostov, ki so ga poznali že od prejšnjih njegovih obiskov. Iz kvartalskega kota prideta med drugimi tudi debel postaran gospod prikupljivega,s črnosivkasto brado obrobljenega obraza in ravno takimi gostimi lasmi ter drug nekoliko mlajši, slok, obritega obraza z brkami po črnogorskem načinu, tudi z gostimi se ne posivelimi precej na kratko postriženimi nazaj počesanimi lasmi. Imel je hraste* hlače na sebi. Telovnika ni nosil. Košuljo pa je imel podpeto, da so gledale izpodnje – žensko koketno njegove silno kosmate prsi. V ustih je držal porcelanasto dimko, iz katere je z vso silo vlekel tobačni dim.

Tje-le poglej, jirhovina! Pravi prvi drugemu.

Velika zverina, odvrne le-ta, potem pa nam menivši se hudomušno dostavi:

Tam tako izobilje, tukaj pa – in on pokaže na prsi svojega sobesednika – taka puščavska praznota.

Baraba! Pravi prvi in njegov že itak rdeči obraz zaradi še bolje. Prav čez ušesa. Prehudo ga je bil ošinil. Obrnil se je od njega ter odšel poparjeno nazaj, med kvartalce očim se je jirhovina zmagovalno smejal za njim.

Gostje, ki so čitali sočasnike obkladali ter se podajali na počasen izprehod v gorenji konec kavarne. Splošno štetje je vzbudil tudi njihovo pozornost. Strašnejši čitalci so prihajali kar s časniki v rokah past svojo radovednost. Ali si ga videl? Tič, kaj ne? Ta ga pa pihne« Taki in podobni izreki so se čuli v nekaj spoštljivi oddaljenosti od izrednega gosta. On pa je sedel ponosno ob oknu, ob katerem je sem ter je postal ulični mimohodec. Vedel je, da je vsa kavarna po konci le zaradi njega. Stavil* je viržinko ter se pogovarjal s svojim spremljevalcem. Videzno brezbrižno V resnici pa je njegovo oko zapazilo vsako najmanjšo kretnjo v vrvenju in opazovanju gostov.

Takšno je našel kavarno gospod Izidor Fučec iskal je prostora v gorenjem koncu. Da bi mogel kolikor se da od blizu opazovati predmet svojega zanimanja. Mnogo odlikovanca in redove. Le-te še volje. Za novem red se doslej ni zanimal. Saj bi bil sem ter tje že lahko videl kateri od blizo. A bilo mu je toliko za-nje, ko za lanski sneg. Peter von Sratschnigg mu je odprl bil še le oči. In še nekaj. Dejal je bil. Bogastvo omogoča odlikovanje. Te besede so mu še vedno brnele v ušesih. Kaj bi mar res mogoče bilo? Zakaj pa ne? Velik davkoplačevalec je,torej važna podpora države. Resda je pri napovedi svojega premoženja za odmero davkov marsikaj prikril in zamolčal. Kdo to ve? In pa: ali drigine delajo ravno tako? Spomni se doktorja Pičica. Znano mu je, da je dobil visok red. A glavno bi zastavil, da prikriva svoje dohodke, kolikor more. Pa res! Kdo bi bil tako natančen? Saj davčni nadzorniki itako še preveč izvohajo. Bolje razvit sledilni čut imajo, ko najboljši lovski psi. Če je torej, dr. Pičiga mogel biti odlikovan, zakaj bi ne mogel biti tudi on? O, von Srataschnigg to že ve. Ni zastonj bil štirideset let v državni službi. Prav od blizo hoče torej videti kakšne redove ima gostov oknu in preudariti kateri od njih bi se njemu najbolj podajal.

Kaj ko so vsi prostori bili zasedeni. Markerju, ki je stal ob biljardu ter z odprtimi ustmi zrl na imenitnega gosta ob oknu, naroči torej, naj mu prinese črne kave ter jo postavi na biljard. Naročilo je moral dvakrat ponoviti, predno zbudi markerja iz zamaknjena. Drugo znal bi gospod Izidor Fučec ne bil za nobeno ceno stal. Pretežak je bil. Sama od sebe ga je vlekla teža njegovega telesa na stol. Tokrat te teže še čutil ni. Stal je ob biljardu, srebal počasi kavo ter se oziral po mnogo odlikovanem dostojanstveniku. Ko posreba kavo, da si zapaliti viržinko, ter zre dalje zamaknjen vanj. Pravzaprav seveda le v njegove redove. Kmalu namreč gospod Izidor Fučec že ni vedel nič drugega pred sabo, ko oni kos suknje na katerem se je bleščalo v treh vrstah enaindvajset redov in pa oni trak okoli vratu, na katerem je visel dvaindvajseti. Mimo njena je prišel sem ter tje kak znanec iz brloga, ter mu zaklical svoj: Servus! A gospod Izidor Fučec ga še slišal ni. Bil je zamaknjen tako kakor oni menih, ki je čul rajsko ptico peti. Pa saj je tudi on videl odprta rajska vrata. Pred njegovimi duševnimi očmi se razvrsti takšne-le verjetno. On stopi z redom na prsih v kavarno: on, g. Izidor Fučec. Ljudje ostrme. Markerji vsi iz sebe izgube za hip predmet ter odreveni. Ko se zopet zavedo, skočijo okoli njega. Vsi se mu klanjajo do tal. Klanjam se, vaša milost. In Klanjam se, vaš a milost. Tam. Eden mu vzame klobuk z glave, kajti o n vstopi, kakor je to pri veliki gospodi v navadi, pokrit – drugi palico iz rok. Tretji mu primakne stol. Plačilni vpraša z globokim poklonom in medeno sladkim glasom. Kavo, vaša milost. Kaj ne? Ter doda še tako milostljivo, kakor to znajo le markerji, višje stopinje. Kako se vam poda. Čestitam. Kako lepi ste sedaj! Prav zares. On sede,popije kavo, drugi gostje ga med tem ogledujejo in občudujejo. Kdor ga ne opazi sam, tega opozori, plačilni nanj. Ne upajo se ga motivi. Ko je s kavo gotov in si obriše usta, tedaj pa se vrnejo od vsem miz in vseh kotov k njemu, da mu čestitajo in ga blagrujejo: Prvi Peter von Sratschnigg.

Iz teh sanj ga zbudi kretnja mnogo odlikovančeva. Z roko da znamenje, da želi plačati. Trije markerji, ki so gospod Izidor Fučec nakar ali neprestano vanj ter so se ako so bili odpoklicani frčali kar se da hitro zopet na svoje opazovališče zlete po kavarni. V hipu je bil plačilni pri mizici poleg okna. Visoki gost plača, vstane, pripaše meč, dene čepico na glavo, ozre se zmagoslavno po kavarni iz katere so hipoma bila obrnjen vse oči vanj, te odkoraka sredi spoštljivo razmikajočih se gostov počasi a dostojanstveno skozi glavna vrata.

Gospod Izidor Fučec plača sedaj tudi in plane na cesto. Mislil je, da vzame dostojanstvenik izvoščka ter se odpelje. Hotel ga je videti kako bo sedal v voz, potem pa najeti tudi sam izvoščka ter se peljati domov. Od dobrega stanja je bil pretruden, da bi hodil peš.

Na svoje začudenje vidi, da gospod z redovi ni najel izvoščka, temveč da se s sovjim spremljevalcem ubral peš ono pot, po kateri je bil prišel. In glejte čuda! Gospod Izidor Fučec Ne čudi nekake utrujenosti več. Poda se za njim ter mu v oddaljenosti katerih tridesetih korakov kljub pekočemu poletnemu soncu sledi vse do tje, kjer izgine skozi neka vežna vrata. Petindvajset minut je trajal ta izprehod. Seveda bi bilo udobneje peš hojo zamenjati z izvoščijo vožnjo. A v tem slučaju bi redovi ne bili napravili takega vtisa. In toliko ljudi bi jih videlo ne bil. To je visoki dostojanstvenih dobro vedel.

Vračajoč se v mesto, sede gospod Izidor Fučec v prvega izvoščka, ki se mu pripelje prazen nasproti. Doma se popolnoma sleče, si obriše pot s telesa, obleče svoje dolgo nočno srajco ter se zlekne do divanu, doevši se s čisto lahko plato. Predno so pretekle tri minute je smrčal kakor polh. Spal bi bil Bog ve kako dolgo, ko bi ga ne bila ob tri četrt na sedem zbudila gospa Katica Treba je bilo sesesti k večerji. Bila bi ga morebiti zbudila preje, a bila je vesela, da je bil mir pred njim. Z Nežo je delala priprave za prihodnji dan. Le-ta je bila vsa iz sebe. Kaj bi ne? Kuhati za barona. To je ravno toliko, ko da bi imela kuhati za deželnega predsednika samega. On je tudi baron. In kakšen, nikdar ne hodi peš. V sijajni koči se vozi. Ali pa v bleščečem avtomobilu. In baron je baron. Razvajen eden kakor drugi. Njena prijateljica, ki je kuharica pri nekem bogatem tvorničarju je pravila, da je hčerka njenega gospoda dobila dovoljenje hoditi še k gospe deželni predsednici kuhat učit. K gospe baronici. Prav za prav k njeni kuharici, ki dam sto kron plačo na mesec. Sto kron: pomislite! Dobila je to dovoljenje z dvema drugima bogatima meščanskima hčerkama. IZ posebne blagonaklonjenosti seveda. Saj dotične rodbine so si bile tega zveste ter silno ponosne. Povsod so gospe matere o tem pripovedovale ter penasto pristavljale, da se samo tri dekleta uživajo to srečo. Te tri gospice pa so raznašale slavo gospe baronic bolj ko uradni list, kadar poročajo o njenih večernih pojedinah. In pripovedala je. Kaj vse se tam kuha in kako. Kar strmela je Neža. Pravila je tudi, da majo čas to goste enkrat več enkrat manj. Same imenitne gospode. Večinoma groge in barone. Le deželni glavar in župan sta včasih med njimi. Od županove kuharice je izvedela, da župan veliko da na dobro hrano in da je po imenitnem kosilu vselej jako dobre volje: Tako celo, da še njej privošči kako zbadljivost. O včasih tako, da si kar ušesa maši. Kaj zato! Prav poda se mu. Da bi njihov baron ne hodil k deželnemu predsedniku na obede, si še misliti ni mogla. Razvajen bo torej. Razvajen izbirček in nataknjen. Tudi gospa Katica je delila Nežino mnenje. In zato je v kuhinji marljivo pomagala. Sestavila je s pripomčjo Nežino jedilni list. Tri kuharske knjige je vzela na pomoč. Gospa Katica hrvatska in nemško, Neža slovensko. Prva je imela v tacih stvareh precejšnjo izkušnjo iz hrvatskega Zagorja. Ondi so često pojedine.Pri veliki gospodi, pri malomeščanih, pri kmetih. IN okusne pojedine. Najmanj po šest jedil mora priti na mizo. Pri gospodi naposled zmrlina, pri meščanih zakusano sadje, pri vseh treh še črna kava. Da, tudi pri kmetiških pojedinah, kajti po njej se silno lahko pije. Saj.

Nije nikad Zagorac prodal kaplje vina. S njime ga je popila njegova družina. Gospa Katica in Neža se zjedinita na osmih jedilih. Med temi par mrzlih, ki so se dale pripraviti dan preje. Vrhu tega naroči gospa Katica v slaščičarni lepo oblikovano zmrlizlino.

Ko bi tudi ne bila vedela, da njenega moža večerja vselej jako mika, bila bi ga zbudila že za to, da mu poroča o vseh kuhinjskih pripravah. Saj ima pogosttiti prvega gosta v svoji hiši. In plemiča!

Gospod Izidor Fučec je bil njenega poročila jako vesel. Bil je eden onih ljudi, ki velikojedo. In rajše kaj dobrega ko slabega. Tudi je gospa Katica bila vsa ljubeyniva. Pričakoval je sitne, nataknjene.

Vse je takohitro prišlo, pravi med večerjo svojemu soprogu, da ta še vprašala nisem, kdo je najin juteršnji gost.

Imeniten človek, odvrne gospod Fučec. C. K. ravnatelj. In učen, oh, učen. Videla boš.

Pa saj mi napravi jutri dopoldne obisk. Ni mi bil še predstavljen,pripomni na to Katica, kateri je doma med kopališčno sezono bila predtavljenih cela vrsta gostov in je to smatrala za jako imenitno. Tudi je sprejemala ob takih dogah v svoji vili mnogo obiskovalcev. Vedela je torej da spada to k dobremu obnašanju.

Gospoda Izidorja Fučca je poplašila ta Katičina pripomnja. Malo časa je poznal Petra von Sratschnigga. Po njegovem obnašanju pa je vendar sodil da njegovega obednega obiska ni pričakovati.Iz zadrege ga reši naravni nagon samoobrambe.

Gotovo, odvrne jej. Silno izobražen mož je. A ko bi ga obilni opravki zadržali? Saj več. C. K. Ravnatelj. Ti ljudje imajo vedno polne roke posla.

Doležu mu. Sam s seboj je bil zadovoljen, da se mu je ta laž tako znamenitno posrečila.

Da veš, Neži sem rekla, da je baron. Imenitnejše je to. Da se mi ne izdaš! Pripomni še Katica.

Le brez skrbi bodi, potolaži jo.

Drugo jutro se takoj ob desetih gospa Katica obleče v pražnjo obleko. Vsak v svili je bila in v krajkah. Ko je nadzorovala dela v kuhinji, se ni približala ognjišču in ne mizi. Le od daleč je dajala svoje ukaze. Da se ne zamaže. Od časa do časa je šla skozi okno salona pogledat če gospod plemič že prihaja. Vsakokrat, kedarje zapelo električno zvonilo je tekla v spalnico. Iz nje je hotela milostno stopiti v salon, kamor je Neži naročila, naj pripelje gospoda barona. A nič. Jedenkrat je bil listonoša, drugokrat pekovski deček, ki je prinesel fino pecivo, tretjič čevljarski vajec z Nežinimi poddelanimi čevlji. Čedalje je vnemirjenejša postajala, kajti čas je potekal. Dvanajsta ura se je približevala. In gosta ni bilo od nioder v tako neizogibno potrebni obisk. Res mora biti silno zaposlen, potolaži se naposled gospa Katica, kajti da bi plemič bil tako zarobljen, tega si nikakor misliti ne morem.

V tem, ko je gospa Kataica bila ko na žerjavici jo je prevevala taka vznemirjenost, sedela sta naša dva znanca mirno v kavarnji, čitala časnike ter se semterja tudi kaj pogovarjala. O pol dvanajstih zvabi von Sratschnigg gospoda Izidorja Fučca zopet s sabo na izsprehod. Tokrat kreneta v Zvezdo. Gori in doli hodita po enem samotnejših drevoredov. Nju pogovor se je sukaj okolo včerajšnjega doživljaja. Gospodu Izidorju Fučcu pa je še nekaj vrtelo po glavi. Zdelo se mu je, da včerajšnjega pogovora v kavarni nista zaključila.Zdelo se mu je, da ga je von Sratschnigg pretrgal prezgodaj. Zdelo, da ima o stvari o kateri sta govorila, še kaj povedati. Da je šelpo obedu v kavarno k Slonu občudovat moža z dvaindvajsetimi redovi je zamolčal von Sratschnigg. Zato tudi le-ta ni bil mnogo več govoril o redovih, dasi je imel pripravljeno o njih že celo predavanje. Gospod Izidor Fučec dobi vendar kaj kamlu priliko, napelje pogvoro zopet na oni drugi predmet.

Kaj sem že mislil, pravi, ko namenoma nekolikozakašlja ter se ustavi trkajoč v vso sliko, ko da si prizadeva spraviti pljunek iz grla. Včeraj ste dejali, da ste tudi vi vihteli bič nad Slovenci. In vendar ste Slovenec in se sedaj zopet čutite Slovenca. Kako vam je to bilo mogoče?

Kako mi je to bilo mogoče? Odvrne Peter von Sratschnigg. Slovenci ali če hočete moji rojaki naučili so me tega. Da oni sami. Če pridodaste k temu še skrb za službeno napredovanje, umeli boste to.

Poslednje razumemem,prvo pa mi je nedoumevno. Ker je, če bi bilo res, gorostasno.

In vendar je res. Če preres. Seveda: biča ne smete vzeti doslovno. Saj veste. Vem, da ga tudi vzeli niste. A vprašam vas: morete-li si misliti hujšega biča, ko če vas, kedal stopite pred-me v urad, dasi vem, da ste Slovenec, ošinem s tujo govorico? Kdo pa je še dandanes pravi Slovenec? Oni, ki ne zna nemški.

No, no, ugovarja mu gospod Izidor Fučec. Kolikor jezikov znaš, toliko ljudi veljaš.

Ta modrost, zavrne von Sratschnigg. Velja samo za zavedne in samo zveste ljudi. Saj veste, taki pa Slovenci niso. Skoro vsi brez izjeme.

Pač sodite prehudo, drzne si mu oporekati zopet gospod Izidor Fučec.

Bežite no! Kaj veste to vi, ki ste Hrvat? Jaz trdim, da je pravi Slonece samo oni, ki ne zna nemški. Ker pa je šolstvo pri nas tako uravnano, da mu je glavni namen širiti znanje nemščine, najdete take ljudi samo na kmetih. Sedaj pa pomislite. Ugog kmetič pride v urad. In vi zarohni te po nemško nad njim. Zarohnite, pravim,kajti vljudna govorica s strankami ni priporočeljiva. Višji nimajo tega radi. Saj veste. S slovenskimi seveda. Ne bode-li kmetič čutil, da sta ga ošilili z bičem, kakor ošine gospodar kedar je slave volje psa? In pes zleze ponižno pod klop. Od ondi zajavka. Kmetič pa se vsede na klop in še le žez dolgo časa si morebiti upa prav po pasje ponižno prihuljiti se k vam, boječ se, da vas s svojo sloensko govorico zopet ne razburi, ali da ga sploh razumeli ne boste. V tem pa vidi pristopiti k vam Slovenca, ki se je bil naučil nemškega jezika. Morebiti celo prvaka katerega je čul častno javno govoriti ter se zavzemati za pravice našega jezika v uradnih. Rohneti celo vlado zaradi zapostavljanja tega jezika. In tak človekpristopi ponićno k vam ter vas nagovori po nemško in vi ste polniprijaznosti do njega in kramljate z njim v nemškem jeziku, koda sta najboljša priajtelja. Ni-li to zopet ostro ošinenje z bičem ondi ob strani v strahu in trepetu čakajoče Slovenca? Resničnega Slovenca, ki nemški ne zna.

Kar tu o prvakih pripovedujete, tega ne morem verjeti, reče mu gospod Izidor Fučec. Zopet v besedo.

Ne morem vejeti! Očita mu Peter von Sratschnigg oblastno, ne morem verjeti! Marsikaj je na svetu, kar človek težko verjame. Pa je vendar-le tako. V tej zadevi imam jaz izkušnje. In zagotavljam vam, da je tako. Nobenega prvaka ne poznam, ki bi s cesarskimi uradniki občeval drugače ko po nemško. Pri sodišču se še kedaj, a le z uradnikom o katerem ve, da je slovenskega narodnega prepričanja. In če je poleg, sloenska stranka, katero zastopa. Sicer tudi s temi govori nemški. Dejal vam bo, da zato, da g pri predstojnikih ne spravi v slab sloves. Kajti ti so vsi nemškutarji ali pa Nemci. In da so nemškutarji hujši od Nemcev, je snano. S političnim uradnikom ali z radnikom kake druge stroke ne bo pod noboneo ceno izpregovoril sloenske besede. Samo, da vidi uradniško uniformo, pa je vrag vzel njegovo znanje slovenščine.

Na Štajerskem ste služili, pripomni gospod Izidor Fučec. Morebiti je tam res tako. Na Kranjskem gotovo ne.

Pojdite, pojdite, pravi živahno von Sratschnigg. Jajce je podobno jajcu, prvak prvaku, tudi Kranjski niso nič boljši. Radikalni so le, dokler ne pridejo s kako univormo v neposredno dotiko. Kedar pridejo, pozabiljajo tudi oni slovenščine. In ker je še najblaše pozabljaljo svojega človeškega dostojanstva, svojega ponosa. S čem neki razodeva človek svoj ponos bolje ko da se ponaša z najdražjim svojim zadkladom, s svojim maternim jezikom? Dejal sem vam, da sem postal nemškutar. Saj veste. Iz službenih obzirov. Pekla me je zaradi tega vest. A prav za prav imajo me prvaki na vesti. Ko bi se oni dosledno posluževali slovenskega jezika bi bil le-ta pri uradnih predstavnikih v večji veljavi. Ne zmrdovali bi se nad njim. Pa tudi na podrenee si uradnike bi ne pritiskali več v odpadniškem smislu. Oni bi se lahko čutili Slovence. Začutili bi se, ko bi med sebo in s strankami občevali slovensko. Občevali pa bi, ko bi se nemškega jezika sposobni, zlati višji izobraženi Slovenci, v državnih uradih, na svoji zemlji dosledno posluževali slovenščine. O kako lahko bi bilo to! Vsaj je zakon v tem oziru na njihovi strani.

Pritrjujem vam poseže gospod Izidor Fučec vmes. Samo presplošno to trdite. Izjeme so gotovo. Jaz poynam dvoje prvakov. Dokler nisem bil oženjej sem imel svojo večerno gostilniško družbo. Tudi ona dva sta zahajala va-njo. Svojo glavo stavim, da sta onadva tudi glede rabe svojega maternega jezika pred uradi tako radikalna, kakor sta radikalna v javnosti.

Izjeme dopuščam. A sešteti bi se zamogle na prste ene roke. Prenapeteže imenujejo take ljudi. Saj veste – padata-li vaša dva znanca med te prenapeteže, ne vem. Morebiti vsekakor pa je navarno zastavljatia glede tega svojo glavo. Bojim se, da vam ne stoji nič več tako trdno na tilniku.

Sedaj zazvoni poldan. Nataknjeni ste, pravi gospod Izidor Fučec. Prvaki vam, kakor vidimo leže v želodcu.

Napačna trditev je to, ugovarja von Sratschnigg. Ne samo prvaki in le-ti ne, ker so prvaki, temveč vsi oni Slovenci, ki so bili krivi, da je iz mene, nekdajprepričanega Slovenca, moral postati nemškutar. Saj veste. Moral!

Tem huje, odvrne gospod Izidor Fučec. Še več jih je torej. Hitiva, da dobite v želoced kaj druzega kar vas spravi vsaj v dobro voljo.

Peter von Sratschnigg se sedaj zadovoljno in pričakovanja polno nasmehne. Oba zavijeta proti gospod Izidor Fučec s ključem, kateri je vedno nosil pri sebi, dveri predstobe svojega stanovanja, prihiti jima pražnje oblečena Neža nasproti in kriči že od daljče.

Ponižno lubim roko, gospod baron. Na to poseže po njegovem klobuku in dežniku.

Baron! Misli si von Sratschnigg sam pri sebi. Gospod Izidor Fučec si je vzel k srcu moje pripovedovanje o nečimernosti plemstva. In nehote se je vzravnal, da je bil videti še bolje potegnjen. Prosim vas. Pri baronu začenja človek!

Neža hiti odpirati salonske duri in oba prišleca vstopita. Gospod Izidor Fučec povabi gosta naj sede ter setudi sam zavali v široko kreslo, da le-to zaječi pod njim. Treba jima je bilo čakati pet minut,predno je vsotpila gospa Katica. Bila je nekoliko razžaljenja ker je j gost ni napravil obiska. Poleg tega je bilo teba varaovati dostojanstvenost. Komaj vstoplemu vendar ni mogla hiteti nasproti. Misliti bi mogel, da smatra za posebno milost, da je prišel. Ne, ne! Mislosti deli danes ona. To naj bo gostu očitno.

Iz tega razloga stopi konečno v salon, odprđa pred sabo oblastno obe krili vrat naenkrat, s ponso vzdignjeno glavo, katero le ona lahko nakloni, ko vstane gost in stori par korakovproti njej. Gospod Izidor Fučec jej ga predstavi. Z izbrazom obraza v katerem se je zrcalila skrajna nečimernost in prevzetnost, poleg tega pa milostnost površno izpomikane ženske, mu pomoli roko. Pričakovala je, da jej jo poljuubi in imela je za ta slučaj pripravljen pozdrav »Dobro mi došli!« Peter von Sratschingg ne izpolni njenega pričakovanja pač pa posežepo njeni desnici ter jo kreko stisne v svoji. Zarobljenec. Gospo Katico strese mraz. Z roko mu da znamenje, naj zopet sede in začne se med vsemi tremi pogovor, kakšrni se dandanes tako često vrše v naši izomikanej družbi. Polni zadrge in neiskrenosti. Priučene konvenvcijalne fraze brez pomena, brez iskrive udhovitosti. Katica si ogleduje v tem svojega prvega gosta v novem domovju. In še bolje jo stresa mraz. Za Boga? Zavratanico natrgano in ovratnik zamazan. Inrokavica, katero vleče s svoje levice! Ko da jo je namazal bil s salom. Tidonc!

Iz zadrege reši vso trojico Neža, ki odpre v sobi na nasprotni strani vrata na stežaj ter javi: Gospa, obej je pripralvjen.

Izvolite, pravi gospa Katica ter vzdigne svojo desnico, ko da pričakuje, da jej gost ponudi levico ter jo peleje k mizi. A Peter von Sratschnigg takih ceremonij ni bil vajen. Zato stoji ondi, ko danečesa pričakuje.

No, pojdimo, opominja gospod Izidor Fučec.

Pa, pojdimo, odvrne jezljivo gospa Katica ter stopi ko da jo je kaj pičilo, proti vratom, katere je bila odprla Neža. Von Sratschnigg in gospod Izidor Fučec jej sledita skozi njen budoar v obednico.

Ob okusno pogrnjeni s sveticami in srebrnimi nastavki bahato opreljeni mzi osadi gospa Katica Peter von sratschnigg sebi na desno. In začne se en onih obedov, pri katerem imajo vsi izboren tek ter po enej jedi poželjivo čakajo, da pride na mizo druga. Peter von Sratschnigg je jedel ko mlatič. Od vsakega jedila je vzel po dvakrat , če ne po trikrat. Pri tem je vsako jed silno hvalil. Zatrjeval je vedno, da bi je tako okusno ne znali pripraviti v najboljšem hotelu. Gospa Katica. Je postala vsled tega boljše volje. Banalnosti, ki tiči v takih pohvalal ni čutila. Laskalo jej je. In vselej je pristavljala. Po mojem repeptu. Pod koncu obeda je bilo s sovjim gosto že zadovoljna. Kaj bi ne? Raznesel bode sloves o njenej gostoljubnost in pohvalo nje kuharske umetnosti po mestu. Prav pridno mu je točila rana vina, ki so prehajala na mizo. Peter von Sratschnigg ni spadal med abstinente. Bog ne daj. Nauk o vzdržnosti od pijači jezdel se mu celo pregrešen. Bog je vse dobro ustvaril. Sam je tako dejal, kakor nas uči sveto pismo. Lastna hvala se sicer po tleh valja. A kdo naj bi ga bil sicer pohvalil, ker takrat še nikogar ne svetu ni bilo? Tudi ta poslovica za ta slučaj zato nemore veljati, ker je kasnejšega izvora. Pa naj bi se ga čloek branil? Nehvaležno bi bilo to. Peter von Sratschnigg ni hotel biti nehvaležen. Nalezel se ga je bil polagoma tako, da se mu je njegova sokrivica jela zopet izpreminjati v kri. To pa je povzročilo, da je gospa Katica ko mu je natočila prvi kozarec šampanjskega, zgrabil za desnico ter jej pritisnil nanjo prav krepak poljub. Gospa Katica je bila premagana. Popolnoma zanj pridobljenega pa, ko je vstal ter jej z navdušenimi besedami, katere mu je polagalo na jeik obilno použito vino, napil. Dražestno vilo jo je imenoval, ki se je preselila iz vinogranega Zagorja med Slovence, da jim še le ucepi spoznanje o najleši kreposti, katera more dičiti pravega Slovana: o gostoljubnosti. In srečnega se je imenoval, da je prvi deležen njene gostoljubnosti, katero je prav kraljevska, da prav kraljevska. Vsaj je pa ona tudi res kraljica lepote, ki tako sijajno vlada v kraljestvu sreče. Tokraljestvo sreče, da je stanovanje gospoda Izidorja Fučca po gospej Katici je bilo. Ko so vstajali od mize, da gredo nazaj v salon popit črno kavo, povžit par kozarkčkov likerja in oba gospoda kadit kako izbrano havansko smotko, zavesila se mu je že sama ob levico ter pritisnila tako tesno k njemu, da je njegova sokrvica za trenotek res postala zopet kri. Ker sta se ob črni kavi von Sratschnigg in gospod Izidor Fučec spustila zopet v politiko in se prvi zaradi tega ni več toliko zmenil za-njo, vstala je Katica,podala mu v slovo roko, katero je v njem tičiči alkohol zoper poljubil, ter se podala v spalnico, da si odpočije na lovorikah, ki jej jih je bil spletel Peter von Sratschnigg. Naša dva znanca sta govorila o vseh mogočih stvaren. Največ seva o redovih. In Peter von Sratschnigg je prodajal gospodu Izidorju Fučcu vse svoje, sicer ne ravno obširno znanje o tej stvari. Zagonetno je ostalo obema, odkod je nju včerajšnji vzoremogeldobiti tako veliko število redov. Saj tako je ugotovil von Sratschnigg. Jih marsikako vladaj nima toliko.

Gotovo se je moral silno nastavljati in je vedno bil poleg, kedar se je bila kaka kronnana glava od kodei prikazala.In pa tako, da ga je morala opaziti. Gospodu Izidorju Fučcu vo ostale le besede živo v spominu. predno sta se ločila se je dogodilo nekaj jako važnega. Nekaj tacega, zaradi česar je gospa Katica kasneje prav hudo obžalovala, da ju je bila pustila sama. Gospod Izidor Fučec ni bil od svoje poroke sem več v brlogu. Ostajal je po večerji doma ter hodil svojo Katico vred spat. Pred tem sta se pogovarjala, gledala skozi okno ter delala opombe o ljudeh, ki so vrveli po hodnikih mimo hiše. Gospod Izidor Fučec pokazal je svoji Katici sedaj tega sedaj onega ter jej imenoval njegovo ime. Skoro vse imeninejše osoe v mestu je poznal po videzu. In vse, kar se je o njihovem zakulisnem življenju in skritih dogodkih pripovedovala. V brlogu se je govorili o tem vedno na dolgo in široko. In izvedelo se je vedno kaj novega! Seveda vedno kaj prikantnejšega. Ali je bilo res, ali le dobro izmišljeno, ni oprašal nikdo. Verjelo se je. In okolo včasih okolo človeških, v gosto zaraščenem grmičevji stoječih nag kača, ne da jo opazi. Prav tako se je godilo tudi že nam tacih mož. Vse take stvari čula je bila Katica iz ust svojega soproga in prav všeč jej je bilo to pripovedovanje. Tudi ona je imela ono splošno človeško slabost, ki se vedli, ako so o drugih govori slabo. In ni se spomnila, da bi se zli jeziki mogli kedaj polotiti tudi nje ter jo smešiti, opravljati, obrekovati, ne da bi zato izvedela.

Po takih okenskih pripomnjah, zgodilo se je semtertje, da je Katica očitala svojemu soprogu zakaj je nikjer ne upelje. On je bil sovražnik sovražnih ceremenoj. Udobnosti je bil vajen od mladosti. Postala mu je zakon življenja. Zato se je izgovarjal Katici kakor je vedel in znal, jo tolažil, da se bo že še zgodi, ko pride doba geldališča, koncertov, plesov, društvenih zabav. Inpolagoma so nastajali med zakonskima prepirčki. Huzdega sicer ni bilonič. Pač pa takšne domčae zabavice pri katerih je odkazana ženinemu jeziku glavna uloga. In udal se je vedno on, obljubivšči jej, da jo kar najpreje popelje na izsprehod po drevoredih, da jo predstai ženem svojih znancev. A kadar ga je Katica na takšno občljubo spomnila, je postal vedno poizvošča, češ, da hoditi zaradi poletne vročine ne more in vozila sta se po mestnih ulicah ali pa sta se peljala kam v okolico. Po mestu je bilo Katici še nekoliko všeč. Marsikdo se jima je odkril. Veljalo je to gobatinu? Katica odzdravljala je vedno prav milostno. Ko da pozdravi veljajo le njej. In opažala je, kako se ljudje ozirajo za vozom. Očividno da le zaradi nje. Bila je, kakor vsaka ženska. Mislila je, da se svet vrti okoli nje in le zaradi nje. Vonje na kmete jej niso posebno ugajale. Saj je preživala leta in leta na kmetiji. Ondi jej je še le kopališčna sezona prinašala razvedrila. Zaradi gospodskih gostov, ki so jo spominjali v mestnih šolah je prećivela maldostni.

Ta večer je imela Katica ostati sama doma. Prvič po svoji poroki. Gospod Izidor Fučec bolje vinjen kot ginjen, pripomni namreč svojemu gostu, da bi ga želel enkrat vpeljti v večerno odružbo v brlog. Ondi da se seznani z imenitnimi ljudmi. Zlasti tudi s prvakoma o kateirh je bilo dpoldne govora. Petru von Sratschniggu je bilo to zelo vešeč. Bil je poln alkohola. Iz dosedanjih izkušenj je vedel, da se opoldanski vinski duhovi preganjajo najlaglje zvečer s pivom. In gospod Izidor Fučec mu je pravil, da točijo v blogu izvstno pivo. Prime ga zatorej koj za besedo. Še drevi da gresta tje. Njegov gostitelj se sicer tega ustraši. Zaradi Katice. Bil bi jo moral prej nato pripraviti. Ker je ni, bode ogenj v strehi. A Peter von sratschnigg je dobil tak vpliv nanj, da mu ne more odreči. Slabost bi bila to. Zato mu seže v roko. Dobro. Še nocoj pojdeta ob osmih se sestaneta v Zvezdi.

(85 strani)

7. v Brlogu – Posledice kroka. – Tipanje po poti k velikemu cilju.
VII. Kako je gospod Izidor Fučec od spoznanja prišel k praktičnim korakom.

Pri večerji je bil pogovor o opoldanskem gostu. Gospa Katica ga je hvalila, češ, da je vrlo olikan in vljuden človek. In učen. Samo prestar se jej je zdel. Ljubče bi jej bilo, ko bi bilprvi nje gost mlad. A možu, ki ne ve kaj se spodobi se odpusti tudi starost.

Takšna pohvala zbudi gospodu Izidorju Fučcu: pogum. Odkar je bil vstal od popoldanskega počitka je bil v skrbeh, kaj bo kedaj jej pove, da pojde po večerji od doma. Še le šest tednov je bil oženjen. V tem času je vsak zakonski mož v oblasti svoje žene. Naj si bo sicer najkrepkejše volje. Nikari že mehki gospod Izidor Fučec skoro žal mu je postalo, da je von Sratschnigg segel v roko. Ni mu bilo mogoče najti besede, da naznai to soprodi, ne ugodnega trenotka za to naznailo. Gospa Katica mu je prišla nenadoma sama na pomoč. S vojo hvalo s svojimi naštevanjem von Sratschniggovih vrlin.

Vidiš, sedaj mi prihaja v spomin, poseže jej pohlevno v besedo, da me je pohvabil za večerji na pivo v brlog.

Kaj? Vpraša Katica z onim zategnjenim glasom, ki izraža začudenje in nevoljo obenem.

Razumela bodeš, pravi gospod Izidor Fučec, nekaj smeleje, da mu nisem mogel odreči. Tako omikanemu in vljudnemu moču, takemu ...

Le kar molči! Zavrne kratko gospa Katica. Olikan in vljuden! Kaj pa še. Zraobljenec in požeruh je!

Pa saj si sama dejala ... ugovarja gospod Izidor Fučec.

No, kaj sem dejala, hiti gospa Katica. Da je zarobljenec in požeruh. Ali nisi videl, kako je jedel? Vedno je hvalil in vse. Samo, da je po dvakrat na krožnik nakidati mogel. Da, še celo pi trikrat. In veš, kaj je dal Neži, ko je odhajal. Še toliko ne, kolior je za hotom črnega. Zarobljenec. Pa še za barona sem ga napravila. Seveda je ona zaradi tega pričakovala baronsko napitnino. Potem pa tako-le! Da jo potolažim, sem morala jej sama dati dve kroni mesto tvojega – tovjega – no, tvoječa – Sračenika!

Gotovo je pozabil, skuša ga ospod Izidor Fučec opravičiti.

Pozabil, da pozabil. Seveda je pozabil. Kdor nima, lahko pozabi. In sedaj praviš, da je tege na pivo povabil. Pojdi,pojdi. Verjam, da te je povabil. A na račun tvojega denarjnika. Tak-le plemič von- von – Sratschnigg, hoče jej pomagati soprog.

Kaj pa še V. Lačenbergar, hotela sem reči. Beži no, Sračnik! Oba sta jednaka: ti in on. A, veš, še sem jaz tu. Jaz pa nisem kakor vida. In pravim ti, da nocej ne pojdeš od doma.

A, pomisli, besedo sem mu dal, segel mu v roko, pokusi je zopet omajati gospod Izidor Fučec.

To-li mar meni ni, si dal. In nisi-li mi tudi segel v roko? In še pred oltarjem, zavrne ga gospa Katica.

Sedaj se zgodi čudo. Ko vlsed necega navadnenja se spomni gospod Izidor Fučec poročnega obreda. S pogumom, ki mu ga vsaj njegova soproga ni priposovala jej odvrne ji:

Tudi ti si mi dala besedo ter mi segla v roko, da mi bodeš pokorna. Še več. Ne veš-li, da je župnik izrekel besede: žena mora možu podložna biti? Kaj pomeni to? Da semjaz dospodar in da me moraš ugobatia.

Sedaj je bilo Katici preveč. Kako tudi ne? Saj je čutila, da se jej izmika oblast nad možem. Najnesrečenjši trenotek v življenju vsake omožene ženske je to. In kar je najhuje: ona čuti, da je to čisto naravno, opravičeno, da: samo po sebi umevno. Spusti se v jok. In ihte mu v pretrganih zlogih očita, da je okrutnež, da jej je žal, da tega ni prej vedela, da njen rajnik ni bil takšen, da jo je ljubil-, da res ljubil, da on – gospod Izidor Fučec ne ve kaj je ljubezen, da jo še v grob spravi.

Kaj vem, kaj še vse. Pričakovala je silnega vtisa na svojega moža. A, glejte čuda. Le-ta se je splazil po tihem v prdšobo in ko je Katica vzela robe izpred oči, s katerimi si je brisala v potokih deroče solze, opazi naenkrat, da ga ni več pri mizi. Hipoma jo mine jok in prime jeza. Prec skoči v predsobo, a gospod Izidor Fučec je bil že skozi vrata. Kasneje nekoč jej je dejaj, da joka ne more prenašati. Kakor v zasmeh. Okrutnež. One je vrniša se v obenico pogledala skozi okno ter ga opazila, kako je po hodniku počasno ubiral pot v – mestne daljave. Še celo to se jej je zdelo ko se je krokan vrnil nazaj, da mu je okoli usten poigraval smeh zadovoljstva.

Peter von Sratschnigg. Ga je že čakal v Zvezdi. Brez obotavljanja se podasta oba v brlog. Toje bil ondi halo, ko vstopita. Vse je vzklikalo gospod Izidor Fučec eden to, drugi ono. Da je še dolžan plačati samčevino. Da ni lepo, da se je poročil, ne da je prej svoje prijatelje obvestil. Zakonska poveka je bil pozdrav iz ust vrhu mize v kotu sedečega moža onega istega, ki so ga videli v kavarni v družbi gostaz jirharstimi hlačami. Da so ga smatrali izbuljenega. Da so čutli, kako zelo tiči v ženini oblasti. Da je pravo čudo, da ga je še pustila venkaj. Žolna vpraša ga celo do kedaj ima dvoljenje izostati. V splošnem hrupu še opazili niso, da je vstopil še nekdo z njim. Šele, ko se hrup vsled zagotovila gospoda Izidorja Fučca, da mu nikakega dovoljenja trea ni tilo in da pojde domov, kedar semu poljubi, se hrup polože.

Saj sem dejal, da je junak se oglasi gostilničar. Ali vam nisem djeal? Vpraša omizje, želeč pritrdiltve, da se gospodu Izidorju Fučcu prikupi. Nikdo od omizja ne odgovori, ko da njegoivh besedi čuli niso.

Ko pride gospod Izidor Fučec do besede predstavi svojega tovariša. Vsi mu segajo v roko ter imenujejo svoja imena. Med zobmi seveda. Kakor ob takih prilikah vedno. Tao da jih ni mogoče razumeti. Le gost vrhu mize ne pove svojega imena. Smatral je, da mora vsakemu znano biti. Od dalječ iztehgne milostno svojo roko ter da von Sratschniggu konec svojih prstov pozdrav. Njegov sosed naznani njegovo ime in potem svoje. Bila sta prvaka o katerih je bil dpoldne v Zvezdi pogovor med našima gostoma. Peter von Sratschnigg sede poleg svojega tovariša k mizi, poseže v notranji žep svoje suknje, potegne ven nekaj vizitnic ter jih po svoji nam že znani navadi začno deliti med člane omizja. Ko prvak vrhu mize vrže malomarno oko na vizitko, se obrne k Petru von Sratschniggu z besedami:

Kje vaj je pa ujela ta-te konska pokveka, gospod ravnatelj?

Te besede so bile izgovorjene po nemško. Naša dva gosta se spogledata. Gospod Izidor Fučec spozna, kako le preveč opravičena von Sratschnigga je bila dopoldanska trditev. Le-te ga dirne neprijetno vprašanje samo. In ust tako slavnega moža je pričakoval kaj druzega. Zato mu je bilo všeč, da se oglasi koj na to drug gost ter ga nekako odveže potrebe odgovora. Bil je to Žolna. Obrnil se je – tudi po nemško – k njemu. Vuradnem tonu. Iz izrazil je prepričanje, da postane gospod ravnatelj stalni gost omizja, katero bode to čast, ve, delo dostojno ceniti. Zlasti še zato, ker je gospod von Sratschnigg upeljal gospoda Izidorja Fučca. Nasmešljivo je naglasil obe imeni. Peter von Sratschnigg je opazil to prav dobro. Najraje bi bil odgovoril zbadljivo. A premagal se je. Zato odvrne s par slovenskimi besedami, da mu je njegov tovarišh pravil o dobrem pivu, ki se ondi toči. Oba gosta, ki sta ga po neško ogovorila, ga sedaj pogledata, ko osmo čudo sveta. Von Sratschnigg pa govori slovensko.

Sedaj preide zabava v navadno nevezanost. Gospod Izidor Fučec postane tarča dobrih in slabih dovtipov. Nekateri so bili precej debeli. Vsi pa so se več ali manje tikali njegovega zakonskega življenja. Očitalo se mu je tudi, da svojo ženo le preveč skriva. Ko je pošlo tozadevno gradivo pride pogovor na druge stvari. Kar čudil se je Peter von Sratschnigg kaj to omizje zabava in v kakšošnem tonu se vrši pogovor.

Prvak konci mize prinese nov življenj – va-njo z besedami: Ti, gospod Fučec, prav zdi se mi, da sem te včeraj videl v kavarni pri Slonu. Takole od daleč. Praivli so mi pa da si bil ves zamaknjen v redove. Kaj ne, mikali so te. Kako bi se ti postaljal, že samo z ednim redom pred ženo, pred ktero se s čem drugim postavljati ne moreš. In tam jih je bilo veliko.

Gospod Izidor Fučec zardi. Drugokrat bi se za take besede še zmenil ne bil. Sedaj jej bil vsled von Sratschniggovih pripovedovanj in razlaganj v čisto drugačnem razpoloženji. Red na prsih se mu je zdel višek časti in sreče. Vso noč je sanjal o samih redovih. Iz zadrege ga reši nekdo iz družbe, kizabavljaču odvrne.

Kajpa ti sam? O le nikdar se ne delaj, ko da te stvar ne zanima. Le glej, prijatelj, gumbnico imaš prazno. Pa bi se ti njej kak križec prav lepo podal.

Recite kar hočete, sedaj otrese prvah ... tak le red je pa vendar lepa stvar. Stavim, da bi se ga nikdo iz vas ne branil. In ti, kislica. Obrne se proti zafrkovalcu, ali misliš, da mora moja gumbnica res ostati vedno prazna? Tako kaor tvoje? Staviva, da bo mojo preje dičil križec, ko tvojo prijatelj, odvrne preširno oni.

Ne stavim. Lahko bi stavo izbugil. Saj se utegneš obesiti na suknjo križec odmolka, s katerim moraš vsak večer moliti z ženo rožni venec. In še lpo na kolenih v tem ko ona sedi v kreslu. Že vemo, kak siromah si. Kakor sveti Aleš. Še pod zemljo te spravi in s tvojim lastnim pogrenim vozom popelje iz mesta. Pravi ob krohotu vsega omizja prvah. Le von Sratschnigg se ni udeležval splošne dobre volje. Prav domač ni bil še v tem ozračju. Nekako tesno mu je bilo. Edino kar mu je bilo vešeč je bilo prepričanje, da vsi členi družbe, kakor je bilo vidno njemu enako spoznavajo veliko vrednost redov. V tem so ga potrdili še bolj nadaljnji pogovori, ki so se vodili izključno le okoli tega predmeta. On se v pogovore ni vtikal. Samo poslušal je. Durgi prvah je skušal vrenost takih odlikovanj zmanjševati. Trdil je, da je narobe svet, ako se na jedni strani pri šolski deci odpravljajo darila za odlične uspehe, na drugi strani pa odraščenemu dele redovi. A umevanja za to svoje modrovanje ni našel. Ugovarjali so mu, da je to vse kaj drugega, da so se šolska darila in redovi primerjati ne dajo.

Prav imate, vzklikne očividno razžaljen, da mu ne puste njegove veljati, šolska darila so dobivali učenci, ki so jih zaslužili; redove pa dobivajo včasih ljudje, ki če sami ne vedo zakaj. Ali ni tako dr. Pičiga? Pa še več drugih bi vam lahko naštel.

Sedaj je bil smeh na njegovi strani. Saj jih je bilo tudi me njimi, ki so si redove želeli. Moebiti sploh ni bilo nikogar naprotnega mnenja. Celo primerjalec s šolskimi darili ne. Smeh je nastal zaradi imena, ki ga je bil le-ta vrgel med nje. In jel je sedaj eden, sedaj drugi vleči svzi zobe. Gospoda Izidorja Fučca sedaj že nič ni tako zanimalo ko redovi in kar je bilo z njimi v zvezi. Zato je zvesto poslušal. In izvedel je, da je dr. Pičiga bil odlikovan z visokim redom. Soglasno mnenje vsem je bilo, da samne ve zakaj. Nekdo iz družbe je trdil celo, da je dr. Pičica nekemu znancu, ki ga je srečal na ulici mu čestital ter ga naposled v svoji prostodušnosti vpršal: Zakaj ste bili pa odlikovani, gospod doktora? Po kratkem premišljanji, ozrši se proti nebu, ko da kliče od odnod razsvetljenja, odgovoril: Ne vem. (Seveda je bilo to le mestna govorica. Izmislil si jo je nek hudomušnež. In šla je po mestu na veternih krilih. Ker je imela zrno resnice v sebi je zbujala veseljaško odobravanje. Takotudi v tej družbi. Vse se je smejalo. In govor o redovih se je nadaljeval. Trdilo se je, da včasih komu prileti red zato, ker ima krepko vzbočene prsi insuknjo takonarejeno, da je na prvi pogled vidno, kako lepo bi se na njej podal. Treba je samo, da se s to sunjo o pravih prilikah nastavlja. Nekaterih da to dogro znajo. Saj se v mestih skozi katere potuje veliko kronanih glav, najde želeničnih vratarjev, ki imajo vse prsi pokrite v koslajnami in križci. Nastavljali so se znali in križci so frčali na suknji.

In pa oni gospod, pravi gost, ki to pripoveduje, ki je včeraj zbudil pri nekaterih iz vas toliko občudovanja. Mislite-li, da ima za vseh dvaindvajest redov zasluge? Kaj pa še! Nastaljati se je znal. Ztao pa tudi nosi toliko špinačnih redov. Nov izraz za gospoda Izidorja Fučca. Ni ga razumel. A toliko je zganil, da morajo to biti redovi in križci menje rste. Bržkone vladarjev kakih malih državh. Mislil si je pa da bi se njemu tudi tak red dobro podal in da bi ga celo pripovedovalec sam ne odklanja. Če grozdje visi previsoko, je kislo.

Precej kasno v noč poslovita se gospod Izidor Fučec in Peter von Sratschnigg. Od družbe. Pri ne da bi ne čutil debelih zabavljic na svojo zakonsko pokorščino in dvomljivo dovtopov ki so se tudi tiakli zakona. V slovo je moral obljučiti, da za izbljeno samščino plača post festum dobro večerjo. Kedaj, prepusti odločitvvi gostov, ki so še pri mizi ostali.

Petru von Sratschinggu družba ni bila všeč. Saj tujega se je čutil je bil v nje. Narjen je bil samo družbe v katerih so se shajali uradniki ter se pogovarjali o uradnih dogodivščinah dneva. Saj na bivšem sojem službenem bivališču ni često zajala va-nje. Denarja ni bilo. Imel je petero sinov. Skrbeti je torej bilo za-nje. Vedanr je semtertje moral v družbo. Zaradi tovarištva. Da mu je-bi očitali, da se izkoljučuje. In pa že zaradi uradnega predstojnika. On je zahajal vsak večer v gostilnico. In vedelo se je, da mu je veliko do tega, da mu njegovi podrejenci tudi naja urada semtertje pokažejo v kai časti ga imajo. Kje je to laglje kot v gostilnici: A ko se mu kedaj vstopite globoko priklonite in mu kadar odhaja podaste klobuk in palico ter mu o hbladnejših letnh časih oblečete vrhnjo suknjo. Ko je otroke preskrbel je hodil večkrat na take večerne sestanke. Deloma tudi iz veselja, da jih je preskrbel. Vse v državnih službah. Dva pripomočnih uradnik, tri pri vojakihg. Rad se je pohvalil s tem. In nikjer za to ni bilo take prilike, ko ravno ob takih sestankih. Zlasti še, ker je čul uradni predstojnik, ki ima soditi o njegovih zaslugah. Niso-li to tudi zasluge? Zato ga-to je zatrdno pričakoval – priporoči kedaj v odlikovanje. Če ne preje, takrat ko pojde v pokoj. Dručga v brlogu je bila vsa drugačna. Veseljaška. Njegova skrvica ni bila po tem, da bi se mu bila mogla takoj prikupiti. Nekdaj, da je bil tudi on drugačen. Ko je bil še mlad. In se je čutil še Slovenca. Potem ga je vsa dobra volja minila. Domače skrbi in birokratizem so mu jo zamorile. No v poglednji vesti tudi grišnjo vesti zaradi odpaništva. Se se je rešil in otresel vsega tega. Pa vendar je ostal ob nebrzdanem smehu gostilniške družbe mrzel in nem. Le zadrega v kterij je bil v spočetka ga je proti koncu zapustila . Po volji mu je bil vsaj glani redmet zabave.

Ko je gospod Izidor Fučec korakal proti domov bil je v skrbeh. Pričakoval je nevihte. Prav počasi in boječe je stopal po stopnicah. Kljub v predobnih durih je obračal, potem, ko ga je bil ob svitu električno žepne svetilke utanil neslišno v luknjico, islno počasi. Še zakripal ni. Tudi duri so se odprle čisto tiho. Ob stojalu za boleko poizkusi sezuti čevlje. Vse zastonj. Naj si je peto desne noge še tako opira ob prste leve, čevelj se ni premaknil. Z roko ga sezuti ni mogel. Telesna obilnost mu je to zabranjevala. Moral je torej obut v spalnico, kjer je imel navlašč prirejeno sezuvalo, katero mu je z lahkoto potegnilo čevelj z noge, čem gaje vtaknil vzajca ter pritisnil z roko ob meter visoko ročico. Luči si ne upa prižgati. S strahompričakuje, da to stori katica. A ona, glej čuda? Se ne gane. Ali morebiti spi? Ni mogoče. Saj se niti njenega dihanja ne čuje. Torej pridrućuje sapo. Potajila se je, si misli gospod Izidor Fučec. Tudi prav. Zato pa le tiho. Res se mu posrediči sezuti čevlje brez kakega večjega rokopta. Tudi sleče se prav po tihem. Na to zleze v posteljo ter zaspi smrčaje po svoji stari navadi.

Imelje nemirno spanje. Neprenehoma so se mu spletle sanje. O samih redovih. S početka, da jih je občudoval pri drugih. Kasneje, da si jih je pripelnja. Sam. Proti jutri semu je sanjalo. Da je kralj. Dva ministra sta bila poleg mnogih drugih džavnih dostojanstvenikov pri njem. Napovedal je til , da ju odlikuje z visokima redovoma. Bila sta to ministra zuanjih in notranjih stvari. On sam je v svojem dvoskem narečju imenoval prvega najvišjim pusto in drugega najvišjih kuhto. Rvi je moral skrbeti, da je bil kralj vedno sijajnno opravljen, četudi na puf. Čisto moderen kralj je namreč bil ter se ni prav nič sramoval delati dolgove. Najvišji je bil ravno pufta sklenil zanjo novo posojilo. Zto mu je pripel na prsi red bronastega zmaja. Najvišji kuhar je imel skrbeti za njegovega notranjega človeka. Zato je načeloval deli vrsti kuharjev in kuhric, med katerimi je bila tudi Neža. Včeraj je zašel bil novo vrstjela. Prav za prav sestavil je zanje kuharski repcept. Važna iznajdba torej. Bil je to posebne vrste jajčnik. Imenoval ga je »ocufs a la diable«  prav imenitena jed. Peklo je po njej v ustih. Treba je bilo torej zalivati. In to je kralj tako rad delal. Seveda je bil najvišjemu kuhti hvaležen in pripel mu je red železne kozice na prvi.

A, kaj je to? Ko mu pripenja red, zasklei ga roka. Ko da se je ob kozici opekel. Konec je bilo sanj. Gospod Izidor Fučec napol predramljenemu zadone na uho rezke besede Katičine.

Kaj pa iščeč na mojih nedrjih? Sedajle, ko je že svetil dan. Prej pa smrčiš, da se bogu usmili. In Snoči, ko si domov priklobuštral, mi še dobrega večera voščil nisi. Le čakaj, ti grdoba grda!

Ob teh besedah zbudi se gospodu Izidorju Fučcu do dobrega. Zave se svojega položaja. Na smeh mu je bilo. A premaga se in pravi.

Sanjalo se mi je. Meni pa se ni,odvrne gospa Katica. Prav dobro sem čutila tvojo roko. Sedaj na levej, sedaj na desenej, da te le sram ni.

Po teh besedah je skočila iz postelje . Boječ se plohe očitov, pravi jej, soprog, sedši tudi sam na rob postelje.

Oglej, katica, prav važno je bilo, das em šel snoči s Petrom von Sratschniggom na pivo. Dozorel mi je ondi sklep udati se tvojim željam. Bisike bova jela delati. Pri ženah mojih znancev. Če hočeš začneva že danes.

Gospo Katico mine slava bolja. Prav želela si je seznaniti z ljubljanskim ženstvom. Določila sta, da koj naslednji dan napravita dvoje obiskov ženama obeh prvakov kakor pozanmo povrđno iz brloga. Gospa Katica je bila povsod sprejeta kar najboljeznivejše. Tukaj pri prvem obisku je izvedela jako mnogo novega. O slovenskem ženskem društvu. K temu, da mora pristopiti. Društvo si bode tako še jej je dejalo šteto v posebno čast šteti tudi njo – Hrvatico – med svoje članice. Potem: je li pevka? Da? Oh, kao lepa prilika pristopiti pevskemu društvu. Harmonija. Kateri glas poje? Sopran? Izvrstno? Rano take preke nadotnjem zboru silno nedostaja. Pa v gledlaišču seva v gledlaišče bo tudi hodila. Ko se sezona prične . Oh, videla bode. Dobro gledlaišče imamo. Ne tako, ko v Zagrebu, to je res. A zadovoljni moremo biti. Posebno z opero. Tudi drama ni slaba. Nekateri igralci mogli bi celo v Zagrebu nasotpati. Ravnatelj sicer osobno ni simpatičen, a energičen je in red zna vzdrževati. Ja, to drži župan. No, o tem ne reče nič. Saj ga že še spozna. Bo že videla. Včasih tudi v gledlaišče hodi. Seveda se pokaže. Po hvrvatski zna tudi. No, bo že videla. Na plese, konceprte in zabeve da mora priti tudi. Oh, čvasih je prav vesedlo. Da, prepriča se o tem. Seznani se s širšimi krogi. Kmalu bo čisto domača v Ljubljani.

Tako in ednako se je vrđila zabava pri prvem in drugem obisku in posledica tega je bila, da je gospa Katica prosila novi svoji znaki upisati jo v Slovensko žensko društvo in v Harmonijo. Njen soprog jo je seznanil še z nekaterimi drugimi gospemi, ženami svojih tovrišev od brložnega omizja. Gospa Katica je bila jako zadovoljana, da je poslej mogla o polpoldnevih obiskati sedaj eno, sedaj drugo ter izvedeti kaj ljubljanskih novic. Kmalu je bila tako poučevan, da se je mogla tudi sama s prirojeno jej v tem oziru nadarjenostjo, spuščatia v pogovore onajzaupljivejših stvareh izza zastrtih oken rodbinskih prostorov.

Gospe Katici Fučec je postalo to jako všeč. Bil je zoper nekoliko bolj prost. Česteje je zato zahajal k sovjim čebelah v mestni log. Včasih sam, včasih v družbi von Sratschnigga. Največkrat sam. Jel je namreč razmišlajti o stvari, katero mu je von Sratschnigg s svojim pripovedovanjem vcepil v glavo. Križci in redovi so se mu pletli po njem neprestano. Sanjal je bude. Včasih mu je pošlo zaradi tegatudi veselje do jela. Seveda je potem kasneje jedel s tem večjo slastjo, da ne bi bil shujšal.

Ob tem njegovem premišljevanju se mu je čedalje ustavljevala neka misel. Splošno mnenje, da je doktor Pičiga dobil red brez kakih zaslug. Zakaj? Ker je vedel, kao se je treba stvari lotiti. Kaj, ko bi ga šel vprašat? Morebiti da tudi njemu navodilo kako stvar začeti, da pride do odlikovanja. Hotel se je posvetovati o tem s von Sratschniggom. A izdal bi se. Ne, boljše je, da ne. Z doktorjem govoriti je laglje. Odvetnik je. Zaračunil mu bo posvetovanje in molčal o stvari. On mu ekspenzar plača, pa je. Teden in tedje je nosil to

26/7. 1916

27/7. 1916

misel s sabo. A odločiti se ni mogel. Končno mu slučaj pripomore k odločitvi. Na poti iz kavarne domov sreča nekega dne že pozno v jeseni doktorja Pičiga. Nista se pozdravljala, ker se bliže poznala nista. Tokrat pozdravi doktor Pičiga prav prijazno gosoda Izidorja Fučca. Je-li to res? S svojim očem skoro verjeti ne more, vendar potegne hitro klobuk z glave in odzdravi z velikim z velikim zamahom roke.

Doktorja Pičiga pozdravi ni bil brez namena. Gospoda Izidorja Fučca je sicer poznal o videzu že preje. A, ni se zanimal zanj. Šele v zadnjem času je bil nekaj točneje poučen o njegovih imovinskih razmerah. Kaj ko bi mož potreboval kdaj kake pravniške pomoči? Dobra stranka bi bil točno plačilo. Od tod oni pozdrav. Skoro samogibno mu je segla roka po klobuku, ko gaje slučajno srečal. Gospod Izidor Fučec je smatral ta pozdrav za migljaj usode. Tako dolgo si pomišljaje dobi stopil k doktorju Pičigi. Evo, sedaj mu je takorekoč napravljena brv do njega. Takoj jutri jo prekorači.

Drugi dan ob devetih se napoti proti pisarni doktorja Pičige. Kaj za to če pride enkrat kasneje v kavarno. Doktor bi utegnil imeti opravka pri sodišču, treba ge je torej ujeti takoj zjutraj.

Res najde doktorja v pisarni. Ko med sladak ga sprejme, ga pelje v svojo sobo ter zapre vrata za sabo. Nova stranka, si misli. Včerajšnji pozdrav obnesel se je torej jako dobro. Posadivšči ga na divan, sede ob njegovi levi strani na kresto.

»Kakšno srečno naključje vas je pripeljalo k meni, gospod Izidor Fučec?« vpraša ga kar se da sladko.

»Kaj sem že hotel reči gospod doktor, no jame jecljati gospod Izidor Fučec. »Rad bi – rad – no rad bi vas nekaj – no – –.« 

»Vprašali, kaj ne?« pomaga mu postrežljivo doktor. »Kaj zaupnega, kaj ne? Morebiti imate kako kočljivo zadevo ...«

»Da, zares. Kočljivo stvar. Potrdi gospod Izidor Fučec.

»O, kar nič se ne sramujte. Le povejte, kaj je. Kakor pri izpovedi,« pripomni doktor, videč njegovo zadrego.

Za svet sem vas prišel vprašat. Kot odvetnika. Proti plačilu, povzame gospod Izidor Fučec. »A, med nama naj stvar ostane.«

To se razume, gospod Fučec! Kakor pri izpovedi. Moja prisega vam je porok za to. Hiti zatajevati doktor.

Kaj sem že hotel reči, jame jecljati zopet gospod Izidor Fučec. No – nekaj me zanima. Kajpada – rad bi izvedel – kašnih zaslug je – no – potreba – je potreba – no, da – no – dobi človek no – – – red.

Doktor Pičiga sedaj pobledi, na to pa takoj zatuli čez ušesa. Izvedel je bil, kakšne šale zbijajo po mestu z njegovim odlikovanjem. Potrpežljivih ljudi je veliko. Eden le-teh mu je prinesel stvar na uho. Prepričan je, da je prišel gospod Izidor Fučec. Brit norce iz njega. Morebiti iz lastnega nagiba. Tako, zaradi zabave. Morebiti od porednih ljudi poslan. Plane torej kvišku, ne da reče besedo, odpre duri svoje sobe, stopi skozi dvoje pisarniških sob, odpre zunanja vrata pisarne na stežaj, vrne se na to s trdimi koraki v svojo sobo ter se – z zobmi škripaje – zadere nad preplašenim gospodom Izidorjem Fučcem.

Če se mi, ti prekleti jazbec z mastjo zaliti, ne pobereš takoj ven, bom te tako – sedaj imenuje doktor dikreten del človeškega telesa – sunil, da bi ti vse tvoje sorodstvo ne izvleče mojega čevlja ven (izvleči).

V tem, ko gospod Izidor Fučec ves bled in nezmožen spraviti le besedico iz sebe, skozi pisarno odhaja, pa zakriči doktor nad svojim solicitatorjem:

Vi, Dobrič, če dopustite, da ta-le osel, ki je e na Noetovi ladji rigal, pride še kdaj v mojo pisarno, popeljem vas na stranišče ter vam zavijem ondi vrat. Zapomnite si!

Po teh besedah zaloputne za sabo duri svoje sobe.

(62 strani)

==VIII. Kako je gospod Izidor Fučec začel napeljevati vodo na svoj mlin.
8. Neprijetne posledice tepenja.==

Ko stopi gospod Izidor Fučec na ulico, bilo mu je po priliki tako, kakor je z mrlo vodo politemu kodru. Pa vendar gaje po vsem telesu oblil vroč pot, ko daje prišel ravnokar iz parne kopelji. Misliti začne, s čem bi bil razžalil odvetnika. Saj ga je vendar tako prijazno sprejel ter ga takoj na divan posadil. Gotovo ne ravna z vsako stranko tako vljudno. In on? Res, da je bil nekoliko v zadregi, ko mu je jel pripovedovati, zakaj je prišel. Da, zadeval se mu je jezik. A ne spominja se, da bi bil rekel kako nedostojno ali žaljivo besedo. Da je govoril o plačilu, ni ga moglo razjeziti. Saj je znano, da se noben odvetnik ne brani poravnave ekspenz. Jeze se nad slabimi ali počasnimi plačniki. Morebiti, da njegova dotična pripomnja ni bila umestna, ker se vendar samo po sebi razume, da odvetnik svojega sveta li tudi le pojasnila ne bo zastonj dajal. Toda, ne, ne, zaradi tega ni mogel biti nevoljen! Kaj ga je torej spravilo po konci. Njegovo jecljanje? Menda, vendar tudi ne. Gotovo ima kdaj kako stranko, iz katere se veliko težje spravi pravo jedro zadeve, zaradi katere je prišla. Zlasti s kmetov. Torej je bilo krivo to, da ga je vprašal glede reda. D, nič drugega. Saj se je zdelo, ko mu je to besedilo izgovoril, ko da ga je kača pičila. takrat je planil pokonci, takrat jel izpreminjati barve. In letel je en. Njemu se je zdelo, da se je ganilo v njem nekaj človeškega. In da se mu mudi. No včasih sekaj tacega pripeti. Vsakega človeka lahko prime. Celo o najslovesnejših trenotkih. On je bil nekoč v cerkvi, ko je moral duhovnik prekiniti mašo in oditi v zakristijo. Vsi so se spogledovali. Čez nekaj časa pa je prišel nazaj ter je mašo nadaljeval in končal. A ne! Niso se mu te misli bile še dobro razpletle v glavi, ko doktor pridrvi nazaj ter zarenči nad njim. Da, zarenči. Kakor z verige spuščeni pes. Čemu ga je torej njegovo vprašanje, kako dobiti red, tako razburilo. Saj ga doktor gotovo pozna. Ne bil bi ga drugače včeraj pozdravil. Če ga pozna, mora pa vedeti, da je premožen. Zakaj bi torej ne smel hrepeneti po redu? O, Peter von Sratschnigg je v teh rečeh izveden. In on je bil, ki ga je opozoril, da bi lahko ker je bogat, dobil red. Da bi kdor ne vedel kako? Ni mogoče. Odvetniki morajo vendar kakor pravijo, biti z vsemi mastmi mazani. Seveda, posebnih zaslug nima. A je-li jih imel doktor Pičiga, ko je dobil red? Stoj! Za tem grmom utegne tičati zajec. Ni se hotel izdati katero pot je nastopil, da ga je privedla do reda. Po čemu torej toliko surovosti? Saj bi mu bil lahko po lepem povedal, da mu svetovati ne more. Ali bolje: neče.

Do tega zaključka privede gospoda Izidorja Fučca njegovo umovanje. Vendar mu je stvar bila toliko neprijetna, da sklene molčati o njej. Obriše si torej znoj s čela, pleče in obraza, ter odkoraka v kavarno, kamor pride že tako pomirjen, ko da bi se nič zgodilo ne bilo. Von Sratschnigg najde že pri mizi. Bil je tokrat zopet razburjen. Čital je jo odlikovanju nekega svojega sotovariša na Štajerskem. In obkladal ga je proti gospodu Izidorju Fučcu razmetavajoč časnike po mizi, z vsemi pomembnimi imeni vesoljne favne.

Naslednje podneve je gospod Izidor Fučec ostajal doma. Ni ga bilo več v brlog in ne v Kavarno. V leto je poslal poročilo, da se odpelje v krapinske Toplice, v resnici pa se je z gospo Katico odpeljal; začela se je bila sezona in po njej je imela kmalu biti trgatev.

O dogodku z gospodom Izidorjem Fučcem je molač seveda tudi odvetnik doktor Pičiga. Stvar bi bila zatorej ostala tajna, ko bi ne bilo Dobriča n drugih pisarjev. Le-ti pač niso vedeli za kaj je šlo. Šef je bil zaprt z njim s svojej sobi. Ugibali so pač. Kaj ko bi si bil prišel denarja izposodit? V tem slučaju bi bili hudo jezo svojega šefa imeli. A Dobriču je bilo znano, da je bil bogat. To sedaj ni moglo biti. Kaj torej? Ni jim bilo mogoče uganiti, kaj drugega bi bilo v stanu spraviti doktorja tako vsega iz sebe. Da se je govorilo o redu niso mogli uganiti. Ko bi bili uganili, bi bili vedeli vse. V hiši obešenca ne čujejo radi o vrvi.

Raznesli so torej samo dejstvo po mestu. Vsak v svojem ožjem kkrogu. Pod strogo molčečnostjo seveda. To je kajpada pomagalo. Če namreč hočemo, da se kaka vest prav hitro razširi treba jo je le povedati komu pod pečatom stroge molčečnosti. Ko da jo raznaša veter, vodo vedeli kmalu vsi o njej. Tako je bilo tudi tu. O tem, kako je doktor Pičiga na izviren način zapodil gospod Izidor Fučec iz svoje pisarne se je govorilo kaj kmalu po vsem mestu. S početka šepetaje. Ali že veste? Povpraševali so se ljudje po gostilnicah, kavarnah, prodajalnicah, na ulicah. Ne še? Oh, to vam je nekaj imenitnega. In vprašanec je moral poslušati pripovest ob hihitanju pripovedovalčevem poslušati pripoved. Končno se je smejal tudi sam. Kmalu se je govorilo že čisto odkrito in krohotalo na ves glas. Vsa Ljubljana je bila polna veselosti na račun gospoda Izidorja Fučca.

Veselosti je sledilo kmalu neko drugo razpoloženje. Radovednost. Vse se je jelo povpraševati, kaj je med njima bilo. In radovednost je duho zlo. Ako ne najde odgovora na svoje vprašanje, da si ga sama. Večkrat čisto napačno. Vsled tega povzroča zdrahe, preprire, nesreče. Kakor bič je, ki šiba brez ozira koga ošine in kam ga zadene. Čisto nedolžni morajo večkrat trpeti vsled nje. Tako je bilo tudi tu. Žrtev radovednosti je poleg soproga postal tudi gospa Katica. Morebiti zato, ker so ji ljudje premalo poznali, morebiti samo zaradi nagnjena k pohujšanju. Dvoje govoric se je jelo širiti. Ena je vedela povedati, da je gospod Izidor Fučec zasačil doktorja Pičiga pri svoji ženi, druga, da se ona hoče ločiti od njega in da jo zastopa doktor Pičiga. In vedelo se je takoj za vse podrobnosti. Doktor Pičiga da je v pisarni dejal, da gre na sodišče. Kakor vsak dan. Samo po sebi umevno je to. Nikdo ni torej ničesar slutil in ne sumil. A on da je smuknil skozi vrata gospoda Izidorja Fučca hiše naravnost v prvo nadstropje pred njegovo stanovanje. Dveri so bile podprte. Pričakovala ga je. Kuharico je bila pred tem poslala na trg. Ko je vstopi, zaklenila je predsobne duri za sabo. Priti pričakovanju je prišel nenadoma njen soprog iz kavarne domov. Ker ni mogel odpreti predsobnih duri, v katerih je tičal znotraj ključ, jame silno pritiskati na gumb električnega zvonila in tleči po durih. Končno pride žena odpirat. Vsa razburjena seveda. On sluti kaj nekaj, kar ni bilo prav. Na obešalniku opazi tuj moški klobuk, ki ni bil njegov. V stanovanje plane in zasači za gardino v svoji spalnici doktorja Pičiga, ki porabi njegovo omamljivo iznenadenje,da plane skozi duri, zagrabi b predsobi svoj klobuk in zbeži. Naravno, da je gospod Izidor Fučec letel nadenj v pisarno. Zahtevat zadoščenja, seveda. Ker ga je doktor vrgel ven, pač stvar ni še poravnana. Oni, ki so širili to govorico so ob enem ugibali kaj sedaj stori gospod Izidor Fučec, da se osveti zaradi dvojno užaljenje svoje časti.

Druga govorica je vedela povedati, da je gospa Katica prišla na sled moževi nezvestobi in da se zato hoče ločiti od njega. Ta govorica se je širila zlasti med ženskami. Hudobnež. Varal je siroto. Vzel jo je, ker je bila bogata. Grabež je in se mu je zaželelo njenega premoženja. Dasi je imel razmerje z drugo. In ona, sirota uboga, je za to izvedela slučajno. V njegovem žepu je našla njeno pismo. In kaj je vse v tem pismu stalo! Popoln dokaz krivice. Nesla je pismo k doktorju Pičiga, katerega je naprosila naj jo zastopa. Ločiti se hoče od njega. Kako bi pa tudi mogla živeti s takim ostudnežem? Svojo posteljo je dala že prenesti v drugo soboto. Gospod Izidor Fučec – morda, pravi gospod je to! Izidor Fučec je prišel k doktorju Pičigi na njegovo povabilo. Ob njunem pogovoru je dobil doktor Pičiga gotovost o ostudnostih, o katerih je bil preje le slutil. In polotila se ga je taka nravstvena jeza, da ga je ves razsrjen zapodil iz svoje pisarne.

Razume se samo ob sebi, da je oboje govoric našlo kaj hitro pot tudi v brlog. Ondi ste vzbudili toliko večje zanimanje, ker gospod Izidor Fučec od onega dne ni bilo več tjekaj, dasi je od svojega obiska s Petrom von Sratschniggom sem zopet redno zahajal v svojo gostilniško družbo in je imel tudi že obljubljeno gostijo za izgubljeno damčestvo za sabo. Gospa Katica se temu odkar jo je bil vpeljal v družbo in odkar je bila pristopila pevskemu zboru harmonije navadno ni protivila več prehudo. Imela je mnogo znank. Enkrat je obiskala ona katero drugokrat kaka znanka njo. In sedeli sta često dolgo skupaj, tako da večerje ni bilo več vsak dan točno od sedmih. Take prilike porabljal je gospod Izidor Fučec da je z izvrstnim svojim tekom delal reklamo za brloško kuhinjo. Tudi je soproga prav često odhajala po večerji k pevskim vajam ali pa k kakemu posvetovanju ali predavanju v Slovensko žensko društvo. Ob takih dneh se seveda ni protivila njegovemu odhodu od doma. Potem so prihajale gledališke predstave in koncerti. Obojega gospod Izidor Fučec ni maral. Bil je torej kakor reče, često no, zoper često gost omizja v brlogu, kamor je sedaj prihajal semtertje tudi že von Sratschnigg. Zlasti tedaj kedar je hotel iz škandalozne mestne kronike kaj novega izvedeti.

Sicer se je bil seznanil s profesorjem F. Veselkom in je z njim zahajal v razne tesne, nizke, silno zakajene krčme na cviček. Nekoč je bil Veselka pripeljal tudi v brlog. A profesor je imel ondotnje družbe prvi večer dovolj. Preveč imenitna mu je bila. V krčme, v katere je zahajal on, so poleg nekaterih njegovih tovarišev hodili le še mladi uradniki, akademiki, obrtniki, mali trgovci. Po dnevu so bili te krčme shajališča kmetov, ki so prihajali po opravkih v Ljubljano. Tudi obrtniki iz mesta, čevljarji, krojači, kleparji so hodili va-nje med deveto in deseto dopoldne. Tožili so o slabih časih in malih zaslužkih. Kdo bi jim torej zameril, da so si hodili tolažbe iskat v cvičku ter krepčat svoja od nedostatka izsušena grla in svoje od en posta premrle živote s cvičkom, odnosno s klobasami, guljažem ali jetricami? Saj bi drugače dreta slabo tekla, igla ne vbadala, kakor se podobi, tresla se roka pri lotanju.

V brlogu niso verjeli ne eni ne drugi govorici o gospodu Izidorju Fučcu. Poznali so ga predobro. Do kosti in obisti pa tudi doktorja Pičiga. Da bi prvi poleg Katice imel še kako drugo! Še zamisliti ni. Še ta mu je preveč. O saj vemo. Takemu udobnemu človeku. Da bi bil doktor Pičiga imel ljubavno razmerje z gospo Katico? Še manje. Prezaspan je. Pregrd. In tudi prestar. Kaj bi bila neki našla gospa Katica na njem? Res, da ženske včasih ljubijo moške ne gledajo na lepoto unanjost moških, katerimi poklanjajo svojo ljubezen. Najlepša ženska se je v stanu zaljubiti se v najgršega moškega, mlada deklica v starca. A dičiti ga mora kaka vrlina. Slaven mora biti ali duhovit ali učen. Take lastnosti očaravajo ženski svet. Doktor Pičiga ni bil ne edno ne drugo Potem pa: da bi gospod Izidor Fučec šel bil k doktorju Pičigi zahtevat zadoščenja! On, ki nima ravno nikakega poguma. Debeli ljudje so sploh plačljivci. Debelega človeka ni na primer za nobeno ceno spraviti v kako gnečo. Menda iz naravnega nagona. On namreč ve, da bi bil vsled svoje neokretnosti v nje brez moči. Suhec se prerine, če je količkaj drzen, kakmor hoče. Kar z lakhtimi, se mu je treba opreti. A debeluh? Saj še tako težko vzdigujejo lakte. Kaj šele v gneči. Pa tudi moči nima prave. Mast jo namreč ne daje, ona jo jemlje. Izključeno je torej, da bi bilo na tem le trohico resnice.

Kaj je torej? To vprašanje se je od ust to ust ponavljalo v krogu njegovih prijateljev, ki so se v pogovorih o njem nekaj večerov sem prav dobro pozabavali od ust do ust. Zakaj je izostal onega dne, zakaj se je štirinajst dni na to peljal iz Ljubljane? Nekaj mora biti. Nekaj tacega, da ga je sram. Ko pride zopet Peter von Sratschnigg jamejo povpraševati njega. Vedeli so, da sta z gospodom Izidorja Fučca postala tesna prijatelja in da se tudi že tikata. Ničesar ne ve povedati. Le to zagotovi, da je onega dne ko se je po krožečih govoricah bil oni prizor odigral v pisarni doktorja Pičiga bil gospod Izidor Fučec prišel pač nekoliko kasneje, ko po navadi, v kavarno, vendar pa kmalu za njim in da ni opazil na njem prav nikakega razburjenja. Stvar postane vsled tega tem zagonetnejša. Peter von Sratschnigg mora prevzeti nalogo, da ga naravnost vpraša ter ga ali privede zopet v brlog ali pa vsaj prinese pojasnilo. Ko prvi dan po njegovem povratku s Hrvaškega Peter von Sratschnigg svojega prijatelja vpraša kaj naj sodi o onih po mestu razširjenih govoricah, spravi ga v veliko zadrego. Prvič z vprašanjem samim. Saj je doktorja Pičiga šel vprašat za svet o stvari. Katero mu je navdahnil von Sratschnigg ko bi bil vendar tako lahko vprašal le tega samega. Sram ga je zatorej bilo. Drugič ga je pa spravil v zadrego, ker mu je povedal, kaj se po mestu govori o njem in njegovi soprogi. Njemu namreč o stvarni ni bilo nič znanega. Mahoma se spomni da je že pred svojim odhodom v Krapinske Toplice opazil ter da opaža tudi danes, kako ljudje čudno pogledujejo za njim. Nekateri pomilovalno, drugi šegavo. In ženske šepečejo med sabo, kedar ga srečujejo. On na vse to pravzaprav se pazil ni, a sedaj mu je stvar jasna. Zahrbtni napadi nanj in na njegovo čast. Marsikdo, ki ga je na ulici spoštljivo pozdravljal, je morebiti komaj čakal, da pride v položaj splošni govorici dodati s svojimi pripomnjami ove hrane. In nikogar ni bilo, ki bi ga bil na to četudi pismeno opozoril. Peter von Sratschnigg bi bil to storil, a izvedel je stvar, že kasno. Sicer je bil pa tudi prava lenoba, kar se dopisovanja tiče. Preveč je moral v svojem življenju rabiti pero, zato mu je sedaj rjavelo. Le za povpisno pobotnice za pokojnino je jemal še pero v roke. Iz zasede mu je pretila nevarnost, ljudje so to videli, a molčali. Še veselili so se, videč, kako se strupena kača ljudske zlobe ovija okoli njega in njegove soproge.

A kaj sedaj storiti? Pač mu je mogoče mahoma narediti konec vsem tem nečednim govoricam. Povedati je samo treba na ves glas po kaj je bil šel v pisarno doktorja Pičiga. Samo da to izvedo v brlogu, pa bo dovolj. Dobro ve iz dosedanjih izkušenj, da se od ondi vsaka stvar najhitreje raznese po vsem mestu. Pa ali naj to pove? Saj bi bil lahko storil. Zakaj je bil tako dolgo izostal in ravno oni dan izostal? Je vsled poti tjekaj. Ko da je storil kak zločin. Ko da se zaradi tega boji ljudi. Da. Smatral je, da je zašel na napačno pot. Sam od sebe mu je prišel ta vtis. Iz pogovorov v brlogu se je sicer prepričal, da ga pri njegovem obzidju, ki bi ne hrepenel po kakem redu. Samo priznati si tega nikdo ne upa. Smešno se jim to hrepenenje zdi. Morebiti celo nečastno. A imajo je vendar vsi. In zato se sramujejo. Ravno tako je z njim. Še sanjal ni nikdar o redovih, dokler ga ni v. S. Prepričal o njihovi silni imenitnosti. Sedaj ga je pa sram. Še celo pred von Sratschniggom samim. Ta sramežljivost zapelje ga tudi k laći. A ne v kavarni. Bal se je, da kdo posluša. Saj markerji tako radi vlečejo besede gostov na ušesa. On povabi von Sratschnigga na izprehod, češ, da mu spotoma vse razloži.

Kako so ljudje vendar neumni? In hudobni. Takošne reči si izmišljajo. Pripomni po nekem molku, ko prideta v Zvezdo.

A nekaj podlage mora vendar biti. Ako ne podlage, vsaj videznega razloga, pravi na to von Sratschnigg.

Prav nič, pravim ti. Šel sem bil, pripoveduje gospod Izidor Fučec, k doktorju Pičiga posvetovat se zaradi neke pravde. Govorila sva tudi o drugih stvareh in vprašal sem ga, če je videl po leti onega visokega dostojanstvenika z dvaindvajsetimi redovi. Odgovori mi, da ga take stvari ne zanimajo. Jaz pravim na to: Pa saj imate tudi vi red, gospod doktor! Sedaj je bil ogenj v strehi. Sam ne vem zakaj. Kar pobesnel je. In vendar je ugotovil le resnico.

Peter von Sratschnigg se zasmeje na ves glas. Sedaj mu je jasno. Svojega prijatelja je spoznal sicer žeprilično. Vedel je, danikaka luč sveta. A nas je tako strašansko kratkega uma, ni sodil.

»Aha!« pravi, »sedaj raumeme. Iz pisarne te je vrgel, kaj je? Ha, ha, ha? NI čuda, ko si ga tako razžalil!«

S čem neki? Vpraša z otroško nrostodušnostjo gospod Izidor Fučec. S čem? S svojim vprašanjem. Saj vendar veš, kakšne šale zbijajo po mestu iz njegovega odlikovanja. Še jaz sem to čul.Ko sem vedar šele par mesecev v Ljubljani. Spošno mnenje je, da se še sam ne poznam zaslug zaradi katerih je dobil red in ...«

Oh! Vzklikne, in jaz sem ga vprašal. Kakšnih zaslug je človeku potreba, da dobi red! Poseže nagloma gospod Izidor Fučec. V besedo. Komaj pa te besede izgovori, že mu jih postane žal. Hipoma se zave, da je povedal več,ko je nameraval. Peter von Sratschnigg ostrmi. To je torej! Njegov prijatelj je jel hrepeneti po redovih. In prikriva mu to. Sram gaje tega hrepenenja pred njim, ki mu je odprl oči. Drugod išče pojasnil. Bedak. Prav je, da jo je izkupil.

Von Sratschnigg je sedaj vedel dovolj. Ne da bi bil hotel ta pogovor dalje razpletati, pravi samo:

In o tem molčiš? Saj to ni nič nečastnega. Ko bi bil nravnost povedal bi ne bile nastale take govorice. Pa še kaj veš iz brloga si izostal. Kako neprevidno!

Na to napelje govorico na drug predmet.

Še tisti večer se poda zoper v brlog, da si sta se bila s profesorjem Veselkom dogovorila, da se sestanekta pri Slamničinu.

No? Sipljejo semu vprašanja od vseh strani.

Peter von Sratschnigg pove, kaj je bil čul od svojega prijatelja. A le to vprašanja gospoda Izidorjas Fuččevega glede moža z dvaindvajsetimi redovi. Da je bil vzkliknil: Pa saj imate tudi vi red, gospod doktor!« Zamolči. Dobro je vedel, da bi s tem izdal pravi namen prijateljevega obiska pri doktorju Pičiga. Tega ni hotel. Zdelo se mu je preneutemeljeno, da se je gospod Izidor Fučec. Polotila naenkrat hrepenenje po redovih. Sicer ima to hrepenjenje tudi sam. A on je služil štirideset let državi. To je kaj druzega. V tem tiči veliko zaslug. A kje ima gospod Izidor Fučec kako zaslugo? Kako si torej drzne imeti isto hrepenje? Res: o doktorju Pičiga se govori, da je dobil red brez pravih zaslug. Brez zaslug? To ni mogoče. Kaj takega govore leljudje, ki klepetačejo tja v dan. Ne da posmislijo kaj. On to ve bolje. Zasluge je gotovo imel. Take, da jih nevedna monožica ne spoznava. No seva, ker nima smisla za velike reči. Doktor Pičiga ta smisel gotovo ima. Klanjal se je enostavno družavnim mogočnežem. Hvalil njihovo delovanje, njihovo upravo. Morebiti tudi proti svojemu prepričanju. Kot dober državlja, kateremu je vse sveto, kar pride od zgoraj. Vse duhovito, vse modro, vse takšno, da bi boljše biti ne moglo. Dober državljan ne sme v razglasih, pod katerimi stoji ime visocega uradnega dostojanstvenika najti nikdar nič smešnega. Vse mu mora biti častitljivo. Celo razglasi o ženskih kozličkih. Tak je gotovo doktor Pičiga. In na vsako uslugo pripravljen ljudksih glas je vedel o doktorju Pičiga povedati, da je hodil nekemu velemožnemu gospodu čevlje snažit. Ljudje so se temu smejali. Češ, slag dovtip. In vendar skriva ta dovtip imenitno jedro v sebi. Čevljen sicer ni snažil. To je dela sluga dotičnega veleožneža. A, če bi bil le-ta od doktorja Pičiga zahteval, naj to stori , bi jih snačil bil ltudi kot sluga ponižni. In tako je prav. Glej hlapec sem gospodov!« To bodi ponižno priznanje vsakega dobrega državljana. To je brez dvojbe priznanje doktorja Pičiga. To so njegove zasluge, njgove velike zasluge za državo. On je dober izgled za druge. Za svojeglavneže, samozavestnike, prenapeteže. Zato je dobil red. Kadar si ga obesi na prsi, tedaj ta red molče na ves glas oznanja. Tu se špeglaj ljuba duša, kedar te upornost skuša!

Tudi on, Peter von Sratschnigg ima podobne zasluge. Zato je čisto upravičeno. Ta si pripisuje pravido do odliovanja z redom ali vsaj s križcem in da goji tozadevno hrepenenje. Toda gospod Izidor Fučec? Kedaj pa je kacemu državnemu mogočnežu izkazal kako uslugo? Saj ne pristojnem mestu nič drugega o njem ne vedo, ko da živi v Ljubljani.Tudi to seveda, da je bogat. Zato imajo gotovo željo, da bi se jim približal. A gospod Izidor Fučec? Tudi to seveda, da je bogat. Zato imajo gotovo željo, da bi se jim približal. A gospod Izidor Fučec? Kaj še. Iz občevanjaz njim ve, da ondi še obiska napravil ni. On von Sratschnigg se je šel ob priselitvi v Ljubljano takoj ponižno poklonit. Gospod Izidor Fučec pa je kakor medved. Kar v brlogih tiči, doma v kvarni in v krčmi.

Imizje v brlogu je po von S.pojasnilu prasnilo v lenčen shem.

Kako imenitno g! Vzklikne žolna, in doda – oponašajoč način govorjenja Gospod Izidor Fučec gospoda moja. Kdo bi bil temu Hrvatu kaj takega pripisal? Vse mu pritrdi in ugibati imajo, kako mu je vendar takšno vprašanje moglo zdrkniti z jezika. Saj je moral vedeti da doktorja Pičiga že s samo omembo odlikovanja spravi v razburjenje. Da bo to smatral za zabavljico. Konečno se zjedini omizje na žolninem mnenju?, da je to pripisati le Hrvatovi skrajnej naivnosti. Le eden pri mizi se ugibanja ni udeležval. Bil je to gost vrhu mize v kotu. Nasmihal se je le nadkriljevalno. Konečno se oglasi.

Šleve ste vsi! In pa kratke pametti. Drugače bi bili uganili na prvi mah, kakor sem uganil jaz.

Vi se spogledajo. Navajeni so bili, čuti od te strani avtoritetne besede, katerim si ni upal ugovarjati nihče, razen jirhovine, kadar je bil navzoč. A še ta bi iz nagajivosti in zato, da je moža dražil. Danes jirhovine ni bilo v brlogu. Ko nastane molk in so oči vseh obrnejo proti oraklju, se oglasi iz kota.

Naš prijatelj gospod Izidor Fučec hrepeni po redu. Oslepil ga je sijaj prsi moža z dvaindvajsetimi obeski.

V brlogu nastane halo govornik pa nadaljnje:

K doktorju Pičiga se je šel posvetovati, kako bi do reda prišel. Ali še ne raumete? Osli? Ker se nidko ne oglasi, ndaljuje. Naš prijatelj gospod Izidor Fučec se je zatekel k odvetniku, ki je ob enem odlikovanec iz doktorja Pičiga pa je odlikovanec za trenotek pregnal odvetnika. Vsled hrpnega prenagljenja. Smatral je, da ga naš »prijatelj« namerava potegniti. Zato ga je vrgel iz pisarne. Tako je in nič drugače!

Vsi obmolknejo za trenotek. Nekatere z odprtimi usti. Pote pa zaženo hrup, ki je bilo očividno znamenje, da si osvajajo mnenje, katero so ravnokar čuli. Smeh, kohotanje in hihitanje. Le Peter von Sratschnigg molči. On ni bil pričakoval, da kdo pogodi ono, kar je sam bil namenoma zamolčal. Smehu je sledila kmalu zopet živahna zabava. Vrtela se je vsa le okoli gospoda Izidorja Fučca in njegovega sedaj že vsej družbi jasnega hrepenenja po odlikovanji. Peter von Sratschnigg koj na to odide. Vleklo ga je h Kamničanu, kjer je vedel, da bo imel zabavni profesor Veselko prvo besedo. Nekoliko seveda tudi zaradi dobrega cvička, ki semu je bil nenavadno priljubil. Ko bi bil ostal v brlogu, bi bil izvedel, kako iznenadenje so sklenili prijatelji pripraviti gospodu Izidorju Fučcu ob prvem njegovem zopetnem prihodu med-nje. I preprečil bi bil morebiti katastrofo, ki je sledila.

Peter von Stratschnigg je vedel že, kakor smo videli že preje, da je tako kakor je to ugotovila je smel.

Posredotočena pamet brložnega omizja. G. Prestop od tipanja k hodi. Posledice taga in katastrofa v brlogu.

Jasno mu je bilo, da si je gospod Izidor Fučec želel odlike. Le v nečem ga je premalo poznal, dasi sta jako zaupno občevala ter bila postala tesna priajtelja. Miselnega njegovega sklepanja ni razumel. Kako tudi? Kako naj bi si bil mogel le od daleč predstavljati, da jemlje gospod Izidor Fučec nasmešljive trditve ljudske govorice lgede doktorja Pičiga za čisto zlato? Da je torej mogel priti do zaključka, da se redovi dobivajo brez zaslug? Morebiti kar na jednostavno izraženo željo. Zato skene poučiti svojega pobratima o stvari. Mnogo je zato govoril o odlikovanju na izprehodih in kedaj je bil v obiskih pri njem. Mnogo o tem kako si jih človek lahko pridobi Tudi v kavarni se je tega predmeta loteval, kedar je čistal v Wiener Zeitungi o kaikih novih odlikovanjih. Ob takih prilikah mu je zlasti popissoval večjo ali manjšo vrednost raznih redov. Tako je gospod Izidor Fučec polagoma jel spoznavati, da brez zaslug ne gre. In da je njemu bogatiu, kaj lahko ustvariti si take zasluge.

Posledica tega je bila, da so tiste dni prinesli ljubljanski dnevniki novico, da seje našel plemenit dobrotnik gospod Izidor Fučec, ki je daraoval v človekoljubne namene Rudečega križa tisoč krog. Predsedniki društva se je tako veselil, da je naslednjega dne napravil gospodu Izidorju Fučcu obisk, na kateri je le-ta bil jako ponosen in s katerim se je gospa Katica v svoji družbi takoj ponašati jela. Predsednik si je bilzata obisk seveda oblekel predpisani žaket. Na-njo si je bil vtaknil od gorenje do druge gumbnice leve strani segajočo zlatoa verižico na kateri je bilo troje mičnih obeskov. Znamenje, da ima križeč in dvoje redov. Ta verižica vzbujala je največje zanimanje gospoda Izidorja Fučca. Kar oči ni mogel odmakniti od nje. Ves čas, dokler je sedel v njegovem salonu. Gospa Katica pa je skrbela, da je sedel dokaj dolgo. Po njegovem odhodu je bila v gospodu Izidorju Fučcu do dobrega utrujena v redove in v izveličevalnost te vere. Gospej Katici je omenil takoj kako se mu je ona verižica predsedniku podajata. Pri tem je namignil, da bi se kaj takega podalo tudi njemu jako imenitno. Dasi jej je v poslednjih dnevh večkrat omenil kaj o redovih, se jej vendar še ni bil. Ona torej ni vedela kakšne misli se mu motajo po glavi, ne kakšno hrepenenje mu napolnjuje srece. Zato se na to njegovo pripomnjo na ves glas zasmeje.

Tebi? Spravi md smehom iz sebe. Tebi, da bi se podalo? Pojdi, pojdi. Ali nimaš res nič pametnejšega na misli?

Ne vem, čemu se smeješ? Bo-li ne bilo lepo, ko bi se mogla ponašati z odlkovancem?

Kaj pa d! Pa res. Res bi se tebi podalo, ko pest na oko, odvrne soproga. Sicer pa, čemu govoriva o tem? Saj tako veš, da je vse to le lari fari. Kdor hoče dobiti red, mora si pridobiti kaj zaslub. Misliš-li zavrne jo gospod Izidor Fučec, da si jih jaz pridobiti ne morem? Le čakaj!

Oh, da, čakala bodem pravi nasmešljivo gospa katica, čakala do sodnjega dne. In še takrat te najde Gospod prelahnega. Kljub temu, da si sedaj tako težak.

Ko gospod Izidor Fučec vidi, da svoji soprogi nepride do konca, obmolkne. V takih slučajih je to najpametneje. Z nobeno stvarjo ne ukrotiš klepetulje hitreje, ko z molkom. Še kaznuješ jo poleg tega. Saj jej ni kujše stvari, ko če daru svoje govorice ne more rabiti takrat, ko se je k temu ravno pripravila, ko si je takorečko naabrusila jexik. Vse pretrpi voljno. Zmerjaj jo, tepi jo. Samo kaj jej priliko, da pri tem klepeče in zastopa svoj prav. Srečna bode.

Gospa Katica iznenadil je soprogov molk. Včasih ni obmolčnil tako hitro. Dajal jej je vendar priliko znašati se nad njim. Četudi le s kakšnim kratkimi pripomnjami. Vez pogovora so bile takšne pripomnje vendar. Zato ga skuša izzvati.

No, pravi, ali ni tako?

In ko moči že dolgo dregne vanj z besedami.

Ti molči! Okrutnež. O čem sem si to zaslužila?

Gospod Izidor Fučec je bil že skoro na tem, da soprogine govori da nove hrane. Kar zapoje električno zvonilo. Ta ga reši. Neža prihiti v salon ter naznani, da ju zunaj gospod Medičar, ki pravi, da je predsednik Čebelarskega društva.

Reči, da prosiva gospoda, naj vstopi, pravi gospa Katica. Katero je razveselila vest, da se je javil še en predsednik.

Gospod Medičar pravi, da želi govoriti samo z gospodom,pripomni Neža.

Zarobljenec! Si misli gospa Katica sama pri sebi, na glas pa odrvne: Že dobro. Odhajam. Le pripelji ga semkaj. Ko Neža odide pa pravi sorpogu: Da veš vrata v mojo sobo bodo poodprte.Čuti hočem, kakšne skrivnosti imaš z Medičarjem. Gotovo kaj lepega izved. Menda o tvojih pogostih obiskih pri čebelam tam v Mestnem logu. Pa ne da imaš ondi kako matico?

Po teh besedah odide v svojo sobo. V salon pa stopi velik čisto črno oblečen gospod. Črnook in črnolas je bil. Dojve gostih obrvi zasenčevalo je živahne oči milobnega izraza; pod krepim nosom pa so ob obeh straneh štrlela vrdeči lici, goste, črne neposgno negovane brke. Ves izraz obličja je kazal dobrosrčnost, vsa prikazen pa je razdevala kreško zdravje. Posebnega ni bilo drugega na njej. Ko velike noge, ki so tičale v škornjih na kveder, kar se je k črni salonski opravi prav čudno podajalo. S cilimdrom v roki stopi gospod Medičar v salon in ne da sprejme povabilo gospoda I. F., naj sede na divan, začne izgovarjajoče se z: O, prosim! Pri čemer dela roki proti divanu obrambno kretnjo s krepko, mesnato, v rokavivi nedoločne barave tičočo roko. Z globokim klanjanjem takole. Velespoštovani in veleblagorodni gopod! Čebelarsko društvo, kateremu predsednik sem, ima jako važno nalogo povzdigniti čebelorejo na Slavenskem. Že dolgo je to društvo navdajalo veliko veselje, zato ker je vedelo, da se tudi vaše veleblagorodje zanima za to važno panogo narodnega gospodarstva in si je napraviti dalo vzoren ukljanik. Čebelarsko društvo je izvedelo, da bodi vaše velegalgorodje tjekaj kedar mu dopučajo vstala obilna opravila prav pogostokrat opazovat kako pridne so čebele. Ke družine in kako bztrajno znašajo skupej med, ki je tako potreben za potice in kolače. Samo ena okoliščina je grenila odboru Čebelarkega društva življenje, okoliščina, da med mnogoštevilnimi po vsem Slovenskem raztresenimi členi društva pogrešamo slavna imena našega veleblagodorja. O, ko bi, vaše velegagorodje društvu za člena pristopiti blagoizvolilo, bi to vest vsi ostali njega členi sprejeli z nepopisnim navdušenjem, odboru pa bi ves njegovobilnim trni s tem nad sijajno poplačan, kajti ne samo, da je vaše veleblagorodje imeniten dale naokoli znan veščak v čebelarstvu, znano je od včeraj tudi urbi et orgi, s kako radodarno roko zna vaše blagorodje popdirati plemenite namene za občni blagoor dleujočih društev. O Bog, blagoslovi vaše veleglagorodje, ki ...«

Seveda pritpi k vašem društvu, poseže gospodu Izidorju Fučcu v besedo, boječ se, da bi te trakulje ne utegnilo iztako kmalu biti konca. In za vrat zasedanje sobe začuje nekaj glas, ki je bil podoben prožilni s težavo zadrževanega smeha. Predsednik – Medičar, smatrajoč, da je gospod Izidor Fučec pritanjeno kihnil, vzklikne: Bog pomagaj, da je res! Potem pa takoj nadaljnje. O kako ste me osrečili. Dovolite mi sedaj, da sedem.

Po teh besedah sede na rob divana ter potegne iz žepa zapisno knjižico. Gospod Izidor Fučec sede na kreslo njemu nasproti.

Dovolite,poprime zopet predsednik, da se vam sedaj še predstavim. Jaz sem Matevž Medičar. Večlet sem že predsednik Čebelarskega društva. Čebel sicer sam ne gojim, a moj prijatelj Janez Grdovolnik ima v Logarski dolini brata, ki ima prav velik uljnjak. Tjekaj zahajam o velikih šolskih poitnicah. Vi ne veste, kako je ondi lepo. In kako žlahtnega meda nabero čebelice po gorskih cvetlicah. Oh, to je veselje, kedar satovje trgamo! Sedaj pa dovolite – in on nastavi svinčnik na spodnjo ustnico ter ga oblizne na lahko z jezikom – za kakšnega uda naj vas pa zapišem. Letni udje plačujejo po pet kron, podporniki po dvajset, ustanovniki plačujejo enkrat za vselej sto kron,pokrovitelji pa petsto kron. O bodite nam vaše blagorodje pokrovitelj.

Petsto kron je malo prehuda, pripomni gospod Izidor Fučec za ustanovika pristopim. Kdo bi imel z letnimi izpačili sitnosti.

Tudi prav, pravi sedaj Matevž Medičar ter napravi v svojo zapisno knjižico malo beležko. Potem pa, koda se je ravnokar nečesa spomnil povzame.

Res pozabiti bi bil skoro najvažnejega občni zbor bodemo kmalu imeli. Društveni podpresednik se je odpovedal svoječasti – daleč zunaj Ljubljane stanuje in k sejam ne more prihajati. Sicer pa pravi, ko sam pri sebi, tudi ni nikakor škoda zanj, ker o čebelarstvu ne raume veliko. Velik uljnjak je obetal postaviti in ustil se je, da bo imel petdesetuljev čebel; ko je postal podpresedni,, pa je postavil malo iz desak vskupaj zbito, pasji koči podobno kolibico, v kateri ima pet panjem čebel. Panjem pravim vam, ne uljev. Saj boste veleblagorodje dovolili, da volimo vas za podpresednika.

Jaz tudi nimam veliko večjega uljnjaka, pripomni gospod Izidor Fučec.

O, to je kaj druzega biti zatrjevati Matevž Medičar. Vaše vele blagorodje ima čebele samo za zabavo in ne kakor oni ...

... Tudi nisem v društvenih rečem izveden ugovarja gospod Izidor Fučec. O, saj sem jaz, zatrdi glastno Matevž Medičar. To se pravi pripomni pojasnjevalno, da mi je znano, kaj veljajo pravila in kako se pospašujejo društveni nameni. Na priliko prihodnjo leto, ko bo čebelarska razstava in jo pride podeljski ministe otvarjat ...

... poljedeljski minister! Vzklikne gospod Izidor Fučec. In stalna njegova misel mu mahoma preleti glavo. Poljedeljski minister pide razstavo otvarjat. On, podpresednik, more se mu nastavljati kode bo stopal. Nastavljati z vzbočenimi prsi, da bo to opaziti moral. Tudi zaslug bo imel. Pomislite: podprednik! Že se pripravlja, da odgovori Matevžu Medičarjeu, kar se nenadoma odprto vrata ženine sobe. Gospa Katica vstopi s klobukom na glavi in rokavicami na rokah.

Oh! Vzklikne, obisk imaš. Prav, da sem tako hitela domov. Ne bila bi si mogla odpustiti, ko bi bila izvedela, da je bil gospod tukaj in se mi ni še pokloniti ni mogel,pristavi ošabno.

O, gosa, pripomni Matevž Medičar prostodušno ... stvar zaradi katere sem prišel se ne tiče vas. Poklonit sem se prišel gospodu soprogu. Jaz sem Matevž Medičar, predsenik Čebelarskega društva.

Vedite, gospod Medičar, odvrne gospa Katica ter se vzravna, vse, kar se tiče mojega moža, se tiče tudi mene.

Oh, ne zamerite, gospod, tega nisem vedel, hiti se jecljaje izgovarjati Medičar.

Za kaj pa prav za prav gre? Vpraša sedaj gospa Katica, sedši na divan, poleg Medičarja, kateri se spštljivo odmakne od nje, kolikor more.

»Za podpredsednika društva bi radi napravili njegovo veleblagorodje.

In se brani, kaj? Časten klic je to. Ti mu moraš slediti, Izidor, pravi gospa Ktica ukazovalno ter pristavi. Le ivolite ga. On sprejme. Porok sem vam za to.

Gospod Izidor Fučec je bil kakor omamljen. Svojo soprogo je spoznal že prentačno. Od te strani ni še poznal. Saj igra. Ko na gledališkem odru. Užaljena je bila vsled priprostosti Medičarjeve, ki je hotel govoriti samo z njim. In je odšla v salona. Prisluškovala je. Celo na glas se je za vratimi ogovoru Medičarjevemu zasmejala. Sedaj je vstopila. Ko da jeprišla šele domov. Res, klobuk na glavi jej stoji nekampostrani: kar v naglici poveznila si ga je nji. Rokavic nima zapetih. Njen sklep je moral biti storjen v trenotku. Matevž Medičar seveda teh toaletnih nedostatko ne zapazi. Prepovršen opazovalec je bil. Nič manje kot to proazilo je gospod Izidor Fučec, da je Katica kar v njegovem imenu izpolnila željo predsednika Čebelarskega društva. Seli gode znamanja in čuda? Prej bi bil pričakoval, damu prepoved sprejeti ponujeno mu čast podpresednika.

Da!da mu celo prepove pristpiti društvu. Kot podpresednik bo imel často opravka pri sejah. Morebiti tudi sicer. Ona ni rada videla, če je le prepogosto odhajal od doma. Samo to jej je bilo všeč, da je odhajal ob dopoldnevih v kavarno. Zato, ker je se je doma pometalo in prezračevalo stanovanje. V brlog ga že ni radapušla. A večkrat je bilo godrnjanja. Pa tudi skropa je bila. Zaradi daru v Rudečemu križu ga je ozmerjala, kar se je dalo. Seveda jej to ni branilo delati se ob obisku predenikovem, da je to soprogov dan potekel z njene milosti. Podpredsedstvo bo nekaj stalo. Združeno bo semter tja s stroški. In vendar neugovarja. Nasprotn: še sili ga. Kaj naj to pomeni?

Gospod Izidor Fučec ni uganil, da je vse to izviralo iz ženske nečimernosti. Da. Nečimernost je silno poticalo v življenje vsake ženske. Najsilnejše za ljubeznijo. Zatadi ljubezni ženski ni nič nemogočega. Na vse se je v stanu odločiti. Na sovraštvo, izdajstvo, zapustitev moža, osirotelost dece, celo na zločin. Iz nečimernosti sicer ženska ne bo postala zločinka. V stanu pa je pozabiti na vsa prijateljstva, raztrgati družinske vei, zatajiti vse morebitni pridojene jej dobre lastnotsi. Gospej Katici kaj takega v tem slučaju niti potreba ni bilo. Nečimernost se je pri njej pojavila v čistonedolžni obliki. Ako bo soprog podpresednik tedaj bo ona podpredsednica. Ko je Matevž Medičar izpregovoril o izvolitvi si je jela oblačit rokavice. Ko je omenil poljedelskega ministra, vrgla si je klobu na glavo. Saj bi bila možnost, da joministru predtavijo.In govorila bo z njim, ona, podpredsednica. O, kako jo bodo zato čast in srečo zavidale druge. Seveda, gospod Izidor Fučec. Svoji soprogi ni smel ugovarjati. V tem slučaju še hotel ni. Privolil je torej v izvolitev.

A, pripomni, opozoriti vas moram, da nisem govornik.

O, saj sem jaz! Se hlastno oglasi čebelarski predsednk. Takoj pa spozna, da je blenik nerodno. Zakašnja in popravlja, To se pravi, kadar bodo kakše slovesne prilike govoril bom jaz. Jaz ne zadevejo v tem oziru nikake dolžnosti. Jaz sicer tudi nisem govorni, a kakor ste videl, lahko si človek govor spie in se ga na pamet nauči. Ministra bom o sprejemu pozdravil že jaz. Spremljali ga boste po razstavi lahko tudi vi. Deželnega predsednika tudi. Ali pa recimo ministra vi, deželnega predsednik jaz. Ali pa narobe. Kakor boste hoteli. Ali pa vsak naju dveh vsakega nekaj časa. O, nič se ne bojte. Prav imenitno bomo naredili. Jaz imam v takih stvareh že izkušnje.

O teh izkušnjah, pravi:

Dobro torej. Dogovojeno je. Podpredsedstvo prevzamem. Ošinivski pa gospo Katico z očmi, dostavi še: In za pokrovitelja me zapišite: Kaj? Oglasi se gospa Katica v svojej prirojeni kljubovalnosti, saj si se vendar že zapisati dal za utanovnika!

O, ne, zavrne jo sedaj, poredno soprog. Nič se še nisem odločil. Škoda, da te ni bilo doma, da bi bila navzočapri vsem najinem pogovoru. Gospod predsednik, tem tem ostane.Podpresednik ne morem plačati manj ko pokroviteljnino. Pet sto kron vamjutri po pošt Ker se je približevalo polden in se je gospod Izidor Fučec bal, da bi mu predsednik Medičar ne bil v svojem gostobesednosti jez priponej hranilnici nakažem. Danes še toliko doma nimam. Medičar potegne ves srečen zapisno knjiico iz žepa oberoki se mu treseta radostnega iznenadenja. Da ne postavi gospoda Izidorja Fučca proti njegovi soproti na laž, zlaže se sam.

O, saj sem vedel! Kar naprej sem vas že vpisal za pokrovitelja. Slava vam, veleblagorodje!

S tem da mi zapre knjižico ter jo vtakne hitro v žep. Gospod Izidor Fučec vstane ter se poslovi od Medičarja, ki mu z veliko in krepko svojo roko tako stisne desnico, da mu skoro poide sapa. Sam pri sebi si gospod Fučec misli, da ga usoda sama napeljuje na pot zaslug, ki mu ripomorejo do odlike. In smehlja se zadovoljno.

Soprog in soproga sedeta k obedu. Čisto tiho. Zato, ker sta jeden drugemu imela kaj očitati. Čutila sta tooba in – molčala. Komaj sta dobro sedela in je gospa Katica napolnila krožnika z juho, zapoje zopet zvonilo. Po nekem razpravljanji v predsobi, priteče Neža.

Trije bolni na pljučih so prili. Peljala sem jih v salon.

Kaj? Zahrešči nad njo gospa Katica, trije bolni na pljučih? In tis i jih peljala v salon?

O, veliki gospodje so. Dva sta duhovnika, hiti zatrjevati Neža.

Gospod Izidor Fučec in gospa Katica vstaneta nevoljna od mize ter se podasta v salon. Toliko, da nista oba prasnila v glasan smeh. Troje dobro rejenih gospodov je ondi stalo. Dva duhovnika izi so razodevali najpopolneje zdravje. n civilist. Njihovi polnji rdeči obr Tonaj bi bili trije bolni na pljčih? No, stvar se kmalu pojasni. Civilist predstavi sebe kot predsenika in svoja spremljevalca kot odbornika društva, ki sijepostavilonalogo skrbeti zasvrhi primerno zdravljenje bolnih na pljučih. Neži je bilo to predolgo in preneumevno, zatojih je označila kratkomalo z golnimi na pljučih. Njihov obiskje bil kakor obisk Medičarjev, posledicaobjave o daru tisoč goldinarjev, katerih je gospod Izidor Fučec naklonil društvu Rdeči križ. Prav vsakdinja posledica z vseh podobnih slučajih. Sedi v denarji zakopan in stiskaj. Niomur ne bo v glavi padlo iskati pri tebi pomoči. Daj pa samo enkrat kaj v kak dobrodelen namen. Takoj se izve. Tudi prosti tvojij volji.Nič več ne bo imel miru Najraje bi ti ljudje odnesli vse do zadnjega beliča. Ve vsled tvoje dobrosrčnosti prediše potem sam kedaj v stiske ali celo v ugoštvo smejali se ti bodo in te proglašali za bedaka, ki tega kar je imal ni varovati znal.

Gospod Izidor Fučec svojega daru Rdečemu križi ni bil naklonil tako, da bi levida ne bila vedela, kaj je storila desnica. Zato se o posledicah tudi pritoževati ni smel. Obisk odbora Društva za bolna na pljučih je končal s tem, da je pristopil društvu za ustanovnika.S tem je bilzaenkrat mir in obazakonska sta mogla nadaljevati ter končati svoj obed.

Ko se gospod Izidor Fučec zbudi iz poobednega spanja, zdel se je samemu sebi ves drugačen. Slaven inzaslužen. Dananji trije obiski so to pričali. Pred veliko do tal segajoče zrcalo stopi ter napne prsi. Tokrat seje zdel samemu sebi celo lep. Milostno se nsmejlja in samemu sebi kolikar mu je to dopuščala njegova neokretnost, prikloni.

Popoldne se poda v mestni log. Dokaj hladno je že bilo. Saj se je bil z gospo Katico že vrnil bil od trgatve iz Zagorja. Čebele niso izbletale več nabirat medu. Bile so že v prezimovanju. Gospod Izidor Fučec vzdihuje od zadaj dreščice uljev ter opazuje drobne te družinice, ki bodo odslej imele širiti njegovo slavo. Da. Največji čebelar ljudbljanske olice sklene postati. Uljnjak da si povečati še tekom zime. Čisto iz lesa bo in okusno zgrajen. Prvo ugaja čebelam, drugo naj bo obiskovalcem ugodno za oko. O, da. Tak uljnjak mora to biti,d a ga bodejo hodili gledat od blizu in daleč. Zlasti strokovnjaki. Celo podeljedelski minister sam. In on – podpredsednik, bode stal poleg njega z izbočenimi prsi!

Ko se je vračal domov se mu je zdelo, da ga ljudje drugače pozdravljajo. Veliko spošljiveje. Ko po navadi. Seveda, naravna posledica njegove zaslovelosti. In sam s seboj je bil silno zadovolje. Tudi je bil prepričan, da bode sedaj pozabljen dogodek v pisani doktorja Pičiga in da potihnejo vse govorice o katerih mu je bil pravil von Sratschnigg.

Zato se odloči izi zopet v brlog. Ondi ga sprejmo skoro s takošnem hrupom ko takrat, ko je bil vprvič po svoji poroki pričel tjekaj s Peter von Sratschniggom. In vrste se vprašanja. Eno dvoumnejše od druzega, eno nasmešljivejše od druzega. Poleg tega padajo zabavljive in zbadljivke. Gospod Izidor Fučec vsajen tega, se smeje, obija šale s šalami, vrača zabavljico z zabavljicami, prihaja na zbagljive besede z zbadljivkami s svoje strani: Seveda je bil pri tem nerodnejši ko drugi. Poleg ostalega je zasto tudi njegova neokretnost dajala povoda dovolj za smeh. In tako je tekla zabava, da se je približala polnočna ura. Gospod Izidor Fučec je moral zopet dajati za vidno. V njegovem datu za društvo Rdeči križ je našlo omizje v brlogu titulus za to. Prostoušni gospod Izidor Fučec se je po nekem obotavljanju udal. Tako zaradi lepšega. Zdelo se mu je, da ob pijača boljše dišala, če je ne privoli kar na prvo zahtevo. In obstalje v družbi proti navadi dolgo. Saj se naspi lahko jutri. Pa v kavarno ne pojde. Žena se bo sicer jecila. A, kaj zato? Njejne jeze seje bil žr privadil. Bilo je gromenje brez treska. Huda ura torej. Kakoršna kmetovalcu ne povzroča skrbi.

A, treščilo je prej. Ko je tega gospod Izidor Fučec najmanj pričakoval. Treščijo vanj, ko iz jasnega. Strela pa se je razcepila, kakor se to večkrat zgodi. Omamila je poleg njega vse omije. To se je zgodilo takole.

Nekaj pred polnočjo odide Žolna venkaj. Kmalu na to vrne se ogrnjen z nekim fantastičnim plaščem in srednjeveškim viteškim klobukom na glavi. V rokah ima črno škatljo, kakšršne rabijo zlatarji pri prodaji dragocenih predmetov. Vsa družba uthne mahoma, a nje obrazi se razvedre in na vseh ustranih se pojavi zatenjenje k nasmehljivosti. Žolna jame govoriti. Po svoji navadi oponaša namreč govorico gospoda Izidorja Fučca ter vleče navlašč bolj en hrvatsko. Govora je bilo zaslugah g. Izidor Fučec za družabno življenje. Dokaz – brlo in lovi. Za človeštvo. Dokaz zakon s katerem bo še skrvetiza množitev človeškega rodu. Znano je kako imenitnona to misli, da je žena vsa srečna. Govora je bilo o njegovi rejeni mošnji, moško nepteih prsih. Da, moško napete prsi! Ne diči jih nikak red. In vendar si ga je že davno zaslužil. Zaradi vseh naštevih zaslug. In se neštetih drugih katere posamezno naštevati bi vodilo predaleč. Zlasti za naše omizje, okoli katerega je po požrtvovalnosti njegovi tako često vladajo veselje in se ponilo šampanjsko. Čast, komur čast! Vzklikne govronik. Zakaj bi dičil prvi doktorja Pičiga red, prsi gospoda Izidorja Fučca pa naj bi bile prazne? Ne, to ne sme biti. Jaz, knjen Venomen Žejeslav, dopodar na Vlažnem gradu in vladar Mokre poljane, obešam ti obedan od teh-le velemož in starešin – okolo tvojega postavnega vratu na široke tvoje prsti najviđji svoj red – red veselega prišička.

Splošna bučna veselost nastane in vse se ozre po gospodu Izidorju Fučcu. Ta veselost je pa kratko trajala. Gospod Izidor Fučec se je bil že razburil, ko je čil ime doktorja Pičiga. Omemba priščka, gaje spravila čisto iz duševnega ravnotežja. Bil bi sicer surovo tošalo morebit i prenesel, kakor je renesel eže dokaj drugih. Saj se je med govoromtudi res smejal. A le dotlej, dokler govornikni omenil doktorja Pičiga. Tedaj se mu je obra skremžljiv. Ob omembi prapička je dobil jezen izraz. Žolna vzame po končanem govoru ob splošni veselosti iz škatljicedolgo pozlačeno verižico na kaeri je vesel lepo rejen – tudi pozlačen – prašiček, čigar rileb je bil odprt v vesel smeh. K gospodu Izidorju Fučcun stopi damu obesi verižico okolo vrata. V tem trenutku skoči gospod Izidor Fučec kakor besen po konci. Jeze ves zasopljeno zgrabi verižico ter jo vrže z vso silo na mizo tako, da se razgleti na vrček na drobne kose ter razbibije enemu prijateljev pivo iz njega po hlačah. Smeh mahoma poneha. Ko da je udaril kdo ob kaso, se začne prodirljivi glas gospoda Izidorja Fučca: »Barabe! Na to pa, oddahnivši si, nadaljuje kriče: Tako torej? Takšni prijatelji ste? Iz mojega očeta se hočete morčevati? Poštenjak je bil. Večji poštenjak, ko vi vsi skupaj. Res si je pri svinjski trgovini pridobil premoženje, katero je meni zapustil, a pridobil si ga je z velikim trudom in vseskozi poštevno.Prijančeval ni, kaor pijančujete vi. Kadarje pil,pa je plačeval sam. Razumete, barabe, baravske! In ti, glista, se je obrnil k našemljenuc v plaču in s klobukom – vrauj, da ti tvojega knežjega dostojanstva ne izbijem, kakor zaslužiš ter te ne vržem s vojega vlažnega gradu v lužo sredo Mokre poljane, da ganeš v njej, ko garjav pes! Natakarica! Obrne se sedaj k točajki, katera je v strahu in trepetu stalno ob vratih – plačati pridem jutri ob takošnji uri,ob katei mi ne pride nobeden teh-le ostudnih prijateljeskih obrazov pred oči.

Hlastno pograbišvi vrhnjo suknjo in klobuh,odkoraka skozi duri ob plošni poprarjenosti vsega omizja

(111 strani)

IX. Kako je gospod Izidor Fučec nastavljal prvi in kaj se je pri tem zgodilo.

Naslednji dan gospoda Izidorja Fučca ni bilo v kavarno. Hudega mačka je imel. Telesnega in nravstvnega. Ves potni je ležal v poobledji, ječal in stokal, ter tožil, da ga boli glava inda ima mrzlico. Gospa Katica se je hudovala nad njim. Po svojej navadi. Vendar je bila v skrbeh,če ni v resnici zbolel. Bil je oblit z znojem, ki mu je stal v debelih kapljicah na čelu. češ naj si ga dene na trebuh. Odobro pokrije.

Pa saj si že tako ves z znojem zalit, skupsi ugovarjati gospa Katic. Oh, to je le od slabosti. Bolan sem. Hudo bolan. Mrzlica me trese. Prehladiti sem se matral, zatrjujeje soprog.

Zakaj se torej braniš zdravnika? Vpraša ga ona. Zatoje vpraša, če naj pošlje po zdravnika.On to odkloni. Pač pa jo prosi, naj mu da skuhati kamiličnega čaja in naj ga prav

Morebiti šepošljem ponj, če ne bo bolje. Za sedaj poizkusim s kamiličnim čajem, odvrne on.

Neša je morala takoj skupati čaja, katerega gospod Izidor Fučec izpije precej veliko skledico. Vrha tega mu prinese s servijetom povit vroč kozični pokrov, češ naj si ga dene na trebuh. On uboga. Gospa Katica naloži potem nanj dvoje odej in pernico ter zapusti spalnico. Odzvonilo je ravnokar sedem in ona je ob tej uri sedala pred zrcalo, da se počeše in splete. Bila je navajena še iz Krapinskih Toplic vstajati zgodaj. Na novem svojem domu bi bila lahko spala dalje. Še celo bolje imenitno bi to bilo. Saj dela ni imela posebnega. Slučaj je hotel, da je našla soproga, ki je tudi ob sedmih lezel iz postelje, ker je moral ob devetih biti v kavarni.

Gospod Izidor Fučec kmalu zopet trdo zaspi. Tako celo, da je bilonjegovo smrčanje čueti po vseh kotih dokaj velikega stanovanja. Ob devetih pozvoni.Neži, ki je bila pritekla v spalnico vprašat, gakaj želi, naroči, naj mu prinese kave, četvero jajec na mehko in paprikovane slanine. Seveda tudi bleega kruha. V nočno haljo zavit panžina to, ko vstopi Katica. Vrnila seje bila že s trga, kamor je navadno sama hodila nakupovat. Videči ga s kakšno slastjo použivaobilni zajtrk, hiti takoj k Neži v kuhinjo ter jej pravi.

Lepega bolnika sva zdravili. Človek, kateremu diši jed, ni nikdar bolan.Naj mi le pride še enkrat z mrzlico.

Nato pride v sobo znašat se nad soprogom. A le-ta se zato ne zmeni. Pusti jo, da klepeče pomili volji. Sam se pri tem napravlja in ko je bil gotov, odraca od doma brez pozdrava in brez kakršne pripomnje. Gospej Katici ni bio všeč, dajej na vse njene besede in očitke še odgovoril ni. Tolažila se je pa s tem, da se je dobroznosila nad njim in da brkone še besed ni našel, da bi jej bil odgovoril.

Gospod Izidor Fučec se je bil podal naravnost v brlog.Vedel je, da ob dsetih dopoldne ne bode ondi še nikogar od stalnega omizja. Jeli dogo prihajati porosti jednajsti, da sizdraviljo mačke. V drugih podobnih slučajih bi bilprišel tudi on. Danes si gaje pregnal doma s tem, da je pri zatrku popil celo staklenico sodavice. Na njegovo vprašanje po računu, pove mu še vedno nekam preplačena plačilna natakarica, da so gospodje plačali ves račun. Čuvši to, seže v žep ter odrine obilno napitnino. Vsa razveseljena vzame natakarica denar ter stopi tako besnapoleg njega, da se ga dotakne s svojim bohotnim bokom in da čuti njen dih ob svojem licu. Pričakoval aje, da jo po ikoreninjenih navadi, gosto stalnega omizja vsaj potreplja po bokih. Saj je to vedno storil, kadar jej prišel ali če takrat ni bilo prilike, kadar je pred odhodom svoj račun poravnaval. Takrat se zanjo ne zmeni. Brez pozdrava oddite. In poslej ni zajal več v brlog. Stalno omizje je sicer poizkusilo da ga postolaži in sez njim zopet spravi. Poslalo je k njumu Žolno, da se opraviči ter ga prosi odpuščanja. A še sprejeti ga ni hotel. Kasneje ga je ustavil naulici drugi član omizja ter se je jel zaradi onega prizora opravičevati. A, gospod Izidor Fučec mu je pokazal hrbet ter je odkorakal dalje. Prt med njim in omizjem v brlogu je ostal prestrižen.

Tudi Peter von Sratschnigg ni zahajal več v brlog, odkar je bil izvedel od svojega prijatelja, kaj se je bilo ondizgodilo. Ne da gi gilo ondi zgodilo. Ne da bi ga bilo užalila surova šala, ki so si jo prijatelji dovolili z gospodom Izidorjem Fučcem. To je njegova stvar. Čemu naj bi ga bolela prijateljeva glava? esorjem Veselkom in jela sta v družbi njegovi hoditi na cviček. Kmalu se mu je to bolj prikupilo, ko pa psoedanje v brlogu. Profesor Veselko je bil namreč jako zabaven človek. Povedal je marikako Njegaje jezilo le, ker so si ga pridrznili smešiti redove.Pomislite. Tako sveto napravo? Seznanil je bil gospoda Izidorja Fučca s prof šegavo in šaljivo, a skoro nobena ni bila brez naučnega jedra. Ako je sedel med obrtnike,poslušali so ga, ko da jim predava. In jim je res pri kozačrku cvička pojasnil kako do tej popopolnoma nepojmljivo jim stvar. Nikdar pa njegovo pripovedovanje ni bilo brez mastnih ocvirkov nedolžne šale. Zato mu tudi zamerili niso,če jih je kedaj prav hudo potegnil Zaradi zdravega njegovegahumorja se je zabavalo tudi izobrženstvo – zlasti mlajše – kaj rado okolo njega. In tako je med le temi in med stanovi, ki se preživljajo od truda svojih rok, nastajalo neko medsebojnih stikov sloneče družabno razmreje, kise je prav sreno razlikovalo od izključenosti gotovih po stanovih, po šolskej izobrazbi, po imetku ločenih krožkov.

Nekega večera pred pustom, je bil profesor Veselko spustil novo šaljivo raketo. Pri fajmoštru je bilo to. Prisedel je družbi politikujočih rokodelcev obrtnikov.

Ali ste že čitali najnovejše? Vpraša na ves glas, ko postavi natakarica predenj pol litra cvička. Manjših mer profesor ni trpel. Nazival jih je bolehne izrastke metričnega sestava. Gostje pri sosednjih mizah utihnejo hipoma. Pri eni sta sedela tudi gospod Izidor Fučec in Peter von Sratschnigg z dvema državnima uradnikoma.

Angleži, nadaljuje, da Angleži, to so vam tiči.

Kaj pa so zopet storili takega? Vpraša dobrodušen krojaški mojstej, ki je samega sebe smatral za pametnejšega od ostalih obrnikov svojega omizja. Gotovo kaj imenitnega. Kajti Angleži so prvi narod sveta: Vem to. Vzemite samo Šakespeharja in pa Talštajfa! Takih tičev ni več.Smete mi verjeti.

Bučen smeh sledipri sosednjih mizaj tem besedam učenega krojača. Le-ta sprejme to za odobravanje ter se jame vse strani klanjati. Nov smeh. Ko se polože nadaljuje profesor Veselko.

Kaj da so takega storili? Poslušajte. Oni dni poleti, koje bil akakor veste tako strašna vročina – o pasjih dneh je to bilo – je počil ravnik. Kdo pa je to, oglasi se eden obrtnikov.

Kdo da je? Povzamejo smehljaje se profesor. Oni obroč, ki drži zemeljsko oblo ravno čez sredo skupaj.

O, hudiča! Vzklikne drug obrtnik, potem takem smo pa v nevarnosti. Niče več, odvrne profesor, kajti ko je prišlo o tem v London brzojavno poročilo, niso Angleži pomišljali dolgo. Tako rekoč čez noč so poseten parnik, ga preskrbeli z vsempotrebnim orodjem in strojevjem ter poslali iskati obeh ravnikovih koncev. In našli so ju že. Danes je ravnik zoper skupaj zvarjen.

A, a, a! Čuje se med obrnitki. V tem ko se gostje pri ostalih mizah grizejo v ustanice, da s prezgodnjim svojim shemoh ne pridejo ob utis Vselkovega pripovedovanja.

A, vzklikne tudi gospod Izidor Fučec. A Peter von Sratschnigg ga dregne s komolcem ter mu stopi na nogo, da mu zastane nadaljnji glas v grlu in dazarudevši čez ušesa obmolkne. Ti kretnji von Sratschnigga ga poučita, da si je bil s svojim vzklikom stopil na umstveno kurje oko.

No, ali vam nisem dejal, da so Angleži prvi narod sveta? Oglasi se zoper učeni krojač. Zmagaovalno doni njegov glas.

Sedaj nastane v zakajenem prostoru,kjer so postave pivcev bile bolj podobne udhovom, ko živim bitjem iz kosti, krvi in mesa, vihar smeha. Ta smeh, ob akterem so se nekateri kar z rokami tolkli po kolednih,privede dobrodušne obrnitke do spoznanja, da so grdo nasedli.

Ti imaš besedo. Cviren! Vzklikne eden iz njih, ko se splošna vsedleost nekoliko poleže. Večino obrtnikov se je hotel s tem potegniti iz zadrege.

Salamenski profesor, se zave krojač temu pozivu.Kaj si si pa zopet izmislil? No, pa reci, da ni bil Šakespehar imeniten mož. Bog te živi.

In on trči s profesorjev ter izlije kozarec vina va-se.Profesor Veselko porabi sedaj priliko, da razloži obrtnikom v poljudnih be sedah, kaj je ravnik in še več drugega o zemeljski obliki. Kar jim je doslej bilo čisto neznano. Med onimi, ki so sipri tem predavnji razširili svoje znanje je bil tudi gospod Izidor Fučec zato je, ko so po končanem predavnju jeli profesorju Veslku napijati, dal postaviti na njihovo mizo štiri štefane vina. Ko so le-ti zablešče pred začudenimi očmi pivcev in natakarica pojasni, kdojih je naročil, stopi troje obrnikov kot odposlastvo k gospodu Izidorju Fučcu. Ter ga slovesno prepelje k svoji mizi. Z njim vred preselijo še tjekaj tudi Petra von Sratschnigga in oba uradnika. Krojač napiše na to gospodu Izidorju Fučcu kot svojemu stanovskemu tovarišu. Na njegovo in vsega omizja vprašalne poglede pripomni: No, da. Škarje rabiva oba. Samo vsak o svoje. Jaz prikrajam blago za obleko, ta-le gospod pa smeh mi striže kupone. Temu ne posebno duhositemu dovtipu sledil je zopet smeh inzabava. Tekom katere je še precejšnje število štefanov gospodu Izidorju Fučcu na račun prišlo na mizo se konča ob vsesplošni dobri volji dosti kasno po polnoči. Redaj je prišel sicer večkrat napovedovat polisjkso uro, a kozarec cvička je vedno povzročil, da je pomaknil oba kazalca nekoliko na kraj.

Čem dalje pogostoje je bil gospod Izidor Fučec gost v krčmah, v katere je zahajal profesor Veselko. Sedaj v tej, sedaj v drugi. Bili so to nekaki zabavnopouni shodi. Vsa družba je iskala razvedrila po dnevnem trudu. Nahajala ga je v nedolžnih šalah in v pogovorih o najraznovstnejših rečeh. Profesor Veselko je pripomogoel z zdravim, neusahljvim huorjem največ k temu, da so pgoovori bili zabavni in da je bilod osti shema. Nikdar pa ni opustil s šalo združevati tudi pouka. Vedel je vselej, najti priliko, da je vrgel nekaj nrnic zunanja iz obilne svoje zaloge. In padala so na rodovitna tla. Tako da te sestanke smemo nazvatia prve poskuse ljudskega sveučilišta na Slovenskem. V vsaki krčmi bile so posebne meščanske družbe. Kmalu je omenjeni krog gostov prenehal. Obrnitki so se jeli seliti od krčme do krčme. Vselej za profesrojrem Veselkom. Mnogo pripomogel je k temu slvoes o njegovem zabavnopoučnem pripovedvoanju. A vodimo odkritosrčni. Največ je pripomogla oolišina da je v družbi Velskovi bil gospod Izidor Fučec zato, ker je često dajal za pijačo. Zaslovel je zaradi tega med gospodi mojstri najrazličnejše obrti. Ta zaslovelost pa je rodila zanj posledice, katerih ne profesor Veselko, ne von Sratschnigg pričakovala nista. Še manj pa on sam.

Približala se je doba dopolnitvenih volitev za občinski vet. V tretjem volilnem razredu je izpraznjenih bilo dvoje mandatov. Eden vsled smrti, drugi vsled tega, ker se je bil nek občnski svetnik med letom odpovedal. Strančna organizacija je prepustila obrnimo sami, da si izbero dva kandidata ter jej ju nazvanijo. V prvem posvetovanji, ki so o tej stvari imeli je bil na predlog krojača Cvirna soglasno in splošnih odobravanje za kandidat izbran gospod Izidor Fučec. Osvojeno je bilo Cvirnovo mnenje, da je tudi obrnik, ker dela s škarjami. Vsi so bili prepričani, da bo njihove koristi zastopal najbolje. Bolje, ko kdrokoli izmednjih. Saj ej bogat in neodvisen. Imej bo torej veliko veljavo. V občinskem svetu in pri županu. Da to je pravi mož. Se je čulo od vseh strani. Markdo izmed njih pa se je že vnaprej veselil onega cvička, ki vlsed te kandidature poteče ppo njegovem grlu.

Med rokodelci in obrtniki gre vse bolj po domače. Niso zatorej izbrali izmed sebe odposlanstva da gre gospod Izidor Fučec na dom vprašat, če sprejme kandidaturo. Sklenili so enostavno da jo proglase o prihodnjem sestanku jutri v Truklju. Bilo je neeke sobote zvečer.Krojač Cviren je poprijel takoj, ko so gospod Izidor Fučec, von Sratschnigg in profesor Veselko dobro sedli k mizi besedo. Začel je v dolgoveznem, po mnogih časniških člankih dišečem govoru pripovedovati, kako važna je samouprava. Zlasti za obrtnike. Posebno v občinah. Glavni steber leteh da je obrni stan. Gorje, če se ta steber podere. Vsei bi ležalo na kupu. Ta vačni stan ima zato v občini pravico tudi kaj zahtvati. Da ga podipra, da mu nakladnja dela, da mu je pomočnica v borbi za obstanek. Saj gre vsem obrtnikom brez izjeme jako slabo. Ljudje da vidijo vsak kozačrček vina, ki ga kak o brnik popije. Živahno odobravanje – in v grižljaj, ki ga praivošči svojemu premrlemu želocu, misli že vsakdo, da ima rpavico utakniti svoj smrtkavi nos – gromoviti živio – kaj obrtnik trpi tega pa nikdo ne ve. Pač. Se se najde kaka izjema. Ena, smete mi verjeti, imamo danes čast imeti med sabo, končava govornik. Gospod Izidor Fučec je to. Slošno odobravanje sledi tem besedam, tako da mora govornik pretrgati svoja izvajanja. Ko se odobravanje poleže, nadaljuje. Cviren: Da, gospod Izidor Fučec, mnogokdaj nam je to že dokazal. On ve česa je obrtnikom treba ter se potem ravna. Živahno pritrjevanje. Njegova naklonjenost do obrnega stanu ne pozna meja. Smete mi verjeti. Tovariši. Voliti nam bode zopet v občnski svet. Župan pričakuje, od nas obrntikom, da mu naznanimo dva kandidata. Glede prvega smo se že zedinili. Soglasno. Vse vas kličem za pričo, da je res, ker pravim: Splošno pritrjevanje. Ta naš kandidat je gospod Izidor Fučec. Bog ga živi!

Težko je popisati kakšno navdušenje je sledilo tem besedam. Vsi v katerih imenu je govoroil gospod krojač Cviren vstanejo s solov. Nekateri ploskajo. Drugi kličejo živio. Nato pa jemljejo kozare v roke teh se gnjetejo okoli mize gospod Izidor Fučec. Vsi se že z živo željo trčiti z njim.

Gospod Izidor Fučec je v silni zadregi. Jasno je, da je kaj takega ni pričakoval. Mislil je, da mu Cviren napije, kakor je to bil ob polnih štefanih stavil že večkrat. Ko ga je pa nenadoma proglasil kandidatom. Zdelo se mu je, da se ga poloteva omotica. Zrl je pred-se, ko zaboden vol. Pred očmi pa se mu je delala tema. Zdravi ga šele Peter von Sratschnigg, dregnivši ga v rebra in pozvavši ga, naj trči z govornikom. Potem trči ta z njim tudi on sam inprofesor Veselko, na to pa zaporedoma vsi goste od ostalih miz. Daje njovega prijatelja to dotelo bilo je von Sratschniggu jako všeč. Saj mu čast občinskega svetnika omogoči stopati po poti zaglu k onemu cilju, kateri mu je pokazal on. In še raje bode dejal za pijačo. Da da, nobblesse oblige. Profesor Veselko je bil skoro jako iznenaden ko je gospod Izidor Fučec. Težko je reči, kakšen je bil prvi vtis nanj. Vesakor se je iznenadenju družilo obžalovanje, da se tako nevrednim načinom rešujejo važne javne zadeve. A kmalu spozna, da je najbolje vzeti stvar od šaljive strani. Res, da je z gospodom Izidorjem Fučcem mestni upravi ne bode mnogo pomagano. Hodil bo v občinski svet sedet in glasovat. Kakor bo glasovala večina ai kakor bo želel župan. Pa bi-li kdo izmed obrniov bil kaj sposobnejši,kaj boljši? Kaj še manj jih poznamo. Samostojne svrhe* nima nikdo izmed njih. Gospod Izidor Fučec bo v nekem oziru še boljši. On je bogat. Osobnih koristi torej ne bo iskal od občinskega svetništva. Obrnitki niso takšni. Oni navadno gledajo, da se jim stvar izplača. Vsaj to zahtevajo,d a se njim oddajo občinska dela.Če le mogoče nekaj draže, ko tekmovalcem, ki stoje zunaj občnskega sveta. Že kako poročilo bode lahko prevzel za občinski svet. Seveda ne samostojno sestavljeno. A saj čitati bo znal kar mu napišejo. O vsakem se to ne more reči.

On tedaj, ko vidi, da se gospod Izidor Fučec druži kakor hrvatska nevesta in kljubu vsemu prigovarjanju neče izreči rešilne besede izjavi šaljivim načinom v njegovemimenu, da kandidaturo sprejema. Gospod Izidor Fučec pogleda ga hvaležno ter zaukaže prinesti nekaj štefanov vina na mize. Vedel je, kaj je obrtnikom potreba. Silna radost zavlada v vseh družbi, katerega doseže svoj vrhuhec ko se gospod Izidor Fučec precej kasno, ko je bil že od vina ves ginjen, po hrvatsko, leo in cifrasto, zahvali na zaupanju svojih someščanov ter izjavi, da kandidaturo sprejema.

Pri volitvah meseca aprila je bil tudi res izvoljen. Dobil je celo največ glasov med vsemi kandidati tretjega razreda. Naravn, bil je bogat. Zato so ljudje pozabili dogodke v pisarni doktorja Pičiga.Tudi govorice, ki so nekaj časa vsled tega dogodka krožile po mestu ter zabale njega prebivalstvo so utihnile. Ne zahaja več v brlog, števlo se mu je celo v zaglugo Ona druđbaje namreč zaslovela, za prakarsko in frakarji niso uživali po mestu ugleda in naklonjenosti.

Gospod Izidor Fučec je bil na svojo izvolitev jako ponosen. Zlasti ga je navdala z veseljem okoliščina, da je dobil največ glasov. Zadokaz je to smatral, kako priljubljen je po metu. Ne manj ponosna je bila tudi gospa Katica. Gospa svetnica! Kako se to lepo glasi. Vse se jej bode klanjalo. Res, da je uživala že preje veliko časti. Ker je bogata. Sedaj jo bode uživala, ker jej po vsej pravici gre.Občinska svetnica! Samo tridesetobčinskih vsetnikov je. Svetnic še manje, kerniso vsi oženjeni ali pa sonekateri že vdovci. Na svetnico pripada torej večji delež časti. Ko svetnika. Potem pa žušanja. Tista prevzetna ženska, ki se jej je komaj zahvalila, če jo je pozdravila. Gospa! Če je županja, pa misli, daje Bog ve kaj. Ko da bi bili žuapna izvolili zaradi nje. In vednar je ona župananja. Ker jo je slepa sreča privedla nekdaj ob stran tega moža. Morebiti še bolje slepe njegove oči. Sedaj jej bode morala ne le prijazno pozdravljati, temvč jej celo v roke segati. Že zaradi župana. Saj ona lahko svojemu možu zaukaže, naj stopi proti njemu v oporo. O, njena moč je sedaj velika.

Gospa Katica je jela odslej na svojega soprogra gledati z nekoliko drugačnimi očmi. Nič več se ni tako često zadirala vanj. Popolnoma te svoje navade seveda opustiti ni mogla.

5/8. 1916.

6/8. 1916

A zmerjala ga ni več. Tudi te ostajal. Hoditi zvečer venkaj, mu sploh ni zabranjevala več. Saj so bila včasih kaka važna posvetovanja v občinskih zadevah. Gospoda Izidorja Fučca so bili izvabili v finančni in obrtni odsek. V prvi zato, ker je bil bogat. Dejali so si, da mora v finančnih stvareh biti strokovnjak. Župan jim ni hotel ugovarjati. Dasi je vedel, da je novi občinski svetnik v tej zadevi čisto nedolžen. Čemu tudi? Statisti in figurantje morajo biti v vsakem odseku. Kam naj bi sicer potisnili vse one člane občinskega sveta, ki sede v njem samo zato, da polnijo po občinskem redu predpisano število in da glasujejo. V obrtni odsek so ga bili izvolili, ker je bil kandidat obrtnikov in ker je zgovorni krojač Cviren po vsem mestu zatajeval, da dobro ve, kaj je obrtnikom treba.

Obnašanje gospe Katice proti svojemu soprogu se je zatorej izpremenilo. Izkazovala mu je čast zaradi svoje časti. Saj je po njem postala svetnica. V duhu se je že veselila prihodnjega bivanja v svojem vinogradu. Pismeno je sporočila tjekaj viničarju, kakšno čast je dosegel njen soprog. Ko pride tjekar bo zato že vedelo vse zdravilišče in vsa njegova okolica. Koliko pnosneje bo lahko stopala. Ob obiskih bo ogovore čula gospodine savjetniče, gospodjo savjetnice!. Če ne na čem drugem, vsaj na tem mora soprobu hvaležna biti. Zato ga jame celo nagovarjati, naj hodi na koncerte in ko pride sezona, tudi v gledališče. Njegova nova čast da to zahteva. Pokazati se mora večkrat. Svojim volilcem, da je to dolan. (Gospod Izidor Fučec) je dobro vedel, da tega njegovi volilci ne zahtevajo, da jim do tega prav nič ni. Kaj jim je dolžan in kje ga ondi vidijo bilo je njemu najbolj znano. Vendar jej to obljubi.Hotel seje pokazati vse drubim ljudem, ko obrtnikom. Onim, ki imajo kako besedo o odlikah. Večinoma celo odločujočo besdo. Naj ga imajo pred očmi. Naj vedo, si bira zaslugo za zaslugo, naj se spomnijo, da gre zaslugam plačilo. Svojo soproto je zato iznenadil z naznanilom, da se odlsej popeljata v Krapinske Toplice vsako leto še le po osemnajstem avgustu. Češ, da mora biti pri cesarski maši. Nekaj nevšečno jej je bilo to naznanilo, ker je ob najhujšej vročini vendar prijetneje stanovati v vili sredi vinograda, ko v razpaljeni Ljubljani. Tudi se bo takrat višek sezone približeval že konec. Vendar izprevidi takoj, da to drugače biti ne more. In potolaži se s tem, da se pojde tudi ona pokazat v stolnico k cesarski maši. Pokazat se? Da. Kakor se hodi ob nedeljak in praznikih kazat v isto cerkev k poldvanajsti maši. Molio tudi druge ne. Samo to vedo, da so pri maši. Tega jim je dovolj. Dovolj? Ne popolnoma. Zadovoljuje jih še le zavest, dajih ljudje ogledujejo. Moški z dopadanjem, ker so se naliišpale – ne, kokos krono ne pravice, temveč kot pavi. Ženske iz zavisti. Ker imajo lepšo, dražjo obleko, dagocenejše klobuke in se nosijo bol po modi. Ko one. Vsak pogled opazijo, ki zdrkne na-nje. Delajo se sicer, ko da bi čitale v molitvenih knjigah, vidijo pa vse drugo bolj, ko tisk teh knjig. Čisto naravno. Saj je to cerkveno opravilo bilo upeljano menda navlašč v popisane namene. Kako lepo lahko pred tem mehke svoje ude raztezajo po pernicah, kako udobno lahko z dobrim zajtrkom krepčajo razvajene svoje želodce; kako pripravno in brez naglice dokončajo vse tiste toaletne umetnosti, ki jih dandanes gospodki ravajenski predpisuje moda! Pri tem pa je še zadolčeno verskim predpisom. – Prav na enak način hodijo imenitne ljubljanske dame dajati k cesarskim mašam dokaze svojega patrijotizma. Zato smo dejali, da se je gospa Katica bila namenila, da se pojde to leto k cesarski maši pokazat tudi ona. Tem zaslužneje, ker pojde iz lastnega nagiba. Soprog seveda mora. Občinski svetnik je.

Gospa Katica pa je tolažila že druga misel. Kako imetnitno bo mogla v zdravilišču pripovedovati, da sta se tako zakasnila, ker sta morala čakati osemnajstega vgusta. Saj so ta dan praynovali tudi onda kako leto, je bila slovesna kraljevska misa, katero je daroval najvišji cerkveni dostojanstvenik, ki je takrat bil ravno kopališčni gost. Strega pa mu bo* duhovnika z nižjih klinov hijerarhične lestve. Onadva – gospod Izidor Fučec in ona se prejšnja leta te maše še udeleževala nsita. Sedaj sta zaradi nje celo v Ljubljani ostati morala. Seveda. Onobčinski svetnik, ona gospa svetnica. Honores mutant mores, jej je kmalu po svoji izvolitvi dejal kje v latinskih šolah izobraženi mož ter dostavil, da se to pravi. Velike živine imajo velike dolžnosti.

Gospod Izidor Fučec iznenadi svojo soprogo kmalu tudi z drugim naznanilom, katero jo je koj na prvi mah silno razveselilo. Z naznanilom, da napravita obisk pri gospej dežni predsednici. Kaj prihodnji petek. Nje sprejemni dan je to.

11. Istočasna priredba čebelarske razstave v Veliki Mlaki in koncerta »Harmonije« v Belem gradu. – Posledice te istočastnosti.

V Čebelarskem društvu so bili s posvetovanji glgede raztstave gotovi. Določeno je bilo za – njo ob želelznici ležece mestece Velika Mlaka. Namenoma se je društvo odločilo za Dolenjsko. Prav za prav bi bila razstava spadala na Gorenjsko, kerje v tem delu ležalo čebalarstvo najbolj razvito. A društvo imelo je z njo poseben namen, zbuditi tudi na Dolenjskem zanimanje za čebelarstvo. Županstvo občine Velika Mlada je kaj rado pritrdilo in avbar sestavil je bil program za razstavo in za nje slovesno otvoritev. Ta program nesla sta predsednik Matevž Medičar in podpredsednik gospod Izidor Fučec. K deželenmu predsedniku. Predsednik mu ga je izročil z daljšim nagovorovm po svojem načinu. Ponovil ga je na razstavo in prosil ga je, naj pošlje program poljedeljskemu ministerstvu, da le-to nalaže načelno že lani obljubljeno podporo za razstavo. Tudi ga je prosil, naj povabi njegovo visokoprevshoditeljstvo gospoda ministra, da pride razstavo osobno otvarjat. Deželni predsenik je sprejel društvena dostojanstvenika jako prijazno ter se je pogovarjal z njima dolgo. O razstavi seveda pred vsem in največ. Pa tudi o drugih rečeh. Največ z gospodom Izidorjem Fučcom. Z obema lepo po slovensko. Težko mu je sicer tekla beseda in iskal je vačsih pravega izraza, a šloje vendar. Gospod Izidor Fučec se je nehote spomnil lamentacij Petra von Sratschnigga in veselilo ga je, da on in Medičar nista kakor prvaki. Prav zaradi slovenskega pogovora pa ga je tudi veselilo, da se deželni predsednik največ pogovorja z njim. Inkako z Neznasko prijazna. Sladko, ko da bi bil použil ves med kolikor ga tekom enega pletja nebero čebelile vseh členove Čebelarskega društva.

Kaj ko se po tem obisku sestane s Petrom von Sratschniggom, se mu pohvali. Le-ta ugane takoj, da je deželnemu predsedniku veliko do tega stopiti z njegovim prijateljm v pogostejšo in važno dotiko. Naravno. Med prve meščane spada. Ker je bogat. Tudi v občinskih svet so ga izvolili. Njegov upljiv torej taste. In svetuje mu, naj takoj prvi petek napravi s svojo soprogo obisk pri gospej deželni izspredsednici.

Gospa Katica spoznala je brž kakšne perspektive se jej vsled teba obiska odpirajo. Povabljena bo na one večerne zabave, katere uradni list tako imenitno popisuje, da vsakdo, ki te popise čita, še le po tem štivu pride do spoznanvnja, kako je bilo v svetopisemskem raju. Tudi na čajanke ob petih popoldne je gospa deželna predsednica povabila. In razgovarjala se bo z njo čisto neprisiljeno. Sicer je že govorila z njo. A bolj ceremonijozno. Predstavili so jej jo bili po nekem koncertu Harmonije, v katerem je pela solo. Te ceremonijoznosti sedaj treba ne bo. O, pokaže jej že, da zna govorti, ko vsaka svetska dama. Na vsehpoljih je doma. In deželna predsednica bode delala primero med njo in med županjo, ki je vedno v zadregi ter si ker jej često pohaja nit govorice, pomaga z ob, da! In z besedami: Že, že, tako. Da se vse norčuje iz te goske. Njena slava se bodej razširi. In ali ne bo njena slava tudi slava soprogova? O, kolikokrat so žene pripomogle, da so njihovi močje prišli do veljave.Kaj ko bi? Pa da. Nemogoče to ni. Za podžupana ga prav lahko izvolijo. Po premoženju je eden prvih občanov. Res, dani posebna luč sveta. A kolio je bilo že zabitejših podžupanov!

To premišljevanje bdi v gospej Kataici tudi še drug sklep. Gospa deželna predsednika je vrne obisk. Tudi drugih obiskov bo čedalje več. Hišna jej je torej potreba. Doslej je imela samo kuharico. Res, daje prav težko šlo. Saj vzame že samo kuha precej časa. Pospravljati pa je bilo še petero sob in predsobo. A vse to delo se je zmagovalo ker je povsodi sama pomagala. Iz varčnosti. Potreba jej tega sicer ni bilo, kajti kljubu itrednim potroškom soprogovim nista ni oddalječ porabila vseh svojih letnih dohodkov, tako da se jima je premoženje množilo. Sedaj pa izprevidi, da to ne pojde več. Velike živeine imajo velike dolžnosti. Med te živine spada sedaj tudi ona. In prva dolžnost, ki jej je nastala je, da si najame hišino. Le-ta mora sprejemati in naznanjati obiske. No, in pomagati jej pri napravljanju. Ona sma poleži nekoliko dlje. Naj ljudje vedo, da je velika gospa. In izvedelo se bo. O, hišina to že raznese. Pri svojihprijateljicah. Le-te prineso to seveda svojih *nebiteljskam. Še toplo. (Teden dni kasneje je imela gospa Katica hišino. Sorpoga preje še vprašala ni. Ko mu Maričiko predstavi mu pove še te razloge, ki so govorili zato, da jo je najela. Nič ni ugovarjal. Zdelo se mu je samo po sebi umevno. Korakal je po poti k svojemu cilju. Čutil je to.Zatomu je vse bilo prav, kar je moglo povzdigniti njegovo veljavo. In če ima dvoje poslov je gotovo imenitnejše, ko če ima samo enega.

Priprave za čebelarsko razstavo so se vršile pridno. Od tvorničarjev prihajale so dan za dnem pošiljatve strojev in orodja, ki se rabi pri čebelarstvu, nanovješih uljev, umetnega satovja. Nekateri čebelarsji so pošiljati male hično napravljene uljnjake. V le-te psotavijo zadnje dni pred otvoritvijo razstave svoje ulje. Pošiljatve prihale so na krajevni odbor, a Matevž Medičar in gospod Izidor Fučec sta se vozila često v Veliko Mlako, vse nadzorujeta in dajeta v imenu glavnega odbora navodila.predsednik ni se nikdar brez podpredsednika peljal doli. Iz čisto praktičnega razloga. Ko mu je bil vprvič ves odbor v Melikej Mladiki, da ima zaradi razstave s krajevnim odborom skupno sejo, je v gostilnici kjer so obilno obedovali in prav vrlo zalivali plačal račun gospod Izidor Fučec. To je predsedniku Medičarju šlo jako k duhu. On namreč ni zameril nikomur, ki ga je odvezal kacega plačila. Računil je na hrvatsko gostojubnost podpresednika tudi zanaprej. In ne brez utemljenosti. Medičarju noben izlev v Veliko Mlako ni stal veliča Želenične vožne troške jej zaračunal je k druđtvu, za drugo je poskrbel gospod Izidor Fučec predsednik Medičar je bil pa tudi res dober človek. O njem ni veljala poslovica, je nehvaležnost plačilo sveta. Hvaležen je bil torej gospod Izidor Fučec. In rad ga je imel.

Le-tak si je bil tekmo zime res dal stesati in postaviti v Mestnem logu čebelnjak . Bil je jako ličen. Pročelje je imelo razne okraske vslogu stavbe. Tudi velik je bil. Za petdeset uljev je bilo prostora v njem. Zadaj je bila shramba. Za čebelarsko rodoje in strojenje,polega pa mala sobica v kateri je stala mizica z dvema stoloma in pripraven divan, na katerem si je bilo mogoče nekoliko odpočiti. Če je bilo potreba tudi zaspati. Poseben obrt in zaklenjen prostor v tej sobi je za shrambo jedilom in pijači gospod Izidor Fučec je namreč misli na vse. Zato seveda ni mogel iz nemar pustiti, kako važno je, da ima človek veno, kaj za prignrizniti in za zaliti pri rokah. Zadnji prostori so bile od sprednjega ločeni z boji. Zato, da bi ostalo za ulje več toplote. Oboje so bili razdeljeni v štiri pokončne dele, katerih vsaki je tekel na dveh kolescih po železni kolesnici, tako, da je bilo mogoeč posamič razmikati. Zaradi opazovanja čebel v uljih, odnosno zaradi kakega dela v njih. Spomladi si je bil gospod Izidor Fučec naročil deset uljev čebel iz Mojstrane in petnajst s Kačjega gradu. Vse lepo na psrenji strani poslikane. Poleg teh je dal postaviti v uljnjih pretindvajset praznih uljev najnovejših sestavov z umetnim satovjem, namenjeni so bili za čebelne družine, ki mu jih utegnejo dati roji. Pri tolikih čebelah je bilo spomaldi treba stalno pažnje. Zlasti, da se Gorenjke in Dolenske ne pokoljejo. Potem pa tudi pri rojih. Da se pravočasno ogrebo. Zato se je gospod Izidor Fučec dogovoril s sosedom, ki se je tudi po malem pečal s čebelarstvom in je bil odbornik čebelarskega društva, da je prevzel pažnjo nad njegovim uljnjakom. Proti primerni odškodnini seveda. On sam pa je posebej tudi večkrat zahajal v mestni log. Jemal je semtertje s sabo von Sratschnigga. Prav pogostokrat pa predsednika Medičarja. Le-temu je bil uljnjak posebno zaradi zaklenjenega prostora v sobici jako všeč - Seveda je ta prostor tudi za Petra von Sratschnigga bil posebne vrste privlačnost. Kedaj je ob prostih popoldnevih dopušča čas se je tudi napotil profesor Veselko v Mestni log. Če se je ob taki priliki sestala vsa četvorica in je bila shramba dobro založene in imeli so prav vesel dan. Tako celo, da je predsednik Medičar čisto pozabil čebel in svojih strokovnih razlag o njih. Če je zaloga slučajno bila pičlejša, zatrjeval jee profesor Veselko, da ni izplačalo hoditi v Metsni log ter izpostavljati nežno polt nedležnim brencljem in komarjem. Von Sratschnigg se je smejah takšnim pripomnjam prav od srca; predsednik Medičar gaje hitel z vso resnobo užaljenega strokovnjaka zatrjevati, da je prišel le zaradi čebel tjekaj in da mu je vse drugo postranska stvar. Profesrojru, ki je občudoval njegov zdravi tek, je tajalo to povod za nove dovtipe.

Včasih se je pripeljala v uljnjaku tudi gospa Katica. Odkar je vedela, da je odni čebelni paznik. Pokazati se mu je hotela po staviti se kot spag z lepim uljnjakom, kakršnega ni več v celi deželi: sprejeti od njega udane poklone večmernost bila je poticalo teh obiskov. Za čebele se ni zmenila dosti. Zanimive so jej bile le v koliko, ker je vedela da zbriajo med, ki ga v vsakem gospodinjstvu često rabijo.

Najslavneje pa je pri gospodu Izidorju Fučcu uljnjaku bilo tedaj, ko si ga je prišel ogledat deželni predsenik Matevž Medičar je dejal, da je ta stavbain nje uredba tako znamenita, da jo mora vsekakor videti tudi minister. Ko se vrne od otvoritve razstav v Veliki Mlaki. Kar na svojo pest je šel k deželnemu predsedniku ter ga je prosil, najj bi se obisk tega uljnjaka vzel v program ministrsovega bivanja v Ljubljani: Deželni predsenik mu je dejal, da si pride uljnjak pogledat. Na same besede Medičarjeve se ni maral zanašati. Spoznal ga je bil, da včasih pretirava. Domenita se glede dneva in ure. Ves vesel teče predsednik Medičar naznajat to podpredsedniku. Gospa Katica najde samo doma. Spoprijaznila sta se bila med tem. Kakor nasproti njenemu soprogu, tako se je Matevž Medičar obnašal tudi nasproti njej ponižno in uslužbno. Seveda, kako naj se obnaša drugač? Bogatinska je. Nje je to njegovo obnašanje laskalo; njegova izvrivirnost pa jo je zabavala.Zasto ga je jela radaimeti. Sprejemala ga je, kadar je prišel k njenemu sorpogu s kakšnim poročili ali vkake posvete, prav prijazno in pogovarjala se je z njim čisto kot stara, dobra znanka. Matevž Medičar jo je potrepljal, zato sem ter tje tudi razmenu.

S poročilo o obisku deželnega predsenika, jej pripravil je bil prijetno iznenadenje. Kako tudi ne? Saj se lahko znamenito izkaže.Pričaka ga ondi ter pogosti z izvrstno juino. Gospod Izidor Fučec odobri to njeno nakano in ves vesel. Zopet je bil za korak bližnj k svojemu cilju! Pogoščenje se je izvršilo prav imenitno. Poleg uljnjaka v senci visokega topola je bila pogrnjena miza za štiri osebe. V tem, ko si deželni predsenedik v družbi soprogovi inpredsednika Medičarja ogleduje uljnjak in njegauredbo,pripravila je bila gospa Katica z Maričikino počjo pikantno mrzlo južino. Tudi izbrana vida so bila na mizi. Deželni predsednik je bil jako milostljiv in nasproti gospej Katici silno ljubezniv.Tudi nekaj grižljajev je vzel in par kozarčkov vina popil. Naposled tudi kozarček likerja. Očividno pa ga je pri vsej tej stvari najbolje zanimal izbrani tek predsednika Mediačrja, kajti svoje oči je imel izkaro* neprestano obnrnjene vanj. Dasi Medičar ni imel časa govoriti.Prav za prav mu tudi potreba ni bila ker je to za vse tri opravila gospa Katica sama. Sevedaje bil obisk ministrov pri uljnjaku gospod Izidor Fučec sprejet v program. Gospa Katica je bila zradi te nove časti, ki jo čaka vsa iz sebe. Že vnaprej je premišljevala noč in dan, kašno obleko si za to priliko omisli, kakšno kito cvetja mu ob prihodu k uljnjaku poklni ter kako pogosti nejga in njegovo spremstvo. A človek obrača,pravi poslovica, Bog pa obrne. Tako seje zgodilo tudi tukaj. Do otvoritve je še bilo še dober mesec – Čebalarske razstave v Veliki Mlaki je bilo le še dober mesec. Nekega večera izve pri pevskih vajah Harmonije, da je temu pevskemu društvu od mestnega županstva v Belem gradu došlo povabilo, naj bi priredilo s svojim pevskim zborom ondi voli konceprt. Odbor se je posvetoval o stvari ter sklenil soglasno, dase temu vabilu odzove. Splošno veselo razpoloženje in navdušenje zavlada med pevci in pevkami. Saj je odbor bil tudi sklenil pokriti iz društvene blagajnice potne troške za ubožnejše člane in članice pevskega zbora. O, kako veseleo bode to! V Beligrad. Saj je to mesto znano vsakemu Slovencu in vsaki Slovenski, če ne drugače: po krasnej narodni pesmi.

Stoji, stoji tam Beligrad, pod gradom teče rdeča kri, da b gnala milnske kamne tri.

Kdo te pesmi ne pozna* In kdo bi bi ne bi želel videti kedaj emsto, katero opeva* Sedaj je prilika tu. In tako vesela prilika. Slovenska pesm zadoni s Kalimegdana preko Save, hčerke naših nebotičnih planin,ondi kjer se v vsej svojej veličanju druži z Donavo bistsro«. In mimo Zagreba pojde pot, mimo tega žarišča jugoslovanske prosvete, mimo Siska, kjer Kolpe* so pijani. omagali pred Kranjci Otomani, po ravni Slavoniji, čez blagoslovljeni Srem: Kdo bi se ne veselil, da more videti toliko sveta, v tako veseli družbi pod tako ugodnimi pogoji! Udo to, rej ni, da so se onega večera vsi pevci in pevke veselega srca razšli na sovje domove in da je drugo jutro bilo vse mesto polno te vesti. Zvečer bila je že tudi v Slovenskem narodu.

Le gospa Katica s plačnega veselja ni delila. Ne zato, da bi jo pot v Beligradne bila veselila.Narobe. Še prav rada bi bila prišla tjekaj. Saj je imela nekaj imenitnih znank inznancev ondi doli. Hodili so se zdravit v Krapisnke Toplice in ona se je temak seznanila z njimi. A nekaj drugega jej je grenilo veselje. V Belem gradu ima biti koncer in z njim združene pevske slavnosti ravno one dneve, ko se bo otvarjala čebelarska razstava v Veliki Mlaki in ko pride poljedeljski minister v Ljubljano. V silni zadregi je torej bila.Rada bi sepeljala na Beligrad, rada bi pogostila ministra. Gospod Izidor proglasi seveda takoj, ko mu stvara pove, da je drugo važnejše od prvega. Od drugem času bi se bila svoje drage zakonske polovice še prav rad iznebil za par dni. A sedaj? Sedaj izpozna, da mu je potrebna. Zaradi pogostitve. Pa tudi zato, ker je pogumna in ima dober dar govorice. On sam je bolj plah. Zlasti kedar ima občevati z mogočneži. Iz jezik se mu ob takih prilikah zatika. Odločno jej torej odvsetuje udeležiti se izleta v Beligrad, češ, da mora ob obisku ministrovem pri uljnjaku vsekakor biti poleg. In to jeodločilno.

Ko gospa Katica naslednji večer naznani društvenemu prevodnji in predsedniku, ki je bil ravno zradi izleta v Beligrad navzoč pri pevskih vajah, dase ona tegaizleta udeležiti ne more, je bil ogenj v strehi. Strdito in brezobzirno, kakor so tega polg pevodoij navajeni le še samodržci, ki za ves svet hočejo, da obvelja njihova volja izjavi prevodja, da mora iti. Nobenega ugovora! Članica pevskega zbora je. Pokoravati se mora večini. In večina je, kakor je snoči veidela,za izled navdušena. A, čemu govori o večini? On sam je za izlet. Izrekel se je zanj takoj, ko ga je bil vprašal odbor. Naj čujejo v Belemgradu slovensko pesem. Naj vedo, kako je izvežbal svoj pevski zbor. Nobenega glasu ne more pogrešati. Zlasti njenega ne. Zbor bodo peli v katerem ima ina solo. Ona torej mora na vsak način v Beligrad.Kaj njemu mar čebele in poljedeljski minister! In kaj ima ona opraviti pri tem? Zatorej ni nikakega protivljenja. Pokorščina mora biti. Ona je podlaga vsakegauspeha. Tudi on jozahteva pri svojem pevskem zboru. Saj ga je ravno vsled tega povzdignil na tako visoko stopninjo. Da, na visoko stopinjo. Tako, da so vsi ostali pevski zbori prave navžarije* proti njegovemu.

Gospa Katica je poznala pevododjo. Vedela je, da se radznaša ob najmanjšem povodu. Zatomu je odpuščala, kdasi jo je skoro razžalil. Odpušla iz nečimernosti. Saj je trdil, da brez nje sploh opraviti ne morejo. I dabo pela solo. Skoro, da daljšega prigovarjanja treba ni bilo. Res jej je švignil mimo duševnih njenih oči zdaj in zdaj minister. Toda ali v Belem gradu ne bi videla ministrov? Morebirti še več. Občudovali bodo njeno petje. Klanjali se jej. More biti celo kralj sam. In ona utegne govoriti z njim. Da. V svojem maternem jeziku. Z ministrom v Ljubljani bi mogla govoriti samo po nemško. Že je bila odločena, ko vrhu tega njeni odlčitvi pride na pomoč tudi predsednik.Ustrašil se je bil, ko je čul na kak način obdelavapevodojaugledno članico pevskega zbora in zdelo se mu je potrebno izlti nekaj olja na razburkano vodovje. Jame jo torej jako vljudno in sladko tudi v svojem in odborovem imenu prositi naj društva pri tem zanj tako važnem naslotpu ne pušča na cedilu. Po njej je bilo. Obljubila je, da se popelje v Beligrad.

Soprogu je bilo sicer neljubo, ko mu je to poedala. A zmagal aje v njem uvaževanje, da bo nekaj dni sam. Svoj gospod. Zakonskim možemje tako prijetno, če v njihovo življensjko enoličnost pride nekoliko izpremembe. Nič jimneugaja bolj, ko svoboda katero so radovoljno žrtvovali zakonski udobnosti. Najsi jo okusijo le par dni. Kakor sokol so, ki ga privezanega za nogo spuste iz kletke. Veselo razšiti krila ter se vzpne v zrak. Zopet se čuti kralja višin in to veljeje je kratko. Čuvarjeva roka potegne za vrvico. In v skletmo mora nazaj.

Gospod Izidor Fučec je bil pač v skrbeh zaradi ministrove pogostitve, kako uravna. Na priliko, da se zaradi sestave zajrtka – kajti vedelo se je tedaj že, da se pripelje minister dopoldne ob desetih k njegovemu uljnjaku – dogovori z delikatesnikom, postrežbo pa da prevzame le našopirjena Maričika. Mlada in lepa je. Minister bo gotovo bolje včeč, ko bi mu bila njegova žena.

Tako se torej zgodi, da se v začetku avgusta tri dni pred otvoritvijo čebelarske razstave v Veliki Mlaki, odpelje gospa Katica s pevskim zborom Harmonije v Beligrad.

12. Usodna katastrofa ob razstavi v Veliki Mlaki.

Veliko Mlako je bila čebelarska razstava spravila čisto po konci. Nekaj dni sem počivala so vsa navadna dela. Mlado in staro je hodilo na županov travnik, ki ga je dal za razstavišče na razpolago. Marksikaka krava je tiste dni lačna in žejna premukala po celo uro, marsikak prašič je ter butal nestrpno z rilcem ob svinjakovo baltaro. Otavk ni in ni bilo spraviti, da bi bili gonili živino na pašo. Rajše so pomagali učiteljem na razstavišči. Zlasti poslednje dneve, ko je šlo za okrasitev razstavišča. Pletli so vence iz smrekovih vej in kar je bilo vejih pomagali so pri obešanju vencev ter zastav. Tudi pri postavljanju malih mlajev. Velike, po deset do petnajst metrov visoke postavljali so mladeniči, kite cvetja, ki so imele krasiti vrhove,pa so jim preskrbljevala dekleta. Med vsem tem šumele so veselo čebelice po krotki, polja in vetočih livad polni okolici Velike Mlake. In znašale so, podpirane od ugodnega vremena,prav prvič no med satovje, ko da so ponosne na to, da je zradi njih, drobnih stvarid prišlo tako nenavadno življenje v dotlej mirno, vsakdanjih skrbi polno Veliko Mlako.

Zadnji dan pred otvoritvijo je bila razstava toliko gotova, da sta predsednik Medičar in podpredsednik gospod Izidor Fučec izrekla svojo zadovoljnsot. Župan, ki je bil načelnikkrajevnemu odboru je ugotovil, da ga pihe. To je bilo ponava, da je gospod Izidor Fučec plačal vsem, ki so pomagali, nekaj sodekov piva. Krajevni odgov in učiteljstvo pa v gostilnici pri pošti pogostil tudi z jedili. Predsednik Medičar je še priporočil, naj hiše dobrookrase z zastavami. Na to sta odpeljala se z večernim vladkom v Ljubljano, da se drugo jutro pripeljeta z ostalim odborom vred z onim vladkom, kako minister in drugi povabljeni dostojanstveniki, zopet doli. Velika Mlada je bila po njunem odhodu silno dobre volje. Navudšena od obilno použite pijače se je mnogo kasneje ko po navadi pogreznila v spanje, pač pa so se od veseh strani čule vesele pesmi in otroci so vrišlali pred hišami ko žrjavi. Na hišah so razobesili zastave. Narodne, kajti Velika Mlaka je slovela vedno po svoji narodni odločnosti.

Krasno srpanjsko jutro je vstalo v naslednji dan nad beloLjubljano. Zrak je bil čist, ko da že pozna jesen in sočni žarki so obsevali veličarnih Grintovec, njegovo sestro Kočno ter divne Kamniške planine. Kamorkoli se je oziralo oko, povsod slika kipečega probujanjanaraave v čudotvorni milosti največjega njenega dobrotnika – večnega oslna. Niti olačiča ni bilo na obzorju. Pravo pravznično vreme.

Saj je pa tudi bilo pražnje vrvenje opaziti po ulicah proti južnemu kolodvoru. Kočije in izvoščki ki so drdrali po njih, vozeč goste, ki so bili namenjeni v Veliko Mladko. Po hodnikih je bilo nenavadno mnogo pešcev. Radovenejžev, ki sohiteli na kolodvor, da vidijo prejšnji večer v Ljubljano dospelega poljedeljskega ministra. Bilo pa je tudi takih, ki so bili namenjeni v Veliko Mlako, da vijo slavnostno otvoritev čebelarske raystave in da si jo potem že koj prvi dan ogledajo.

Še prazničneje je bilo seveda v Veliki Mlaki. Saj je napočil dan, kakšnega še ni doživela. Nikdar se v njej ni bilo ministra. Tudi razstave so bile nje prebivalstvu znane le iz čitanja inpripovedovanja. Vedelo je, dajih prirejajo v velikih mestih. Čuli inčitali so o svetovnih razstavah na Dunaju, v Parizu, v Londonu, o razstavah v Pragi, Zagrebu. Tudi to so vedeli, da si je bela Ljubljana privoščila kedaj kako razstavo. Sedaj jo imajo sami. Prsi so se širile vsakemu velikomlačanu, akoje le pomislil na to.Nitorej čudo, da so bili otvoritvenega dne vsi že prav zgodaj na nogah. Kljub temu, da je veselje prejšnjega večera tičalo še marsikomu zelo v kosteh in da so nekateri imeli težke glave. Župan občinski tajnik inučitelji letali so od hiše dohiše. Da vidijo, je-li vse v redu, je-li odstranjena vsaka s ceste vidna nesnaga, so-li povsod razobešene zastave.Potem so si ogledali razstavišče, kjer so veselo šumele čebelice.

Ob osmih jame s vse kar v Veliki Mlaki leze ino grede, zbirati na kolodvoru. Vlak z ministrom je imel sicer priti šele ob desetih, toda mlado in staro je bilo silno nestrpno. Ko da pričkuje, da pride prej, ako se preje zbere na kolodvoru. Sicer je bilo p aukreniti še vse podrobnosti sprejema. Izvršiti se je imela nekaj generalna poizkušnja. Določeno je sicer že bilo, kje bo stal župan z občinskim odborom, kjer odbor čebelarskega drušva, kje godba, kje gasilci, kje veterani inkje šolska mladina. Vse to se je imelo sedaj zares razvrstiti, da ne nastane kasneje kaka zmeda.

Ob devetih se začne ravrščevanje. Župan v črni obleki z belimi rokovicami in visokim cilindrom in občinski tajnik z veliko trobojno kokardo, letala sta dajoč poelja po kolodvoru gori in doli. Petorica mladeničev z nekaj manjšimi trojnimi kokardami postavljala je skupine na določene prostore. Bili so to reditelji. Trije učitelji in dva trgovska pomočnika. Takoj ob vratih kolodvora je stala godba. Poleg nje župan z občinskim odborom. Čebelarskega društva. Nekaj odbornikov je bilo že od preje v Veliki Mlaki. Predsednika in podpresednika so imeli k njem takoj ob pčrihodu vlaka pripeljati reditelji. Ministva in njegovo spremstvo bilo je določeno, da pripelje pred župana, ki ga je imel prvi ogovoriti občinski tjanik. Za prostor poleg odbora Čebelarskega društva nastane kljub dogovoromprejšnjega dne prepir. Basilci in veterani so se zanj potegovali. Eni in drugi so hoteli biti prav blizu ministra. Gailsci so trdili, da so važnejše društvo ter da jim gre za to prednost. Oni niso sao zradi unoforme, ampak uniforme so zaradi njih. Oni po potrebi trdo delajo, da bližnjemu pomagajo. Poleg tega imajo pripasane sekirice, kar nekako nadomešstuje sablje ali meče,ki pravzaprav k unirmoam spadajo. Nekaki liktorji so.

Veterani trdili so zopet, da so oni važnejše društvo. Njihovi članis os starejši po letih, ko lani gasilskega društva. Njihove uniforme so bolje dojaškim podobne. Res da nimajo sablje. A to je še odprto vprašanje. Zveza veteraskih društev je že pri vladi vložila tozadevno prošnjo. In vse upanje je, da bougodno rešena. Če se gasilci sklicujejo na to, da so dejansko deali, morejo se oni skleicati na to, da so cesarju služili. Njim gre torej prednost. –

Župan je bil v zadregi. Obla društvena načelnika stala sta neomajano na svojih stališčih. Vsej je sedaj enega, sedaj druzega v strah. Šepetaje mu je dejal, naj bo pametnejši od onega in naj pusti svojo trmo. Vse zastonj. Eden kakor drugi misli si: zakaj bi ravno jaz moral pametnejši biti? Pa res! Težko da bi se bila stvar rešila, da ni prišel županu kapelnik domžlske godbe na pomoč. Gavba* je bila namreč tudi uniformovana. Njene uniforme so bile podobnejše vetersakim ko gasilskim.Modri možje spozna v zčesom pravega vojskovodje kaj hitro položaj. Mi spadamo skupaj, pravi veterancem. Unovorma nas druži: kar pa uniforofma druži, tega župan – sedaj se obrn ek le-temu – ne razdružuje. Vi boste stali tukaj, le na naši levi. Gasilci bodo naj pri čebelarjih. Kaj ne, da je tako prav? Zakliče proti gasilcem. Toda to vam povedam, kedar pride čas gasiltve, pridružimo se vam vsi. Da veste!

Splošen smeh je sledil tej pripomnji. Težko vprašanje, ki je županu delalo toliko pregleavide, je bilomahoma in jako srečno rešeno. Kako se je pa tudi lepo podalo, ko ste črno oblečeni skupini občinskega in čebelarskega odbora obdani bili od obeh strani od unirmormovancev. Da,uniforma! To je glavno. Daje niso upeljali, bila bi gasilna društva zastopnj iskala članov. In tudi k veterancem vlede uniforma. Kako vzvišenega se čuti stariočanec, ko uvstavi s trinožnega stolčka ali z mize pri oknu na kateri je s prekrižanimima nogama kupal rano kake razstrgabne hleče ali od službenice, kjer je prvijal dvoje desak, da ju dobro sprime klej, če zdrkne v univormo ter si povezne širokokrajni klobuk s perjanico na glavo. Kar ves se pomladi. Da uniforma. Čedotvorna beseda je to. Le čudo, da državna uprava ni še dodobrega ocenila njenega učinkovitosti. Od kaj sitnosti ima s politikovanjem državljanov. Vsehočejo bolje vedeti, ko vlada, vse bi naredili bolje, ko ona. Predpiše naj za vse stanove univrome. Pa bode rešen eden največjih problemov. Iz nagovbornik ovnov postanejo krotke ovčice, ki se ob trižnji bolne se zabkečejo ne.

Ljudstvo, ki si je ogladovalo razvrščevanje na kolodvorju je bilo z rešitvijo težavnega vprašanja silno zadovoljno. Univormovanci ob obeh sraneh glavne skupine. Kako lep ovkir, vendar so pa oči žensk bol je poletavale k onemu delu okvirja, ki so gatvorili gasilci. Bili so to z načelnikom vred – vsekoyi mladi ljduej. In prav všeč je bilo skupni dekev narodnih nošah, da so jih postavili ravno med čebelarski odgovr in med gasilce. Ena izmed njih je imela s ceremonijoznim pripogibom kolena podati ministru veliko kito cvetja, druge so imela njegovih spremljevalcev prinesti vsakemu po kitici.Ko so končno uvrstili še šolsko mladino so bile priprave za sprejem govove. Postavili so jo – najpreje dečke, potem deklice – poleg veteranov. Nežno deco poleg plesnjivih starcev. Namena pri tem ni bilo. Slučaj je napravil to šalo. Opazil je pa ni nihče. Vsako deseto šolsko dete je imelo v orkah malo zastavico. Izmenično v narodnih in cesarkih barvah. S temi zastavicami je imale dela pozravljati ob prihodu vlada. Raume se samo posebi,da je to urejanost silno povzdigovalo.

Vsa družba z gledalci vred, ki so se morali gnjesti zadaj pred kolodvorsko ograjo, je šumela ko čebele na razstavišču. Malo pred deseto pa poči na Golem Brdu strel iz topiča. Njemu sledi drugih strelji. Znamenje, da se približuje vlad. Hrup in šum se poleže.Na njega mesto stopi praznični molk. Vlak v daljavi zažvžga in že ga opazijo kako polzi po železnih kolesicah proti kolodvoru. Čedalje počasneje. Godba v tem trenotku zaigra cesarsko himno. Vsi se okrijejo. Vsak seustavi. Iz salonskega voza stopi minister v spremstvu deželnega predsenika. Njima sledi gospodar njunega spremstva. Glavni živio! Zadane od vseh strani in godba zasvira tuš. V em ko občinski tajnikjavlja deželnemu predsedniku,daima nalo peljati visoke goste pred očbinski odgvor ter drug reditelj prestreže predsednika Medičarja in podpresednika gospoda Izidorja Fučca. Katera sta sedela v prvem vozu pred ministrovim iz železniških voz istopijo v ostali povaljbeni gostje med nimi časnikarji in pa potniki, ki so iz lastnega nagiba prišli, da si ogledajo razstavo koj prvi dan. Vlak zažvižga ter se, potem ko so železniški uslužbenci bili odpeli ministrov salonski voz odpelje dalje. Minister stopi pred župana, njegovo spremstvo ravrsti se za njim v polakrogu, ostalo v ladkom došlo občinstvo nekoliko dalje za te polakrogom. Prišla je doba slovenskega sprejema. Na kolodvoru nastane sveta tišina. Nič se ne gane, dasi je solnce jako pripekalo in je z nekaterih lil pot kar curkoma. Le brančanje ose bilo je čuti v ministrovej blžini.

Ko stopi minister pred župana, srednje velikega, jako rejenega, čisto obritega, popolnoma plešastega pretdesetletnika, prikloni se le-ta globoko, potem vzravna in začne: »Eksceljanca!«

Takoj na to pa mu vzgidne svojo desno roko, v kateri je držal cilinder ter zamahne z vso silo skoro v pravilnem krogu okolo svoje glave. Gledalci ostrme. Minister se grize v spodnjo ustnico. On in bliže stoječi opazijo, da brenči okoli župana osa in da leta največ tik nad njegovo plešo. Ali se je hotela meščevatizaradi slovenosti na čsta svojem popolsestram, s katerimi je znano, da ne živi v najboljih stikih, ali jo je pravabila široka, v solčni luči živo svetlča pleča županova, ni bilo iszledeno nikdaar. Skratka: bila je tu. –

Po zamahu županove roke vdigne so osa v zrak inodleti v stran Župan ves vesel, da jo je odgnal, obriše si z velikim belim robcem pot, ki mu lije z obraza ter začne v novič »Ekceljanca! Vesajlo nam je nepoču slovajsni dan...« A glej vražje ose! Zopet je bila tu. In brenčala še bližje njegove renegega obraza in njegove izgledne pleše. Nič ni naravnega, ko da semu zopet pretrga nit govora. Še bolj ga oblije pot in še z večjo silo zamahne s cilindrom okoli glave. Ob enem pa, navdahnjen mahoma od rešilne misli, se obrne proti občinskemu svetniku, ki je stal za njim ter mu zakliče tako glasno, da se je čudo dokaj daleč na okolo: »Tok dej jo nu!«

Minister potegne, grizoč si bolje in bolje ustnico, robec iz žepa: Ko da se mu je potreba usekniti. Občinski svetnik za županom pa res odpodi oso z nekolikratnimzahamom svojega robca. Župan je bilsedajpomirjen. Začel je svoj govor v tretjič, da nadaljeval in tudi končal. Pri govoru samem in se nam potreba muditi. Dovolj je, da povemo, da je bil skupno deloobčinskega tajnika in predsendika Medičarja.

Le-ta je stal od župana četrti v sprednji vrsti. Poleg župana stal je prvi občinski svetnik, ki je bil podžupan, potem drugi in treji občinski svetniki. Vsi trije imeli so doživeti čast, da jih ogovori minister. Takoj poleg predsednika Medičarja stal je podpredsednik gospod Izidor Fučec. Ves črnobolečen s rakom in velikim rokavicami. Na veij strani fraka na prsih prišil si je, ker krojaču ni maral izdati svojih želja, sam kakopak je najbolje vedel in znal sesukljan črn motovozič za redove. Da ga opazi minister, izbočeval je še bolj svoje že itak zelo izbočene prsi. Na pekočem solncu se je potil, da je vse z njega teklo. Imel je že čistomoker dva žepna roba. Oči njegovi so bile kljubu temu vedno uprte v ministra. Opazova je njegove redobe. Imel jih je pet. Eden okoli vratu,štiri ana paresih. Vrhu tega je imel pod redovi pripeto zvedo. Kaj imeniten je bil Toda njegov obraz se mu je zdel silno strog. Posebno strg tedaj, ko si je jel grizti spodnjo ustico. Zakaj si jo neki grize, misli si gospod Izidor Fučec in pravi si, da je to moral opaziti tudi župan. Čisto gotovo. Saj je bil ves zmeden. Tako je obtičal v govoru. Potem še enkrat. Še le v tretje je mogel govor nadaljevati in končati.

Gospodu Izidorju Fučcu jame upadati pogum. Veliko ga itak ni imel, a namenil se je bil vendar spusti se smelo z ministrom v pgoovor. Ta namen jame giniti. Strah se mu vseli v vse kosti. Še to malopoguma, kr ga je imel izgu. Čedalje huje ga zaliva pot. Briše si ga že s tretjim robcem. Kmalu je premočen tudi le-ta inpotegne si četrtega iz žepan.

Županov ogovor je končan. Na njegovo povabilo zakličejo vsi navzoči živahno živio in godba zasvira. Ko se klicanje in godba poleže, odgovarja minister. Po nemško sevda. In kratko. Kakor je to navada velike gospode. Slovenskega ugovora županovega sicer ni razumel, vedel pa je že iz poročil deželnega predsedstva, kaj bo povedal. Na to je odgovarjal. Po svojem odgovoru, spusti se ž županom v pgoovor. O raznih stvareh. Največ o gospodarskih. Iz njegovega pogovora je bilo vidno, da zna minister dobro razločevati nemško deteljo od krompirja. Eden njegovih prednikov tega ni znal.

Končavši svoj pogovor poda minister županu roko ter stopi k podžupanu. Tudi s tem spusti se v pogovor. Podžupan bil je v vidni zadregi. Tresel se mu je glas. A odgovarjal je vendar. In srečno je prestal to pot na Kalvarijo.

Drugače je bilo z drugim občinskim svetnikom, katerega sedaj ogovori minister. Po vsem telesu ga je lomil strah. Ko stopi predenj minister, pobledi in vrti nemirno svoj klobuk v rokah. Minister ga nekaj vpraša. Gospod občinski svetnik izbuli oči vanj, odpira usta, lovi sapo na vse strani, ko da išče govorice, naposled pa zajeclja: »O, Majestat!« Minister se ugrizne zopet v ustnico ter pomoli ogovorjencu, videč njegovo zadrego, svojo desnico. Drugi občinski svetnik, zagrabi jo z obema rokama ter jo prav sočno poljubi. Cmok se razlegne dalječ naokolo. Ljudje za ministrom z začno se hihitati. Razen deželnega predsednika, ki je stal sam pred njimi n se je na vse moči trudil ostati dostojanstven. Sedaj se zgodi katastrofa. Minister stopi počasi pred tretjega občinskega svetnika. Gospod Izidor Fučec pobledi še bolj. Bel je, ko zid. Kmalu ima minister stati pred njim in se razgovarjati z njim. Poslednja senca poguma mu upade. Slabosti ga začno obdajati. Temniti se mu jame pred očmi. Nekaj se v njem gane. Ne: – vse zastopnj. Ne dá se zabramti. Splošno tišino preruši negotov zvok. Medičar, zaslutivši takoj, kaj se je zgodilo, šeptne polglasno svojemu sosedu:

»Gospod podpredsednik, koj tu-le zadaj je za moške. Tjekaj hitite.« Kukar sama od sebe razklene se za gospodom Izidorjem Fučcem gneča in stopa, najpreje umikajo se z naprej obrnjenim obrazom, kasneje v naravnem hodu proti klodvorski napravi, ki mu jo je bil označil predsednik Medičar.

Do ministra razgovarjajočega se s tretjimobčnskim svetnikom pride posebne vrste duh. Kljub slavnostnemu trenotku ne more sikaj, da ne bi že v drugič tekom – slovajsnosti – potegnil iz žepa robec ter ga ne pritisnil na nos.Medičarju, ki je sedaj po programu imel spustiti pozravni govor vimenu Čebelarskega odbora, zazdi se, da uludnost, nekaj zahteva. Stopi torej iz vrste k ministru in šepne mu, v izvirni svoji slovenizmov polni nemščini: Stinski, Exzellenz. Abek ruckwarts. Dars sind fur manner und fur frauen.

Sedaj je bilo tudi ministru preveč. Več as je zadržavl bil smeh. Sedaj mu reče, da ni bilo več mogoče. Na ves glas prasne iz njega. Mašeč si z robcem usta in ustrinjaoč si solze obrne s k deželnmu predsedniku ter mu pove nekaj z glasom, ki ga je dušil smeh.

Še le čez par minut prvide zoet k sebi. Zavedši se položaja, stopi pred Medičarj, ter posluša s priučeno dostojanstvenojo tudipriučeni govor predstdnika. Nikarko, ko je bil skoro brez končna kolasa. Minister mu naposled ogovori ter se v nevezanem jopgovoru poučuje glede razstave o vsem kar je bil iz uradnik poročil že davno vedel. Tako zaradi lepšega. Ob koncu pogovora sspozna dobri minister inuslužbni Meidčar , da je gospod podpresdnik žaibog zbolel in da mu bo gotovo jako žal, da se ob tej slovesni priliki ni mogel prikloniti ministru.

S tem je bil slovesni sprejem končan. Minsiter stopi k deželenmu predsedniku, gospa zasvira sokolsko koračnico in množica se razvrsti v vesel,pryničen sprovod na razstavišče.

(131 strani)

==13. Po razstavi. – Predsednika Medičarja samaritanstvo in njega svojevrstne posledice.
X. Kaj se je z gospodom Izidorjem Fučcem dalje godilo in kakošnih troje iznenadenj je doživel.==

Predsednik Medičar je bil v vseh svojej priprostoti jako dobrosrečn človek. Mislil si je pač, da celo uganil je, da je katastrofo pri gospodu Izidorju Fučcu povzročil strah pred ministrom in da je ta strah postajal tem večji čembolj se je prbiliževal trenotek v akterem je imel stati pred njim od obličja do obličja. Kljubu temu se je delal, ko daveruje v nenadno njegovo obolelost. Ko se je torej sestavljal sprovod je hitro skočil v kolodvorsko pisarno naznait, da je gospod podpresdnik Izidor Fučec, ki je že včeraj čutil, da mu ni dobro, da ga je zlasti vilo po trebuhu, nenadoma zbolel in da je sedaj v prostoru za moške. Prosil je, naj bi mu dali kako snailko, da se dogovori z njo o ostalem.

Slučajno je bila na kolodvoru navoča ženska, kateri je bila naloga vzdrževati vedno snažne one prostore, ki jih je bil omenil predsednik Medičar v svoji prijateljsko- zaupni opozoritvi do ministra. Njo pokličejo. Predsednik Medičar je razložil na kratko stvar. Oba se podasta na to lice mesta, kjer je bil v silni komaj popisni zadregi čakal gospoda Izidorja Fučca. Medičr mu pove, da je pripeljal prvo pomoč, občaluje, da s pravn spretno izmišljenostjo da kljubu njegovomu svarilu ni, kar ga je včeraj vilo, ostal doma, ter na zagotovi, da mu pošlje voz, da se odpelje v hotel. Dostavi še, da ga pride, kakor hitro mu bo mogoče, obiskal tjekaj. Na to odhiti za sprovodom, ki ga kmalu doide.

Na srečo župan ni spremljal ministra. Hodil je z njim deželni predsednik. Župan je stopal tri vrste za njim v pgovoru s prvimobčnskim svetnikom inobčinskim tajnikom. Medičar ga je potegnil nekoliko v sttran ter ga prosi, naj preskrbi takoj yaprt voz, da prepelje gospod Izidor Fučec v hotel. Ob enem mu pojasni kaj in kako.

Župan je bil opazil, da se je podpredsednik Čebelarskega društva nagloma umaknil. Zakaj mu ni bilo znano. O medičarjevem poročilu spzna, da je stvar nujna. Zato naroči občinskemu tajniku, naj hiti na njegov dom, da zapreči voz z zeleno streho za semanje vožnje ter se odpelje po gospodu Izidorju Fučcu, da ga prepelje v hotel. Naroči mu tudi naj vzame matere županje veliki ogrinjalni robec s sabo.

Žaupan in predsednik Medičar hitita potem po bližnjici na rastavišče ter prideta še toliko pravočasno tjekaj, da sprejmeta ministra ob vhodu. Predalječ bi vodilo, ko bi hoteli popisovati vse posameznosti in ministrovega obhoda po istak ne preožirnem razstavišču. Zadotuje naj, ako povemo, da se je izvršilo vse tako šablonsko, kakor o tacih prilikah vedno. Minister je imel za vsakega razstavljalca priajyno besedo, katera je – kakor je to naslednji dan ugotovljeno bilo v uradnem listu le-tega silno osrečila. Pripomnil je večkrat: kako lepo, potem pa je, odhajajoč zagotovil flavni in krajevni odgor, da ga je to, kar je videl v polni meri zadovoljilo. Predsednika Medičarja je to razveselilo to priznanje tako jako, da se je pridružil ministru ter ga spremljal v čitalnišne prostore,kjer je bil pripavljen zanj inza povabljene goste slavnostni obeh.Župan je v spremstvu deželnega predsednika tjekaj.

Slavnostni obed je šelje na deželne troške. Deželni glavar je hotel vsekakor spustiti svoj pozdravni govor. Ker ni bilo druge prilike, je morala deželna blagajnica prevezeti stroške tega govora. S tem, da je plačala slavnostni obed. Le-ta je bil prirejen jako dobro. Ljubljanski gostilničar je prevzel skrb zanj. Domačini so razvijali na njem obdčudovanja vreden tek. Kako tudi ne: Saj imajo le redkokedaj priliko priti do okusno prirejenih jedil in izbranih vin. Nekateri kaj takega sploh še niso doživeli. Ni tojre čudoa, da je ta obed vsakemu domačemu povabljencu bil višek sreče, da mu je ostal ćivo s svpominu in da se njega slovev v Veliki Mlaki bržkone ohrani do tretjega pokolenja. H napitnicam je še le prišlo, ko je drubi nastalo pravo razpoloženje. Vsled použitih jedi in popitih pijač. Deželnega glavarja napitnica na ministra je našla glasen odmec. Burjo navdušenja pa je izvalo, ko je minister koncem svojega odgovora izrekel te-le z veliko težavo priučene slovenske besede: »Isbil podem do-le fino za brozbeh nabreteg in rasfoj lehe Grajnske tešele.«

»Ali si ga slišal? No, to je imenitno. Vidiš, kako naj upotševajo. Prav navlašč se je naučil slovenski stavek. In za Veliko Mlako. Take in podobne vzklike je bilo čuti. Vse je plavajo v sreči in zadovoljstvu. O ko bi na merodajnih mestih vedeli, kako lahko je zadovoljejati Slovence. Saj je vsa Slovenija ena – Velika Mlaka.

Lahko je umetni, da je minsitra ob njegovem odhodu spremljala goboka udanost ki je našla duška v velikem navdušenji. V domažalsko gardo na čelu spremila so ga na kolovor vsi, ki so imeli srečo, da so deželni bili delželnega obeda in oni, ki so pred čitalnico stali na preži ter ob silni vročini požirali sline. Sedaj ej bil deželni glavar na ministrovi levi, deželni predsednik na najgovi desni strani: Župan in čebelarski predsednik sta morala izginiti v ozadnju. In deželni glavar je bil ponoseno vzravnan, kakor tisti, ki je hodil gor in dol, ko da bi v hrbtu nosil kot. Še le na kolodvoru je bilo mogoče silno spotenima župani in predsedniku Medičarju. Poleg ministrovega salonskega voza sekati minstru globoke poklone. Zlasti izvirni bili so pokloni predsendika Medičarja. Kateri se je bil deželnih dobro navžil tako rekoč z veliko žlico. Ko je zažvižgal stroj, zaklical je minister skozi okno svojega salonskega voza. Šifio! ter je milostno pozdravil z desnico. Neznansko rujovenje v najrišjo omeljsnot prišle množice sledijo je tem modro priučenim ministrovim kretnjam. In le-ta se je odpeljal v Novo Mesto, kjer sije hotel na brzo roko ogledati deželno kmetijsko vinorarsko in sadjarsko šolo na Grmu povečerjati pri visokem cerkevnem dostojanstveniku, ki je že teden dni pred tem svojim zaupnikom pripovedoval, da ga pogosti s prekajenim sulcem iz Krke ter mu postreže s cvičkom iz svojega vinograda na Trški Gori in z deset let starim deidesheimskim, potem spat v svoje salonski voz na kolodvoru, od koder se je imel drugo jutro s prvim vlakom vrniti v Ljubljano. Vse občinstvo se je srečno in zadovoljno ob poskočnih svirkah domžalske godbe vrnilo s kolodvora nazaj deloma na rastavišče, deloma v razne gostilnice, deloma domov.

Matevž Medičar se spomni predstavitevnih dolžnosti prost takoj podpredsednika gospoda Izidorja Fučca. Brez odlaga napoti se v hotel. Bil je to edini hotel v Veliki Mlaki. Med pripravami za razstavo sta bivala predsenik in podpredsednik večkrat v njem inposlednji je v prispel v dobri stvari plačal marsikak sodeček piva. Vrnimo se tedaj tudi mi k junaku naše povesti.

Po katastrofi, ki ga je zadela, se je s početka počasi, potempa čedalje hitreje umikal prosti napravi, ki mu jo je bil označil predsednik Medčar. Ko je hodil med razklenivšo se množico je čul pritajeno hihitanje in videl je, kako ljudje jemlo svoje nosove med palcein kazalce sovji desnih rok.Spoštovanje so ministra in želja čuti pozdravne govorce jih zadrževala jih je od glasnega izražanja svoje veselosit. Gospod Izidor Fučec je prispel torej še dosti srečno v rešilno pristanišče. Šele, ko je vsa pozdravna ceremonija bila pri kraju začuje se izmed ljudi, ki so stali za prostovoljno njegovo ječo, glasan shem in zanj ne ravno laskave opomnje. O drugih okoliščinah bil je zarudeval zradi njih ali pa bi si bil brisal mrzel pot s čela: seda je imel le skrb, kako se obvarovati naskovov. Vedel je dobro, da nakolodrovrih, na katerih se zbere veliko ljudi, le-ti prav zelo vedo veniti neke vrste zdravstvene naprave. IN ni se motil. Zdaj pa zdaj je hotel kdo odpreti duri. Nekateri hlastno iz z svo silo. Ker jezatikalnica bila izdrta jih jemoral prostovoljni ujenik vleči za kljuko k nosna vročina. Resej je bil .sebi. Kar kopal se je v potu od utrujenja. Saj je že tako v lesenem tem prostoru vladala skoro neznosna vročina rešen je bil šele ko zaigra godba sokolsko koračnico. Prav dozadnjega so ljudje zapustili kolodvor ter so vreli zanjo.

Kose Kolodvor izprayni začuje pred durmi Medičarjev glas. Glas rešitve. A ko podpre duri ga že ni bilo več tamkaj. IZgnilil je bil za ostalimi. Pač pa oapzi neko žensko zunaj. Z golido vode v desni ter s krtačo in sirkovo mestlivo v veli roki. Hitro potegne zopet svoje duri k sebi. Opogumi se šele, ko mu ženska razloži, kaj in kako. Dvajset kron, pravi jej, da dobi nagrade. Inprosi jo, najmu naznani kedaj pride naj ponj. Ob enemjej naroči naj ne dovoli nikomur k njemu temveč naj mu z voza prinese le belec, dase vanj zavije.

Ko se pripelje voz prinese mu ženska veliki robed gospe županje ter mu poveda, da čaka nanj občinski tajnik. Gospod Izidor Fučec zahteva da voz odpelje tajnika takoj nazaj v veliko mladko inda pride potem voznik sem ponj. To se zgodi. Potrpežljivo počata povratka voza v neprijetnem in v čudne idšave zavitem svojem skrivališču odgajnjajoč silno nedolžne muhe, potempa smukne ves v veslikiženski robec zavit – hitrona voz ter se odpelje v hotel.

Ondi so ga že pričakovali. Izrekajoč mu obžalovanje zaradi obolenosti ga odpeljejo v največjo sobo za tujce, kjer je bila postlana postelja. Vprašajoč ga, če naj pošljejo po z dravnika. On to odkloni. Pač ča prosi, naj mu dajo telesnega perila. Bili so v zadregi, kje najti takšno, da bode njemu prav? Končno uganejo hišina. Brž steče neki ženski, ki je bila debela in široka, ok on prav ter jo prav posebno pretvezo poprsi naj je posodij svojo srajco. To srajco prinese gospod Izidor Fučec kateri kar je že gagal žeje naroči, naj mu prinesjo sedaj par vrčkov piva, na to pa tudi kaj za obed. Kej je bil vhotelu dobro znana mine ga sramežljivost. Mnogo je seveda k temu pripomogla tudi okoliščina, da so ga smatrali za obolelega. Hvaležen je bil v duhu Matevž Medičar, da je stvar tako dobro zasukal. Obleki si žensko sunjo oprime se kar zaporedoma dva vrčka piva, potem pa sede – smejoč se sam sebi – k obedu ter izprani tekom obeda še dva. Na to si da prinesti liter vina, potavi si ga na nočno omarico poleg postelje ter leže. Ko se pranil polagoma kozarček za kozarčkom ga premaga počasi utrujenost in použita pijača da zaspi. Ko se zgudi,je sedel poleg njena v kreslu predsednik Medičar. Ves še omaljen upoda gospod Izidor Fučec ter ga zahvalil za njegovo skrb.

Vidite, g. podpredsednik, začne Medičar, zakaj pa niste povedali. Vas je že večeraj vilo po trebuhu.

Mene? Začudi se gospod Izidor Fučec... Ničesar ne vem o tem.

No, no. Le nikari ne pravite. Poznam to. Včasih se človek sam dobro ne opazi. A vi ste to morali čutiti. Drugače bi vas ne bilo napadlo tako nenadoma. O bolezen je oblezen. Le verjemite mi,d a vsa je grizlo že včeraj.

Gospod Izidor Fučec se zamisli. Ne reče sicer nič. A trditve Medičarjeve se mu tak prepričevalne zde, da naposeld sam jame verjeti, da ga je že dan pred tem grzlo po trebuhu.

Boljše bi bilo, danaljuej medičar, ko bi bili ostali doa. Opravil bi bil brez vas. Saj sem pa tudi res orpavil. Oh, kako imenitno. Ponovno je izrekel minister svojo zadovoljnost. Svojo zadovoljnost: pomislite!

Gospoda Izidorja Fučca preleti neprijetna misel glavo. Minister je izrekel svojo zadovoljnost. Izraz te zadovoljnost bo kako odlikovanje. Deležen ga postane samo predsednik. Ko bi bil on ministra spremljal bi bil ga deležen tudi on. O, ti problekta plašljivost. Ne. Vražja bolezen. Zakaj ga je moralo grizti po trebuhu? In zakaj so se posledicemorale pokzati ravno na ta način?

Glejte, pravi Medičar, pokazavši z roko na slatinsko steklenico, ki je stala na mizi. Prinesel sem vam zdravil, brinjevček je to. Gospažupanja mi ga je morala odstopiti.Tukaj imam pa – sedaj potene iz žepa kozarček za likerje – potrebno rihtengo. Vzel semjo spotoma doli v gostilnici. Kar takoj vam ga natočim Kozarček.

On stopi po steklenico ter jo postai na nočno omarico,od kodel vzame prazni liter, da ga nese na mizo. Na to odmaši steklenico ter natoi brinjeva v kozarček. Podajajoč ga gospod Izidor Fučec pravi.

Nate in izpitje. Kar v dušku. Videli boste, kako je to dobro. Ohr, brinjevček, brinjevček. Jaz ga jako cenim. Nikdar nisem brez njega. Če me le gristi namerava, ga že izpravnik kupičico. Vselej pomagal, verjetmi mi vselej. Škoda, da ga niste popilil včeraj nekaj kozarčkov. Koj bi vas bilo nekahlo grizti in – nadaljuje ne da pusti priti namišljenega bolnika k besedi »ne bili bi tako zboleli. Kaj ne, kako dober je? Pravi, ko gazvrne njegov prijatelj kozarček vase ter skremži ustnice. O, dober, dober. Sa samo kozarče vam ne bo pomagal. Prehudo ste zboleli. Ne ga še eden. Potem ga pa od času do časa vrnilta še kak kozarček inlepo v postalji ostanite. Želodec se nam mora ogreti.

Gospod Izidor Fučec je bilo že itakprevroče. Saj se je ves potil.Zato bi se bil najraje tej pripomni Matevž Medičar zasmejal na ves glas. Premal se je. Iznandila ga je dobrodušnost Medičarjeva in pa skrb, ki jo je imel zanj. Osebno jo je považalo, da je tako trdovratno inpripričevalno trdil,da ga je že večraj vilo po treb uhu. In sicero tem ni ničesar – ne ve. Saj sta bila s predsednikom vse popoldne še v Veliki Mlaki skupaj. Pa vendar. Zakaj ne bi Medičar imel prav? Kako bi se mu neki bilo drugače moglo kaj takega zgoditi? Bil si je pal v sveti zakaj in kako.

A njegova samosljublje se je jelo odkar je naravnal predsednik Medičar njegovo misel v drugo smer, temu upreti. To je povzročilo, da je sam jel verjeti Medičarjevemu nadahnjevanju.

Prisrčna hvala vam, pravi Medičarju, da se tako ganljivo brigate za-me. Veste, že včeraj popoldne me je vilo in grizlo, a nisem maral povedati. Saj sva imela, kakor vest dokaj opravka. Res bi bili dobro, ko bi bil snoči, ko semprišel domov izpil kozarček konjak.

No seveda, konjaka.Kaj pa še. Taka-le gospoda ima samo konjak doma. Brinjevec jej je prenevaden Kako napačno: Ves konjak tega sveta nima one dzravilne moči ko kozarček brinjevca. Oh, brinjevček, brinjevček. Domač izdelek je. Najimenitnejši in najžlahtnejši. Koli želodcev je že pokrepčal, koliko gorja odvrnil. Ko bi mene kdo vprašal, kateri je najimenitnejši slovenski produkt. Odgovoril bi mu brez pomisleka, brinjevec. Več je vredn ko slivovec, ki ga imajo Hrvatje tako v sčistih. Glejte lani, ko sem bil pri Grdodolnikovih v Logarski dolini, jeo ondi mimo prišel tusit. Lazil je po Savinjskih planinah. Ustavi se, da opije nekaj mladeka. Prestavi se mi. Vesta, kdo je bil? Vseučilišni profesor iz Gradca. V pgovoru , ki se razvije med nama og Brdodolnikovem uljnjaku mi pripoveduje, da je lani prepotoval hrvatsko Zagorje ter se povpel na Sleme. Predno se je podal na pot je bil pisal svojemu znancu tudi vseučiliščnemu profesorju v Zagreb, naj bi mu poslal najboljšo potno spremljalko po Hrvatskem. Čez teden dni prejme zaboljček. Kaj vraga misli si, mesto male,privročne potne knjižice, cela knjižnica. O nepraktični Hrvatje. A kakšno je bilo njegovo iznenadenje ko odpre zabojček in najde v njem dvoje v žaganje zakopanih slatinskih steklenic za napisom šljvivica. Med njima je ležal doban listič, na katerem je stalo: To jenajboljša potna spremljevalka po Hrvatskem.

Gospod Izidor Fučec prasne v glasen smeh Medičar pa nadaljuje.

S smehom pripomni. Ni slaba slivoska, ne posebno če je stara. A, jaz vem za slovenskega potnega spremljevalca, ki je boljši. Prinesem vam ga kozarček. In že vstanem, da se podam v Grdodolnikovo hišo. Toda profesor me prime za roko, ter pravi shemljaje: Hvala vam. Ni potreba. Poznam ga. Brinjevec. Evo ga! In on potegne iz svojega žepa ploščnato steklenico,odvije na njej poveynjeni kozarček, nalije ga do vrha ter mi ga ponudi. Res. Brinjevec, izvrsten brinejvec je bil. In učen človek, vseučilniški profesor ga je nosil s sabo. Kako imenitno. Pomislite.

Po teh besedah nalije zopet kozarček brinjevca ter ga pomoli svojemu sobesedniku le-ta izyprani ga. Medičarju na ljubo. Naslednji kozarček izpije Medičar sam. Na to potegne z desnico čez trebuh, rekoč. Ha, kako to grehe. O, brinovši se pa k gospodu Izidorju Fučcu pripomni.

A, jaz klepečem ter vas še ne vprašam, kako vam prav za prav gre.

Kakor vidite, odvrne gospod Izidor Fučec... še dokaj dobro. Da sem se le primotal semkaj. Ne vem, kako bi to bilo šlo brez vas. Prav zares dobro srce imate. Ne pozabim vam tega tako izlepa. A skrbi me more. Kako priti domov. Saj moram jutri sprejeti ministra pri svojem uljnjaku.

O kar se tega tiče, se že mu Medičar v besedo, le kar brez srkbi bodite. Če ne morete, pa ne morete, bolni, kakor ste. Opravim že jaz brez vas. Seveda, pogoščenja ne bode. Meni je tega prav žal. Morebiti bo žal tudi ministru. Saj je navajen, da vsakemu njegovemu obisku sledi zajtrk, obeh ali večerja. Kaj če je edinkrat izjema. Sicer vem, mu pa že na kolodvoru povedal, da ste bolni. Torej se že prikazati ne smete jutri pred ministrom. Postavili bi mene na laž.

Gospod Izidor Fučec so te predsednikove pripomnje čisto všeč. Že sam si je bil dejal, da predminsitra ne stopi več. Prepričan je namreč bil, da je minsiter opazil, kaj se mu je pripovetilo. Pa naj je tudi Medičar opravičil z boleznijo, v ministrovih očeh bode vendar smešen. Zato se je bil že pred prihodom Medičarjevih nemenil o

13/8. 1916.

14/8. 1916.

stati do naslednjega večera v Veliki Mlaki. To pa tem bolje, ker itak ni vedel, bodi-li njegovo telesno perilo do večernega vlaka opravo in posušeno ter hlače zopet za obleči. Da bi si od koga izposodil perilo in obleko še za misliti. Saj v Veliki Mlaki i morebiti celo na celem Dolenjskem ni bilo moža njegove rasti in njegovega telesnega objema. Poleg tega je sam jel verjeti, da je res nekoliko bolan. Zato pravi:

»Dobro, torej. Le opravite vi. A prosim, vas še nečesa. Naročite, predno se odpeljite, naj mi pošljejo po zdravnika. Jutri pa vas prosim, da mi s popoldanskim vlakom pripeljete iz Ljubljane drugo obleko. Ta mi je prevroča. Pa tudi voziti se ne maram v fraku in s cilindrom na glavi. Danes je kaj drugega. Bilo jih je več oblečenih na ta način. Jutri bi bil sam. Vse bi obračalo svoja zijala na-me. Ljudje bi ugibali ter se povpraševali, kaj in kako.«

»O, prav rad to storim. Že zato, ker se mi smilite. Vedite, jaz sem do bolnikov silno usmiljenega srca. A kako pa je kaj s postrežbo? Te vam je potreben. Če bi vam ponoči slabo prišlo. Pomislite! »

Tedaj pozvonim hišni, odvrne gospod Izidor Fučec.

»Hišni?« začudi se Matevž Medičar. »Kaj vam neki v glavo ne pade? Tej bi lahko dolgo zvonili. Gostilniške hišne so zaspanke. Ko se enkrat v posteljo zvali, zaspi, ko ubita. Posebno tedaj, kjer ponoči ne prihaja noben vlak in torej nima v potnikov pričakovati. Vi potrebujete zanesljivejše postrežbe. Kje pa je ona ženska, ki sem vam jo pripeljal na Kolodvoru?«

»Nič je še ni bilo semkaj« odvrne gospod Izidor Fučec ter dostavi, pogledavši na uro, ki je ležala na nočni omarici poleg postelje: »in vendar je že pet. Svojega perila bi potreboval, da me ne najde zdravnik v temle.« 

Po teh besedah se zvali iz postelje. Dobrosrčni Matevž Medičar bi bil rad ostal resnoben. Pa ni bilo mogoče. Zakrohoče se nehote na ves glas. Podpredsednik Čebelarskega društva je stal pred njim v ženski, prav do tal segajoči košulji, ki je imela okolo vratu ozke, na prsih široke, z rudečim svilnatim trakom prepletene krajke.

Ha, ha, ha! Oh, ne zamerite. A ne morem drugače. Smeh me je posilil. Kje pa ste to dobili?

Hišina mi jo je prinesla«, odvrne vprašanec.

Ta suhlja? Začudi se Medičar. Bog ve, kje jo je dobila. A pametna je, to se vidi.

No glejte, prime ga gospod Izidor Fučec za besedo. Zakaj bi torej tudi za strežaj ko ne bila dobra. ?

To je vse kaj drugega, ga zavrne Medičar. Po dnevu že, že. Po noči bo pa spala, ko polhulja. Glede nočne postrežbe le prepustite stvar meni. Govoril bom z ono žensko. To bo najpametneje. Ona že vašo bolezen pozna. Ne bode jej treba posebnih razlag in pojasnjevanj. Toda sedaj moram hiteti. Le še pičlo uro imam do odhoda vlaka. Najprvo zdravnika, potem postrežnico. Naposled moram pa še malo na razstavišče. Tako zaradi lepšega. Kot predsednik. Do svidenja torej. Pa brinjevčka ne pozabite, gospod podpredsednik, brinjevčka. Ta vam bo pomagal največ. Več, ko doktor. Z Bogom!

Po teh besedah stisne Medičar krepko gospod Izidor Fučec desnico ter odide. Najpreje stopi k zdravniku doktorju Smrtniku stanoval je le nekaj hiš nižje hotela. Povedo mu, da je odšel k pošti na pivo. Res ga ondi najde. Sporoči mu, za kaj gre ter ga spremi še do hotela. Ondi povpraša po ženski s kolodvora ter izve za njeno stanovanje. Hitro stopi k njej ter jej naroči, da mora noč prečuti v bolnikovi sobi. Pouči jo, da je to jako imeniten in zelo bogat gospod, pravijo da najbogatejši v Ljubljani. Žensko ta vest silno razveseli in zatrdi mu, da stori kakor jej je naročil. Sam s seboj zadovoljen se odpelje potem. Kje še na razstavišču županu in drugim članom krajevnega obora potiskal roke, v Ljubljano. Mi pa se vrnimo k našemu junaku.

---

Dr. Smrtnik preizkusi mu natančno žilo ter opazuje jezik. Žila je bila čisto pravilno, jezik ni bil prav nič obložen. Bolnik se je izčistil te mrzlice torej. Ker je bolnika tako hudo grizlo po trebuhu, kakor mu je to pripovedoval Medičar in potrdil tudi bolnik sam. Moralo bi to bilo znati tudi z jezika. Pa nič. Ne ve torej, kaj naj bi storil. Imej je največ kmetiške prakse. In navadil se je bil skoro vsakemu bolniku zapisovati kak lactivum. Za dijeto pa je priporočil ričet, kašo, krompir, kislo zelje in kislo repo. Ker je vedel, da ima kmet tega doma in ga nič ne stane. V največ slučajih se mu je obneslo izborno. Bolnik se je izčistil ter je dobil pravo volčjo slast. Dr. Smrtnik pa je kaj kmalu zaslovel za tako dobrega zdravnika, da so ljudje od blizu in dalječ hodili k njemu in se vozili ponj. A kaj naj zapiše tukaj? Laksativa vendar ne more, to je očividno. Nekaj pa zapisati mora. Zaradi svoje veljave. Da se ne bi reklo, da bolezni ni spoznal. Zapiše torej zdravilo pri katerem je aqua fortis igrala glavno, tinctura uhci composita pa kar se da podrejeno vlogo. To muško davati ne more. Še celo želodec mu okrepi. Gospod Izidor Fučec sprejme recept, pozvoni ter pošlje v lekarno po zdravila, od enem pa za trdno sklene, da jih ne vzame. Doktorja zahvali za obisk ter mu plača nagrado, kakšno v Veliki Mlaki niso bile v navadi.

Kmalu po doktorjevem odhodu se oglasi postrežnica. Prinesla mu je lepo zlikano perilo. Hlače še ne, češ, da se morajo še posušiti. Ni mu bilo zanje, ker itak ni nameraval iti iz sobe v le tej pa je bilo tako vroče, da je bilo silno prijetno sedeti samo v spodnji obleki. Ker se je bil že približeval čas za večerjo, pošlje postrežnico naročit mrzel narez, kruha, pečenke s solato in piva. On sam vstane iz postelje v katero je bil po odhodu Medičarjevem zopet zlezel, sleče žensko košuljo, ter si obleče svoje perilo. Malo ga je bolela glava in čutil je silno žejo. Naravna posledica použite pijače in troje kozarčkov brinjevca. Gospod Izidor Fučec je pripisoval, da je na kolodvoru tako dolgo stal odkrit na pekočem solncu. Nekaj tudi kasnejšemu svojemu razburjenju.

Večerjo je použil z največjo slastjo. Piva sledilo je še dvoje vrčkov. Potem si po starij svoji navadi, ravnajoč se po pivskem pravilu, da vino na pivo ne škoduje, da prinesti liter vina. Vendar že z namenom, da ga pol litra prihrani postrežnici, katero je poslal na svoj račun večerjat v gostilnico. Ko se vrne k njemu je bil že zopet v postelji. Zanjo namenjenega pol litra vina je stalo na mizi. Reče jej, naj ga popije ter se poda potem domov; drugo jutro pa naj mu prinese še izlikane hlače. Ženska se upre. Domov pravi, da ne pojde. Od gospoda predsednika ima naročilo, da mora prečuti vso noč pri njem. Za slučaj, da mu bolezen se poslabša. Ondi v kreslu, pravi, da bo sedela. Morebiti tudi malo zadremala. A le na rahlo. Če le malo zastoka ali jo šepetaje pokliče, ga bo čula.

Pravijo, da ne gre hudiča slikati na zid. Pravijo, da se rad prikaže. Ta neuk se je uresničil v tem slučaju. Bodisi da pri večerji popito pivo ni bilo dobro vležano, bodi od pijače, ki je je opoldne in zvečer zaužil preveč, bodisi zato, ker je bil želodec z jedili preobložen: gospod Izidor Fučec me res gristi po trebuhu. Predno je še zgovorna postrežnica dokončala z navajanjem razlogov, ki po Medičarjevem naročilu govore za to, da čuje vso noč pri njem. Naenkrat zastopa ter jej pove, kaj je. Pravi jej tudi, naj mu natoči kozarček brinjevca. Ona to stori in oniga zvrne vase. Napravi mu ženska:

»No, vidjo. Pust božji je to. Pa so me še domov poslati hoteli! Brž stečem v kuhinjo, da jim prinesem pogreto reno.

Čez par minut je bila že s pregreto, v čeden prtič zavito reno nazaj. Z njim je prišla gospodinja vsa v skrbeh zaradi bolnega svojega gosta. Posledica tega obiska bila je, da bolnik ni več ugovarjal, da čuje postrežnica pri njem. Tudi gospodinja je bila namreč mnenja, daje imel predsednik Medičarja čisto prav. Nič se ne ve. Vrag nikdar ne spi.

Slišijo, gospod! Opomni ga postrežnica po gospodinjinem odhodu, to-le naj pijo. In pomoli mu stekleničico zdravil, katere je bila že pred večerjo prinesla iz lekarne.

O, že popijem, odvrne jej dozdevni bolnik, porabi pa prvo priliko, ko je ona odšla iz sobe, da izprazni stekleničico v posodo katera je stala v druge namene na nočni omarici. Na to si natoči kozarček brinjevca ter ga popije. Dobil je bil veliko zaupanje do te pijače. Nekaj zato, ker jej je dobri Medičar tako slavo pel, nekaj zato, ker mu je res ugajala.

Ko se postrežnica vrne v sobo ter vidi, da je stekleničica, v katerej so bila zdravila, prazna, mu pravi:

O, sedaj jim bo pa kmalu bolje. Naš dohtar so imeniten zdravnik. Vsakega ozdravi, kdor prej ne umre. Pa vejo kaj, še malo brinjevčka bi jim ne škodovalo. O, brinjevček, je ob tacih bolečinah še najboljše zdravilo.

Rabila je, kakor preje Medičar, zmanjševalnico: dokaz, da je tudi ona ta slovenski predniki imela silno v čislih. Ko so nekoč zdraviliščnega zdravnika v Dolenjskih Toplicah, dobrodušnega moža iz stare šole, vprašali, katere bolezni ozdravi ondotnja topla voda, je kratko jedrnato odgovoril: vse.

Ko bi bili to žensko sprašali, katere bolezni ozdravi brinjevec, bi bila tudi čisto gotovo odgovorila vse. Gospod Izidor Fučec je to nekako čutil, zato se ni branil. Ko mu natoči kozarček brinjevca, vzame ga in izlije vase.

V tem se je jelo mračiti. Postrežnica zapre oknice in potegne deščice skupaj. Okna pusti odprta, da bi prihajalo nekaj hladu v sobo. Na to se poda za nekaj časa venkaj. Gospod Izidor Fučec odloži v tem že skoro čisto shladivšo se reno na stol poleg postelje. Spanec se ga jame polotevati. Glava mu težka postaja. Za utrujenost smatra to. Kaj je danes toliko prestal in toliko vtisov sprejel va-se, ko ne še izlepa kedaj. V resnici za je bila to pijanost. Pravzaprav se ga je lotila že takoj po obedu. Hitro popito pivo in kasneje še povžito vino, mu je zameglilo oči. Nato je še prišel Medičar z brinjevcem ter je silil vanj. Ko je odhajal, migljalo je gospod Izidor Fučec pred očmi. Prihod doktorja Smrtnika in njegovo otipavanje živele gaje spravilo zopet nekoliko k sebi. Še bolj potem strežajka in pa obisk gospodinje. Pijanost pa ga ni popolnoma zapustila. Dobil je nove hrane po pijači, ki jo je bil použil tekom večerje. Brinjevec, ki ga je pil sam iz svojega nagiba, da prežene ščipanje v trebuhu in ki mu ga je točila strežajka, vršeč svojo službo, mu še bolj vzame zavest. Še nekaj krati se ozre okoli sebe, potem se obrne v zidu in zavali v postelji proti zidu. Oči mu jamejo lesti skupaj, usta se mu odpirati. Predno je poteklo pet minut zaspi.

---

Ko stopi postrežnica zopet v sobo, smrčal je gospod Izidor Fučec. Na vse pretege. Kaj takega še ni slišala. Prvi hip pomišlja, ne bi-li kazalo zbuditi ga in kako. Spomni se, da je čula pripovedati, da se človeka, ki v spanju hudo smrči, najbolje privede do spanja brez smrčanja, ako se mu žvižga. Poskusi to. Gospod Izidor Fučec se za njeno žvižganje še zmeni ne. Nasprotno. Kedaj je prav hudo zažvižgala, joj je odgovoril s še krepkejšim smrčanjem. Nekako takih, kakor ga je čuti pri parnem stroju, dokler ne pride v polni obrat. Iz tega izprevidi, da z žvižganjem ne bo nič. Jame ga klicati – Gospod, O, gospod. Vse zastonj. Sem ter je pride iz njega nek v hripavem basu izgovorjen nedoločen glas. Glasil se je nekako tako, kakor »kva pa je?« Na to je smrčal dalje, ko da ne čaka odgovora. Spomni se naposled sredstva, ki prav gotovo pomaga. Treba je smrčona politi z mrzlo vodo. Toda le-tega? Prvič je na tak način bolan, da bi mu to utegnilo škodovati, drugič silno bogat človek. S tem torej, zopet ne bo nič. Sklene, torej potrpeti. Saj ima itak čuti pri njem. To hreščanje jej je sicer neprijetno, a bolniška strežnica prestati mora vse. Samo iz previdnosti pozapre notranja okna. Da se ne splašijo kaki konji, ki bi utegnili po noči tod mimo pripeljati. Lahko bi se zgodila velika nesreča.

Storivši to, prižge svečo in stopi k bolnikovi postelji. Bil je obrnjen k zidu. Postelja se je vdala, bila je na oni strani. Morebiti vsled njegove teže, morebiti vsled tega, ker so bila peresa spodnje žimnice potlačena. Ker je bila postelja široka je bila skoro pol prazna. Postrežnica namerava že upihniti luč ter se podati v svoje kreslo, daondi zadremlje. Kar se jej ujame pogled ob slatinsko steklenico na nočnej omarici. Brž odmaši steklenico ter si ga nalije kozarček. Prav počasi ga sreba. Ko da so kapljice iz Marijinega Celja. A, vsaka kapljica je bila boljša od prejšnje. O, kaka slast. Kakšna ugodna toplota v želodcu.

Stopi po kreslo. Težko je bilo, veliko. Vendar je vzdigne rahlo, kar se da. Prinese je k nočni omarici. Na to sede va-nje in upihne luč. Bala se je, da bi se krepko smrčeči bolnik vendar ne zbudil. Dobro pa je z desnico ugotovila, kje stoji slatinasta steklenica in z levico, kje kozarček. V tem je posegla sedaj pa sedaj po eni in po drugi. In točila je, naravnavša prej kozarček točno pod otvor stekleničnega vratu. Prav po malem, da bi kaj ne izlila. Tako je šlo nekatere krati, prav dobro. V večjih presledkih seveda. A postajala je trudna, omotična. Neka slast posebne vrste se jej razlije po vsej vdih, ki postajajo čedalje bolje negibčni, čedalje bolje nerodni. Hoteč si natočiti zopet previdno tretjino ali k večjemu pol kozarčka sladkomile tekočine, nagne steklenico preveč, da se brinjevec izlije preko nje robov po tleh. Tresla se jej je roka. Izpivši ta kozarček ne upati ga kasneje več napolnjevati. Ko se zbudi iz slabega dremeža, vzame kar steklenico z obema rokama ter si nastavi nje otvor na usta. Dva krepka požirka sledita temu. Z veliko težavo jo postavi nazaj na omarico, pri čemer prevrne bakreni svečnik ter vrže kozarček na tla, da se razbije na drobne kosce. Dokaj hrupa je bilo, a gospoda Izidorja Fučca ta hrup ni probudil. Čuti ga je moral pač, kajti v njegovem smrčanju je nastal presledek. Kmalu je pa zasmrčal še huje, nekako sunkoma. Strežajka se zgrudi v svoje kreslo. Spanec jo posili. Glava, ki ni imela naslona, jame jej uhajati sedaj na levo, sedaj na desno. Potem jej, klone na prsi. Ko da se z gorenjim telesom nagiba naprej, sili jej v naročje. Kočno jej omahne tako, da se dotakne skoraj kolen. Tedaj se zbudi. Nekakim naravnim nagibom zave se svojega nerodnega položaja. Zboljšati se ga hoče. Oprša se z rokoma ob prečnici kresla, vstane. Težko je to šlo, a je šlo vendar. Kolena se jej šibe. Nevarnost je, da se vrne zopet nazaj. Z desno roko jame tavati pred sabo. Ob nekaj zadene. Prime se trdneje in požene se tudi z levo roko tjakaj. Držeč se z obema rokama tega predmeta, zdrkne ob njem na kolena. Potem šlata in šlata. Mehka stvar jej zdi. V polospanji se zave, da bi utegnila to biti postelja. Vso svojo moč porabi. Dvakrat je bilo zastonj. V tretje se jej posreči. Z vso silo zvrne se na posteljo poleg gospoda Izidorja Fučca ter zaspi. ––––––––

Debel dan je že bil. Ko se gospod Izidor Fučec zbudil iz svojega trdnega spanja. Solnce je vzhajalo ter sililo skozi otvore ob okničnih deščicah v sobo. Male zlatorumene pike in pege so se risale na zidu nasproti oknom. Semtertje je pogledal kak solčni žarek na posteljo ter je veselo migljal na odeji.

Gospod Izidor Fučec začuti pred vsem grozno sušo v grlu. V ustih ima silno neprijeten občutek. Ko da bi se mu izsušeni jezik valjal po blatu. Prva misel mu je na vodo. Ker oči še odpreti ne more, poseže z roko proti nočni omarici. Na njo je bila hišna postavila sinoči liter vode in kozarce. Poleg brinjevca. Sedaj zadene ob žensko telo. Ravno na nedrjih se mu ujame roka, ko jo je raztegoval po vodi.

Ne bodi no sitna, Katica! Vzklikne, ko iz spanja.

Vznak ležeča ženska se sedaj obrne k njemu, objame ga burno ter mu pritisne krepak poljub na nos. Iskati njegovih ustnic ni bilo časa ali pa je bila še tako zaspana, da jih najti ni mogla.

Oh, Katra, sem, da Katra. Vzklikne po tem. Oh, kako so dobri. Kakor angelj. Kar po imenu so me poklicali.

Gospod Izidor Fučec se sedaj zdrami mahoma. Nje objem, in nje poljub storila sta, da so se mu na pol odprle oči. Njena po brinjevcu dišeča sapa, da se vzravna v postelji.

O, ti pošast, ti nagnusna. Poberi se. Proč, proč, zadere se z vso močjo na njo ter jo pahne od sebe. Ženska zdrkne s postelje: vija me se pa z rokama ob omaro, da ne telebne na tla. Komaj se vzravna. Vsa potrta je bila. Vprašujoče zre okoli sebe. Njen pogled obtiči na skoro prani slatinski steklenici. Spomin se jej jame vračati. Noge se jej šive v kolenih. Par korakov stori od postelje. Pride do kresla in zdrkne vanj. Ondi si jame mencati oči, potem podpirati svojo težko glavo z rokama.

Gospod Izidor Fučec je bil ko da je padel iz oblakov. Ta ženska da je spala z njim v isti postelji? Kar streslo ga je, ko jo je ogledoval. Bila je približno šestintrideset do štiridesetletna. Izpod pisanega, pod vratom zavezanega robca so jej silili rudeči lasje. Obrvi in trepalnice je imela rudečkaste. Po obrazu je bila kozava in pegasta;njene oči so bile pepelasto sive. Nosnice že itak velikega nosu so bile raztegnjene: znamenje, da se ji, kedar ni imela drugega opravka, zabavala s tem, daje vrtala po njih. Njena usta so bila nenavadno široka, brada koničasta. In ta ženska ga je objela in poljubila. Kar mravljinci začno gomazeti po njem. Kaj če gaje objela in poljubila tudi sinoči, ko je legla k njemu v posteljo; če ga je objemala in poljubovala po noči? Trdno spanje ima. To noč je bilo še trje. Prav lahko mogoče je, da objemov in poljubov še čutil ni. Saj tudi ni čutil, kedaj je legla v posteljo poleg njega.

Silna togota se ga poloti. Kar iz postelje namerava skočiti, ter jo obdelati s pestmi. Potem pa jo s sunkom noge vrči skozi vrata. Najostudnejše psovke so mu za-njo na jeziku. A pravočasno pride k sebi. Glavo mu preleti misel, da bi se s tem izdal. Hišni stanovalci bi jeli povpraševati, kaj se je zgodilo. Povedati bi moral zakaj se tako togoti. Če bi ne povedal on, bi povedala ona. Ljudje bi vsekakor izvedeli, da je prespal noč s to pošastno grdobo.

To umovanje mu polagoma povrne mirno kri. Morebiti je pripomogel k temu tudi pogled na slatinsko steklenico. Izprevidel je takoj, da jo je morala izprazniti ona. Legla je torej v pijanosti poleg njega. O, Medičar, Medičar. Kaj mi je nakopala tvoja dobrosrčnost? Misli si sam pri sebi. Potem se skloni proti nočni omarici ter potegne predal iz nje. Iz predala vzame denarnik, iz njega dva dvajsetkronska bankovca in dokaz mirnim, a vendar še nekoliko tresočim se glasom ju pomoli Katri rekoč:

Nate! Vzemite to. Vaše pomoči ne potrebujem več in tudi vaše pažnje ne. Idite domov in pošljite mi moje hlače. Sami ne hodite več semkaj. A, dostavi še,hlače zavijte lepo v papir in prevežite z motvoz. Saj ne, da bi moral vsakdo vedeti, kaj mi pošiljate.

Pogled na denar zdravi Katro bolj, ko vse drugo. Zatiskajoč si z levico z robom svojega predpasnika sramežljive oči, vzame ga z desnico ter vtakne v nedrije.

Pa nikari naj kaj ne zamerijo, pravi pri tem ter izgine postepeno skozi duri.

Gospod Izidor Fučec sedaj vstane. Prvo je bilo, da izprani v dveh duških dva kozarca vode. Potem odpre okna ter raztegne oknične deščice. V sobi je bila dušljiva vročina. Kar v glavo mu ni hotelo, zakaj je ženska bila zaprla okna. Saj so bila, ko je legel v posteljo, še odprta. Njenega previdnostnega nagiba seveda ni mogel uganiti. Ko se na to umije, pozvoni, potem pa sede v spodnji obleki k mizi ter se ogrne preko nog z robcem matere županje. Hišina naroči naj mu prinese kave in sifon. Ona mu čestita, da je ozdravil. Povedala jej je, pravi, Katra. Reva da je še vsa zaspana, ker je vso noč čula pri njem. On se namuzne, a ne reče nič.

Gospod Izidor Fučec ni celo dopoldne zapustil hotela. Tudi potem ne, ko je prejel v papirju zavite hlače. Oblekel jih je pač ter je sprejel tudi obisk županov, ki je bil prišel povpraševat po njegovem zdravju ter mu prepovedat, kako ga je včeraj, vse pihnilo. Tudi obed si jenaročil v sobi. Potem je legel na divan ter zaspal.

---

Ob treh popoldne se je pripeljal predsednik Medičar. S sabo je imel usnjato škatljo za cilinder ter velik usnjen kovček, v katerem je pripeljal godpodu podpresedniku perilo in obleko. V tem, ko se je le-ta oblačil. Pripovedoval mu je, kako je bil minister vendar vsled lepote njegovega uljnjaka in svrhi primerne ureditve njegove in kako mu je ponovno naročil pozdraviti ga ter mu povedati, kako žal mu je, da mu sam ne more izreči zadovoljnosti glede vsega kar je videl in kar je doživel Red je gotov, misli si gospod Izidor Fučec, ne reče pa nič. Ko se preobleče, mu pospravi Medičar prejšnje perilo in črno obleko v kovček, on sam pa dene cilinder v škatljo. Na to se podasta oba v gostilniške prostore, kjer použijeta z veliko slastjo obilno južino, katero je zlasti Medičar kaj pridno zalival s hladnim pivom. Dejal je, da zaradi silne vedrine. Z večernim vlakom se odpeljeta v Ljubljano.

14. Koncert Harmonije v Belem gradu in njega čudesni odmevi

Naslednjega popoldne so se pri uljnjaku v mestnem logu zbrali štirje naši znanci, z namenom, da izpraznijo zaklenjeno shrambo v sobici za ulji. Gospod Izidor Fučec jo je bil pred tem tako založl, da sta zadovoljna bila profesor Veselko in Peter von Sratschnigg. O Medičarju se to razume samo po sebi.

Kaj se je bilo podpredsedniku Čebelarskega društa prigodilo med slavnostnim sprejemom v Veliki Mlaki ni vedelo se je kajpada tudi v Ljubljani. Ta ni predmednik Medičar napeljal stvari drugače, bi bilo dosti smeha na gospoda Izidorja Fučca račun. Tako pomilovali so ga ljudje. V brlogu bilo je pač smeha in zbijanja šal, a venkaj si s tem niso upali. Jim je pokvarila. Skodoželjnost Medičarjeva priprosta previdnost.

V tem, ko se to vršilo v Veliki Mlaki, mudilo se je društvo Harmonija v Belem gradu. Bilo je sijajno sprejeto. Mlado in staro, priprosto in imenitno, ubožno in bogato: vse je tekmovalo, da pokaže bratom Slovencem svoje veselje, svoje sočutje, svojo ljubezen. Saj je bilo prvokrat, da so se pripeljali na prosvetno slavje. Časopisi so pisali, da je pač videl Beligrad že večje čete Slovencev pod svojimi gradbami. Prihajali so da se bori proti skupnemu sovražniku slovenstva in krščanstva. Sedaj pa prihajajo, da posvedočijo v svobodnem, večsloletnega suženjstva rešenem stalnem mestu od dindušmanina neodvisne Kraljevine Srbije, obema narodoma skupno streljenje na prostenem porprišči. Kjerkoli so se Slovenci pokazali, so bili predmet občne pašnje, neograničenega navdušenja. Vodiji so jih od zabave do zabave, vabili v svoje domove, pogoščevali jih. V hišo bogatega meščana so jih povabili na »slavo« ravno praznoval tiste dni gospodar. Zlasti so bili veseli, da se je s pevskim zborom pripeljalo iz Ljubljane toliko brdkih Slovenk. V gledališče kjer je bila sloenskim gostom na čast slavnostna predstava sta prišla celo kralj in prestolonaslednik. Koncert Harmonije seje bil naslednjega dne pa je bila sam prirejena narodna veselica. Vsako se je, dasi se pobirali vstopnino zbralo preo dvajset tisoč osob. Zadnji dan pred povratkom v domovino so jih pripeljali v Topčider. Ondi je bil navzoč tudi kralj. A z njem so mogli govoriti le nekateri izvoljenci. Druge so pogoščevali belograjski meščani. Nekatere, ki so bili lajših nog in so se zanimali za prirodne krasote, so vodili po gajih in šumah prostranega Košutnjaka. Zvečer je bila zabava pri Holarcu. Slovencem na čast so ondi peli skrbska pevska druščina. Vmes se je oglašal zbor Harmonija. Vselej seveda sprejet z nepopisnim navdušenjem. Vsako slovensko pesem j emoral ponoviti. Nekatero celozapeti v tretje. Narodna pesmi: Stoji stoji tam Beli-grad zapeti je moral petkrat zaporedoma. In občinstvo bi poslušajo jo bilo še tolikokrat. Ljubje, ki so polnili vse občirne dvorane tega velikomestnega gostilniškga zavoda je bil so navdušenja kar iz sebe. Kjerkoli se je pokzala kak gost s slovanesko trobojno kokardo, objemali so ga in poljubovali. Gospodje ni dame. Slovenskam so poljubovali roke. Malo kdo izmed slovenkih gostov je zatisnil ono noč oči. Da malo jih je celo bilo med nimi, ki bi bili zamogli vsj nekoliko raztegniti svoje utrujene ude. Če so jih, so jim namreč utisi preživelih dogodkov odganjali spanec s trepalnic.

V dan odhoda so se zbirali zjutraj ob osmih gostje in domčaini v gostilnicah Kod hajduka Veljka in Kod Banskog* cara na čevabčiče. Mali, po srbskem načinu, prigotovljeni, klobasicam podobni koščki mesa so to,ki se jedo z nastruganim hrenom ali sesekljano čebuljo. Prav imeniten zajtrk po prečutih nočeh, o katerih se je popilo mnogo alkoholnih pijač. Pecem, katerih nekateri so bili že tako hripavi, da so mogli govoriti le šepetaje, so se prilegali čevabčiči imenitno. Pripovedovali so, da so jh nekateri pojedli po deset. Seveda se je pri temzopet zalivajo. Z Vajpertovim, plzenjskim in budimpeštanskim pivom iz Kobanje. Še bolj pa z negostinskim in smederevskim vinom. Po slovenskih gulih pravijo, da je teklo nad vse gladko. Kaj bi ne? Saj teče še cviček, pa najsi bo še teko raskav. Smederevsko pa je kakor olje In kaj še le negotinsko. Od ene do druge velegostilnice, vrveli so gostje in domačini. Prvi so bili iz sebe zaradi ljbueznivosti druzih. Kamor so prišli, nikjer niso hoteli denarja od njih.

Le prehitro se je približeval čas odhoda. Vlak je odhajal ob desetih dopoldne. Ob devetih so gostje vrveli po navdušeni govoranci, ki jo je izustil predsednik Harmonije, iz gostilnice Kod hajduka Velja, da se pred njo zbero in v kočijah, ki so jim jih dali na razpolago boati Belograjci. Odpeljejo na kolodvor. Kar prisopihaje Slovence, ki je vršil ob izvletu nekako službo vsem in za vse. Priletej je z vihrajočima črijcema doli po Teraziji. V desni roki je vihtel črno usnjato torbico.

Sluh Slovenci in Slovenke, zakliče s krepkih glasom. Evo v tej torbici so sami redoi. Za vas. Po poti jih razdelim. Sedaj pa ni časa več.

Ker se je bil ob njegovem klicu po posluhu dokaj polegel hrup,čuti so njegovo poročilo skoro vsi Slovenci in Slovenke. Na široko so odprli usta. Človek bi bil pričakoval glasnega živo iz vseh grl. Menda ga je pričakoval tudi naznaljevalec, kajti razdraženo se je oziral na vse strani. Vse tiho, Vsakdo je ugibal. Sem-li tudi jaz med odlikovanci? Ko bi bil to vedel bi bil poročilo nadušeno pozdravil. Ker je bil v dvomu, ni maral. Zakaj bi svoje itak že hripavo grlo mučil morebiti za druge!

Eden za drugim prihajajo vozovi s Knjaza Mihajla ulice. Gotje posedajo vanje. H nekaterim prisede tudi kak domačin. Zlasti k imenitnejšim ob navdušenem klicanju mnogoštevilnega občinstva oddrdravajo čez Teracije po Topčiderski cesti in izgledano slabem trlaku in Železničke ulice na Kolodvor. Ondi posedajo v pripravljene vozove. Ko je bilo že dano znamenje za odhod, priteče po glavnem peronu dvorski uradnik ter daje znamenje, naj vlak še nekoliko počaka. V desnici, čez glavo vzgignjenej roki drži red. Spešeč ob vlaku, kliče neko ime. Dotičnik gledal je v tretjem želeničnem vozu skozi okno. Oglasi se. Dvorski uradnik mu v naglici pripne red na prsi ter da službo vrše čemu železniškemu uradniku znamenje, da je dopolnjeno. Vlakzažvižva ter se odpelje med živahnimi vzkliki in burnim mahanjem robcev proti mostu čez Savo. Odlikovanec zadnjega trenotka je billjubljanskega mestnega magistrata – pomožni sluga. Pregledujoč še enkrat senamek imen slovenskih gostov so bili opazili, da je mednjimi ljubljanske mestne občine uslužbenec za katerega niso bili določili reda. Uslužbene ljubljanske mestne očbine! Za Boga! Temu odliovanje vendar gre! In poslali so mu žurno petko sv. Save, da jo je prejel najslovenejšim načinom. Pred vso mnogoštevilno množico, ki se je prišla na Kolodvor poslavljat.

Osmi dan po svojem odhodu je bila gospa Katica doma. Njen soprog je imel od svojega vdovstva za žive žene kaj malo. Prve tri dneve skrbi za razstavo,potem kako smo videli, dva dni stiske in nadloge. Šesti dan se je čutil še le pav svobodenega in dobre volje. Posebno po južini v mestnem logu. Sedmi dan mu je bil še veselejši. Poslavljal se je pozno v noč od profesorja Veselka, ki se je drugo jutro odpravljal iz Ljubljane na Štajersko. Preživeti je nameraval velike počitnice pri nekem tovarišu v Slovenskih Goricah, hodeč pridno po njih od gorice do gorice in ustavljajoč se pri dobrovoljnih znancih ob njihovih polagoma praznečih se kleteh, v katerih so se jeli že počasi vršiti priprave za novo trgatev.

Gospa Katica je bila med odlikovankami. Dobila je svetega Savo trjetje stopinje. Ta red je nosila na belo moderem traku okolo vratu. Ko jej ga znani naš sluga, vsem in za vse, izroči med vožnjo v vlaku bi mu bila samega veselje najraje padla okolo vratu. Odlikovnja ni pričakovala. Res je spadala med odličnejše izletnike, res je pela solo, a na kaj takega ni upala. Saj se je ugibalo med vošnjo, dautegne kdo dobiti kak red. A vse je mislilo, da le predsednik in pevododja. Da bo odlikovana kaka pevka ni si drznila predstavljati najnavdušenejša optimistka. Sedaj pa ona! In s tako visokim redom! Le še predsednik in naš sluga – vsem in za vse sta dobila tekega. Sicer je bilo utrinjanje zvezd ono noč pred odhodom v Belem gradu precej obilno. Ona torbica je bila polna redov in dekretov »kancelarije kraljevskih ordena«. Par redeov še prostora ni nišalo v njej. V žep svojega krijca moral jih je razdeljevalec vtakniti razdeljevalec. Kar od ondot jih je potegnil v železniškem vozu. Vsi, ki so imeli koliškaj imena, vsi, pri katerih se je iz imenika, ki ga je sestavil o došlih gostih belograjski sprejemni odbor, dalo po njihovih značajih soditi, da zavzemajo v Ljubljani kako vidnejše mesto, so bili deležni blagoslova svetega Save. Kakor smo videli tudi vsi uslužbenci mestne občine ljubljanske. Tudi nekaj dam je bilo odlikovanih.

Gospa Katice se je razveselila odlikovanja zato tako neizmerno, ker je vedela, kako hrepeni njen soprog po redu. Sedaj pa ima ona! Preje ko on! Saj ga morebiti dobi zaradi čebelarske razstave tudi on. A stvar se bode vlekla. Pri nas doma ne gre to tako po domače. Če ga torej tudi dobi, ima ga ona vendar preje. To bo gledal! Potem pa Peter von Sratschnigg štirideset let je služil. V tej dobi morebiti kakih dvajset let sanjal o redu, ki ga kedaj dobi. Če ne prej, takrat ko stopi v pokoj. Pa ga še nima, dasi je že par let upokojen. Ona ga ima. In še kakšen red! Okolo vratu ga bo nosila. Vso salonsko obleko in pa obleko za slovesne prilike si bo morala dati predelat. Da. Globlje izrezana mora biti, da pride red v obliki njenega podvratja bolj do veljave.

Premišljajoč vse to,pride na misel, da bi imela svojega soproga slovesnim načinom iznenaditi. Ne povedati mu takoj o odlikovanji. Pa res. Dan po svojem prihodu. Izidor naj povabi na večerjo von Sratschnigga in Medičarja. Z namenom, da jima pove, kako je bilo v Belem gradu in kaj je vse doživela. Ona se obleče v najlepšo svojo svilnato obleko. V zadnjem trenotku obesi red okolo vratu in stopi v salon. Oh, to bo začudenja, to bo blagravanja! Takoj se dogovori s predsednikom, naj naročič, da vsaj tri dni ne pride ničesar o odlikovanjih v ljubljanske časnike. Pove mu tudi naravnost zakaj. On jej obljubi. Zakaj bi pa taki bogatinki ne izkazal kake usluge? Časnikarji se pouče in tudi udeležnikom izleta se pove, naj govori dotlej, dokler odbor ne objavi vseh imen odlikovance, vsak le o svojem odlokovanju. Vsem je bilo to prav. Iz samoljublja. V krogih senjegovega poznanstva, bo vsaj nekaj časa le govora o njegovem odlikovanju.

Gospod Izidor Fučec sprejme povratek svoje soproge z dokaj mešanimi čutili. Nekaj zato, ker s euseli z njo zopet vsakdanjost v hišo, nekaj zato, ker bozopet čul njene sitnobe, nekaj pa tudi zato, ker ni imel čisto mirne vesti. Ko bi izvedela o njegovih dogodkih v Veliki Mlaki? Uganila bi takoj, kaj in kako. Saj včasih še pred njo trepeče. Pa bi ne pred ministrom! O tem, da je spala kolodvorska Katra iz Velike Mlake pri njem, se bal ni, da bi izvedela. Računal je za trdno, da bo sama čutila nujno potrebe, da molči o stvari. Iz previdnosti torej poprosi samo Medičarja, naj soptogi po povratku ničesr ne pove o njegovi bolelzni.

Silno prijetno je bil soprog iznenaden, ko se je vrnila soproga tako sladka in tako polna ljubenivosti. Takšne ni poznač več od onih dni, ki jih je v Krapinskih Toplicah preživelpri njej – še vdovi – po svojem povratku iz Pregrade. Kar razložiti si tega ni mogel enako dobra inprijazna je bila z Nežo in Maričiko. Tudi oni dve sta odpirali oči. Saj se je gospej ob pogovoru z njima kar med cedil z ustrnic. Pravila pa je kako imenitno je bilo, kako se je odlikovala s svojim petjem, kako je z njim vse navdušila in vnela Neži in Maričiki namignila je tudi, da se je postavljala s svojo elemgantno prikaznijo in prikupljivostjo. Nameraval je reči: lepoto, a beseda jej je obtičala na jeziku. In prav je bilo tako, kajti Neža in maričika sta se njeni bahavosti, ko ste bili sami itak muzali; da: še celo – smejali.

S soprogom je bilo dogovorjeno, da povabi za drugi dan von Sratschniggu in Medičarja na večerjo. Zato, da čujeta njena pripovedovanja o potovanju v Beligrad in o uspehih »Harmonije«. Z veliko radostjo sta oba sprejela povabilo. Saj sta vedela, da bo še kaj boljšega, ko dva dni pred tem pri uljnjaku. In res je gospa Katica sestavila za to večerjo imeniten in dokaj dolg jedilni list. Hotela je, naj vlada med večerjo dobra volja. Najbolj se je pa veselila na iznenadenje, katero pripravi soprogu in povabljencema, ko stopi z imenitnim redom okičena med-nje. –––––––

Ni se motila. Sedeli so v salonu ter se pogovarjajli. Ona se je od prihodu gostov obnašala, ko da ima s prirejanjem večerje opravka. Dala se je po hišni opravičiti, da ju ne more sama sprejeti. Kakšno je bilo torej začudenje, ko ob sedmih stopi iz svoje sobe v salon ter hiti podajat gostoma roko v pozdrav. Kar otrpnila sta oba. In gospod Izidor Fučec razumeti ni mogel, budi li ali sanja. Izbulil je v svojo soprogo oči. Kaj bi ne? Saj mu ni nič povedala. Bleščalo se mu je od sijaja, ki je prihajal od reda okolo njenega vratu. Besedi je iskal, da izpregovori. Prvi se zave Matevž Medičar.

O, gospa, kako ga pihnete! Vzklikne z izrazom, ki se ga je bil naučil od velikomlaškega župana. O, to pa , to! Še veliko lepša ste sedaj, kakor po navadi.

Ob tem nerodnem poklonu zarudi gospa Katica. Vendar pa se spomni takoj, da spadajo taki izreki v skrajno stopnjevanje Matevž Medičarjeve udvorljivosti. Zato mu odgovori:

Hvala vam, gospod predsednik!

Sedaj se zave tudi Peter von Sratschnigg dostojanstveno poseže po desnici gospe Katice, dvigne jo na lahko proti svojim ustnicam, prikloni se ter jo poljubi. Potem pa pravi:

Na Srbskem razumejo, kaj se spodobi.

Na to se obrne k gospodu Izidorju Fučcu ter ga-ne nemo ali iz nagajivosti ali iz nezavestnovi vpraša:

Kaj praviš, prijatelj, Izidor?

Da do svoje smrti kaj takega ne doživi. Odgovori mesto njega gospa Kataica, v katero se je naenkrat povrne nje prejšnja narav.

Gospod Izidor Fučec je bil v svojo ženo zamaknjen. Toda kaj pravimo? Zamaknjen je bil v red okolo njenega vratu. Ta zbadljivka ga predrami, da se zave svojega položaja. Žena je imela že itak vedno prvo besedo v hiši. Sedaj bo še huje. Prav živo mu stopi pred oči njegova manjša veljava. Napomoč mupride Medičar.

O, le počasi, gospa, jo zavarne. Minister je komaj dobro zopet na Dunaju. Polen hvala je bil za Čebelarsko društvo in njega razstavo, silno všeč mu je bil vzorni uljnjak gospoda podpredsednika. O tudi na njegove prsi se kaj utrne.

Gospod Izidor Fučec hvaležno ga pogleda ter izboči nehote svoje prsi.

No, bomo videli, odvrne všečno gospa Ktica ter poda svojo levico Peter von Sratschnigg, da stopi ob njegovi strani v obednico. Maričika se je bila namreč pričakazala na pragu.

V tem, ko mala družba seda k mizi, opazi tudi Miričika izpremembo na svoji gospodinji. Kolikor le najhitereje more, skuša priti venkaj, da opozori Nežo. Le-ta postane silno ravodedna. Da vidi čudež, o katerem jej je pravila Maričika, najde pretvzo, poprositi pa le-jej gospo, naj stopi malo venkaj v salon.

Kaj ne, Neža,kaj takega pa še niste videli? Odgovori jo g. K. Ko vidi njeno strmenje in spozna, da je bilo vprašanje zaradi katerega jo je poprosila v salon, le nerodna pretveza.

Nikoli še ne, odvrne Neža. Lepše je, ko vsaka svetinja. Pa kako se vampoda. O sveta pomagalka.

Silno zadovoljna se vrne gospa Katica nazaj v obednico. Vedela je, da jo bo sedaj vse občudovalo in blagrovalo. Česar ne stori poročilo v časnikih, storita Neža in aričika.

Večerja je potekala za oba gosta prav veselo. Gospa Katica je govorila skorajo neprestano. Popisovala je vožnjo v Beligrad, sprejem ondi, koncert, ljudsko veselido, vse kar je doživela med bivanjem, slavo in vožnjo nazaj. Von Sratschniggu in Meidčarju je bila zgovornost gostiteljke jako dobrodošla. Le kake medklice sta delala, sicer pa z veliko slastjo použivala, kar zaporeredoma prihajalo na mizo.

Drugače je bilo z gospodom Izidorjem Fučcem. On ni govoril in tudi ni veliko použil. Nekam zamišljen je bil. Oziral se je sicer po Katici. Ko je ona pripovedovala. A videl je samo njen red, slišal pa ni nič. Razne smisli so se mu podile po glavi. Čemu je slučaj hotel, da je bilizlet v Beligrad ravno takrat, ko Čebelarska razstava v Velikej Mlaki? Drugače bi se bil tudi on peljal doli. Udoben je sicer in vročina je bila huda. Pomšljeval bi se bil. A naposled bi se bil morebiti vendar odločil. Saj jih je šlo mnogo, ki s konceprtom niso bili prav vnobeni zvezi. Zakaj bi ne bil šel torej tudi on? Res, ženi na ljubo ne. Vesel je bil, da je nekaj dni mogel biti vdovec za njene žive glave. A šel bi bil družbi na ljubo. V tem slučaju bi bil dobil tudi on red. Prav gotovo. Saj so odlikovali vse uslužbence mestne občine. Pa naj bi njega,občinskega svetnika ne bili? Da, doli bi bil red. Najmanj je tako imeniten, kakor soprogra. Za okoli vratu. Kako bi se mu podajal, kako bi se postavljal z njim! Res, da mu ga zagotovo obeta Medičar. A kdo je porok za to? Ona nerodnost, ki se mu je pripetila, utenila bi to pokvariti. Saj še z nimistrom govoril ni, da celo pri svojem uljnjaku ga ni sprejel inpozdravil. Prav lahko je torej mogoče, da mu odlikovanja ne nakloni. To pa bo imelo grozne posledice zanj. Gospa Katica že itak gospodovalna, smatrala ga bo za bitje nižje vrste. Res je bila ob poročni ceremoni čula iz duhovnikovih ust, da »mora žena možu podložna biti«. A zdi se, da je tega pozabila ali pa, da sploh čuti ni hotela. Če pa že doslej ni hotela ravnati po temeljnem pravilu zakona: bode se posebej še manje. Ona okičena z visokim redom, on ugob neodlikovanec!

Iz takega in enakega premišljevanja ga zbudi pok šampanjske steklenice. maričika je natakala penečo pijačo iz nje v kupice tulipanke. Matevž Medičar vstane, obriše si s pritičem usta, prime tulipanka v roko ter napije gospa Katica in najpretiranejšimi besedami, katere je iz vseh kotov vljudnostnega slovnika skupaj zmesti zamogel. Vsaka beseda je zbodla soproga, gospa Katica pa je od sreče kar žarela. Svojo hvaležnost je izkazala govorniku s tem, da mu je prav pridno natakala.

Večerja se je končala precej glasn. Po njej sta posedela oba gosta pri vinu že dokaj dolgo. Pač sta nameravala parkrat oditi, a gospa Katica ju je zadrževala, vselej, češ, da brez črne kave in stekleničke dobrega likerja, vendar ne pojdeta. Obojega pa dolgo ni dala prinesti. S temnilo se je bilo namreč med tem in Maričika je prižgala elektriko. O kako se je sedaj zabliščal pod njenim okroglim vratom red svetega Save. Kar vid je jemalo. Vsi so se nehote ozrli va-njo, oba gosta z očividnim občudovanjem, soprog nevoljno in zavistno. Eno in drugo je opazila gospa Katica ter je zato z zatezanjem večerje skrbela, da ne preneha občudovanje ter ne izgine zavist.

Ko sta se oba zakonca spraljala spat, ne more si soprog kaj, da ne bi si izprosil od soproge red ter si ga obesil okoli vratu. Pred zrcalo stopi. O, kako veličastno! Sam pri sebi si pravi, da se mu mnogo bolj poda ko ženi. Vendar le-tej iz umevnega razloga ne reče nič. Brez kake besede jej izroči red nazaj, ki ga ona shrani v svilnato podloženo skaljico v kateri jej je bil izročen.

15. Odlikovanje predsednika Medičarja. – Katra Zdravje.

Od tedaj je v g. i. F. Glavi ni biloza druzega prostora, ko za redove. V Kavarni je čital le še Wiener Zeitung in Laibacher Zeitung. Pa samo oddelka o dolikovanjih. Drugih listov še pogledal ni. Ko je ta dva odložil,prepričavši se, da v dotičnih objavah ni njegove imena sta se Peter von Sratschnigg pogovarjala. Zopet večinoma o redovih. Le redko kedaj kaj drugega.

Nekega dne, dober mesec po razstavi v Veliki Mlaki pade mu ljubljanski uradni list iz rok v katere ga je pobrabil takrat, ko ga je položil »mali« na mizo. Peter von Sratschnigg je čital ravno Grazer Tagespost. Ozre se izza nje: Gospod Izidor Fučec sloni z nazaj nagnjeno glavo in odprtimi ustmi ves bled v Kreslu. Slabo mu je moralo postati. Von Sratschnigg pograbi hitro na pladnju poleg njega stoječi kozarec z vodo, vstane ter se pripravi, da mu ga zlije preko čela. Opaziši to gospod Izidor Fučec zmaje z glavo ter dihe: Laibacherico čitaj!

Peter von Sratschnigg se skloni na tla po-njo ter vrže svoj pogled va-njo. Zaradi zaslug, ki so si jih pridobili za čeblarsko razstavo, je bilo odlikovanih troje osob: funkciojonar Kmetijske družbe, predsednik Medičar in župan velikomlaški. Prvi z viteškim križcem Fran Josipovega reda, ostala dva z zlatima zaslužnima križcema. Von Sratschnigg razume sedaj. Podpredsednik Čebelarskega društva in lastnih najkrajšnejšega vzornega uljnjaka v deželi ni bil odlikovan.

Sedaj vidiš! Dahne vanj. Tako znajo pri nas ceniti zasluge. Kar sem jaz že skusil, toskušaš sedaj ti.

Ogožno se ozre gospod Izidor Fučec vanj. Von Sratschnigg spozna, da ga razume.

Silno slabe volje pride k obedu. Gospej Katici ne pove ničesar. Sam pri sebi premišljuje, bi-li ne kazalo odpeljati se koj naslednji dan v vinograd. Do cesarske maše. Naposled se vendar-le odloči, da ostane. Soprogi bi bilo takojšnje odpotovanje treba utemeljevati n razlagati. Tega ni hotel. Poleg tega je že županu naznanl, da se cesarske maše udeleži. Povpraševal bi, zakaj je izostal. Končno pa si pravi, da je treba ostati že zaradi deželnega predsednika. O, saj ima gotovopri vsej stvari svoje prste vmes. Koj v prvo klob ob vhodnih vratih vstopi v cerkevi. Da ga bo moral videli, ko pride. Naj ga peče vest. In on ostane. A cesarske maše se vedar ni udeležil. Vsled novega iznenadenja.

Dan pred tem sedel je po zatrku v obenici. Gospa Katica je bila že na trgu. Ura je dobila ravno osem. Električno zvonilo zapoje. Maričika pride povedat, da neka ženska iz Veike Mlade hoče z njim govoriti. Veli jej, naj jo spusti k njemu. V obednico stopi – Katra.

Komaj se gospod Izidor Fučec dobro zave, stopi Katra proti njemu ter pravi z jokavim glasom: O, kaj so mi naredili, gospod?

Kaj pa? Vpraša nič hudega sluteč, ogovorjenec.

Katra se mu sedaj približa docela ter mu šepetne v uho – sladko skrivnost.

Ko od gada pičen, skoči gospod Izidor Fučec po konci. Zadreti se hoče nad njo ter jo pahniti skozi vrata. A spomni se, da ima vsak trenotek priti gospa Katica domov. To ga stori zopet krotkega. S pritajenim glasom pravi jej:

Tukaj ne morem govoriti z vami. Vsak trenotek ima priti gospa domov. Ne sme vas videti. Pridite čez pol ure k mojemu uljnjaku v mestni log. Sama bodeva tam kaj.

Povej jej še, kje uljnjak stoji in kod pride tjekaj. Ona oddice on skrajno razjajen tudi. Vzame si izvoščka ter se odpelje v mestni log.

(138)

XI. Kako si je gospod Izidor Fučec raširjati jel svoje znanje o redovih.

Lahko si je prestaviti raburjenost, katera je med vožnjo v mestni log obvladovala gospoda Izidorja Fučca. Zamisli se za mesec dni zajaj. Vsi dogodki iz Velike Mlake mu stopijo živo pred oči. Najmeglenejši je bil oni, ko se je zvečer podajal spat. Nekako plesalo je vse pred njegovimi očmi. Takrat se tega ni zavedel. Sedaj se zave dobro. Brez dvojbe. Bil je pijan. Hudo pijan. Saj je takoj zaspa. Tako trdno zaspal. Drugo jutro ga je bolela glava. In v ustnih je imel ostuden okus. O, Medičar, o, ti problekti Medičar! Njegov brinjevec je bil tega kriv. Da, brinjevec. Pivo in vino ne bila bi ga tako grozno opijanila. Iz dosedanje izkušnje to ve. Samo žganje more povrzočti tako grozno pijanost. Saj je skoro neverjetno. Ona babnica, katero mu je tudi pripeljal Medičar, da bi mu stregla, je ležala v postelji poleg njega in on sše vedel ni za to. Ne da leži, ne da je legla, ne kako je do tega prišlo. Le to mu je bilo čisto jasno, da jo je zjutraj sunil z rokami in z nogami iz postelje. Da ga je objela inpolubila zavedal se je le bolje megleno. In š enekaj slika mu ko v megli stopi pred oči. Da mu je po večerji topila brinjevec Zakaj? Gotovo zato, da gaopijani. Je-li delala to iz lastnega nagiba? Ženske so sicer vse vražje, samo glave imajo človeške. Tako je nekoč še v zgodnji mladosti, o je bil dijak v Smrdičevcu. In modrovanje nekega pijanga kmeta v krmčmi. One so posode hudičeve, dejal. čul za je dejal nek cerkveni očak. In še lepe posobe, da bolj naše oči vlečejo na-se.

Toda ne. Katra taka posoba ni. Nje si torej največji sovražnik naših duš ni mogel izbrati za svojo posrednico. Ne, ona ni mogla delati iz lstneganagiba. Medičar jej je to moral naročiti. Da, tako je. On je prinesel brinjevec, on mu ga vsiljeval, on je moral tudi pošastni oni ženski naročiti, naj mu ga ntaka, da naj gazaliva z nji.

Stoj! Grozna slutnja se mu zbudi. Medičar si je bil izmislil, da ga je po trebuhu grizlo, on mu je priporočal naj ostane v postelji. In kar sam od sebe dejal je ministru, da je obolel. Zakaj? To je jasno. Na tem mu je bio, da sploh ministru ne pride pred oči. Šlo mu je zato, da mu pne odliovanje. Hinavec! Hotel je biti sam odlikovan. Morebiti se je celo bal za svoj križec. Saj je mogoče, da bi ga bil dobil on, g. I. F. Medičar pa ne. O, prav lahko mogoče. Že zaradi krasnega svojega uljnjaka. Res, da je samo podpredsednik. Pa nič ne de. V temslučaju je zaslužnejših od predsednika. Saj le-ta le enega samegaulja nima, o katerem bi lahko rekel, da je njegov. Kar o čebelah e, se je naučil samo iz knjig in iz opazovanja pri Grdodolnikovih. Saj mu ni za drugega, ko da je navzoč pri trganju satovja in pri delenju medice! Da bi ministra o teh razmerah ne bili poučili, še za misliti ni. Medičar se je torej bal, da bi minister ne bil njega določil v odlikovanje.

Čem bolj premišljuje, tem bolj se mu ta misel ustaljuje. In Katra? Po Medičarjevem naročilu mu je dajala brinejvca. Zato, da mu ne bi morebiti v glavo padlo, da se vendar s pravim jutranjim vlakom pripelje v Ljubljano in sprejme pri uljnjaku ministra sam. Pa še nekaj je mogoče! Ali jej ni morebiti naročil naj leže poleg nejega? Zato, da ga prdrži v postelji? Vsega je zmožen ta izdajalec.

Sedaj pa te posledice. Ta babja predrznost! Kar na dan pride s svojo brezobraznostjo. Oh, s takšnim poročilom. Dobro v, da je nedolžen, ko novorjeno dete. Saj se vso noč še zbudil ni. Saj še vedel ni, da baba poleg njega leži. Bil bi jo sicer vrgel iz postalje preje in ne šele zjutraj. Spomni se, da je bila, ko se je zbudil, stlatinska steklenica na nočni omaraici skoro prazna. Ko je on zaspal, je bilo še več ko do poovice brinjeva v njej. Nikake dvojbe. Kar pa je ostalo, poipila ga je ona. Lega je torej v prijanost k njemu. Toda: ali se ni uprijanila namenoma, po naročilu? Zato, da je imela več poguma? Ali sepirjanjujejo mladeniči, kedar jim je treba iti na nabor? Da,zato da imajo več poguma: In fantje po vaseh, kedar hodijo vaasovati, ali si ne nalezejo poguma v inu ali celo žganju? Zlasti tedaj, kedar kaše, da pride do kakega preprira ali celo poboja. Kaj lahko se je torej tudi Katra upijanila,zato, da bi bila imela več poguma. Za kaj? Za naskok nanj. O, ženske, ženske! Zvite so, ko kozji rog. ŽE same posebi. Če jih še kdo šenje in uči, tem huje. In pa njihova smiselnost njihova poželjivost! Če ženska le vedi eko vrst moške obleke, že jej vzvalovi kri. Kaj še le, če je z moškim sama v sobi! Če ga vidi v postelji! Potem je, kakor deroča reka. Vsa njena čustva prekipevajo, kakor prekipeva hudornik, da na obeh straneg trga bregove. Oho, sama v sosbi! Sedaj se spomni gospod Izidor Fučec, kako mu je Matevž Medičar vsiljeval dasi se je je branil. Brez dvojbe: zarota je to bila, ostudna zarota.

A, to, kar mu je ženska doma zašepetala na uho? Ne, ni res! Ne more biti res. Toda: ali vendar ni mogoče? Ali se ni že kaj podobnega kedaj zgodilo? Še sveto pismo govori o tem. Lot in njegovih dvoje hčera! Gospod Izidor Fučec zalije pot. Vsa ona odločnost in togota, ki jo je imel v prvem trenotku doma, mu izgine.

Pripelje se do uljnjaka. Izvoščku, ki je hotel s svojim hvalisanjem jih nariti okolo njega in je, da se mu prikupi jel o čeelah delati opazke, ko da o čebelarskstvu kaj razume, reče nravnost, naj še ne mudi. Sam pa odpre vrata v predprostor, potem duri v sobico ter se vrže na divan. Zagleda se v strop. Šumenje čebelic, katero je prihajao od zunaj, je bilo čarobni godbi podobno. Ono stori, da se zamakne. Pokojnega očeta vidi pred sabo. Visokega, krepkega, vsega posivelega. Na klopici pred uljnjakom sedi in iz porcelansta pipe puha tobarni dimproti čebelam. Na kolenih pa mu sedi mal, rejen deček in razteza toke po kolobarjih tobačnega dima. Oče ga gladi po gostih kodrčkih ter mu kaže s prstom desne roke protiuljem.

Naenkrat se strese. Zave se zopet. Očetova želja je bilo potomstvo. Doma ne kaže nič. Ne pride-li morebiti po ovinkih do njega? Ni-li vse ono bilo morebiti naključje usode ni-li Medičar, ko je snoval zaroto, delal po večnih zakonih vse ravnajoče in izravnajoče prirode?

On skoči kvišku. Nič več razjaren in ne več tako razburjen. Skozi okno pogleda. Po stradonu vidi prihajati Katro:Še dokaj dalečje bila. Pražnje oblečena. Imela je živopisan roec na glavi, svilnat robec čez prsi preko lepo trne zlikane, čez lakti do zapestja nabranega oššetlja, vijoličastno krilo in rudeč prapadnik. Od delječ je napravljala še nekaj utisa. Čem bolj pa se je približevala, tem bolj je gospoda Izidorja Fučca obhajala zona. Da bi se bil tako strašno izpozabil?

Konečno pride Katra do uljnaka. Pomigne jej, naj stopi v sobo. Komaj za vratmi, hoče mu skočiti okoli vratu. Z ohranjevalno krenjo beh rok zabrani to. Veli jej sesti na stol. On sede iz posebne previdnosti na stol na nasprotni strani mize ter pravi.

Kaj ste mi torej prišli povedati?

Najni gredo? Odvrne Katra. Oni še vprašajo?

Nisem vas razumel, pripomni on malomarno.

Razumeli niso? Povzame Katra. Tako, tako. Ali takrat so pa razumeli?

Saj jaz o ničemer ne vem, se brani g. I. F.

Zato pa jaz bolj vem, odvrne Katra. Ne bodo se otresli, ne. Kar je, to je. O, moški ste že taki, nadaljuje, prej obeta gore in doline, potem...

Pa saj vendarjaz ničesar obetalnisem, ugovarja on. Pač, obljubil sem vam dvajset kron, dal sem vam, jih pa štirideset. Tedaj še dvajset čez obljubo.

A, tako? Ravi sedaj Katra jezljivo. Iz te-li lunje torej veter piha? Pa ne boš. Jaka ali kakor jim že pravijo. O, jaz ne srečenica! Sedaj jo zalijo solze. One solze, katerih ima vsaka ženska za vsak slučaj cele plohe v zalogi.

kako srečna sem bila. Kako zadovoljna sem živela dokler me niso poslali vam streči!

Pa saj ravno tako srečno in zadovoljno lahko živite še zanaprej, pripomni g. i. F. , samo mene pustite pri miru.

Zakaj pa oni mene niso? Zavrne ga Katra. Le nikari naj se tako neumnega ne delajo?

Da bi torej to bilo res? Začudi se on.

Ravno tako res, odvrne ona, ko da je meni ime Katra in da pišem Zdravje.

Zdravje! Kako je toime vplivalo na g. I: F. Katra Zdravje! Kako lepo se to glasi. Ozre se nehote vanj. Nič več se mu ne zdi tako grda. Kar zares se mu ne zdi, da dravje puhti od nje.

No, če je tako, pravi gospod Izidor Fučec bodite brez srkbi. Jaz jo vzamem na-se.

Odločno njeno govorjenje ga je porazilo. Res,da še vedno ni bil prepričan o resnici, a tudi dvomiti si prav ni upal. Na svetu se gode včasih prav čudne stvari! Poleg tega pa se je bal pohujšanja. Kaj če bi se Katra, ko bi odšla, brez uspeha od njega, zatekla k Katici? Ob tej misli ga je kar mraz stresel. Še predstavljati si ne upa. Nasledkov takega koraka. Ko jej na srce položi, naj za božjo voljo njeganikjer in od nobeno ceno ne izda,jej stisne stotak v roke. Tudi se dogovorita o vsem, kar utegne čez dobo potrebno poslati Ona se poslovi, ne da bijej bil mogel zabraniti buren objem. Poljuba se obrani srečno. Po njenemodhodu si je dejal, da je tako še najboljše. Če je po pravici, mu gre po zakonu skrb, če po kvirici, zaradi neznantnih teh izdakov ne bo še konec.

Katra Zdravje bila je vsa srečna, ko je čutila stotak v rokah. Ta stotak pomenil je njeno zmago Vedela je, damu mora slediti in damu bo sledilo še več druzih. Ko pride na samosten kraj daleč od uljnjaka sede v senco nekega hrasta. Iz nedrij, kamor gaje bila vtaknila, potegne stotak. Pomenca ga med prsti in zasmeje se na ves glas. Omednjenega smeha jo preplači. Boječe se ozre okoli sebe. Nikjer nikogar. O, kaki bedati so šrijci! Zdrkne jej izmed zob. Potem pa stane ter se odpoti v mesto in od odnol po zajterk pri Češnovarju na Dolenjski Kolodvor.

Katra Zdravje je bila ob času čebelarske razstave v Veliki Mlaki v velikih škripcih. Meseca junija je postala železnična uprava skupipno prekmurskih delavcev urejat nedaleč od Velike Mlake nek usad, ki ga je prozvročila nenavadna spomladna vlaga. Vsak večer je po te prihajal delalce poseben vlak, ki jih je v odprtih lori-vozo

Vih pripeljaval napostajo Velika Mlada, kjer so prenočevali v kolodvorsem skladišču na škopnikih in otepih. Kdo ve, kako je prišlo, a prišlo je, da se je Katra Zdravje ne kaj bliže seznaila z ednim teh Prekmurcev. Čez dober teden seje odpeljala, ko je delo bilo končano, vse delalska skupina. Katra še vedela ni kam. Kako neki? Vsaj danes delajo tu, jutri tam. Tudi o svojem znancu ni vedela drugega, ko da mu je bilo ime Imbre.

Čez dobre tri tedne po odhodu Prekmrcev se zave svojega noega položaja. Strah jo obide in kesanje. Prvi pač pravočasno, drugo vsekakor prekasno. Po cele noči prejoka. Ne pove pa nikomur ničesar. V tem pridejo razstavne slavnosti in nam znani dogodki.

Vsa potrta je priša znanega nam jutra iz hotela dmov. Kar v lgavo jej ni šlo, kako je prišla k bogatemu Ljubljančanu v posteljo. Kako iz nje,je vedela dobro. Ves dan je vrstalo ji po glavi. Naposled spozna, da utegne vsega tega krivo biti onega pol litra vina, ki jej ga je po večerji dal bil Ljubljančan, najvčejo krivo pa da utegne imeti brinjevček. Pa,zakj jej je dal toliko vina, ko bi ga bilo kozarec zadosti? Zakaj jej je bil nastavil steklenico z brinjevcem? O, o, o. Gostove namene je imel. Opijaniti jo jej nameraval. Posrečilo se mu je. In ko v pijanosti sama zase ni vedela, jo je bil položil k sebi v posteljo.

To premišljevanje spomni jo zopet njenega poloćaja. Kakšna revic bo čez kaj časa, kako sirotek bo drugo bitje! Res, lahko bi povprašala pri železniški upravi po polnem naslovu Imretovem. Izvedela bi ga. A morala bi povedati, zakaj povprašuje. S tem bi izdala svojo skrivnost. Sicer pa, ko bi naslov tudi izvedela, kaj bi jej s tem bilo pomaganega. Saj nič nima. Ko bi koj imel, ne bihodil na železnico delat.

Naenkrat jej šine v glavo misel, katere se na prvimah sama ustraši. Kaj ko bi Imretovo nalogo naprtila onemu Ljubljančanu? Prav zaslužil bi to. Saj jej je bil dosti opravlja dal oni dan. Še celo v posteljo k sebi jo je bil spravil. Toda, je-li to res? Trdno je spal, ko je prišla po večerji v sobo. Smrčal tako, da je iz previdnosti pozaprla okna. Mogoče je torej vendar, da je pri tem nedolžen. Mogoče je, da se je na kak načinprimotala sama v postlejo k njemu. Dasi takim ljudem nič kaj ni verjeti O, šrkijci so mazani z vsemi mastmi. Kaj, če se je bil le potajil? Kaj če je navlašč tako smrčal? Saj jej je bil tudi pijače dal valašč ter je nvlašč nastavil steklenico z brinjevcem. Naj bo torej, kakor hoče:kazen zasluži.

Pa, ali bo tako neumen? Morebiti ne. Poskus pa ne škoduje. Če se odločno upre, tedaj ga še vedno lahko pusti pri miru. Precej verjetnosti pa je, da se stvar posredči. Akoje tako, kakor sluti, ne se bo upal upirati. Morebiti slori to takozaradi lepšega. Odločnosti v uporu ne bo. Pekla ga bo vest. Nič težkega ne bo spoznati način dpora. Čeje bil res pijan ko klada, tem boljše. Naleze se je bil brinjevca, kkakor ona. Bil je torej ravno v takšnem nezavednem spanju. Lahko mu tedaj natvezi, kar bo hotela. Napsoled je pa morebiti še enamožnost. Skoro gotovo jeoženjen. Poročnega prstana ni opazila na njegovi roki, to je res. Pa. Ali ni premalo pazila? Navsezadnje je tudi mogoče, da ga ne nosi s sabo. O, saj so taki tiči na svetu. Kadar greod oma, si ga potegne s prsta, kedar se vrača domov, natakne si ga zoper. Star je dovolj, pa še tako bogat. Težko si je misliti, da bi bil še sam. Če pa ni, ga ima v oglasti. Samo pogroziti mu je potreba, da pojde in pove vse njenovi ženi. Pa postane mehak. Rajše , ko da dopusti, kaj takega, se vda ter plača. Saj lahko plača!

To in takšno umovanje je j zbudi ona misel. Dejali smo, da se je je v pravem trenotku sama vstrašila. Čem bolj pa se je z njo pečala, tem bolj se jej je prikupljevala. Čez dober teden se ustali v njej. Potem začne msliti. Kako bi svoj načrt izpeljala glede vseh podrobnosti mora biti na čistem. Da bi vedela kako govoriti, kako mu njegovo krivdo popisovati. Tudi v tem oziru ugane potrebno. Ko je bila glede svojega načrta popolnoma na jasnem in je še popreje s previdnim povpraševanjem izvedela, da je gospod Izidor Fučec res oženjen – kakor smo videli, poda se v Ljubljano. Šlo je laglje kakor je sama pričakovala. Prvo, kar je pri njem zbidla, je bil strah pred ženo. Čim je ta strah spoznala, je vedela, da je vse dobljeno. Ko jo je naročil k uljnjaku je imela glavni dobitek, že v žepu. Je-li torej čuda, da se je počivajoč v senci hrasta v mestnem logu, na ves glas zasmejal nekaj iz radosti, nekaj zaradi prismojenosti njene žrtve.

Gospod Izidor Fučec je ostal po Katrinem odhodu še nekaj časa v sobiti za uljnjakom. Prišlo mu je vse tako nenadoma. Prej bi bil pričakoval smrti, ko kaj takega. Bodočnost si jame slikati. Brez potomstvaje doslej in ič ne kaže, da bi se stvar izpremenila. Že je bil mislil na to, da bi svojo soprogo poslal v Dobrno. Čul je v Brlogu, da o ondotje kopelji v tem oziru znamenite. Res, da so že vsakdanji gostje »brloga« norčevali iz njega čudotvornosti teh toplic, kakor se nočrujejo iz vsega drugega. Pripisovati so učinkovitost toplic vse čemu drugemu.

Početje, ki je ker so javna dobrodelna naprava, menda vendar obsodbe vredno! Saj eden izmed njih, ki je bil nekoč napraivl zabavno ptovanje v Egipt pripovedoval je ob tej priliki o ogromnem grastu na otočiču Rodi kot kamen stoječem poleg onega prostora, kjer je v biblijskem času bila faraonoova hči našla v ločju Mojzesa. Senci tega hrasta pripisujejo čudotvorno moč spočenjanja. Usled tega leži v njej neprestano cela množica žen. Čudno je pa, da v to senco hodijo kaj počivat tudi moški, ki vendar njene učinkovitosti ne potrebujejo. S tem pripovedovanjem je hotel v nič devati Dobrnske toplice. Saj ima narava toliko sredstev, da podpira človeka v njegovemprizadevanju. Sedaj ne bo potreba pošiljati žene tjekaj. Potomstvo pride. Ako bo zdravo, pregovori morebiti Katico pod kako pretvedo, da posinovita ali pohčerita kako ubožno dete. In v Veliki Mlaki se že da tako napeljati, da mu občinska in cerkvena obsta priporočita ravno Katrino dete.

Silan nravstven maček pa se ga poloti, ko se spomnizopet Katre. Te grde ženske. Rs da je danes ko se je nališpala bila še še. A takšna, kakrđno je videl oni dan v Veliki Mlaki? Kar mraz ga strese. In da se je bil z njo zmotil! Ne, ne gre mu to v glavo. Če tudi je bil do dobrega pijan. Ne, to ni mogoče. Ženska laže. Ven bi jo bil moralvreči. Koj ko je stopila v sobo. – In prav rad žal mu postane, da tega ni storil. Zave se pa tudi takoj, da je sedaj eže zagazil in da mu nazaj ni več mogoče. Sram ga postane svojega strahu pred ženo. Samega sebe se jame sramovati.

Zaklenivši uljnjak za sabo, vrne se proti mestu. Ne gre pa v Kavarno. Pod Tivoli krene. Ondi sede v gozdu na klop ter premišlja in sanjari dalje. Domov k obedu pride tako salbe volja in tako izmučen, da ga soproga vpraša, kaj mu je. Če ni morda bolan. Dogovori jej, da se res ne počuti dobro in da bi napametneje bilo, ko bi se takoj odpeljala k vinogradu. Pripravljeno da je itak že vse in sprememba zraka da bi mu dobro dela. Gospa Katica se temu upre. Hotela je vsekakor priti šele po cesarki maši v Krapinske Toplice. Iz nečemernosti. Pojutranjem zjutraj se odpeljeva, pravi mu odločno: Potem pa, ko da bi se nečesa spomnila, vpraša ga naenkrat.

Ti, kaj je pa ona ženska davi hote latukaj?

Maričika jej je bil apravi o njej na to vprašanje že pripravljen, kajti pozabil je bil hišni naročiti naj o tem obisku molči, kar bi bila, ko bi jej bilmolk naprej plačal, tudi storila.

Oh, sem imel še od razstave plačati nek račun, pravi jej soprog čisto brezbrižno. Ker jej je Maričika opisala Katro kot pravo strašilo je verjela njgovim besedam ter ga ni dalje povpraševala po njej.

Popoldne je naredila gospa Ktice nekaj poslovilnih obiskov pri svojih znankah in prijateljicah. Gospod Izidor Fučec je ostal doma.

Okolo petih se je bil oglasil Medičar.

Aha, misli si gospod Izidor Fučec, prišel se je pohabati s križcem. Vrag vzemi, hinavca!

In on naroči Maričiki, da ga ne more sprejeti, češ, da je dokaj nevarno bolah. Naroči ga za pojutranjem. Vedel je, da ga takrat že ne bo več v Ljubljani. Dasi nerad, ošel je Medičar vendar gospod Izidor Fučec pa se poloti togota. Kaj bi se ga ne! S križcem pojde se Medičr jutri postavljat v stolnico, s križcem, ki bi ga prav za prav bilimel dobiti on. K edemu nravstvenmu mačku pdridruži še drugi. To stori, da ga njegova napade njegova bolezen iz Velike Mlade. Po trebuhu gajame ščipati. Gospa Katica najde ga, ko se vrne domov, v postelji. Da mu pripraviti čaja. Bolezen mu res odleže.

Nalsendje jutro sicer vstane, izjavi pa takoj, da v cerkev ne pojde. Češ, da se ne počuti še toliko trdnega. Gospa Katica gre se pokazat sama. Kopride domov, pove soprotu, da je bil v cerkvi ondi Medičar, svoj križec je imel pripev in stal je prav poleg vhodnih vrat, da je vsakdo moral mimo njega.

Ostudnež! Vzklikne gospod Izidor Fučec, ki je dobro vedel, da doslej Medičar ni hodil k cesarskim mašam. In je prav bil zadovoljen, da je sam ostal doma. Celo popoldne ni šel od doma. Vseganesrečnega se je počutil v Ljubljani. Tla so gorela pod njegovimi nogami. Ko se je drugojutro s katico in Maričičko ter s celo kopo kovčkov in škatelj peljal na Kolodvor je robantil za odrešenje.

16. Na Osojnici in v Krapinskih Toplicah. – Imeniten kopališčni gost.

V Krapinskih Toplicah je bilo ob prihodu gospoda Izidorja Fučca in soproge že po višku sezone. Gostje, ki so navlašč čakali koncerta v predvečer Kraljevskega rojstnega dne in ki so sehoteli pokazati še pri kraljevski maši, so se pripravljali za odhod. Teden kasneej so se znižale cene stanovanjem. Za veliko gospodo ni bilo več fashionable ostati še dalje v kopališči. Kdor računa na znižane cene, ni z njo eneko vreden. Od septembra naprej,ostajajo pa naj bode še tako lepo vreme – v kopališčih le še resnični bolniki ali pa ljudje, ki imajo sicer tudi gosposke navade in razvade, pa jim ne dostaja cvenka. Vse postaja naenkrat krotkejše. Gospodje,ki so ob polni sezoni – z debelimi smotkami v ustih – hodili po parkih, ko da je Bog vso svetko krasoto ustvari samo zaradi njih in točno po njihovem navodilu, ki so skozi dovrane zdraviliščnega poslopja hodili štorkljaje, udarjajoč z izprehodnimi palicami po gladkih tleh, da je donlo od vseh strani so izginili. Gospe in gospice, ki se košatile v vseh mogočih silno dragih a častno skrajno neokusnih opravah, ki so se smejale brez potrebe samo zato, da so kazala svoje naravno odnosno svoje umetno, a s skrajnozdravniško tehniko naravnemu poprilično zabavaje, ki so se, da pokažejo svojo vsesvetsko brezbrižnost, katera je naravna posledica gmotne neodvisnosti, obnašala kar se da nevezano, kričeč in glasno se krohotajoč na izprehodih, po kavarnah, gostilniških prostorih in slaščičarnah, kiso v plesnej dvorani sedale k glasovirju ter mu izvabljale z večjo ali manjo spretnostjo bolje ali manje melodijozne skladbe – se niso pokazala več na prizorišču. Mesto le-teh je bilo videti vljudne, na vse strani pozdravljajoče gospode, ki so pred ošabnimi natakarji imeli nekak strah pohvleni, sicer, tudi po modi, v kromneje oblečene gospodske ženske, ki so se pritajeno pgovarjaje ali so celo šepetaje stopale po parkih ter po izprehodih in so tiho sedale v gostilniških prostorih na odkazana jim mesta. Ošabnost med kopališčnimi gosti je izginila, na njeno mesto je stopila blagodejna – rekli bi meščanska – prisrčnost. Toda ne: ošabnost še ni izginila popolnoma. Ošabni so sedaj ntakarji, ošabno je ostalo strežniško osobje. Prej ponižno inprihuljeno, klanjajoč se ob vsakem ošabnem gostovem ogovoru najmanj do pasu, jelo je sdaj glave nositi po koncu. Na vprašanja odgovarja komaj. Če odgovoraja, stori tako, da mora gost čutiti, kakšna uboga para je. Malokje se tako nazorno ko ravno v kopališčih pokaže resnica. Trditve našega nesmertnega pesnika, »da človek toliko velja, kar plača. «

Takšne razmere sta našla gospod in gospa Fučec. Ko sta prišla v svojo vilo pri vinogradu. Pri dan po prihodu porabila je gospa Katica zato, da prezrači in uredi stanovanje. Viničaraica jej je kako je razna gospoda povpraševata po njej in izročila jej je cel šop posetnic. Vse znanci in znanke iz prejšnjih let. Le iz Belega grada je par takšnih, s katerimi se je bila seznanila še le o letošnjem Harmonijskem izletu.

Drugi dan hiti torej v zdraviliščno poslopje, da najde vsaj one, ki med temniso še odpotovali. Še jih je bilo precejšnje število. Nasproti tem se je delala važno in imenitno, kolikor to nečimerna ženska le more. Domačini in domačinke so jej čestitali na dveh stvareh, na izvolitvi njenega sorporga zza občinskega svetnika in na njenem uspehu v Belemgradu. Da je o prvem sporočila sama v Krapinske toplice, vemo, o drugem, kakor tudi o njenem odliokvanju z redom svetega Save, se je izvedelo iz časniških poročil. Pač jej je bilo žal, da še ni smela nositi reda?, ki se jej te tako imenotno podal okolo vratu. Društvo Harmonija je prosila sicer na Dunaju tega dovoljenja za vse odlikovnce skupaj, a stvar še ni bila rešena. Zato je pa škatljica z redom stala odprta v njeni sprejemnici a mizi, tako, da jo je morala opaziti, ki jo je prišel obiskat. Obiskov pa je bilo mnogo. Prihajali so domačini in tujci. Oh, to je bilo govorjenja, to razladanje, to hvlaisanja!

Gospod Izidor Fučec je postal v zdravilišnem zraku, ki je seveda sebel do vinograda njegove žene, ves prerojen. Vsa čmernost zadnjih dni ga je minila, vseh neprijetnih vtisov zadnjih trenotkov se je otresel. Ko je na postali Zaprešić stopil na zagorski svet , je bil ko anteus. Njegova noga se je dotaknila domače zemlje in nova sila se mu je razlila po vseh žilah.

V Krapinskih Toplicah je bil prav dobre volje. Tako rad je zahajal v zdraviliščne prostore, rad v obširni park. Tudi kopal se je, a ne v topli vodi, temveč v mrzli vodi v kadci. Gospa Katica je po svojej naravi jemala topli kopelji, pri čemer se je ravnala po starem zdraviliščkem pravilu, da jih mora – ako naj koristijo – biti eden in dvajset. Nič več in nič manj.

Silno je gospoda Izidorja Fučca veselilo, da so se mu natakarji in vsi zdraviliški uslužbenci klanjali tako ponižno in poštljivo, kakor bi se bili – da je bil navzoč klanjali banu. Stalni uslužbenci in natakarji, ki soprihajali vsako leto iz Zagreba ali Dunaja za čas odprvega julija do petnajrstega septembra tjekaj, poznali so ga. Vedeli so, da je silno bogat, vedeli, da ima dinarja, ko pečka. Seveda so pouči tudi nove člane svoje gilde o tem. Od prvega septembra dalje zgodilo se je često, da so,pa naj je bilo navzoči še toliko gostov v zdravilišču, čim se je dan prikazal oči vseh natakarjev bile obrnjene samo vanj. Ko da so jim vsi drugi gostje deveta briga.

Vsi? Ne vsi. Še enemu gostu sekalo je vse poklone,še k enemu so veliki in mali pofrakanci polzeli od vseh strani dvorane, v kateri se je prikazal. Vsak mu je hotel vzeti palico ali dežnik iz roke. Klobuk ali slamni z glave, sleče mu vrhnjo suhnjo, ako je slučajno vslad jutranjega ali večernega hlada bila potrebna. Gospod Izidor Fučec je bil kmalu po svojem prihodu opazil tega elegantnega mladega moža. Vprašal je zdravilišnega ravnatelja po njem. Dobil je odgovor, da je imeniten španjski grande, kateremu so njegovi zdravniki priporočili Krapinskih Toplic zdravilno vodovje. Dokler se niso vsi gostje glavne sezne odpeljali, ga je bilo vedno videti v družbi najslavnejših izmed njih. Kadar so moški posedali popoldne k takorku, šahu ali odmini, je bil mldi, ognjeviti Španjec vedno v vedliki plesni dvorani. Oblegala ga je cela skupina mladih gospic in gospej. Starejše dame so sedale po taburinih ob zidu dovrane in opazovale z dopadanjem ono skupino. Tudi njim je bil mladi lepi tujec všeč. Marikatera je imela živo željo, da bi se njegovo srce ujelo ob krajke ali bolje rekoč polegkrajk nejne hčerke, njene vnučke ali njene varovanke. Sem ter tje je sela katera izmed družb k glasovirju ter zasvirala kako pkosčno. Tedaj so ostali prosile sovjega oboževanca za ples. In moram se je vrteti, sedaj z eno, sedaj z drugo, do omedlevanja. Samo-je umevno, da je bilo ob takih rzamerah slovo vseh teh drobnih in nedrobnih stvaric od zdravilišča jako težko. Lajševala jo je le zavest, katero je vsaka imela: da se mu je vsaj nekoliko ukradla v srce. Bile so pa nekatere, ki so mu š ez ugodnejšo zavestjo ob slovesu stiskale roko.

Tudi španjski grande imel je namen odpotovati pred koncem avgusta. Svojih edenindvajset kopelji je imel že davno. Da ni odpotoval, bil je kriv prihod gospoda Izidorja Fučca in njegove soproge. Lična vila, stoječa ne daleč od zdravilišča na smejoče se holmcu sredi krasnega vinograda, mu je bila

19/8. 1916.

20/8. 1916.

XI. Kako je gospod Izidor Fučec doživel troje novih iznenadenj in kako si je razširjati jel svoje znanje o redovih.

(Nadaljevanje).

kmalu po njegovem prihodu padla v oči. Zanimal se je, čigava je ter izvedel, da necega silno bogatega Ljubljančana. Sklenil je, da se z njim seznani. To tembolj, ker je vedel, da kmalu v zdravilišču ne bo gostov, s katerimi bi bilo vredno iskati dotike. Gospej Katici bil je predstavljen po enej njenih znanih. Tudi ene oboževalk mladega Španjca. Predstavljen le tako površno. Bolj od daleč. Predstavljalka bi bila takoj postala ljubosumna, ko bi bil španjski grande z njeno prijateljico le izpregovorili prijazno in ljubeznjivo, kako je znal. Tolažila jo je zavest, da se tudi on, kadar je dejal, odpelje ob istem času. Ko ona.

Mladi Španjec vedel je, da se mu je potreba proti gospej Katici obnašati mrzlo. Zaradi drugih. Zato se jej je, sedaj ko mu je bila predstavljena, le na lahno naklonil.. Kako jej proti svojej navadi in poljubil. Bil bi se s tem zameril gospej predstavljalki, česar pa ni hotel. Imel je razlage za to. Gospej Katici, kateri je bil mladi, visokorastli in bujni črnolasi španjski velikaš takoj na prvi pogled jako všeč, zdelo se je, da jo je ob predstavljanju ozrl po njej s pogledom, polnim toplote. Ženske opazijo kaj takega takoj. Svojemu soprogu o tem izrednem zdraviliščnem dostu ni omenila ničesar. Ni hotela vzlenditi pri njem suma, da se zanj zanima.

Gospod Izidor Fučec sedel je nekega jutra v zdraviliščni čitalnici. Prelistaval je ilustrovane liste. Po svojej navadi, ki nam je že znana iz Ljubljane, nagomilil je pred sabo vse ilustrovane liste. Kolikor je zdravilišče imelo naročenih. Ko da so naročeni samo zanj. Na to se je naslonil na mizo, sklonil nad gomilo ter si jel ogledovati slike. Še ni bil z ogledovanjem vrhn* gomile bežečega lista gos*ov. Ko vstopi Španjec. Vidši gospoda Izidorja Finčca, spozna, da je sedaj lepa prilika za izvršitev svojega dvora, in razen njih dveh ni bilo nikogar. Bilo je lepo jasno jutro. Zato so vsi sedeli na prostem ali pa se izprehajali v parku v senci košatih dreves. Mladi Španjec približa se gospodu Izidorju Fučcu ter mu pravi, naklonivši se na lahko:

»Pardon Monsieur! Donnez moi un janrnal s'il vous plait.«

Ogovorjenec ni znal francoz, vendar je bil semtertje ujel kako besedo. Ko je nekoč obiskal Petra von Sratschnigga na njegovem stanovanji, pokazal mu je bil le - ta staro slovnico, iz katere se je bil v svojih mladih letih učil francozkega jezika. Po želji očetovi. Kot plemič. Naravno, saj bi se bilo po takratnih pojmih naznanje francozkega jezika smatralo za nedostatek plemiške izobrazbe. Vendar von Sratschnigg francozki ni mogel lahko govoriti, dasi je čital in s pomočjo slovarja tudi razumeval francozke knjige in časopise. Ob tistej priliki in kasneje v pogovorih s von Sratschniggom ujel je bil gospod Izidor Fučec par francozkih izrazov. Med njimi slučajno besedo voicki. To sedaj porabi. Vzemši dvoje ilustravanih listov iz gomile, med tema tudi L'illn stration', pomoli ju Španjcu rekoč:

»Voicki, Monsieur!«

»Eh bien, Monsieur! Est cequevaus etes francais?« prime ga Španjec za besedo.

»Non«, odgovori gospod Izidor Fučec, spomnivši se onih malo mrvic, ki mu jih je bilo ostalo od svoječasnih latinskih naukov.

»Mais vans parlez francais, Monsieur!« sili Španjec vanj.

Sedaj zbere ogovorjenec vso svojo še nepozabljeno latinsko učenost ter se odreže:

»Kego sum Stoatus. Kogo sum status discipulus gymnasialibus. Frances cum non. Croaticum.«

Španjcu je ta latinski kolosbrados bil brez dvojbe – španjska vas; kajti sicer bi se moral na ves glas zasmejati. Razumel je iz njega menda le ono, kar je bilo glavno, kar je pa seveda že tudi preje vedel: da je Hrvat. Ves razveseljen vzklikne torej z nekim tujim naglasom in dokaj trdo izgovarjavo po hrvatsko:

»Vi ste torej Hrvat! Kako všeč mi je, da sem se tudi jaz naučil vašega lepega jezika. Dovolite. Gomez Alvarez.

Po teh besedah proži mu desnico. Gospod Izidor Fučec, ki je vse dotlej vedel, vstane sedaj, seže tujcu v roke ter pravi po svoji stari navadi ceremonijozno:

»Čast mi je predstaviti se, jaz sem gospod Izidor Fučec«.

»Jako rago mi je, da vas spoznavam«, pravi tujec. »Čakajte. Zdi se mi, da sem vaše čestito ime že čul. Da, da. Imenovali so mi jo. Ali niste lastnik one lepe vile sredi vinograda na holmcu ob cesti v Pregrado?«

»Moje soproge je ta vila,« odvrne dospod Izidor Fučec, ali če hočete, - tudi moja!

Med tem pogovorom spomni se, da ni storil še vsega. Peter von Sratschnigg je vsakemu, komur se je predstavil, izročil svojo posetnico. Namenoma pri predstavljanju, katero se vrši navadno v hitrici, se marsikaj presliši. Kako lahko bi se preslišalo plemstvo. Da to nevarnost odstrani, je za vse slučaje nosil posetnice s sabo. Gospod Izidor Fučec smatral je, da spada to k dobremu obnašanju. Zato sedaj tudi on potegne svojo posetnico iz žepa ter jo pomoli svojemu novemu neznancu. Le-ta vzame iz svojega žepa dišečo safijansko listnico ter precitavši ravnokar prejeto posetnico, vtakne le-to na - njo, iz nje pa potegne svojo posetnico in jo z globokim poklonom izroči svojemu sobesedniku. Le-ta čita:

Don Juan José Pedro Pablo Gomez Alvarez de Cochamaica. Agent diplomatique de. S. h. le Roi de l'Espagne*.

Dolgo tujčevo ime, katerega v eni sapi kar prečitati ni mogel, navdahne gospodu Izidorju Fučcu neizmerno spoštovanje do njegovega nositelja. Vedel je že preje, da je velika živina, ker se mu tako spoštljivo klanjajo ter mu strežejo vsi zdraviliščni uslužbenci. Sedaj vidi, da je večja živina, ko si je mislil. Kaj laskalo mu je torej, ko tujec zopet upoprime besedo ter pravi:

»Lepo mora biti gori pri vas. Po vsej okolici morate imeti razgled. Prav do Slemena. In vinograd. Kako lepo je obdelan. Večkrat sem ga občudoval. Nikdo nima tako lepo izpeljanih brajd.«

»Veliko čast bi meni in moji soprogi izkazali,« prevzame sedaj gospod Izidor Fučec, »ko bi se udostojili kedaj pogledali k nama gori.«

»Prav rad, ako dovolite. Saj sedaj tukaj tako ni nikogar več, s katerim bi človek mogel občevati. Sami bolniki. Pa še ti le iz slojev, ki stoje dalječ pod nami, po rojstvu, po imetju, po izobrazbi.«

Po teh besedah vzame iz bočnega žepa na notranji strani svoje izprehodnje suknje lepo zlato tabačnico, na katere pokrovu je bila slika iz med pen morskega valovja vstajajoče Venere, jo odpre ter mu pomoli cigareto. Ves srečen seže gospod Izidor Fučec po njej. Tudi Španjec vzame si cigareto, nato pa potegne iz žepčiča na desni strani suknje zlato užigalo, potegne z voščeno svečico po njem, da začne tleti, ter jo pomoli gospodu Izidorju Fučcu. Za njim si zapali zapali cigareto tudi sam. Naravno, da jima sedaj ni bilo več obstanka v čitalnični dvorani. Ondi prepovedano je bilo kaditi. Pač bi prepoved bila lahko prelomila. Bila sta tistokrat že najimenitnejši, najbolje upoštevani osobi Hrapinskih Toplic. Nikdo bi se ne bil upal kaj jima reči. Predpisi in ukazi so vendar za navadne ljudi. Za bogatine in imenitniške ne velja. Bodisi pa da ja tujec vendarle imel se preživ spomin na dneve, ko je med gosti bilo družabno mu ravnih ljudi in se je zaradi njih moral ravnati predpisih, bodisi, da ga je lepo poznopobetno dopoldne vabilo na sveži zrak: spomni se predpisov ter povabi – samo s tihim na Ulonom – gospoda Fučca, venkaj. Ondi stopi na verando k mizi, ki je bila zanj že prihranjena ter povabi z izbrano kretnjo roke svojega spremljevalca, naj sede. Nato sede tudi sam. Samega strahu koprnečim natakarjem, ki so od vseh strani polzeli skupaj, naroči, naj prineso whiskija s sodovico.

Gospod Izidor Fučec bil je poln blaženstva. Gost, pred katerim v strahopočitanju umira sam ravnatelj kopališča, se tako prijazno, tako milostno pogovarja z njim. In ne od vrha doli. Nasprotno. Kakor enak z enakim. Zanimivi nju pogovori pač niso bili. Tikali so se zvečine dogodkov ravnokar zatonale visoke sezone. Konečno pa je med obema sedanjima prvima imenitnikoma zdravilišča bilo dogovorjeno, da se sestaneta popoldne pri njem v vinogradu. Španjski velikaš imel je s početka pomisleke. Konečno spomni se, ne da bi tega omenil, da je njegovi soprogi bil že predstavljen, ter v obisk privoli.

»Na five o clock tea, torej«, da bi se bila stvar glasila imenitneje.

17. Vtis imenitnega gosta. – Avtomobilski izlet in kaj mu je sledilo.

Gospa Katica poslušala je z velikim zanimanjem pripovedovanje soprogovo. Kako se je bil seznanil z najimenitnejšim gostom vse letošnje sezone. Radosti je kar koprnela. Ko je čula, kako je v izbranih besedah govoril o njenem posestvu, skoro skoprnela pa je, ko jej je soprog naznanil, da pride k njima popoldne na čaj. Videla ga je teh par dni, kar sta bil zopet ondi, često od dalječ, takrat, ko jej ga je predstavljala prijateljica, pa od blizo.Vselej pozdravil jo je bil spoštljivo. In kako pozdravil. V tem pozdravu je bilo pesništva, bilo je hrepenenja, neodoljivega hrepenenja. Samo Španjci, mislila si je, znajo menda tako pozdravljati. Ni čudn, da je tudi Katica kaj kmalu bila tako vneta za brdkega Španjca, kakor smo videli, da so bile vnete vse ženske visoke sezone.

Čuditi se temu končno ni. Bil je kakih šestintrideset let star. Visoke, krepke rasti. Gibčen ko postrv, prožen ko jegulja. Njegov obraz razodeval je najpopolnejše zdravje; temna njegova polt pa južnjaka. Glavo pokrivali so mu gosti, svetli, črni lasje; črne, dokaj velike izrazite oči so mu zasenčevale goste obrvi. Obraz imel je vedno gladak. Vsako jutro si ga je dal obriti; po obedu in večerjo pa je sam potegnil z britvijo po njem. Nosil se je brezhibno. Po čtirikrat na dan se je oblačil. Zjutraj, k obedu, za popoldne, k večerji. Vselej drugače. Vselej po modi. V vrhnej gumbnici suknje mu je vedno tičala rudeča rozeta. Ovratnike in kravate imel je vedno nove. H vsakej obleki drugačne. Njegova zaloga obleke in perila bila je tako velika, da bi bil vsak trenotek lahko odprl pohlevno konfekcijsko prodajalnico. Njegov glas donel je zvonko. Nekak je bil tak glas iz moških ust dani na ženska ušesa najprijetneje.

Nemirno utripajočega srca priča nje popoldne gospa Katica javljenega jej gosta. Miza za južino pogrnjena je bila poleg hiše v lopi ob rastlej od vseh strani z vinsko trto, vendar pa tako, da ni ovirala razgleda. Vreme je bilo jasno, zrak čist in mlačen. Lahen vetriček poigraval se je z njim tako, da je človeku mehko božal lica.

Ob tri četrt na pet opazi gospa Katica, da težko pričakovani gost prihaja. Doli po cesti od zdravilišča sem. Lahek in prožen mu je korak, kako vedno. Oblečen je v rumenkasto-belo obleko iz polosvile in bel slamnik ima na glavi. Elegantno se poigrava z rokavicami, mahaje z levo roko, v tem ko ima v desnici črno izprehodno palico. Že je zavil s ceste po dovozni poti. Kmalu bo na stezici, ki vodi med brajdami naravnost proti vili v réber.

Ona sedaj gre poklicat svojega soproga.

Oba ga pričakata vrhu steze na ravnini, katera je – deloma umetno narejena in podzidana – obdajala vilo. Sprejem je bil prisrčen; obnašanje gostovo izbrano vljudno in omikano. Samo pri ljudeh visokega rojstva in temeljite izobrazbe; pri ljudeh, ki so se ozrli veliko po svetu in so občevali le med vrhnjimi deset tisoči, najdete takšno. Kmalu so bili vsi trije v živahnem pogovoru. Glavni vlogi sta pri tem imela seveda imenitni gost in zgovorna gostiteljica. Nje soprog zadovoljeval se je bolj v vlogi poslušalca.

K čaju dala je gospa Katica prinesti na mizo razne slaščice, s kakršnimi se ob takih prilikah streže in ki store, da človek skoro pozabi na čaj. Po čaju pa se je začela prava zagorska gostija. Ob vinu in prigrizkih. Imenitni gost pokušal je z obrazom temeljitega poznavatelja domači pridelek iz lastnega vinograda svoje gostiteljice: najpreje izpod pipe, potem staro vino v steklenicah. Naposled prišlo je šampanjsko na mizo. Umevno je, da se je ogreval bolj in bolj. Čem bolj pa se je ogreval, temveč malih ljubeznjivosti je izkazoval gospej Katici. Vsako njeno kretnjo je opazil, vsako željo uganil. In izpolnil jej jo je popredno se je še dobro zavedala. To se pravi: včasih še sama ni vedela, da si je želela tega ali onega, a ko jej je gost z nežnim naklonom storil kako uslužnost, dejala si je, da si je je želela. Če jej je na priliko natočil vina, jej potisnil njeno kupico v roko, jej potem, ko si je omočila ustnice, pomolil njen prtič, jej dal s srebrnega nastavka na mizi kako slaščico. Najbolj ljubek bil je, kedar jej je z njenim prtičem sam osušil od šampanjskega orošene ustnice. Tedaj ozrla se je z mokrimi očmi vanj ter ga je s svojim vetrilom rahlo krcnila po roki. On jej je posadil s poljubčkom na levo roko. In kako pekoč je bil ta poljub!

Predno se je gost poslovil, peljeta ga gostitelja v vilo. »Da vidi nju borno stanovanje,« dejala je gospa Katica. To stanovanje pa ni bilo borno. Kazalo je na prvi pogled blagostanje. Nič ni bilo v njem, kar bi kazalo na potratnost. Iz vsega je – dasi je semtertje prodirala bahatost na površje – zrla varčnost. Tako celo, da je gost moral opaziti razliko med uredbo stanovanja in pogoščenjem. Naravno je, daje bil gost od stanovanja očaran, kakor ga je očaral tudi obširni resnično lepi razgled, ki je segal na eni strani do Slemena, na eni do Gorjancev, na tretji pa do Donaške gore. Blagroval ju je zaradi njunega lepega posestva. Gospej Katici žilica nečimernosti ni dala miru. Moral jo je pohvaliti, da je posestvo ona prinesla v zakon.

Pri ogledovanju stanovanja bredila? Je stvar tako, da se je le-to začelo na desni s spalnico ter končala obhod na levi s sprejemnim salonom. Navlašč. Hotela mu je pripraviti iznenadenje. Imenitno se jej je to posrečilo. Komaj namreč stopi gost dobro v salon, že zazre na mizi v odprti škatlji red svetega Save. Brž se obrne proti gospodu Izidorju Fučcu z besedami:

»Vidim, da sem gost imenitnega in veleza služnega moža.«

Pri tem napravi z desnico neko sicer nedoločno kretnjo, katera pa je pričala dovolj jasno, daso njegove besede v zvezi z redom.

Gospod Izidor Fučec prebledi. Sram ga postane. V silno zadrego pride. Na gospe Katici licih pa se pojavi izraz zmagoslavja. Stopala je ob gostovi roki, kateri jo je zdaj pa zdaj tesneje stisnil ob svoja rebra. Žarečega obraza se obrne k njemu ter pravi:

»Ne njemu; le meni gre pravica do tega.«

»O,« vzklikne tedaj gost, »kako sem le za trenotek mogel biti v zablodi! Taka ljubeznjivost in duhovitost, kakršno sem imel srečo danes opazovati, zaslužuje priznanje. Kako žal mi je, da nisem vladar!«

»Jaz pa Boga hvalim za to; kajti, ko bi bili, ne bili bi naji osrečili s svojim obiskom,« gospa Katica pritisnivša se tesneje obenj.

On jej ujame njeno obnjega desnico zarešeno?? Levo roko, pripovzdigne jo nekoliko, skloni se na rahlo ter jej pritisne vroč poljub na-njo. Na to jej jo dvakrat, takrat krepko stisne. Blaženstva, katero je ob tem čutila gospa Katica, ni mogoče popisati. Ravno tako pa ne nravstvenega mačka, ki ga je imel gospod Izidor Fučec. Ne zaradi popisanih kretenj ženinih in gostovih. V svoji prostodušnosti jih še opazil ni. Pač pa zaradi reda. Najraje bi se bil sramu pred gospodom pogreznil v tla.

Ob poslavljanju bil bi nepristranski opazovalec čital na gostovem obrazu zmagoslavje, na obrazu gostiteljkinem podleglost, na onem gospoda Izidorja Fučca pa – neumnost.

Od tega dalje postali so stiki med nenavadnim kopališčnim gostom Hrapinskih Toplic ter med zakonskima Fuččevima čedalje tesnejši. Gost, ki se je bil že delal, ko da hoče odpotovati, dal se je pregovoriti in je še ostal. A v zdravilišču videli so ga čedalje manj. Ali je bil izostal popoldne ali zvečer. Bil je namreč često povabljen k gospodu Izidorju Fučcu. Prav za prav k gospej Katici. Iz njene volje in po njeni odločbi. Soprog je le pritrjeval. Hočeš, nečeš, moraš. Taka je pač usoda slabotnih mož ob strani žena s krepko voljo. Svet je seveda vedno sodil nasprotno. Kaj bi ne? Saj velja mož za glavo rodbine. In gospod Izidor Fučec je to nalogo, ki mu je bila prišla v del, še dokaj dobro predstavljal. Gospodu gostu padlo je na priliko v glavo, kako lepo bi bilo, ko bi se kedaj kam peljali. Gospod Izidor Fučec bil je seveda vzpodbuden umevanja polnem pogledu soproginem takoj za to. In predložil je izlet. V takšnem slučaju niso v zdravilišču svojega imenitnega gosta videli po cel dan. Izleti vršili so se v Hrapino, Zlatar, Marijo Bistrico, Stubico, Pregrado, na Slatino. Troški zadevali so naravno gospoda Izidorja Fučca, ki je imel izbrati kraj izleta. Gospa Katica dejala mu je, dasi lahko šteje v čast in srečo storiti tako imenitnemu in vplivnemu gospodu kako malo uslugo.

Španjski velikaš hotel se je končno vsaj nekoliko oddolžiti. Zato je nekega dne naročil iz Zagreba avtomobil. Zdraviliščna uprava namreč tiste čase ni bila še imela svojega avtomobila. In povabil je oni večer, ko je avtomobil prispel, gospo in gospoda Fučca za naslednji dan na izlet. Po vzporedu, ki ga je bil sestavil, imela je vožnja iti skozi Pregrado mimo Rogatca??? na Slatino; od tod skozi Poličane in Slovnsko Bistrico v Maribor; od ondot skozi Ptuj, Ormož, Središče in Čakovec v Varaždin, iz Varaždina mimo Toplic čez Novi Marof, Sv. Ivan na Zelini in Sesvete v Zagreb. Po njegovem načrtu bile so postaje: na Slatini zaradi zajtrka; v Mariboru zaradi obeda; v Varaždinskih Toplicah zaradi južine. Prenočiti imelo se je v Zagrebu, potem pa ostati dan ondi ter se vrniti tretji dan zopet domov.

Gospa Katica bila je vsled nepričakovanega povabila na vožnjo z avtomobilom silno razveseljena. Ne tako pa njen soprog. Kakor se debeluhi boje gnječe, tako se boje vsega, kar se jim ne zdi posebno varno. Zato se na železnicah ne vozijo radi z brzovlaki. Prehitri so jim. Zdi se jim, da tak vlak zdaj in zdaj lahko skoči s tira. Pravo čudo je torej, če se kakega debeluha najde v vlaku, ki vozi hitreje ko petintrideset kilometrov na uro. Ravno iz tega razloga bodeš debelega človeka težko spravil na avtomobil. Saj vozijo te vrste občila često še enkrat tako hitro, če nimajo predrznega vodjo, še hitreje. Pri tem pa po cestah. Vlakom dajo položene železne kolesnice neko sigurnost, recimo stalnost. Na cestah te sigurnosti ni. In po kakšnih cestah se je včasih voziti! Po ozkih, nepodzidanih, slabo posutih, strmih, z velikimi ovinki. Garerji??? Stalnosti reži tu nasproti v pravem pomenu besede – padalnost. Prekucniti se, je za debeluha itak že grozna misel. Kaj šele prevrniti se iz avtomobila!

Gospod Izidor Fučec odkloni torej udeležbo pri avtomobilskem izletu. Don Juan – tako ga bodemo imenovali poslej – nakazal se je vsled tega neutolažljivega. Glede na izlete v kočiji te odklonitve ni pričakoval. Prigovarjal mu je na vse pretege in vse načine, dokazoval mu, da je vsaka nevarnost izključena; obrčal mu, da se bodo vozili počasi in previdno, ponujal se mu naposled sam za vodjo avtomobila: vse zastonj. Gospod Izidor Fučec ni se dal omehčati.

Soprogi bilo je njegovo protivljenje jako všeč. Vedela je, kakšen bo konec. In tega konca se je veselila. Z vso gorečnostjo, ki je je bila zmožna, je prigovarjala tudi ona soprogu. Očitala mu je nazadnjaštvo, nevljudnost do vabilca, brezobzirnost do nje. S svojo nadležnostjo ga je spravila naposled tako dalječ, da je vzkliknil:

»Pelji me torej ti! Če hočeš, - v peklo!«

»Popeljem se,« prime ga ona za besedo »a ne v peklo ...«

»Temveč v raj,« dokonča don Juan. »Ljubeznjivo vašo gospo pripeljem vam namreč že drevi iz Varaždina nazaj semkaj. Mesto v Zagreb pojde pot nazaj skozi Zlatar naravnost v vaše objetje.«

Gospod Izidor Fučec se ni protivil neč. Ni se upal. Drugo jutro ob sedmih se gospa Katica odpelje v avtomobilu, sedeča desni strani don Juanovi. Ob sedmih zvečer bila je res zopet doma. Vsa srečna. Svojemu soprogu kar prehvaliti ni mogla lepote vožnje in množice vtisov s pota. Hudo je obžalovala, da njega ni bilo poleg. Veselejše bi bilo. In pred vsem zabavnejše. Don Juan bil je kakor je dejala, vso pot jako čmeren. Prav malo je govoril. Očividno je bil tako nerazpoložen vsled tega, ker njega – gospoda Izidorja Fučca – ni mogel spraviti s sabo. Da, da. Velika gospoda ima svoje muhe. Če se jim kedaj ne ustreže, pridejo iz ravnotežja. Ljubeznjivost soprogina bila je čedalje večja tako, da je drugo jutro gospod Izidor Fučec sam pri sebi ugotovil, da je avtomobilska vožnja prav na poseben način delovala na njegovo soprogo.

Pri zajtrku povedala je soprogu, da jej je don Juan zaupal, da odpotuje, ona pa, da ga je povabila, naj, ker je vreme tokrat izredno ugodno, ostane do trgatve, da bo vsaj videl, kako se le-ta praznuje v hrvatskem Zagorjič. Nerad se je vdal in še to le po dolgem prigovarjanju:

»Mislim, da nimaš nič proti temu,« pripomni naposled.

»Bog obvaruj,« odvrne soprog. »Toda taka gospoda ima svoje dolžnosti. Preveč bi vendar ne bila smela siliti vanj.«

»Prav praviš,« povzame ona. »A iz njegovega pripovedovanja spoznala sem, da se diplomatska služba pred novembrom itak ne začenja. Zlasti ne v Petrogradu, kamor ga sedaj popelje pot. Tam, pravi, da se ministri in odločujoči državniki vračajo šele oktobra s svojih posestev ali pa s potovanj v inozemstvu.«

Po tem pojasnilu bil je Izidor Fučec potolažen. Tem bolj, ker je to belo trgatev kazala jako dobro. Vse trte so bile tako polne grozdja, da se mu je kar srce smejalo, kedar je hodil med brajdami. Jagode so zorele vsled toplega solnčnega vremena tako lepo, dase je dalo sklepati na vinsko kapljico, kakršne že desetletja sem bilo ni. Lahko se bo torej pohvalil imenitnemu gostu, češ, glejte kakšno smo pridelali.

To bogastvo bilo je samo še par tednov, a gostje so bili it Toplic že odšli. Ostalo je samo še nekaj kmetov in kmetic, ki se hodijo navadno kopat takrat, kadar ni nikake gospode več v zdravilišči. Za dona Juana temveč povoda, da je tičal vedno pri Fuččevih. Dopoldne se je izprehajal gospodom Izidorjem Fučcem potem ko sta v čitalnici pregledala časnike, nato odšel je z njim na obed. Postal je bil namreč opoldanski in večerni stalni gost v vili na osojnem griču. Zdraviliščnemu ravnateljstvu bilo je to jako všeč. Saj je z odhodom zadnjih gosposkih gostov odpustilo služabno osobje in odlovilo dragega kuharja. Kmetiški kopalci hodili so, tudi če je kateri stanoval v zdraviliščnih poslopjih, v kmetiške gostilnice na hrano.

Po obedu ostajal je don Juan na griču. Ker si gospod Izidor Fučec ni dal vzeti svojega že dokaj let privajenega poobednega spanja. Zabaval je njegovo soprogo s svojim pripovedovanjem, spremljal jo na izprehodu po vinogradu, hodil z njo v njen košati senčnati gozd na severni strani griča. Ondi je stala odprta lopica, v kateri je poleg mize bilo šestero iz ločja pletenih kresel. Don Juan prinašal je s sabo kako francozko knjigo in čital je iz nje ter jej kaj razlagal. To se pravi: knjiga bila je le pretveza. Zato, da ju je gospod Izidor Fučec, ko se je dvignil od svojega počitka, našel ob slovstvenem pogovoru. Včasih napravila sta po obedu tudi daljši izprehod. Prebavljalni izprehod ga je zval Španjec. Ob takih slučajih naročila sta Maričiki, kje ju gospod najde, ako pride za njima. Vedela sta dobro, da ga ne bo. Preudoben je bil.

Gospod Izidor Fučec bi bil lahko opazil, da se je od avtomobilskega izleta sem obnašanje soprogino nasproti njunemu gostu dokaj izpremenilo. Zamenjala sta nalogi. V tem, ko je preje on izkazoval njej sto in sto drobnih vljudnosti, jih je sedaj izkazovala ona njemu. Soprog tega z večine še opazil ni, če je opazil, pa je to smatral za čisto naravno, češ da ne postane zopet čmeren in da ne poreče, da žena njegova ne razume, kaj se nasproti imenitnemu gospodu spodobi.

Saj bi mu bil tudi sam izkazoval posebne pozornosti. A on je bil drugega kova. Neokreten in v takih stvareh neizucden. Še je torej bil vesel, da ima soprogo, ki se zna obnašati, kako vsaka svetska dama. Imenitnega Španjca navadil se je namreč spoštovati. Predvsem zaradi njegovega velikaštva, katero jerazodevala vsaka njegova kretnja. Potem zaradi njegovega znanja jezikov. Poleg španjščine govoril je namreč francozko, italijansko, angleško, nemško in – dasi nekam okorno – tudi hrvatsko. Silen talent mora torej biti. To že dokazuje samo način, kako se je naučil hvatski. Pravil mu je to nekoč kmalu potem, ko sta se bila seznanila. Prav nič se ni čudil, da ga njegov vladar porablja za diplomatska poslanstva. Kdo bi bil sposobnejši za kaj takega, ko mož s tako obširnim jezikovnim znanjem? In s takšno obsežno izobraženostjo poleg. Kajti le-to ni gospod Izidor Fučec občudoval nič manje. Ko njegovo znanje jezikov. Mogel je govoriti o vsakej stvari. Ni ga bilo učenega vprašanja, katerega bi se lotil ne bil. Na vseh poljih znanosti je bil doma. Kar poražalo ga je včasih njegovo učeno govorjenje. Seveda se gospod Izidor Fučec ni spomnil poslovice, da je med slepci jednookež kralj. Kako neki! Saj je samega sebe smatral za učenega in silno pametnega.

19. Trgatev na Osojnici in kaj se je na njej zgodilo.

Začetkom vinotoka jeli so po nekaterih vinogradih trgati. Nestrpnejši zlasti kmetje. Po vsej okolici razlegalo se je veselo petje. Semtertje, zlasti pod večer počil je kak strel. Gospej Katici se s trgatvijo ni nič kaj mudilo. Nje začetek določala je namreč vselej ona. Dnevi so bili še lepši in vreme – dasi je zjutraj in zvečer že nastopal dokaj občuten hlad – toplo. Grozdje je torej še vedno zorelo. Kerje bilo suho, ni bilo nikake bojazni, da bi jagode pokati jele. Čem bolje pa dozore, temveč bodo imele sladkorja in s tem močnejše bo vino.

Končno pa se je tudi njej zazdelo, da je prišel čas. Ko so vsi sosedje imeli že obrano in so se s kapljico tako pohvalili, da so čisto pozabili, da jo je Bog dal. Stare navade, da sta na trgatev povabljena bila vedno občinski načelnik in bilježnik, tudi takrat ni opustila. In bilo je, kakor je na imenitnih trgatvah v hrvatskem Zagorju povsodi. Od ranega jutra do poznega večera pogrnjena miza; od ranega jutra do poznega večera ena sama gostija. Le da pride zvečer, ko nastopi mrak, nje višek. Po dnevu hodijo namreč gostje po vinogradu semtertje, šaleč se s trgači. Zlasti z mladimi brdkimi trgalkami, katerih marsikatera čuje šalo ali dovtip, ki jej požene rdečico v obraz. Toda odgovora ne ostane nobena dolžna. Nasprotno. Marsikak odgovor podoben je sršenu, tako da mora nagajivec bežati pred njim. Sicer pa je ob trgatvah toliko odkritosrčnega veselja in nedolžne zabave, da se prav lahko trdi, da je Bog vinorodne kraje dal narodom, katere je posebno ljubil.

Gospa Katica najemala je za trgatev vedno po toliko ljudi, kolikor je potreba bilo, da je velika vinska stiskalnica bila vedno v obratu. Ves dan cedil se je iz nje dragocen sok. Druga, manjša stiskalnica mečkala je grozdje posbne boljše vrste, iz katerih se je delalo vino, ki je prišlo kasneje v steklenice. Zaradi obširnosti vinograda trajala je trgatev vedno po več dni, slavnost trgatve je bila pa omejena na prvi dan.

In tako so se ta dan proti mraku zbrali trgači in trgalke na ravnini pred vilo ob dolgi z jedili in pijačo obteženi mizi. Veselo govorjenje podobno žuborenju potočka prerušeno semtertje s slapovi smeha prihajalo je skozi odprto okno k naši petorici, katera je sedla v obednici okolo mize. Ni treba naglašati, da je tudi pri njej vladalo ono veselo razpoloženje ko zunaj. Saj je k temu pripomoglo obilo tekom dneva popito vino. Razume sepa tudi samo po sebi, da je največja pažnja gostiteljev in domačih dveh gostov veljala imenitniku iz Španije. Lahko si je torej misliti, kako prijetno iznenadenje jim je napravil, ko je v odgovor na veselo petje iz jasnih dekličjih grl pred vilo naenkrat spustil z zvonkim glasom zágorsko:

»Poleg návade stare
društvo se staralo je;
Bilo, ne bilo na pare,
Samo da véselo je.«

Pri drugi vrstici pela je vsa družba z njim. Tudi gospa Katica. Ona, kakor tudi ostali so opažali, da se mu je, čem boljše volje je postajal, poizgubljevalo ono nehrvatsko naglaševanje in trdo izgovarjanje. Po odpeti kitici vzklikne zato gostiteljka:

»Prevzvišenost! Vi ste cel Zágorec. Pa tudi govorite danes že, kakor rojen Hrvat. Prav lahko bi bila vaša zibelka tekla v trojedni kraljevini, mesto v Kastiliji.«

Sedaj se Kastilijancu razveže jezik:

»Hvala na poklonu,« odvrne gostiteljici, poljubivši jej ob enem levico.

»Dosti dolgo sem že tukaj in silno ljubeznjivo učiteljico imam.«

Po teh besedah nakloni se proti gospej Katici, katera ta naklon sprejme z vidnim zadovoljstvom.

»Seveda v Argentiniji,« na daljuje potem. »Si ondotuji Hrvatje niso ohranili one gibčnosti jezika in pravilnosti izgovarjave. Kolikor toliko vplival je na-nje španski živelj, med katerimi žive.« 

Sedaj zvrneve še en kozarec vina, katero mu je pospa Katica radodarno in postrežljivo vedno iznova natakala; potem pa se obrne k svojima sogostoma ter pravi: »Vidva gospoda, morebiti še ne vesta, kje in kako sem se naučil hrvatski. Poslušajta torej. Zanimivo je to v Argentiniji. Čudita se, kajne? O, ne čudita se. Ondi je jako mnogo Hrvatov. V Buenos Airesih, kjer sem jaz doma kakor v Madridu, – da, kakor v Madridu, pravim vama – so nekateri izmed njih silno bogati. Trgovci z večine, in podjetniki. In največji parobrodar vse južne Amerike? Hrvat je.«

»Mihanović,« vzklikne župan.

»Da, Mihanović. Iz Katara je. Vidite. In veste-li koliko parobrodov ima? Sto in šestdeset. Sto in šestdeset! Pomislite! Seveda velikih in malih. On vozi namreč tudi po rekah, katerih nekatere velikim parobrodom niso dostopne. A on je bogat. Vrjemite mi, da bi si lahko nabavil sto in šestdeset samo velikih parobradov. Jaz to vem« – baha se Kastiljec dalje »kajti prijatelja sva si. Dobra prijatelja. Tikava se. In njegova sinova! To sta vam tiča. Veseljaka, pravim vam, veseljaka, da jima ni kmalu para. Večkrat priredimo kako zabavo skupaj. Saj se človek mora kdaj pa kdaj poveseliti. Na priliko, kakor se veselimo mi tukaj. Živilo veselje!«

Po teh besedah vstane, prime kupico ter trči z vsem zaporedoma. Roka se mu je že tresla in nič več ni trdno stal. Zdaj pa zdaj zadel se je s stegnjema ob rob mize. Ko sede, nadaljuje v tem ko gospa Katica Maričiki naroči naj zaradi že dokaj hladnega zraka in ker se je družba pred vilo že bila razšla, zapre okno ter postavi dvoje peteronamenskih svečnikov na mizo.

»A Hrvata sta mlada Mihanovića, Hrvata pravim vam! Vedno moram z njima govoriti po hrvatsko. Na borzi, v klubu, v kavarni. Včasih se namreč snidem tudi v kavarni. V najvčjej najelegantnejši v Buenos Airesih. Vse se tam blešči od mramorja in ogromnih zrcal. Mi tam biljardujemo. Hrvatskega markérja imamo. Zaradi nas ga ima kavarna. Da, – samo zaradi nas. In po hrvatsko se šteje. Tudi elegantnega sveta, ki stoji okolo nas, da gleda našo igro ter posluša našo govorico. Vidite, tako delam jaz, zaupnik španjskega kralja, propagando za hrtvatsko stvar daleč od vaše domovine za atlantskim oceanom. Živila Hrvatska!«

Splošno navdušenje sledi temu vzkliku. Vsi vstanejo, zapojo 'Liepu našu domovinu' ter trčijo. Don Juan pripoveduje, ne da jih pusti priti k sapi dalje:

»A od Mihanovićev se hrvatski nisem naučil. Postal sem jim prijatelj, ker sem jih s svojim znanjem hrvaščine spravil v začudenje, ko smo se bili seznanili. Naučil sem se od svojih uslužbencev. Da, gospoda. Moji uslužbenci so sami Hrvatje. Uradniki, pazniki in delalci. Večinoma Dalmatinci. Cenim jih jako. Trdni so, pridni, pošteni. Delalcev na priliko ne najdete boljših. In pri meni je dela dovolj. 'Estancijo' imam med Floresi in med neko Salado. Ne veliko. Samo šest deset tisoč hektarjev meri. Trideset tisoč govedi redim na njej. Svojo železnično postajo imam. Poleg tega so pristanišča Mihanovićevih parobrodov na Rio Salada na treh krajih nam ojem svetu. Glejte kako ugodno lego ima 'estancija'. Kupil sem jo bil slučajno. Ko sem bil nekoč v važnem poslanstvu svojega vladarja pri predsedniku ljudovlade v Buenos Airesih. On me je opozoril, da je naprodaj. Prijatelja sva si. Sploh sem prijatelj z vsemi predsedniki španjskih republik srednje in južne Amerike. Imel sem namreč velikansko misel. Napraviti zvezo vseh španjskih držav sveta. Seveda pod vodstvom Španije. Moj vladar je to misel odobril. Kaj bi ne? Pomislite, kakšna moč bi to bila. Takšna, da bi v stoletih mogla spraviti ves svet pod se.

Pri posvetovanjih o tej zvezi seznanil sem se s predsedniki vseh ljudovlad, v katerih vlada španjski jezik. Sešli smo se bili v Buenos Airesih. Predno so se začela posvetovanja, povabil sem vse udeležnike k sebi v Las Flores na gostijo. Blizo Buenos Airesov je to. Samo sto kilometrov je do tje. S posebnim brzovlakom bili smo v dobri uri semkaj. Vidite in tako so bili onokrat pri meni zbrani poleg argentinskega predsednika še poglavarji teh-le držav: Mehike, Brazilije, Čila, Peru-a, Ekuadorja, Venecuele, Kolombije, Kostarike – no, čakajte, da se spomnim. Toliko jih je, da bi ne bilo čuda, ako bi katero izpustil – Kostarike ... da: Nikarague, Salvadorja, Hondurasa in Guatemale. Še celo oba jezuita iz Urugvaja in Paraguaja sta prišla. Kaj tacega bilo je pač samo pri meni mogoče. Sezidati sem si namreč dal samo na svoji estanciji imeniten gradič s krasno dvorano in sijajnimi stanovališčnimi prostori. Pri drugih argentinskih estancijah svoje gospodske hiše, ki za razvajenega Evropejca, kakršen sem jaz, nikakor n zadostujejo.

In tako sem, pravim vam, svoje goste mogel sprejeti tako rekoč po kraljevsko.

Pogostiti ravno tako. Iznenadil pa sem jih – kaj mislite s čem? S hrvatsko pesmijo. To gledate, kaj ne? Moje osobje ima ondi namreč lasten pevski zbor. In tako je na priliko predsednik Nikarague mogel v Las Floresih čuti krasne zvoke vaše himne 'Ljepa naša domovina', sanjavi napev 'Večera na Savi', milobno popevko 'Vrbniče nad morem'. To je bilo iznenadenje! Poufirio Diaz – saj ga po imenu vsi poznate! – je ob zvokih teh pesmi postal iz krvoločnega tigra pravo pohlevno jagnje. Je-li čudno, da so mi vsi gostje ponujali bratovščino in da se sedaj z vsemi predsedniki imenovanih držav tikam? To se pravi: – z vsemi? Z vsemi iz njih, ki so še predsedniki! Nekatere ameriške ljudovlade našega jezika imajo namreč navado tako často menjavati svoje predsednike, kakor hrvatski kmetje svoje košulje. –

A da vam povem glavno stvar, o katerej sem začel govoriti. Iz genijalno zamišljene vsesvetske španjske zveze žal ni bilo nič. Zakaj? Zato ker je večina predsednikov prišla z zahtevami posebne vrste. Vidite z zahtevami, naj bi jim Španija odprla svoje blagajnice. Ko sem svojemu vladarju o tem poročal, zakrohotal se je na ves glas. Že razumete zakaj. Druge posledice vse posvetovanje ni imelo. Ko prijetne spomine za-me in pa cel kup redov, ki so se mi od vseh strani, kar sipali na prsi!«

Pripovedovalcu izsušilo se je bilo očividno grlo, kajti posegel je po kozarcu in izvrnil ga je v dušku. Gospod Izidor Fučec napne pri omembi redov ušesa, gospa Katica pa se nehote izravna na svojem stolu. Don Juan nadaljuje:

»Da, redovi. Oh, špinača, pravim vam, špinača. Ne rečem nič: brazilski, argentinski red. Ali pa red, kakršen ima naša ljubeznjiva gostiteljica. A red paraguajski ali uruguajski! Ali salvadorski ali honduraški! Pa vendar pridejo prilike, da moram nositi vse. Kadar stopam pred svojega ali kakega tujega vladarja ali pa ob kakih imenitnih svečanostih. Takrat bi me imeli videti, gospoda! Vse prsi pokrite z redovi, zvezdami, križci. Še japanski red vzhajajočega solnca, turški Osmanijé in penški levji red se ondi blešče. Okolo vratu seveda španjski red zlatega runa in runski Aleksandra Nevskega. Kar eden druzega skoro nadkriljujeta, kajti eden je lepši od druzega. Pred njima drugi skoro izginejo. Na priliko bavarski zaslužni red svetega Mihaela badenski red cerinškega leva, subški takavski, saksansko, koburško-gotski ernestinski domači red meklenburški red vendske krone in drugi. Da, še druzih več, kajti jaz sem prav dobro znan skoro z vsemi vladarji in princi. Marsikomu sem že pomagal, da je prodal kak red. Pa še dobro prodal. O, nekateri vladarji, zlasti malih državic, so casto v denarjih stiskali. Posebno pa princi. Kako prav jim pride, ako si morejo s prodajo kakega redu napolniti prazne denarnjice! – Ali pa na Ruskem. Tam vam ima država imenitne navade. Če kakemu uradniku gre petletnica, veste, kaj narede? Red mu dajo mesto nje. Svete Ane ali svetega Stanislava. Ceneje je to. On pa ga lahko proda. Z dovoljenjem vlade sme ga nositi kupec. Pa kaj se človeku še more zgoditi? V Berlinu v Buistolu sva igrala nekoč z nekim princem tarok. Za velik denar. Princ – vladar male nemške države – oh, teh je tam na ducate! – je izgubljal. Plačati je imel izgubiček. Mnogo je bilo. Veste, kaj storiti? On gre v svojo sobo ter mi prinese mesto denarja. – Kaj mislite kaj? – svoj domači red. Vidite, jaz igram večkrat s knezi in princi. Z mnogimi se tudi tikam. Oh, to vam je bilo nekoč v Nici zabavno. Na veliki pustni maškaradi sem bil. Na oni, ki jo vsako leto po enkrat prireja zdraviliščna uprava. Nekaka oficijelna maškarada je to. Samo imenitni gostje dobe vstopnice za-njo. Oh, da vidite to eleganco! 'Hvi Anbald, hve Ascania'! vzkliknem za turškega sultana oblečenemu našemljencu, ob čegar roki je stopala drobcena za odalisko našemljena deklica neznanske lepote. Krinko je nosila že v roki. Menda jej je bilo žal pokrivati z njo nebeško lepi svoj obrazek, ker je hotela, naj se blešči njega sijaj. In bleščal seje. Kakor vešče obletavali so jo moški našemljenci, klanjajoč se jej, laskajoč jej željni ujeti kak pogled božanstvenega njenega očesa, šepetajoč jej laskave koprnenja polne besede na uho. A turški sultan držal jo je trdno. Nekako ljubosumno. Kako se je torej prestrašil ob mojem vzkliku! Kar streslo ga je nekaj. 'Lepo ribico si ujel!' doviknem mu še , potem pa odhitim po dvorani. Ogovorjenec za mano. Kar se da brzo. Kar vlekel je svojo odalisko zasabo. Imeniten lov, pravim vam. Začudene so obstajale druge maske. Končno, ko vidim, da je odaliska že preupehana, ga počakam. Žal mi je postane. Sultan, prišel si do mene, vzklikne: 'To si ti don Juan José Pedro Pablo!' Potem pa mi šeptne: 'To ti pa povem, ne izdajaj me. Oditi nameravam s krinko na obrazu. Incognito sem tu.' – Veste, kdo je to bil? Vojvoda anhaltski. V Monaku sva se sešla dva dni kasneje ter se pri kupici penečega pogovarjala o maškaradi. Kot prava prijatelja. Kajti tičeva se. – In turški prestolonaslednik princ Izzedin! Nikdar mi ne pravi drugače ko 'mon cher Gomez Alvarez.' Zadnjekrat sešla sva se bila. The rapia – Palace – hotelu v Carigradu. Izvedel je, da sem ondi in prišel je na partijo šaha. Oh, to je njegova najljubša igra. In v Kairu ? Kaj se mi je dogodilo ondi? Hodim pod večer , ko jesilna dnevna vedrina že ponehovala po Svenneji des Pyramides. Kar čujem zasabo: 'Vrag te je dao i stvorio. Tone Ivane! Ta sebe je noći svuda. Valjda bih te našao in na mjesecu!' Po hrvatsko. Čakajte me: po srbsko! Dotičnik je govoril v cirilici. Veste kdo je bil? Črnogorski prestolonaslednik. Pobratila sva se bila nekoč v hotelu Ritz v Parizu. In ...«

Jezik se mu jame bolj in bolj zapletati. Da ga namraže, zvrne še kozarec vina va-se. »... in v Petrogradu , kamor pojde sedaj moja pot. Ko sem bil zadnjekrat ondi, spravil sem tri velike kneze s sabo na Vasiljevkij ostrov v Arkadijo. Nočno zabavišče je to. Za ves svet bi jih kdo drug nebil spravil tjekaj. Samo meni je bilo to mogoče. Pobratimi smo. Tikamo se. Vi – ne – ne – veste – kako – da kako – so – se se – ondi – zabavali, - da – za ...«

Besedi mu zmanjka. Utrujeno se nasloni nazaj na stol.

»Premagalo vas je, prevzvišeni!« vzklikne gospa Katica. »Oddahnite se nekoliko.«

Ko da se samo po sebi razume, seže po steklenici vode, katera je ves večer stala na mizi, katere se pa ko da je zastrupljena, nikdo dotaknil ni. Natoči je kozarce ter ga pomoli s postrežno ljubeznjivostjo donn Juanu. Le-ta hoče seči po njej, a ko vzdigne desnico ter se premakne na stolu, zdrkne nekolikonaprej in v trenotku – je bežal pod mizo.

Zabave je bilo konec. Kaj se je potem zgodilo, ne bomo opisovali. Le toliko povemo, da se nad pijanostjo gostovo nikdo izpodtikal ni. Saj je v Zagorji svojedni bila posebna čast za gostitelje, ako so svoje goste mogli spraviti pod mizo. Saj je od sedaj, ko sta potovala po milobno lepih onih krajih Janez Trdina in Fran Kurelac ter uživala gostoljublje iskrenih njihovih prebivalcev, znano, da so jima nekje postavili v spalnico škaf vina in jima prinesli dva vrčka za zajemanje. Ti časi so minoli, to jeres. A nekaj spominov na nje ostalo je še vedno.

Don Juan prespal je noč in sledeče jej dopoldne v sobi za goste v gospe Katice vili. Pri obedu obnašal se je, ko da ga je nekam sram. Mačka je prespal in prebolel je še dokaj dobro. In posebne obzirnosti do njega nosila je gospa Katica jedila sama na mizo. Da ne bi Marička opazila morebitne njegove potrtosti. A le-ta izginila je že po povžiti juhi zlasti ko je gospa Katica – šaleč se – pokazala, da jemlje vso stvar od vesele strani.

»Vaša pravzvišenost bo vsaj vedela, kakšna je ta: kakšna sreča, da je zagorska trgatev,« dejala mu je.

»Vsi smo ga pošteno imeli,« pomaga jej gospod Izidor Fučec. »Da ste videli župana in bilježnika, ko sta odhajala. Kar zanašalo ju je po stezi. V dnu brega je, kakor je povedala Maričika, ki ju je s svetilko spremljala, zdrknil brlježnik na tla. Župan, ki mu je hotel pomagati na noge, zgubil je naenkrat tudi ravnotežje ter se sesedel poleg njega na tla. Ondi sta se objemala in poljubovala. Končno se z Maričikino pomoč spravila kvišku in pridela srečno do ceste. Držeč drug drugega za pod pazduho, šlo je potem za silo naprej.«

»Ha, ha, ha!« zasmeje se don Juan ter pravi zopet s prinčeno svojo trdo izgovarjavo: »Tedaj je bilo pa meni bolje. Hvala vama!«

Prikloni se na obe strani potem pa nadaljuje:

»Da sem se bil napotil domov, ne vem, kako bi se bil motal med brajdami navzdol. No, tiči pa ste Hrvatje. Vsa čast vam. Veseliti se znate, ko nikjer drugje. – Toda povejta mi, ljubeznjiva gostitelja moja, ali nisem snoči čvekal kakih neumnosti?«

»Bog me prizadeni, prevzvišeni!« odvrne Katica, njen soprog pa pristavi:

»Govorili ste, prevzvišeni, vseskozi pametno. Oh, kako radi smo vas poslušali. Da, poslušali bi vas bili vso noč.«

Don Juan vedel je sedaj, pri čem je. Bil je zadovoljen.

19. Odhod gospe Katice z donom Juanom z Osojnice. Slutnje župana Prevejanca – Omama gospoda Izidorja Fučca.

Naslednjega dne prejme gospa Katica priporočeno pismo iz Ljubljane. Bilo je od predsednika Harmonije. Pismu bilo je priloženo vladno dovoljenje, da je dobila agrement za nošnjo srbskega reda svetega Save tretjestopinje. Predsednik Harmonije naznanjal jej je ob enem da bo odlikovancem in odlikovankam na čast prihodnjo soboto društveni »jaur fise« ter je pripominjal, da za gotovo pričakuje njene udeležbe.

Samo štiri dni bilo je še do tje. Treba se je torej odpraviti domov. Gospa Katica pokliče soproga ter mu veselja žareča, pokaže vladno odločbo. Ob enem mu naznani, kaj piše predsednik »Harmonije« ter pripomni, da se bo treba najkasneje v petek dopoldne odpeljati.

Gospodu Izidorju Fučcu se med njenim pripovedovanjem stemni obraz. Proti dlaki mu je bilo, da bi imel soprogin red odločevati, kedaj se naj odpravi domov. Še neprijetnejša pa je misel, da bi jo v soboto moral gledati, kako se bo z redom odičena odpravljala na jourtise*. Morebiti bi še zahtevala, naj jo spremi tudi on tjekej. Kaj pa da! Da bi ga ljudje pomilovalno, ali bolje rekoč škodoželjno gledali na prazne njegove prsi ter se mu morebiti še rogali. Brž začne iskati povoda, kako naj bi se ženini zahtevi uprl. V kletarskem delu ga najde. Res, da bo do petka lahko že vse gotovo in da bi se nadaljnja skrb lahko prepustila niničarju, boljše je pa vendar, če je gospodar prav do zadnjega poleg. Tako dolgo, dokler vse kletarsko orodje ne bo osnaženo in na prejšnje prostore postavljeno.

Ko čuje soproga njegovo ugovarjanje, izjavi na kratko:

»Stori, kar hočeš, jaz odpotujem najkasneje v petek.«

»Prav,« odvrne jej soprog. »Jaz pa še ostanem. In Maričika ostane za postrežbo z mano. Ti imaš iskat Nežo v Ljubljani.«

»Kaj neki misliš?« zadere se ona nad njim. »Jaz naj se ukvarjam in trudim s toliko prtljage! Še tega bi se mi hotelo.«

V tem vstopi don Juan. Približevala se je namreč obedna ura. Gospa Katica mu pove, za kaj gre. Pričakovala je, da podpre njeno stališče s svojo veljavo. Dočakala je še več:

»Če gre samo za to,« vzklikne on, »je rešitev kaj hitro mogoča. V čast bi si štel, ko bi vam mogel s čem uslužen biti, ljubeznjiva gostiteljica moja. Zato ne zavrzite moje ponudbe, da vas spremim do Zidanega mosta. Maričike vam potem ni potreba, kajti v Ljubljani na kolodvoru vas lahko pričakuje druga vaša služkinja. Gospod soprog temu ugovarjati ne more. Saj se v polni meri zadošča tudi njegovemu stališču.«

»O, preveč časti bi to bilo za-me, prevzvišeni,« vzklikne gospa Katica. Kaj na to pa se silno začudi! ko čuje, kako živahno je tej don Juanovi ponudbi pritrdil gospod.

Vprašanje je bilo torej rešeno. V zadovoljstvo vseh treh. Gospe Katice, ker je v njej hipoma dozorel poseben načrt; dona Juana, ker je ravno oni načrt že od preje imel; gospoda Izidorja Fučca, ker si je želel le-tem nemoteno razgovarjati o redovih in je vedel, da mu bo to, ko ostaneta sama, najlaglje mogoče.

V petek dopoldne odpelje gospa Katica po obilnem in dobrem zajterku v spremstvu don Juanovem v Zabok na kolodvor.

V soboto dopoldne prejme gospod Izidor Fučec z Zidanega mosta ženino obvestilo, ki je slovelo tako-le:

»Ljubi moj Izidor!

Vsi vlaki so silno prenapolnjeni. Prava sreča, da me spremlja njegova prevzvišenost. Menda ga ni človeka, ki bi znal na železnici tako brezobziren biti, kakor on. Vse trepeta spoštovanja pred njim. Kljubu vladajoči gnječi imam torej prav prijateljsko in udobno vožnjo, kakršne bi s tabo nikdar ne imela. Prosila sem ga torej, naj me spremlja prav do Ljubljane. Saj je prav, da si jo malo ogleda, predno odpotuje v Petrograd. Na dolgo moje prigovarjanje je navsezadnje privolil v to. Prosim te, ljubi moj Izidor, poravnaj v kopališču njegov račun. Ko prideš v Ljubljano, povrne ti, kar izdaš. Skrbi tudi za to, da pripelješ njegovo prtljago s sabo. Pozdravlja in poljublja tetvoja

Katica«

Po prečitanji tega pisma gledal je gospod Izidor Fučec prav debelo: A samo zato, ker se mu je izmuznila možnost pogovarjati se z njegovo prevzvišenostjo o odlikah: prav zaupno in tête à tête.

Ko vstane od popoldanskega počitka, napoti se v kopališče plačat njegove prevzvišenosti račun. Bil je primeren stanu, dostojanstvu in imetku gostovemu. Plačevalcu se je le-to čudno zdelo, da je prtljaga bila že pospravljena. Razlog na to našel je v predpostavki, da je prevzvišeni gospod nameraval odpotovati že danes in da je prav za prav le na njegovo prigovarjanje še ostal.

_________________

Ravno takrat, ko je gospod Izidor Fučec plačeval račun, oddajal je župan na kofarsko oblast priporočeno pismo. Mož je, ko se je po trgatveni slavnosti pri Fuččevih z znanimi mu in često že preizkušenimi sredstvi srečno ozdravil od hudega, prav divjega mačka, jel premišljevati, kaj je oni dan doživel. Kaj vse čul. Polagoma vračal se mu je spomin. Zaradi gotovosti jel je previdno izpraševati tudi tajnika. Obeh spomina sta se ujemala. Tedaj pa se mu je jela čedalje bolj ustaljevati neka misel, ki je konečno prav določna postala. Ne da obvesti bilježnika, odpošlje na kofarsko oblast neservatno poročilo, da mora po njegovem prepričanju don Juan José Pedro Pablo Gomez Alvarez de Cachamaica biti – slepar.

–––––––––––––

(165 strani)

XII

Kako je gospod Izidor Fučec doživel troje novih iznenadenj in kako se je jel podajati na praktično pot. Don Juan v Ljubljani.

Gospodu Izidorju Fučcu napravil je Don Juan velik križ čez račun. S tem, da se je odpeljal v Ljubljano. Nekatere don Juanove pripomnje o redovih zbudile so posebno pozornost njegovo. Rad bi se bil zato čisto nemoteno z njim razgovarjal. Namenjen je bil, da začne ta pogovor takoj naslednji dan. Ta namen je bil glavni vzrok, da se ni hotel s soprogo ob enem odpeljati v Ljubljano. Ko bi bil vedel, da se odpelje tudi don Juan tjekaj, bil bi se pomišljal prav nič. Prepustil bi bil vso kletarsko skrb viničarju. Doma bil bi šel s poti, da ne bi bil videl, kako se Katica prevzetno postavlja z redom. Na »jaur fise« naj bi bila šla s kako prijateljico.

Naravno je, da njegovo daljnje bivanje vili pri vinogradu po tem, kako so se stvari sedaj zasukale, ni imelo nobenega pomena več. Nameni se torej odpotovati takoj v ponedeljek. Bilo mu je na tem, da najde njegovo prevzvišenost še v Ljubljani. Za pravo srečo je smatral, dabo vsaj tam mogel še govoriti znjim. Ko bi bil vzel prtljago s seboj, bil bi se bal, da odpotuje v Petrograd. Tako vsaj gotovo počaka, dokler mu on prtljage ne pripelje.

Tako je tudi res bilo. Našel ga je, ko se je v ponedeljek zvečer pripeljal z brzovlakom domov, v prvem ljubljanskem hotelu. Gospa Katica, ki mu je na njegovo brzojavno obvestila prišla na Kolodvor nasproti, povedala mu je to. Dal mu je torej po hotelskem omnibusu odpeljati obilno njegovo prtljago tjekaj. Vesel je bil, da je bil rešen skrbi za-njo. Da je bila to njegova lastna prtljaga, bilo bi ga silno jezilo, koliko opravka in sitnosti ima zaradi nje. Ker je bila njegove prevzvišenosti, ni se upal dati duška svoji nevolji. Mirno je trpel. Ljudje so že taki. Še srečni so, če se morajo truditi za kakega imenitnika.

Sedši v izvoščka, pelje se potem sam v hotel; soprogo in Maričiko pa pošlje z drugim izvoščkom domov. Vzeli ste njegovo lastno prtljago s sabo. On je smatral za dolžnost, da se pokloni njegovi prevzvišenosti. Res ga najde doma. Silno razveseljenega. Prvo vprašanje bilo je po prtljagi. Ko mu gospod Izidor Fučec pove, da je že na poti v hotel, se mu jame vse pretega na njegovi prijaznosti in postrežljivosti zahvaljevati ter zaradi svojega ravnanja opravičevati. Gospe same, pravi, ni bilo pustiti na poti. Prenabiti so bili vlaki. Iz Ljubljane bil bi se mogel vrniti. To je res. A gospa mu je dejala, da on ostane le še kak dan doli. No, med tem si je ogledal Ljubljano. Zelo všeč mu je. Okolica divna. Zlasti pogled na visoke planine očarovalen. Izprehodišča nad vse lepa. Malokje je videti kaj takega. Gospa soproga da mu je pravila tudi v Mestnem logu in o njegovem uljnjaku. Prosil ga bo, da ga popelje tjekaj. Po gospejinem pripovedovanju mora ta uljnjak biti prava znamenitost Ljubljane. Saj je očaral celo ministra.

Te besede bile so ko voda na gospoda Fučca mlin. Ves razveseljen povabi ga takoj za prihodnji dan na obisk uljnjaka. Izprevidel je, da bi boljše prilike za čisto zaupen pogovor ne moglo biti ko tamkaj v sobici. Res je sedaj že dokaj hladno. A če bo solnčno vreme, kar je kazalo, vzdigne se megla okolo enajsteh in ob treh popoldne bo že sobica čisto pregreta. Sicer se pa za toploto priskrbi tudi na drug način. Dogovorjeno je torej bilo, da pride naslednjega dne ob treh z vozom pred hotel ponj.

Predno se razstaneta,vpraša ga don Juan po zdraviliščnem računu. Gospod Izidor Fučec mu odgovori, da se za to stvar nič ne mudi, da je še čas, da vendar nista poslednjekrat skupaj. Don Juan ostane vendar pri zahtevi, da mu povrne denar tukaj, češ da je itak že bila velika predrznost, da ga je nadlegoval s to stvarjo. Gospod Izidor Fučec mu torej izroči račun. Preko pet tisoč kron je znašal. Don Juan vzame nabito polni denarnik iz žepa in plača račun, ne dabi trenil z očesom ali zategnil le mišico svojega obraza. Pač pa se jame sedaj tudi na tej uslugi silno toplo zahvaljevati svojemu prijatelju iz Krapinski Toplic. Tako se ga je udostojil nazvati. Gospod Izidor Fučec žarel je zaradi tega sreče in blaženstva.

Ko pa je odhajal od njega, prinašali so hotelski uslužbenci ravno prtljago Don Juanovo. In videl je, da mrjo spoštovanja pred njim. Prav glasno mu je torej vrhu stopnjic, kamor ga je prevzvišeni gospod spremil, zaklical v slovo: »Torej do snidenja jutri!« In se je ponosno ozrl okolo sebe. Češ, naj ve ves hotel, da s tem velikašem občujem prijateljsko. Na obrazu dona Juana prikazal se je pri tem prav svojevrsten nasmeh.

Pa je bilo tudi vzroka za to. Ko je bil prišel pred dvema dnevoma v hotel brez vse prtljage, hoteli so mu odkazati eno najslabših sobic. Ker je zahteval salon s kopeljo, jeli so si ga ogledovati od nog do glave. Predlože mu naznanilen listek. Ko ga izpolni, skoči vratar po koncu ter mu ukaže odkazati zahtevani apartement. Poslužnik seveda ni vedel, kaj je bil tujec zapisal na naznanilni listek. Isto tako ne hišina. Zato sta opazovala tujca nezaupljivo in radovedno. Potnik brez prtljage v sobo, ki stane po 23 kron na dan? Kar razumeti nista mogla. Ko so se duri salončka zaprle, jela sta si šepetati. Šele, ko je vratar po telefonu naznanil tujčevo ime, dejala je hišna: »Aha!« Poslužnik pa je, ko mu je hišina povedala, da ima prav dolgo ime in da je iz Madrida, brž letel k njemu nazaj da ga vpraša, če česa želi. – Tujec se je umil ter je odšel. Večerjal ni v hotelu. Drugi dan bila je nedelja – ostal je tujec dolgo v postelji. Ob desetih dal si je prinesti zajtrk v sobo. Obedoval in večerjal zopet ni v hotelu.

Sedaj je stvar začela vratarju sumljiva zdeti. Tujec z imenitnim imenom. Kar meter dolgim. Iz Madrida. A brez prtljage. In v hotelu ne obeduje. Bržko ne zato, ker mu je predrago. Kakor se zdi, hodi v kako zakotno krčmo. Ta uvaževanja store, da skelen opozoriti policijo nanj. Seveda vratar ni mogel slutiti, da obeduje in večerja neznanec pri gospej Katici Fuččevej.

V ponedeljek se vratar res že ob osmih oglasi v mestnem uradu. Izkaz v soboto in v nedeljo došlih tujcev, ki ga je navadno pošiljal po hlapcu, prinesel je sam. Stopivši k oknu, za katerim je sedel sivolasi njeg načelnik s postavno, tudi sivo brado, izroči mu izkaz ter pokaže s prstom na dolgo ime v njem. Načelnik urada si natakne očala in čita. Čita vnovič. Ko trakulja se mu je zdelo ime. Končno se obrne k vladarju in pravi: »Velika živina!« To je vratarja deloma že pomirilo. Vendar pripomni:

»Brez prtljage je prišel. A?«

»Vi torej mislite?« ugane predsednik urada.

»Da, odvrne kratko vratar.«

»Francelj!« pokliče načelnik urada in mlad uradni sluga priteče iz ozadja. »Skočite no k gospodu ravnatelju in vprašajte ga, kaj kaj k temu-le tujcu pravu.« In podčrta mu v izkazu ime.

Sluga odhiti, pride pa v trenotku nazaj s poročilom, da gospoda ravnatelja še ni v uradu.

»Aha! On se strogo ravna po pravilu o akademskem četrt ure. Danes je vrhu tega še ponedeljek. Morebiti bo te četrt ure trajalo nekaj dlje,« pravi načelnik urada Franclju prijateljsko. Potem pa se obrne k vratarju rekoč: »Gospoda ravnatelja še ni. Ko pride, pošljemo vam sporočilo. Seveda, če bo kaj sumljivega. Ako ne dobite nikakega poročila, vedite, da je stvar vredu.«

Vratar odide.

Okolo devetih oglasi se Francelj zopet pri policijskem ravntelju. Našel ga je bil že v uradu. Pregledoval in pilil je ravno svoje dvajset pisanih pol dolgo pančilo, kako je redarju ravnati, kadar pride v položaj, da more prijeti kacega mednarodnegasleparja.

»Kaj pa je že zopet?« vpraša nevrlo vstopivšega Franclja, ki ga je pri važnem tem opravilu motil.

»To-le so dejali gospod načelnik« in pokaže nad hotelskim izkazu tujcev dolgo ime, poleg katerega je stal z modrilom začrtan vprašaj.

»Recite, da je že dobro. Preiskalo se bo« odpravi ravnatelj uradnega slugo ter pozvoni. Brž na to vstopi v sobo uradnik. Globoko se gospodu ravnatelju pokloni ter pogleda v kot na levo od njega.

»Gospod Podlogar, poglejte no, če imate tegale,« pravi mu ravnatelj.

Podlogar imel je izkaze zločincev in sleparjev na skrbi. Njihove osobne popisnice, znosil je v svoje policijsko gnjezdo od vseh vetrov skupaj. Glavno njegovo delo je namreč bilo, da se je na velike policijske urade obračal s prošnjami za uposlatev teh popisnic. Če le mogoče s fotografijami. In pregledoval jih je tako često, da so se mu vse fotografije vtisnile v spomin. Na nekaterih osobnih popisnicah imel je odtiske prstov. Včasih celo brez fotografij. Tako da so odtiski bili edino spoznavalno sredstvo. Sploh so odtiski prstov bila njegova posebnost. Ponosen je bil na svoj uradni oddelek. Kaj bi ne! Saj ga je bil župan navlašč poslal v razna mesta, da prouči sestav bertilonaže ali daktiloskopije, pri čemer mu je bil sporočil zanimati se tudi za vprašanje policijskih psov. Zato se je pa tudi čutil ter se je zavedal svoje važnosti in svojega pomena za varnostno službo.

Čez dobre četrt ure bil je Podlogar zopet pri ravnatelju s poročilom:

»Gospod ravnatelj, med mojimi ga ni.«

»Kaj mislite vi o tem tujcu?« vpraša ga ravnatelj.

»Nič, prav nič.« glasil se je suho njegov odgovor.

»Nič, prav nič!« huduje se ravnatelj. »Kaj je to? To je še še več ko nič.«

»Več ni,« si dovoljuje Podlogar ugovarjati. Ko ga pa ravnatelj srepo pogleda, dostavi: »Seveda, ko bi imel odtisk njegovih prstov.«

»Tega vendar lahko dobite,« pravi svetnik. »Pojdite k njemu ...«

»Lepa hvala, gospod ravnatelj,« brani se Podlogar. »Taki odtiski prstov bi mi nič ne koristili.«

»To je že res, preje škodovali,« pravi mirno in z zadovoljnim nasmehom ravnatelj. »A veste kaj. Pojdite v hotel in čakajte ondi na stopnjišču. Boste vsaj videli, kakšen je. Vi tako vse fotografije takih nosite v glavi. Vedel tako ne bo de, da opazujete njega. Saj ga – po svoji navadi – ne boste pogledali.

»Dobro, pravi Podlogar, pojdem. Opazoval ga bom pa naravnost,« dostavi še užaljeno. Ni mu bilo všeč, da se je ravnatelj dotaknil njegovega načino opazovanja.

V hotel prišel je Podlogar pravočasno. Tujca ni bilo še iz sobe. Imel je pa vsak trenotek priti. Ker si je že pred pol ure dal prinesti zajtrk. Res ni bilo treba dolgo čakati. Tujec pride ošabno po stopnjicah ter izroči z gosposko kretnjo vratarju ključ. Opazil je Podlogarja, ki je stal poleg stopnjic in ozrl se jenehote v kot pod stopnjišče, kamor je le-ta imel obrnjen svoj pogled. A to ga ni motilo. Z ošabno grajideco stopil je mimo njega proti vratom.

»Ne,« pravi Podlogar polglasno proti vratarju, nakar le-ta hitro skoči k vratom, se odkrije ter jih z globokim glasom ter poklonom pred tujcem narazen potegne.

Podlogar gre poročat ravnatelju ter prinese potem hotelski izkaz v zglaševalni urad.

»Kaj vas je,« vpraša načelnik urada, »privelo do tega, da ste podčrtali to-le ime ter pristavili poleg še moder vprašaj?«

»Vratar,« odgovori načelnik.

»Vratar je osel,« pripomni Podlogar ter odide.

»Torej vendar-le velika živina, kakor sem dejal,« zamrmra načelnik v brado, potem pa pokliče glasno: »Gospica!«

Brzih korakov stala je za njim mlada plavolasa gospica lepega obraza in krotkih, a sila radovednih oči.

»Evo vam izkaza. Vzemite ga v delo,« pravi jej načelnik ter jej pomoli polo.

Njen pogled obtiči, že ko je bila pola še v načelnikovih rokah, na podčrtanem imenu. Prijemša jo pa v svojo desnico, ozre se hitro va-njo ter vzklikne:

»O Marija, kakšno čudno ime! In kako dolgo! Kakšen neki je?«

»O ženske, ženske!« vzklikne načelnik; gospica pa odide rdeča čez ušesa sramu, da jej prekipela njena radovednost.

S tem je bila pa tudi razgnana megla, ki se je zaradi vratarjeve opozoritve jela zbirati nad don Juanovo glavo. Ves nimbus, ki je prihajal od njegovega tujega in dolgega imena, pa se je razlil okolo njega, ko ga je zvečer istega dne obiskal gospod Izidor Fučec in zlasti potem, ko je došla njegova obilna prtljaga v dragih kovčkih. _________

Naslednji dan veli gospod Izidor Fučec izvoščku, ki ju je pripeljal k uljnjaku v mestni log, naj se vrne v mesto ter pride še le čez poldrugo uro ponju. Tudi paznika odpošlje od uljnjaka. Pustivši pa svojemu gostu toliko časa, da se načudi zanimivi stavbi in izrazi svojo pohvalo, pelje ga potem – v še večje njegovo začudenje – v lepo urejeno sobico ter postavi na mizo steklenico vino in škatlo dobrih smotk. Mudilo se mu je. Saj je že od trgatvene slavnosti sem težko pričakoval te ure. Zato začne, potem ko se je gostovo hvalisanje njegovega čebelarstva kolikor toliko poleglo, nekam v zadregi:

»Povejte mi sedaj, vaša prevzvišenost, kakšne spomine ste odnesli iz našega Zagorja?«

»Oh!« odgovori don Juan, »nad vse imenitne. Vaša in naše gospe soproge ljubeznivost storila je, da sem pozabil svoje žene in svoje dece.«

»Prevzvišeni gospod ima torej rodbino?« začudi se gospod Izidor Fučec, ker don Juan doslej o tem nikdar ničesar omenil ni.

»Oh, če jo imam? Kaj pa da. Soprogo in troje dece. Dečka in dve deklici. Angeljčki pravim vam, pravi angeljčki. In moja soproga? Najlepša krasotica vse Kastilije je. Kakor luna med zvezdami odlikuje se na pridvornih plesih in svečanostih v Madridu. Čar, ki izhaja od nje, je nepopisljiv. Le škoda, da ga morem jaz vsled visokega svojega poklica, ki me vodi skoro šest mesecev v letu na razne dvore, tako često pogrešati. Letos pa še ta bolezen, zaradi katere so me poslali zdravniki v Hrapinske Toplice. No, skušal bode opraviti kmalu v Petrogradu, da se potem popeljem s svojo rodbino v Les Flores, kjer bo okolo božiča najpopolnejše poletje. Po svojo rodbino se popeljem v Rim ...«

»V Rim?« začudi se gospod Izidor Fučec.

»Da, v Rim, kajti moja soproga je sestra papeževega državnega tajnika ...« pravi don Juan.

»A?« začudi se gospod Izidor Fučec vnovič.

»... in preživi vsako leto po par tednov v Rimu.«

»Kako imenitno« Vi ste torej tudi pri papežu jako dobro zapisani,« pripomni gospod Izidor Fučec.

»Kaj ne bom? Moj svak je njegova desna roka. Brez njega sploh nikdar ničesar ne stori. Svak pa ima zato v nekaterih stvareh prosto roko. On na primer deli kedar in komur hoče redove ...«

»Redove?« vzklikne gospod Izidor Fučec.

»Da, redove,« ponovi mirno don Juan, ki je takoj izprevidel, da je dobro vrgel svoj trnik in da se utegne ujeti nanj velika riba.

»Vidite,« ojunači se sedaj gospod Izidor Fučec. »Vi ste nam oni dan v vinogradu pripovedovali silno zanimive stvari. Kakor zamaknjeni smo vas vsi poslušali. Župan je kar zijal, bilježnik je izbuljeval oči. Kar se mene tiče, moram reči, da me je najbolj zanimalo, kako na Ruskem plačujejo uradnikom službene petletnice. Ha, ha! Tako imenitno. So vendar le tiči tam na Nevi! Koliko denarja prihranijo državi. Dotični uradniki, katerim ni do redov, pa do svojega denarja vendar pridejo. Stavim, da vsak, kdor hoče, najde kupca za svoj red.«

»O, in kako lahko,« odgovori hlastno don Juan. »Koj ko dobi kdo sveto Ano ali svetega Stanislava, mu že lete ponudbe v hišo.«

»Kdor več da, tisti ga menda dobi,« pripomni gospod Izidor Fučec.

»Čisto naravno,« mu pritrdi don Juan.

»Glejte,« gospod Izidor Fučec zakašlja ter se polagoma odkašljuje, »glejte – no, kako bi že dejal? Jaz ...«

»Razumem,« seže mu don Juan v besedo, »vi bi bili kupec za tak red. Prav dobro. Sploh sem se čudil, da se doslej za to stran človeške veljave niste bolje zanimali. Saj vi vendar spadate med gorenjih deset tisoč. In koliko ubozih par hodi po svetu z rozetami v gumbnicah! Sicer pa še ni zamujeno, kar je bilo odloženo.«

»Vi boste torej tako ljubeznjivi,« pripomni sijajočega obraza gospod Izidor Fučec. Da ga jedon Juan prišteval gorenjim deset tisočim, navdajalo ga je z velikim ponosom.

»Gotovo, gotovo,« hiti zatajevati le-ta. »Takoj ko pridem v Petrograd, pojdem se poučit, kdo je predlagan za odlikovanje. Dotičnik še tega vedel ne bo in bo prav iznenaden. Red bo pač pričakoval, ker pozna vladno prakso. Samo tega ne bo vedel, bodeli sveta Ana ali sveti Stanislav. A propos! Skoro bi vas bil pozabil vprašati, katerega bi si želeli.«

»Kakšna pa je razlika medn jima?« vpraša gospod Izidor Fučec.

»Lepa sta skoro oba enako,« odvrne don Juan. »Po vnajnosti torej delata isti vtis. A red svete Ane je imenitnejši, ko oni svetega Stanislava ...«

»Tedaj bo oni, ki dobi prvi red, zahteval bržkone več zanj, ko imetnik drugega,« pripomni gospod Izidor Fučec.

»Uganili ste,« odvrne don Juan. »Razlika bo, a ne velika. Veste kaj,« pravi dalje, »jaz na vašem mestu ne bi se zadovoljil, dokler bi si ne mogel pripeti vsaj troje redov na zaslužne svoje prsi. To po priliki odtehta en red okolo vratu. In takšen ima vaša gospa soproga.«

»Mhm!« pripomni gospod Izidor Fučec. »Dobro, da ste me opozorili.« Za ves svet ne bi bil hotel, da bi mu potem, ko bo sam odlikovan, prednjačila njegova soproga. »A kako priti do trejega? Potem pa: ali ne bo to predrago?«

»Predrago? Za vas?« laska se don Juan. »Kaj se vam bo pa poznalo, ako žrtvujete kakih sto do stodvajset tisoč kron. Proslavljeni ste potem pred vsemi in pred vsakomer za celo svoje življenje.«

»Torej mislite,« povprašuje gospod Izidor Fučec, »da bi se za to ceno dalo dobiti troje redov?« Cena zdela se mu je nekoliko visoka, a vsled hvalisanja don Juanovega se je bil že na pol odločil, da jo če ni drugače, plača. Morebiti dostavi, mogli bi dogovoriti nekoliko cenejšo.«

»Računajva,« pravi don Juan, »Svetega Stanislava dajo nižjim, sveto Ano višjim uradnikom; navadno takoj ob prvi petletnici. Le-te tekó od desetega službenega leta dalje. Odračunajva torej deset let službe od štiridesetih. Ostane jih trideset. Če vzameva v prvem slučaju po pet sto, v drugem po tisoč rubljev na leto, iznaša to petnajst tisoč rubljev za svetega Stanislava in trideset tisoč za sveto Ano. Računajoč z možnostjo prejšnje smrti in pa z eskomptom za takojšnje doštetje, bi se red svetega Stanislava utegnil dobiti za kakih petintrideset, oni svete Ane za kakih petinpetdeset tisoč avstrijskih kron. To je torej devetdeset tisoč. Deset tisoč kron treba je računiti za mazilo – mislim, da me razumete – da se dobi dovoljenje za prenos reda od odlikovanca na vas. Pa je stotisoč...«

»Na ta način bi za tretji red ostalo samo še dvajset tisoč kron,« pripomni gospod Izidor Fučec.

»Da, in to bi zadostovalo,« zagotovi mu don Juan. »In veste, za kateri red? Za papežev red svetega Silvestra. Vitezi tega reda imajo pravico nositi poleg reda samega še uniformo. Belo rumeno. Vi ne veste, kako imenitno se podaja.«

»Oh! In to vse samo za dvajset tisoč kron!« začudi se gospod Izidor Fučec.

»Kaj ne, da je to po ceni?« pravi don Juan. »In še posebnih težav ni da pride človek do tega reda. Samo v Rim morate potovati in pokloniti ondi dvajset tisoč kron za Petrov novčič. Ostalo storim jaz. Po svojem svaku, papeževem državnem tajniku.«

»Imenitno,« vzklikne gospod Izidor Fučec.

»Vi bi torej bili pripravljeni žrtvovati sto in dvajset tisoč kron?« vpraša don Juan.

»Vidim, da ceneje ne gre,« odvrne gospod Izidor Fučec. »Pripravljen sem.«

»Torej se podam jaz takoj na delo,« pravi don Juan. »V Petrogradu ujamem oba odlikovanca, ki sta prva na vrsti s tem da jima dam primerni naplačili. Potem se ne moreta umakniti, ko bi od druge strani prišli višji ponudniki. Kakih petindvajset tisoč kron morali mi boste torej tjakaj nakazati.«

»Dobro. Dam vam bančno nakaznico s seboj,« odvrne gospod Izidor Fučec. »Kedaj odpotujete?«

»Sredi oktobra smo že,« odgovori don Juan. »Čas hiti, moje poslanstvo je važno. Brez tega sem se že predolgo zamudil. Kar jutri dopoldne z brzovlakom se odpeljem.«  ___

Pogovr bil je končan, dogovor storjen. Ko se vrne izvošček, pelje gospod Izidor Fučec svojega sopogodbenika v hotel; on pa se poda naravnost v banko naročit, naj mu napravijo na prinesca glasečo se nakaznico za deset tisoč rubljev na kako banko v Petrogradu.

Drugo jutro ob desetih imel je don Juan v žepu nakaznico za to svoto na »Volžsko-Komskij bank«. Od gospoda Izidorja Fučca poslovil se je v hotelu. Od gospe Katice ni se šel poslavljat. Storil je to prav temeljito že pred povratkom njenega soproga. Ki se poslavljat še enkrat ob navzočnosti soprogovej se mu je zdelo nevarno. Žensko srce včasih prekipi. Imel je pa še drug razlog, ki ga je silil odpotovati kar najhitreje.

Ko se je brzovlak premaknil in je čedalje hitreje drvil s kolodvora proti izhodu, zrl je naš potnik skozi okno kupeja prvega razreda. Zaničljiv nasmeh mu je poigraval okolo ustnic.

20. Nove zabave. – Novo veselje. – Nove skrbi.

Gospod Izidor Fučec postal je zopet vsakdanji gost svoje kavarne. Shajal se je ondi s Petrom von Sratschniggom. Delal je zopet izprehode z njim in zahajal je v njegovi družbi v razne gostilnice za profesorjem Veselkom in za obrtniki, svojimi volilci. O svojem dogovoru s španjskim imenitnikom ni črhnil besedice ne Katici, ne komu drugemu. Njegov način življenja se je le toliko spremenil, da se je poslej jel posebno zanimati za uradne objave, katere so naznanjale, da se je temu ali onemu dovolilo nositi kak tuj red. Kedar je kako tako objavo našel, pokazal jo je von Sratschniggu. Namenoma. Vedel je, da bo čul kake opazke o tem. Na ta način so se mu razbistrili pojmi o marsikakem tujem redu. Peter von Sratschnigg je svojim načelom zvest govoril o vsakem redu z velikim spoštovanjem. Gospoda Izidorja Fučca potrjevalo je to v veri, kako prav je storil, da se je pogodil o tujih redovih s španjskim imenitnikom. Žal mu je bilo pač, da je iz von Sratschniggovega govorjenja bilo spoznati, da redovom domače države pripisuje večjo vrednost. Tolažil se je pa, da zato, ker si morebiti na kak domač red vedno še dela upanje, v tem ko dobro ve, da tujega dobiti ne more. Za zasluge ne, ker si jih za nobeno tujo državo pridobil ni; za denar ne, ker ga nima. Kako je bil sedaj ponosen na ugotovljenje don Juanovo, da spada med gorenjih deset tisoč! On, gospod Izidor Fučec. Peter von Sratschnigg, dasi plemič, kaj konkretnega o sebi nikdar slišal ne bo. Ker nič nima. Res je plemič. A kaj, plemstvo brez denarja! Kakor cvet brez vonja. Kakor zimsko solnce brez toplote.

Medičarja jel je gospod Izidor Fučec smrtno sovražiti. Deloma vsled suma zaradi zarote s Katro Zdravje; deloma – in poglavitno! – zaradi njegovega odlikovanja. Pristojen mu je bil postal, ko zeleni pajek. Zlasti od tedaj, odkar mu je gospa Katica bila povedala, kako se je postavljal v stolnici s križem. Notate bene: s križcem, ki je po pravu spadal na njegove prsi. Že v vinogradu mu je bil dozorel sklep, da se ga čisto otrese. Ko pride domov, mu je po odhodu imenitnega Španjca bilo prvo delo, da se je odpovedal podpredsedstvu »Čebelarskega društva.« Tako jezo je kuhal do Medičarja v sebi, da še odpovednega pisma ni naslovil nanj, kar bi bil, ker je bil Medičar predsednik po uljudnostnih pojmih storiti imel. Pisal je marveč odboru.

Seveda je pismo vseeno prišlo najpreje predsedniku v roke. Le-ta se je prestrašil posledic. Vedel je, da bo sedaj konec vsem dobrotam, katere je doslej užival. Žal mu je bilo zlasti za prijetno opazovanje čebelic v dobro založeni sobici za ulji gospod Izidor Fuččevega čebelnjaka. Hitro je letel k njemu. Ne na dom. Da se mu ne zgodi, ko prd odhodom k vinogradu. V kavarni ga je poiskal. Tako zgodaj, da še von Sratschnigga ni bilo ondi. A kaj slabo je naletel. Našel je nevrlega, nevoljnega, mrkega. Še poslušal ga je komaj. Naposled mu je naravnost dejal, naj ga pri miru pusti, češ da mora čitati, ker da zato prihaja v kavarno. Medičar sicer ni bil izmed ljudi, ki se dajo hitro odpraviti, a njegov bivši prijatelj je bil tako nasajen, da je celo on moral spoznati, da je najbolje, ako ga res pusti pri miru. S ponižnim poklonom je odšel.

Kasneje se je zatekel

29. 8. 1916

54

30/8. 1916.

XII Kako je gospod Izidor Fučec doživel troje novih iznenadenj in kako se je jel podajati na praktično pot. (Nadaljevanje).

k gospej Katici, k Petru von Sratschniggu in k profesorju Veselku, proseč posredovanja. Vse zastonj. Gospod Izidor Fučec ostal je trdovratno pri svojej odločbi. Ko je naposled profesor Veselko Medičarju dejal, da je psaki renči najpomembneje puščati pri miru, izprevidel je, da bi bilo vse njegovo prizadevanje zastonj in naznanil je odboru »Čebelarskega društva« predsednikovo odpoved.

Tako se je razpel gospod Izidor Fučec s svojimi prijatelji v brlogu zaradi reda in z Medičarjem zaradi križca. Prvo je imelo še drugo posledico. Izstopil je bil kmalu po dogodku, ki ga je bil pregnal iz brloga tudi iz lovskega društva. Mnogo zabave je ondi užil. Rad je hodil na love. Sedaj pa se mu je pristudila družba. Saj so nje člani bili vsi stalni gostje brložnega omizja. Nadomestilo za to lovsko družbo se mu kmalu ponudi. Postavši občinski svetnik stopi v bližjo dotiko z Janezem Imenitnikom. Le-ta je imel namreč veliko besedo pri občinski upravi. Poznala sta se bila sicer že od preje. Prihajal je semtertje v brlog. Ob neki taki priliki sta se celo pobratila. Povod pobratimiji je dala okoliščina, da je šla gostija, katere je slučajno tudi Janez Imenitnik deležen postal na gospoda Izidorja Fučca račun. Ljudje, ki se dokopljejo posebne veljave, hočejo temu dati jasnega izraza. Po gosposkih navadah, kakršnih si ne more privoščiti vsak smrtnik. Tako se tudi Janezu Imenitniku zahoče lastnega lovišča, dase v njem po mili volji poizprehodi in raztrese. A sam? Predolgočasno bi to bilo, zato se začne ozirati po tovarišu, s katerim bi si skupaj najela večje, od mesta ne preveč oddaljeno lovišče.

Gospoda Izidorja Fučca se spomni. Vedel je bil, da ga iz lovskega društva izstopil – denarja ima. Časa tudi štiriindvajset ur. Lahko ga bo torej za lov upreči, kadar se mu bo le zljubilo. Strelec je, kakor splošno znano, slab. Na lovu ga torej prekašal ne bo. To pa je bilo najpoglavitnejše. Janez Imenitnik namreč ni rad videl, če ga jekdo kje – pa naj si bo tudi samo na lovu, nadkriljeval.

Ko se torej ponudi prilika, povabi gospoda Izidorja Fučca, naj stopi z njim v družbo. Le-ta se čuti počaščenega in v to takoj privoli. Kmalu na to sta imela lastno lovišče, v katero je gospod Izidor Fučec rad in pogostokrat zahajal. Včasih sam, včasih z Imenitnikom. One razuzdane zabave ko lov brlogarjev, mu seveda ni prožal. Čem bolje je prihajal v leta, tem bolje je je pogrešal. Zlasti od tedaj, odkar je bil izvedel blaženo vest, da se spremene njegove rodbinske razmere.

---

Nekako mesec dni po onem dnevu, katerega ga je bila v Hrapinskih Toplicah po svojem povratku z avtomobilskega izleta iznenadila s svojo izredno ljubeznivostjo, pripravila mu je gospa Katica posebne vrste iznenadenje. Bilo je to zjutraj. Kava je stala že na mizi. On je bil sedel ravno za-njo. Kar stopi soproga hlastno iz spalnice. Drugačna, ko po navadi. V svilnati domači halji, katero je nosila le ob velikih praznikih. Soprog se začudi, prav navaden delalnik je namreč bil. Ne da mu časa za razpredanje njegovega začudenja, stopi gospa Katica k njemu, objame ga nežno z obema rokama in pritisne mu en vroč poljub na vrh pleše. Ko se hoče otresti njenega objema, skloni se ona nižje k njemu. Tako, da se njeno desno lice dotakne njegovega levega lica. Potem mu šepne:

»Ljubi moj Izidor! Vsa srečna in blažena sem.«

»Saj si lahko,« odreže se gospod Izidor Fučec, »nič hudega ti ni. Vsega imaš zadosti.«

»O, ne zato,« šepne zopet gospa Katica.

»Zakaj pa?« vpraša gospod Izidor Fučec, ki postane radoveden. »Ali si morebiti zadela glavni dobitek?«

»Da, zadela sem ga in z mano vred si ga zadel tudi ti. Še več, ti si bil nežni povod, da sva ga zadela oba,« mu odgovori po že preje modro premišljenem preudarku.

»Glej, glej. Govori vendar jasneje,« pripomni sedaj on.

»Ali res nič ne slutiš?« ga vpraša ona. »Ali ti ne šepeče srce? O, blagor ti, ljubi, zlati moj Izidorček!«

Zopet pritisne se k njemu z obema rokama mu zatisne oči. Potem mu šepne nad levim ušesom dve besedici, ki pravzročita, da skoči kvišku. Tako hitro, kolikor mu je to dovoljevala njegova obilnost. Burno objame soprogo. Ona mu položi svojo glavo na njegovo desno ramo. Nekaj trenotkov ne izpregovori nikdo njiju besedice. Ona je bila silno zadovoljna zaradi vtisa, ki ga je napravilo nanj njeno priznanje. Ta vtis postane jej namreč takoj jasen. Razodeval ga je njegov burni objem in silno valovanje njegovih prsi. Solza je kanila z njegovega očesa na njeno razpaljeno lice. Solza ginjenja, solza sreče.

To dopoldne gospod Izidor Fučec ni šel v kavarno. Pogovarjala sta se s soprogo o bodočnosti. O razmerah, katere jima prinese prihodnje poletje. O sreči, katero bosta uživala, ko ne bosta več sama. In delala sta razne načrte. Prav po otročje prostodušno.

Po poobednem počitku podal se je gospod Izidor Fučec naravnost v Mestni log. K čebelnjaku. Čisto sam je hotel biti. Srce mu je bilo do prekipevanja polno. Same radosti, samega blaženstva. Vsakogar, ki ga je bil spotoma srečal, bil bi najraje objel. Hodeč mimo neke hiše, čuje v veži nežen otročji glasek. »Tata!« zaklicalo je dete. Kar stresel se je ob tem klicu. »Tata!« doni mu po ušesih. Nikdar ni čul še slajše godbe, nikdar ubranejše melodije. Čez kaj časa čul jo bo doma. Dan na dan, uro za uro, da skoro vsak trenotek. Od nežnega bitja, po čegar žilah poteče njegova kri.

Ob tej misli zadrgeče in pospeši korake. Srce mu jame hitreje utripati, žila odvodnica nad levim sencem bije mu tako glasno, da jo čuje; kurja polt ga jame oblivati; pot mu liti s čela. Grozen spomin prevzame ga. Saj se kri njegova utelešava tudi drugje. Skoro ob istem času. Še preje zapolje ondi po žilicah bitja, katero bode tudi opravičeno klicati ga z ono nežno, mehkozvočno, sladko donečo besedico, katero je bil ravnokar čul. Ves upehan pride do uljnjaka ter se vrže v sobici v kreslo. Tak, kakršen je bil. V vrhnji suknji. In zamisli se.

Oh, kakšna grozna jasnovidnost! Ravno v tej sobici mu je preletelo možgane zadovoljstvo, da dobi potomstvo. Če tudi naravno potomstvo. Ker zakonitega nima in tudi ne kaže, ne ga dobi. Sedaj mu je le-to zagotovljeno. Kaj bi vsled tega dal, da bi prvega ne bilo. Saj mu je bode treba skrivati, zatajevati. Misel sprejeti ono ubogo velikomlaško dete kasneje kedaj za svoje, je pokopana. Katica v to nikdar ne privoli. Ona ne bo hotela deliti ljubezni med detetom, katero bo kri od njene krvi, meso od njenega mesa, in pa med tujim. Sicer pa: ima li on sam do tega pravico? Njegovo zakonsko dete po vseh postavah njegov dedič in naslednik. Kruto bi bilo okradati ga. Da, ker to ni brezvestno. Na korist tujemu, do katerega so njegove dolžnosti, kakor jih določa zakon, jako lahke naravi. Res je, da stori za-nje in za njega mater lahko več, kakor zakon veleva, a zakaj naj bi to storil? Stoj! Še ena možnost ni izključena. Ni-li sedaj mogoče, da dobi z zakonom še več dece? Za prvim detetom pride jih rado še več. –– Ne le mogoče, celo jako verjetno je to. In do vseh teh imel bo dolžnosti. Dolžnosti zakonitih predpisov, dolžnosti srca in krvi. O ti prokleta Velika Mlaka, ti vražje čebelarstvo, ti nesrečni Medičar! ––

Zopet mu stopi v glavo misel na njegovo zaroto s Katro. Silno se raztogoti sam na sebe, da je bil oni dan, ko je bila prišla k njemu Katra Zdravje, tako mehak. Zopet si pravi in ponavlja, da bi bil najpametneje storil, ko bi jo bil ven vrgel. Ti vražji strah pred Katico, ti! Samo ta je kriv, da se to ni zgodilo. Kako lahko bi se bil babnice otresel. Z izgovorom na svojo pijanost. Res, da bi mu bila lahko napravila sramoto, s tem da bi bila raztrosila ves dogodek; s tem da bi ga bila vlekla pred sodišče. Kaj za to! Nekaj časa bi ga bili ljudje vlačili po zobeh, kakor so ga že bili vlačili. Potem bi se bila stvar pozabila. Našli bi bili kako drugo pikanterijo. Ljudje so vendar, kakor lačni psi. Le-ti glojejo kako kost le tako dolgo, dokler jim ne vržeš druge; oni premlevajo kak dogodek, ki razdražuje njihove živce in laska njihovi škodoželjnosti, dokler ne izvedo za kak drug dogodek s podobnimi učinki. Sicer bi pa z razpravo pri sodišči bilo vse končano. Kakor pojemajoči ogenj naposled porodi še krepak zubelj, ki skoči iz žerjavice, se krepko zasveti in ugasne, tako so pri opisanih dogodkih višek ljudske škodoželjnosti in njihove opravljivosti sodne obravnave. Kedar je po obravnavi, zaspi zopet vse in pade v pozabnost.

Posebno v tem slučaju bi se to zgodilo. Saj ga ni sodnika, ki bi ga mogel obsoditi. –– Sedaj je seveda prepozno. Udal se je bil in dogovoril se celo z njo, kako skrbeti za-njo ob trudnem času, ki za-njo pride, kako kasneje za dete. Zli duh mu šepne, da sta bila sama, datorej Katra Zdravje nima nikake priče za dogovor. Kaj, ko bi ga naravnost utajil? Šlo bi to morebiti. A zato je bil gospod Izidor Fučec vendar prepošten. Kar prvi hip otrese se te misli. Spomni se tudi, da jej je dal denarja. Tega bi, ko bi tudi hotel, utajiti ne mogel. A on ni hotel. Naj vrag vzame onih nekoliko stotakov ali – če ni drugače – tudi tisočakov! Posledica njegovega hrepenenja po odlikovanju je ta denar. In to je plemenito hrepenenje! Saj ga je že in bo po dogovoru s španjskim imenitnikom izdal še več.

20. Plemiška fatamorgana.

Naposled se po tem in takem premišljevanju polagoma pomiri. Domov pride pri že skoro čisto tacega duševnega razpoloženja, v kakršnem je bil navadno. Maričika mu naznani, da je gospod Imenitnik poslal sporočilo, da pojde jutri na lov. Na jerebice in zajce. Morebiti se dobi tudi kaka sluka. Vabi ga, naj gre z njim.

Gospodu Izidoru Fučcu prišlo je to vabilo kakor navlašč. Na lovu se popolnoma raztrese. Takoj torej pošlje Imenitniku naznanilo, da pojde, da naj se torej ustavi z vozom pri njem.

Lov je potekal kakor po navadi. Ker je tudi Imenitnik bil rejen človek ter poleg tega še v letih, sta oba lovca stopala prav počasi za psom, ki je po njivah iskal jerebice. Kedar je našel kako jato ali zaduhal kakega zajca, stal je ko prikovan, dokler nista prišla do njega. Na povelje se je dobro izvežbani pes, ki je imel izvrsten nos, pomikal za jerebicami ali pa je prav počasi in previdno delal kolobar okolo zajca, ki je ležal v kakem šopu trave ali pod listibujno razrastle repe. Sedaj in sedaj je vlekoč vonj divjačine na-se in kažoč smer, kjer je je bilo iskati, obstal. Ko jo je končno spodil, sta lovca streljala. Za njunimi streli je bilo često čuti še po en ali dvoje pokov. Po en, kedar je skočil zajec, po dvoje, kadar so zletele jerebice. Vsak strel lovskega čuvaja je zadel, lovca pa sta zadevala ali pa tudi ne. Prav često je lovski čuvaj svoj plen ko ga je pobiral, pripisoval strelom gospodov lovcev. Sedaj tega, sedaj onega. Najrajše seveda strelom Imenitnikovim. Bil je večji gospod in lovec je vedel, da mu to jako laska. Pridši na rob kakega gozdiča, počivala sta lovca. Utrudila ju je hoja. Oktobrsko solnce je bilo pekoče ko v juniju. Na štorih posekanih dreves sedelo se je prav prijetno. Odpočivša se, postavita se vsak na rob gozdiča. Čuvaja pa pošljeta s psom na nasprotni konec. Utegnili bi v njem biti fazani. Tudi kak zajec morebiti, dasi je to zaradi košatih repišč bilo težje pričakovati. Pač pa kaka sluka.

Nista še dolgo stala, ko se iz gozdiča začuje glasno »gnarda!« lovskega čuvaja. Po stari lovski navadi slovenski so nekdaj gospodski lovski najemniki govorili z lovskim osobjem le zato, ker drugače razumelo ni. Če je bil kdo med le-tem, ki se je bil , blodeč po svetu ali pa pri vojakih naučil le slabo lomiti po nemško, tedaj so govorili z njim dosledno po nemško. In odlikovali so ga pred ubogo, samo svoje materine govorice veščo slovensko paro na razne načine.

Poveljevanja so morala biti v tujem jeziku. Naj si že bo v kateremkoli. Samo slovensko ne. In tako so prišli za lovsko govorico v rabo laške in nemške besede. Tudi psi so bili naučeni le po nemško. Naravno, da je takšno poveljevanje šlo tudi slovenskim lovskim paznikom; vsaj se je zahtevalo od njih pasje pokorščine in ponižnosti. Kakor povsod, tako je tudi pri lovu čutiti moral Slovenec, kako se njegov jezik ne upošteva, kako se odriva, kako zaničuje. Vse svoje življenje moral je čutiti, da je ubog rob; moral čutiti, da mu vsak tujec sme ukazovati, ga zaničevati. Vsa njegova odgoja do najskrajnejših razpredkov je bila naperjena na potlačenje njegovega ponosa. In to z malo, kratko izjemno vso njegovo zgodovinsko dobo. ––

Prodanci in strahopetci so trdili, da o slovenskem ponosu še govora biti ne more. Češ, da Slovenec ponosa nikdar poznal ni in da nima biti na kaj ponosen. Malenkostne duše! V vsakem stvoru tiči nek ponos. Prirojen mu je. Ako se tič dvigne v zrak in ondi kroži ter prepeva, tedaj je to pripisovati ponosu, ki mu ga daje svoboda. Kedar v zraku zagostoli, povedati hoče, da je ponosen na ta svoj dar stvarstva. Ako se jelen veličastno izprehaja po gozdih ter drvi iz gore v goro, tedaj kaže s tem ponos, ki je lastnost svobodnega bitja. Ujemi tiča in deni ga v kletko. Povešal bo žalostno krila. Še bo semtertje zažgolel, še zagostolel; a njegovo petje bo otožno. Vtakni jelena v ječo, kakor to delajo v zverinjakih. Kako žalostna karikatura kralja gozdov postane! Nikdar več se ne oglasi z onim mogočnim rohnenjem, ki tako veličastno doni po gozdnih goščavah. –– In Slovenče: ni li vedno bil oropan svoje svobode? Ni-li vedno opažal, kako zaničujejo njegovo govorico? Kako naj bi imel potem kaj ponosa?

Vendar so se našli izobraženci, ki so spoznali, česa je Slovencem treba, da bodo živeli človeka dostojno življenje. Ljubezni do onega obeležja, ki ga dela Slovenca. Do materinega jezika. Spoštovanja do njega. Ponosa nanj. Ponosa? Da, ponosa, da so oni ravno njemu bila v del sladki zvoki, ki done tako skladno in miloglasno; s katerimi jako jasno izražati more vse, kar mu pretresa srce in prepaja dušo; ki se oglašajo mogočno, kadar vzvalovi gnjeva, ki božajo mehkobni , kedar mu ginjenje preveva notranjost. Ki se vzdignjejo v veličasten akord, kedar mu dušo napolni navdušenje. –– Ljubezen do maternega jezika njegova dosledna raba vselej in povsod vodi do hrepenenja po samoodločbi; samoodločba ustvarja svobodo, v kateri človek še le čuti, da je človek, narod še le spozna, da je narod.

Resnična je poslovica, da toliko ljudi veljaš, kolikor jezikov znaš. Vendar ti nobeden jezikov, katere znaš – in naj jih tudi temeljito znaš – ne bo mogel biti tako mil, kakor jezik, katerega sladke zvoke si poslušal v materinem naročju, jih vsesaval z materinim mlekom. Ljubezen do matere je, ki ti ga dela svetega; ljubezen, ki jo do tega ženskega bitja moraš čutiti in neskaljeno obhraniti do konca svojih dni. Če je ne obraniš, nisi razumno bitje. Podoben si živali, ki pozna svojo mater le, dokler ne postane tako jako, da lahko sama zase skrbi. Če pa te ne zapusti milost ljubezni do matere, če ostaneš torej človek, prenesel bo to ljubezen tudi na materni jezik, dajal njemu prednost pred vsemi drugimi. Brez ljubezni je človek mrtev; brez ljubezni maternega jezika – ničla.

Žal, da je med nami tako malo onih izvoljencev, ki to v polni meri spoznavajo. Oni, ki spoznavajo, pa upeljavajo rabo slovenskega jezika dosledno in v vseh okolnostih svojega življenja. Tudi na lovu. In skrbno se varujejo, da ne bi pomožno jim osobje čulo iz njihovih ust tujo govorico. Večina izobražencev tako zvanih učiteljev in voditeljev naroda nima smisla za to. To je tudi razlog, da se tuje navlake ne otresa, da celo izopačuje svoj materni jezik z novo navlako. Ni čuda, da se je našima lovcema zdel oni »guarda!« nekaj samo od sebe umevnega.

Pazila sta samo, kaj naznanja. In pritekel je iz gozdiča zajec. Na oni strani, na kateri je stal gospod Izidor Fučec. Padel mu je v strelu. Kmalu na to se začuje novo klicanje lovskega čuvaja. Ravno čez gospoda Izidorja Fučca prileti fazan. Mož pomeri in fazan mu pade pred noge. Podobno srečo je imel še nadalje. Kjer je stal, tje je letela ali tekla divjačina. Tudi sluko bil je ustrelil gospod Izidor Fučec.

Njegovega lovskega tovariša se je bila zaradi tega polotila zavist. In lovska zavist je ena najhujših.

»Čem večji mojster Skaza je kdo,« dá jej Imenitnik duška, »tem večjo svinjo ima.« –– Beseda sreča je lovcem pristujena. Strasten lovec je na lovu ne spravi nikdar iz ust. –«Groga!« obrne se k lovskemu čuvaju, »ste li že kedaj videli pacarja s takšno svinjo?«

Groga pride v zadrego; gospod Izidor Fučec se zmagovalno smeje.

»Tisto pa nikari, gospod,« pripomni Groga, »pacar pa gospod niso. Prav imenitno streljajo. Več krat sem se že v tem prepričal!«

»Pojdite no,« ga zavrne Imenitnik, »še vi mu laskajte. Groga, vi ste prismoda. Če ga boste tako hvalili, se bo napihoval ko žaba. Ker je že itak napihnjen dovolj, lahko poči. Njegova žena bi vas potem utegnila še za odškodnino tožiti. –– Toda ne, premislila si bode. Še vesela bo, če se ga iznebi .«

Ko je Groga hvalil imenitno streljanje gospod Izidor Fuččevo, zavedal se je, da ne govori resnice. Saj se je največkrat vračal domov s plemenom izpred njegove puške. Vendar je vsled krepkih Imenitnikovih dovtipov obmolknil. Mož ni razumel, kako si včasih velika gospoda meče las kakovosti iz obraza v obraz. –– Gospod Izidor Fučec je bil premalo prebrisan, da bi se bil mogel kasati s svojim lovskim tovarišem na tem poprišču. Zato se je samo mazal in je molčal. Zaradi lovske smole izginila je Imenitnikova dobra volja. Lov se je vsled tega predčasno končal. Molče se napotita lovca v gostilnico, v kateri sta imela naročen obed. Še le le-ta je nekoliko izgladil gube na Imenitnikovem čelu. Koncem obeda pa se zgodi nekaj, kar mu je mahoma zopet povrnilo njegovo dobro voljo in nabreklo žilico nagajivosti. Gostilničarjeva hčerka prinese dvoje malih krožnikov z žličicama, potem pa brzonoga odhiti venkaj in priskaklja s krožnikom medu v satovju.

»O, gospod Izidor Fučec!« zasmeje se Imenitnik, »to-le pa cika na-te. Saj si najslavnejši čebelar na Slovenskem. Počastiti so te hoteli.«

»Moja čast je tvoj užitek,« odvrne gospod Izidor Fučec tako točno, da se je temu začudil sam.

»Saj pa Medičarjeva čast ni tvoj užitek,« poprime zbadljivo Imenitnik.

Gospodu Izidorju Fučcu zatemni se obraz. Prenesel je marsikako šalo, a ta mu je vendarle bila prehuda. Zato odvrne jezljivo:

»Molči no o tem – tem – no – – tem hinavcu!«

A Imenitnik se ne da ugnati. Imel je za danes svojo žrtev in hotel je gledati, kako se bo zvijala pod njegovimi dovtipi.

»Reci kar hočeš,« pravi, »Križec se mu pa vendar jako lepo poda.«

Gospod Izidor Fučec zarundi čez ušesa s tem ko Imenitnik nadaljuje:

»Pri cesarski maši sem ga bil opazoval. Stal je ravno ob vladnih oblasteh pred klopmi občinskega sveta. – Res, gospod Izidor Fučec, ti si se tudi podpisal, da prideš v cerkev. Zakaj pa te ni bilo?«

Gospod Izidor Fučec zarundi še bolj in si s prtičem, ki mu je ležal na kolenih, obriše pot s čela. Potem odvrne nevoljen sedaj on:

»Čemu to vprašanje? Saj vendar veš, da sem bil bolan.«

»Aha!« vzklikne Imenitnik, »ščipalo te je v suknjini gumbnici.«

Gospod Izidor Fučec prebledi. Imenitnik to opazi ter si nameni mučiti ga še bolj. Zato pravi:

»Pa je tudi res. Zasluge ti, priznavanje drugi. Kdo pa ima še tak uljnjak kakor ti? Baron Roschulz? Notabene: baron, ki še baron ni. Kaj še! V devetih deželah ga ne najdeš.«

Gospodu Izidorju Fučcu razlije se vsled te pohvale izraz zadovoljstva po licih v tem, ko njegov sobesednik izvaja dalje:

»In Medičar? Teoretik pravim ti. Praktično ve o čebelarstvu ravno toliko, kot jaz, ki vem da je med sladak in dober ter da dobim po njem vselej prav gotovo hudo zgago.«

Sedaj odkrehne z žličico doberšen kos satovja ter ga pomagajoč si pri tem s kazalcem leve roke prinese na svoj krožniček. Gospod Izidor Fučec se zasmeje ter jame nekaj iz satovja izbezlega medu mazati z nožem na odrezek kruha. Smeh pa ga mine, ko ga Imenitnik jame vleči zopet na natezalnico, rekoč:

»In tak-le teoretik križ, zaslužni praktik pa – v uh me piš!«

Imenitnik ljubil je krepke izraze. Zato jih je prav rad pobiral iz narodne govorice. Čem krepkejši je bil, tem raje ga je uporabljal. Gospoda Izidorja Fučca pa je ta pripomnja vendarle zbodla. Ko da hoče odpoditi nadležnega brenclja, pravi:

»No, no: če mu ga ti, ki tudi ne veš, kako se take stvari nosijo, ne zavidaš bolj ko jaz, lahko bo. Medičar svojo slavo v miru in dobrem zdravju užival.«

»Le kar tiho bodi,« odvrne Imenitnik, ki se je vsled tovariševe hrulačije čutil neprijetno zadetega, »moje hrepenenje, ko bi ga tudi res kaj bilo, ostaja še vendar globoko izpod tvojega. Sicer pa ne vem, če inu ti je toliko odlikovanja, ko si vendar plemič!«

»Jaz plemič?« zakrohota se sedaj gospod Izidor Fučec.

»Nič se ne deri, šleva!« zakriči ljubeznjivo Imenitnik nad njim. »Saj si vendar Turopoljec. Ali ne, ti duša hrvaška?«

»No, torej« ugotovi Imenitnik. »Vsi Turopoljci ste plemiči. Že izza vlad kralja Bele III sem.«

Gospod Izidor Fučec odpre na stežaj usta. Tega še svoje žive dni čul ni. Ne v šoli v Zagrebu ne zunaj nje. Zato vpraša neverjetno:

»Čemu se šališ, pobratim?«

»E,« odvrne Imenitnik resnega obraza, »tu ni nikake šale, nego gola resnica. Zgodovinsko dejstvo. Čudim se, da tako slabo poznaš zgodovino rodnega svojega ozemlja. Da sem jaz v tvoji koži, bi jo pač bolje poznal. Da sem jaz plemič, bilo bi mi tega dovolj in prav nič bi ne hrepenel po odlikovanjih.«

Sedaj bilo je po gospodu Izidorju Fučcu. Nič ni izpregovoril več. Imenitnik mu je bil spustil muho v uho in le-ta mu je tako zelo brenčala v njem, da mu je brnelo po možganih.

---

Doma je povedal soprogi, kaj je čul. Ona je bila o zgodovini svoje domovine tudi ravno tako slabo poučena ko on. Zato mu takoj pravi:

»Beži no. Prav pošteno te je potegnil. Saj ga vendar poznaš. Še iz brloga sem. Tudi on je zahajal v družbo, katera te je končno tako neusmiljeno razžalila. Vlekla te je menda že dlje.«

»Sedaj je stvar drugačna,« odvrne jej soprog. »Občinski svetnik sem. Zato si Imenitnik ne bo upal briti norcev iz mene. Govoril je prav resno. Še skoro razžaljenega se je delal, ko sem dvomil o resničnosti njegovih besedi.«

»Lari fari, pravim ti Plemstvo! Beži no. Rajše misli na pomembnejše stvari!« izjavi odločno gospa Katica.

Njenemu soprogu pa vendar kljubu njenej odločnosti stvar ni mogla iz glave. Mislil je na-njo dan in noč. Tako celo, da mu je več zaporednih noči vzela spanje. Premetaval se je po postelji in premišljeval je, če niso bile Imenitnikove besede morebiti vendar - le resnične. Kako lepo bi bilo, ko bi svojemu detetu mogel zapustiti plemstvo. Zlasti če bo sin. In kako bi gledal von Sratschnigga, ko bi naenkrat izvedel, da je njegov prijatelj plemič. Gospod Izidor von Fučec. Kako imenitno bi se to glasilo!

Toda ne, on bi ne rabil besedice 'von'. Te onostranska državna polovica ne pozna. In njegovo plemstvo je ogrsko plemstvo. Od Bebe III. kakor bi dejal Imenitnik. Torej: gospod Izidor de Fučec ali gospod Izidor pl. Fučec. Prav često spominjal se je sedaj vsega, kar mu je bil von Sratschnigg pripovedoval o plemstvu. Zlasti takrat, ko sta bila prvokrat šla skupaj na izprehod. V ušesih mu jamejo doneti ani besedi, s katerima si je nekako povzdigoval nadenj – navadnega človeka. »Mi plemiči,« je bil dejal. »Mi plemiči!« Le čakaj, če tudi on poreče: »mi plemiči.« To bo gledal. Kakor gorustas zraste naenkrat v njegovih očeh. Zlasti če bo imel še odičene prsi, katerih von Sratschnigg odičenih nima.

Mislil je že govoriti o stvari s von Sratschniggom. On morebiti kaj ve. Če ne, bi mu utegnil svetovati, katere korake naj stori, da pride na čisto. A spomni se ženinih besedi. Kaj ko bi ga bil Imenitnik vendarle potegnil. Prevečkrat je že komu nasedel. In po odhodu iz brloga je bil prišel do spoznanja, da so ga ondi ptav za prav vedno le vlekli. Zato sklene, da proti njemu preje ne izpregovori ničesar, dokler ne bo stvari, če je resnična, gotov. Nameni si pisati občinskemu uradu v Smrdičevac in bil bi to navsezadnje tudi storil, da ni pismo, katero je prejel od dona Juana iz Petrograda, naravnalo smer njegovega mišljenja v drugo stran.

22. Severno sijanje

Nekako sredi novembra prišlo je to pismo. Don Juan mu je naznanil, da se mu je posrečilo najti dva moža, ki bosta v kratkem odlikovana. Predlog je že v kabinetni pisarni. Prvi je vseučiliščni profesor Jefrem Semenovič Sjedousov, drugi poštni uradnik Vladimir Mihajlovič Bezborodko. Prvi dobi red svete Ane, drugi red svetega Stanislava. Govoril je z obema ter se pogodil. S prvim za štirideset, z drugim za petindvajset tisoč rubljev. Res da nekaj dražje kot je upal. Rad bi ju bil dobil ceneje, pa ni šlo. Trda sta bila, češ da dobita več, čim se odlikovanje razglasi. Da jima vzame možnost skesati se, dal je vsakemu za datje: Sjedousovu šest, Bezborodku štiri tisoč rubljev. »Žal mi je pa« se je v pismu glasilo dalje, »dragi gospod Izidor Fučec! da vam moram javiti drugo vest, ki vam bo morebiti neprijetna. Prav za prav: bi vam utegnila neprijetna biti. V zadrego vas gotovo ne spravi. Za deset tisoč rubljev gre. Za vas, ljubeznjivi moj prijatelj, je to malenkost; stvar glede katere še z obrvmi ne trenete. V carjevi kabinetni pisarni našel sem trje ljudi. Ko sem mislil kancelar reda svetega Stanislava zahteva pet tisoč, oni reda svete Ane pet tisoč rubljev za dovoljenje, da se redova prepišeta na vas. Plačal sem jih, ker nisem hotel, da bi zaradi te malenkosti vsa stvar padla v vodo. Nakažite mi jih prosim Vas na prinesca pri Russkom dlja vnešnej targovli bankje; nakaznico pa mi pošljite valornem pismu pod naslovom: baron Jules de Champoing na upravo Sjevernoj gostinnici. Ker zaradi svojega dipomatskega poslanstva ne maram, da bi jaz sam pred uradi bil zapleten v to zadevo, naprosil sem namreč tega svojega dobrega prijatelja, da posreduje pri kancelarjih obeh redov.

Gospoda Izidorja Fučca je ta vest sicer neprijetno zadela. Deset tisoč rubljev je petindvajset tisoč kron. In te tudi zanj niso bile mačje solze, da se njih izdatek ob njegovem premoženju ne bi poznal prehudo. Ona čut varčnosti, katero je o malih stvareh tako dobro poznal, da se mu je vsled nje množil imetek, oglasi se v njem. A le za trenotek. Zaduši jo gotovost, da sta odlikovanji že na poti. »Naposled«, misli si, »kdor je rekel a, mora reči tudi b.« Takoj se poda v banko. Še tistega dne je bila odposlana baronu Champoigu nakaznica ter obveščen o tem. Russkij dla vnešnej torgovli bank v Petrogradu.

Štirinajst dni na to pride od dona Juana poročilo, da je stvar sedaj v redu. Oba kancelarja ne ugovarjata več. Upeljano je torej vse. Samo na rešitev prenosa prenosa treba bo še čakati nekaj mesecev. Prošnji obeh odlikovancev morate pred carja. Samo zato, da dá svojo signaturo. Ker je v taki ogromni državi cele kupe spisov, ki se predkladajo carju, naravno je, da se to vrti lepo zaporedoma in polagoma zato, da pisanje signatur carja preveč neutrudi. Pismu don Juanovemu je bil priložen naslovni list. 'Praviteljstvennega Vjestnika', v katerem je bilo na enem kraji dvoje, na enem pa troje vrstic rdeče podčrtanih. Da se prepriča, das ta dotičnika res že odlikovana. Sedaj imata podpisati prošnji na carja za prenos.

»Toda uprla sta se,« stalo je v pismu doslovno. »Pravita, da nimata nikakega poroštva, da prejmeta še ostanek dogovorjene kupnine. Ko bode prepis izvršen pa da bi ne imela nikake pravice več do svojih redov. Vi boste torej, ljubi gospod Izidor Fučec! tako ljubeznjivi, da nakažete še ostanek kupnin, in sicer za Sjedočisova štiritrideset, za Bezborodka edenindvajset tisoč rubljev. Pošljite à vista nakaznico za 'Sanktpeterburgskij očetnij istudnij bank' zopet na barona Champoinga, kateri me zaradi moje prevelike zaposlenosti zastopa sedaj tudi pri obeh odlikovancih. Če bi mi, ljubeznjivi prijatelj! Imeli kaj sporočiti, pišite mi v zaprtem pismu z mojim naslovom, katero vtaknite v zavitek pisma za barona Champoinga.«

Prečitavši pismo, vzame gospod Izidor Fučec časniški list v roke ter se vanj zagleda. Prava španjska vas mu je bil. Cirilice namreč ni znal čitati. Tiste čase, ko je hodil v šolo, niso je poučevali. Kasneje upeljali so jo v ljudske šole. Ko je on bil že v latinskih. Katica jo zna čitati. Ali bi jej list pokzal? Za ves svet ne. Izdal bi se. Moral bi jej vse povedati. Izvedela bi, kako zapravlja premoženje. Premoženje, katero je tudi njeno. In pa sedaj. Ko je v takšnih okoliščinah. Saj zapravlja tudi premoženje dece. Da. Nima je sicer še, a ve, da jo bo imel. Kaj naj torej stori? Donu Juanu Joséfu Pedru Pablu Gomezu Sluarezu de Cechamaica zaupa sicer popolnoma. Velik gospod je, neizmerno bogat in poštenjak. Saj mu je povrnil, kar je bil plačal zanj v kopališču, ne da je trenil z očesom in iz nabito polne denarnice. A če mu je poslal prvih dvoje strani uradnega lista, storil je to gotovo z namenom, da se o njegovem poštenju prepriča na lastne oči. Dolžnost mu je torej, da to stori.

Navsezadnje se pa k tej dolžnosti pridruži še radovednost. Le-ta je v mnogih slučajih močnejša od dolžnosti. Dolžnost odrineš včasih. Tolažiš se s tem, da jo izpolniš kasneje, da imaš še čas za to. Radovednost pa hoče nasičena biti. Takoj ali vsaj kar najhitreje. Drugače ti kljuje po možganih neprestan ter te preganja pri vsem tvojem dejanju in nehanju. _ Tako je bilo tudi z gospodom Izidorjem Fučcem. Radovednost ga aje spremljala v kavarno, sedala je z njim vred. Kazala mu iz vsacega časnika, ki ga je v roko vzel, zagonetni svoj obraz. Postal je raztresen. Še čitati ni mogel. Kakor severno sijanje mu je vedno migljalo pred očmi rdeče podčrtanih petero vrstic iz 'Praviteljstvennogo Vjestnika'. Ko pride von Sratschnigg, ne more niti prav govoriti z njim. Bil je čemeren, nataknjen, razmišljen. Von Sratschnigg premišljeval je sam pri sebi, kaj to pomeni. Gospod Izidor Fučec je pa uvaževal, ali naj bi stvar, katera mu leži na srcu kakor môra, razodel svojemu prijatelju, ali naj bi mu pokazal list časnika, ki je vzbudil v njem tako radovednost. Posegal je sedaj in sedaj po svoji veliki denarnici, v katero je bil vtaknil vanjo toliko vredni list. Nameraval ga je vzeti ven in pokazati vom Sratschniggu. A kolikorkrati je posegel, tolikokrati je umaknil roko. Saj bi mu bil moral povedati, od kod ga ima. Ko bi mu ne govoril resnice, pa tudi ni nemogoče, da bi za redove in odlikovanja tako vneti prijatelj stvari ne uganil. Premagal se je torej in prišel je domov brez rešitve uganjke.

---

Pri obedu je vsake jedi le pokusil. Nič mu ni dišalo. Gospa Katica, ki je dobro poznala njegovo občudovanja vredno slast, se temu začudi ter ga vpraša, kaj pomeni, da nič ne je. Zlaže se jej, da se je sestal z županom iz Velike Mlake ter da mu le-ta ni dal preje miru, dokler ni šel z njim 'K Tratniku' na zajtrk. Izgovor se je posrečil. Dokaz temu, ker se soproga začne nad njim hudovati, za kaj ni poslal domov naznanil, da bi bila dala pripraviti manj obeda.

Po obedu tokrat gospod Izidor Fučec ni mogel zaspati. Premišljevanje, kako bi prišel do razrešitve svoje vražje uganjke podilo je spanec od njega. Kar se mu konečno zasveti, da plane mahoma s širokega divana po konci. Napoti se takoj proti gimnaziji, na kateri je poučeval profesor Veselko. Bližala se je četrta. Pričakoval je, da je drugo popoldansko uro imel pouk in da ga sreča, ko pojde domov. Ni se varal. Od daleč ga že, ko se ob štirih vsuje tolpa dijakov iz velikih vrat, vidi prihajati med njimi od gimnazije sem. Stopi mu nekaj korakov nasproti.

»Servus, amice!« ko se sestaneta, ogovori ga.

»No,« pravi veselo ogovorjenec, »kaj pa ti tukaj ob poslopji, iz katerega vidiš, da ravnokar Muze z metljami pode nadležnike, ki so piti hoteli na njihovih nedrijih?«

»Ravno prav,« odvrne gospod Izidor Fučec, »ker tamkaj nisi dobil pijače, pojdi da greva nak ozarec cvička!«

»Izvrstno,« pravi profesor. »Ti jo še zadeneš. Na kozarec cvička. Dobro, a samo s pogojem, da se bo kozarec napolnjeval iz litra, kajti cviček je bil je in ostane najboljše mleko modrosti.«

V gostilnici vzame gospod Izidor Fučec časniški list ter ga pomoli profesorju.

»Ti znaš to-le gotovo čitati,« pravi mu.

Profesor pogleda.

»Kos ruskega 'Praviteljstvennago Vjestnika' z dne štirinajstega novembra?« zamrmra; potem ga vpraša:

»Kje pa si to-le dobil?«

»Kje da sem to dobil? Našel sem na Miklošičevi cesti nedaleč od hotela 'Union'. Na hodniku je ležalo. Podčrtane vrstice padle so mi v oči. Pobral sem in sedaj me radovednost muči, kaj je ondi zapisano. Nisem vedel ali je grško, ali rusko ali srbsko; zadel pa sem, da je rusko. Ti mi to potrjuješ. Sedaj sem radoveden še bolje.«

»Jego Veličestvo Gospodar Imperator,« čita profesor Veselko, »blago izvoljeli požalovatj: – – – – professora sanktpeterburgskago universiteta Jefrema Semenoviča Sjedousova ordenom svjatoj Anni – – – pristava glavnou pravljajuščago sanktpeterburgskoj telegrafnoj kontoroj Vladimira Mihajloviča Bezborodka ordenom svjatago Stanislava.«

»Aha!« pravi gospod Izidor Fučec, delajoč se, ko da ga stvar ne zanima. Mislil sem. Bog ve kaj je?«

»Ti, ta-le list boš pa meni prepustil,« pravi sedaj profesor Veselko. »Shranim ga. 'Praviteljstvennago Vjestnika' še nisem imel v rokah.«

»Tega pa,« pravi hlastno gospod Izidor Fučec in seže po listu. »Tudi mene zanima, kakšen je uradni list ruske vlade. Saj imam uradni list avstrijske vlade vsak dan v rokah.«

Profesor Veselko mu izroči list ter pripomni malomarno:

»Shrani ga torej ti in naslajaj se ob pogledu nanj. Oni, ki ga je izgubil ali proč vrgel, težko da bi imel še poželenje po njem. Moral je biti kak Rus. Morebiti profesor Sjedousov sam. Ruski profesor često potujejo. Vlada jim za njihova naučna potovanja daje celo izdatne podpore. Vsekakor pregledam v 'Laibacherci' izkaze o došlih tujcij. Uganil bi namreč rad, zakaj je podčrtanih ravno teh pet vrstic ko je vendar toliko odlikovanih. Morebiti zaradi tako različnih imen. Sjedousov in Bezborodko!«

Gospod Izidor Fučec bi se bil najraje na ves glas zasmejal. Profesor Veselko, katerega šalam je nasedlo že toliko ljudi, nasedel je sedaj njemu. Seveda je moral svojo veselost potlačiti, kar je storil s tem, da je hitro pograbil kozarec, trčil s profesorjem in prav polagoma pil.

Naslednjega dne je nakazal baronu Champoingu pri sanktpeterburgskom seltnom i ssuonom bankje petinpetdeset tisoč rubljev. V banki, po kateri se je to nakazilo izvršilo, odpirali so pač oči, a nikdo se ga ni upal vprašati, kakšnej zveze ima gospod Izidor Fučec. Kar s tremi velikimi petrograjskimi bankami.

---

Nekaj pred tem izšel je bil v nekih slovenskih listih sklic, s katerimi so se vabili verniki na skupno potovanje v Rim. Določeno je to potovanje bilo za po veliki noči. Čitajoč ta oklic spomni se gospod Izidor Fučec besedi don Juanovih o papeškem redu svetega Silvestra. Napiše mu torej kratko pisemce, v katerem ga o tem nameravanem skupnem potovanju obvesti ter vpraša, bi-li sedaj ne bila prilika upeljati korake za dosego reda svetega Silvestra in kako naj bi se te stvari lotil. To pisemce dene po dobljenem poučilu v zavitek z naslovom don Juanovim, zalepi za zavitek ter ga priloži nakaznici v valovno pismo za barona de Champoinga.

Že čez dober teden prejme odgovor. Don Juan svetuje mu, naj priglasi za ono skupno potovanje. Svetuje mu tudi pri katerem cerkvenem dostojanstveniku. Stvari ga pa ob enem, naj dvajset tisoč kron, v katerih sta svoje dni govorila, ne izroči le-temu, temveč vzame ob potovanju s sabo v ta namen, da jih izroči naravnost v roke njegovega svaka, papeškega državnega tajnika. Za svetega očeta seveda. On da že obvesti svojega svaka; samo dan odhoda iz Ljubljane naj mu svoječasno naznani. Za trdno upa, da mu bo mogel izposlovati red; obljubiti pa mu tega, dokler nima v rokah svakovega potrdila, seveda ne more. Če ne bo šlo, prihrani si svojih dvajset tisoč kron, kajti za Petrov novčič je dovolj, ako odrine kak stotak. _ Gospod Izidor Fučec bil je tega pisma zlasti zato posebno vesel, ker mu je dokazovalo, kakšen poštenjak je don Juan.

Sicer je zima potekala zanj prav enolično. Le v finančnem odseku občinskega sveta in v občinskem svetu samem bilo je zaradi bližajočega se novega leta več sej, katere je prav pogumno presedel. Božične praznike praznoval je sam s soprogo, takrat iz znanega nam vzroka z veselejšimi čutili, ki so se kazali v nežnosti do nje, nositeljice bodoče njegove sreče. Na sveti večer povabila sta bila von Sratschnigga, da nista bila ob božičnem drevescu prav sama. V blaženstvu svojem si gospod Izidor Fučec ni mogel kaj, da ne bi bil prijatelju zaupal, da bo prihodnje leto že drobno bitje raztegovalo svoje nežne ročice po lučicah na drevescu. Gospa Katica – blažena tudi ona – skrila je ob teh besedah svoj obraz ne nedrijih soprogovih von Sratschnigg pa je to priliko porabil, da je ob vzkliku: »Slava Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji, ki so blage volje!« nasvetoval, naj trčijo s penečim, ki se je iskrilo v tulipanskih kozarcih ter jih do zadnje kapljice izpraznijo. Samega veselja zaradi tega, kar je bil čul, prišel je še večkrat na to misel; zato pa je o polnoči odhajal ves vesel, a prav negotovih korakov domov.

23. Poslanstvo Reze Petje. – Pismo in načrti Katre Zdravje.

Predpust potekal je o gospodu Izidorju Fučcu brez posebnih dogodkov. Plesov in podobnih predpustnih zabav se ni udeleževal. Živel je torej svoje navadno, nam že dobro znano življenje. Pod konec predpusta pa sreča nekega dne zjutraj, ko je odhajal v kavarno, na stopnjicah svoje hiše v velik volnen robec zavito kmetiško žensko.

»Ravno k njim sem namenjena,« ogovori ga ženska, ki ga je spoznala po njegovi popisani jej obilnosti, ter nadaljuje: »Dobro jutro jim Bog daj! Reza Petje sem iz Velike Mlake in od Katre Zdravje prihajam.«

Ko da ga je zadel mrtvoud nasloni se gospod Izidor Fučec ob stopnjiščni zid. Sapa mu zastane. Svoje oči izbuli na žensko, ki ga je ogovorila. Reza Petje! Spomni se, da je na drugi hiši ob cesti s kolodvora v Veliki Mlaki videl na leseni tabli z okornimi črkami napisano njeno ime s pristavkom 'izprašana babica'. Katra Zdravje je torej klepetala kljubu dogovoru da mora molčati. Grozno! Stvar bo šla ko preskakajoči ogenj dalje. Oh, kaj mu neki zapoje Reza Petje? Kar strah ga je njenega petja. Kaj ko bi gospa Katica s to žensko prišla v pogovor! Vsak trenotek pride po stopnjicah, da se poda na trg. Spomnivši se te nevarnosti, šeptne Rezi Petje: »Le z mano pojdite ter jo potegne za robec po stopnjicah navzdol. Ko prideta pred vežna vrata, krene z njo plazeč se ob zidu levo. Sicer je stopal v karavano vedno ob desni. A tje se vidi skozi okno iz stanovanja. Tudi Katica se gotovo ozre za njim. Če pride takoj za njim na ulico. Sicer je ležala gosta megla; a njegovo postavo je tudi v njej lahko razločiti. Isto tako postavo ženske ob njegovi strani. Bog torej varuj, da bi ju videla. Molče korakata on in Reza Petje do kongresnega trga.

Ko prideta tje, pelje jo gospod Izidor Fučec na sredo kaj, trga. Ondi ležal je sneg še na celem. Ljudje vsled tega niso hodili čez trg, temveč se je promet vršil le ob njega straneh. Pridši sredi trga obstane gospod Izidor Fučec na zamrzlem snegu ter jo vpraša:

»Kaj pa prav za prav želite?«

»Babica sem, gospod,« odvrne mu Reza. »Zgodilo se je. Pred tednom ...«

»Kaj!« razburi se gospod Izidor Fučec, ter nadaljuje s pritajenim glasom, da bi ga ne čuli drugi ljudje: »To je sleparija.«

»O, prav nič je ni,« odvrne mu Reza Petje. »Jaz to vem. Prezgodaj, da. To se često dogaja. Katra je reva. In obilno mora delati. Prevzdignila se je. To je stvar pospešilo.«

»Ali je to mogoče?« vpraša gospod Izidor Fučec.

»O, mogoče, mogoče. In še kako mogoče. Jaz to vem. Več tacih slučajev sem že imela. Sicer pa,« pripomni Reza, »je glavna stvar, da je dete zdravo. In zdravo je, krepko. O, ko bi ga videli! Prav veseli so lahko. Sinčka imajo ...«

Gospod Izidor Fučec bil bi babnico najraje treščil za uho. A zave se pravočasno ter jame počasi stopati po trgu. Reza stopa ob njem ter pripoveduje dalje:

»Za Faleksa so ga krstili ...«

»Za Feliksa,« popravi on.

»Saj pravim, da za Faleksa,« zavrne ga Reza Petje. »Gospod so dejali, da je v pratiki ravno ta dan svetemu Faleksu zapisan. Katra bi bila sicer rada, naj bo Janez, Jože, Francelj ali Tone, toda gospod so dejali, da so taka imena samo za zakonske otroke. Nezakonski,« so dejali, »morajo se že po imenih razločevati od zakonskih. No seveda: kaj pa more dete za to! Oni, katere vendar ne morejo vzeti, ker so oženjeni.«

Gospod Izidor Fučec jo jezno pogleda. On da bi vzel Katro! O, grozna usoda, ki ga spravlja v take kombinacije! Četudi v najzabitejših možganih na svetu!

»Molčite!« veli jej, »ne govorite vendar takih bedarij!«

»O, saj ni tako napačna ne!« odvrne ženska. »Oni že vedo.«

»Molčite,« pravim vam!« zadere se sedaj nadnjo, »in povejte raje, po kaj ste prišli?«

»I no,« povzame sedaj Reza Petje, »denarja je potrebna Katra, denarja. Res, da so jej oni dan v jeseni, ko so se peljali z vlakom skozi Veliko Mlako, stisnili na koodvoru nekaj stotakov v roke; a tega je premalo ...«

»Kako? Premalo?« se razhudi gospod Izidor Fučec; potem pa, umirivši se, vpraša: »Kaj pa ta babnica vendar misli?«

»Tako naj pa nikari ne govori!« zavrne ga ženska. »Nič babnica! Babnica pa ne! Katra je in za Zdravje se piše. Če jim ni bila babnica ...«

»Nehajte že vendar!« jo zavrne zopet gospod Izidor Fučec, ki je bil med tem odpel gorenji del svoje zimske suknje, potegnil iz žepa spodnje suknje denarnico ter vzel neopaženo iz njega stotak. »Nate, to-le je za vaš trud.«

Ko ženska vidi stotak, razjasni se jej obraz in mine jo vsa volja nadlegovati darovalca še dalje. Katra Zdravje jej je sicer naročila, naj svoje poslanstvo opravi popolnoma, naj bogatemu gopodu naznani vse njene zahteve. Njej samej so se pa te zahteve zdele tako pretirane in smešne, da je bila prav vesela, da jo je gospod s svojim obilnim darom odvezal dolžnosti, ki jej jo je naložila Katra Zdravje. Ona torej spravi stotak ko ga zvije skupaj v malo denarnico ter pravi:

»Stotavžentkrat jim Bog lonaj, gospod! Že vidim, da bodo dobro skrbeli za svojega sinčka. Katra naj bo vesela, da so se tako izpozabili. Nič jim ne bom povedala, kaj mi je naročila. Pa naj jim piše, kadar bo mogla. Pa z Bogom, no! In nič naj nikar ne zamerijo.«

Reza Petje je torej odpela. Zanj grozno pesem. Ves osupel pogleduje za njo, ko odhaja v smeri dolenjskega kolodvora. Na to odkoraka sam proti kavarni. Ondi se, ko sede za mizo, zamisli.

Izpolnilo se je torej. O, da bi se ne bilo! V spomin mu pridejo sladki trenotki božičnega večera, ono plemenito hrepenenje. V spomin mu pride oni klic »Tata!« ki ga je na poti proti uljnjaku tako ganil in nežno razdražil. Že je na svetu bitje, ki ga ima pravico klicati s tem imenom. A kako nerodno se mu to sedaj zdi, kako neskladno, kako odurno; kakšno onečaščevanje one nežnosti, ki naj jo ta besedica vsebuje!

Iz sanjarjenja zbudi ga šele vstopivši von Sratschnigg. S silo se gospod Izidor Fučec otrese svojih mračnih misli ter razprede z njim pogovor o vsakdanjih stvareh. A vse zastonj. Kakor hitro je bil ta dan in naslednje dneve sam, vračale so se mu te misli zopet in polotevala se ga je togota. Togota zaradi Katrinega izdajstva in njene nenasitnosti je bilo vendar dogovorjeno, da mora ime očetovo tajno ostati. Pa je je izdala. Še v Veliko Mlako ne bo mogel več. Če ve njegovo tajnost Reza Petje, ve jo gotovo že vse mestece. Bog ve, kakšne šale že zbijajo o njem, da se je – kako je žerekla Reza Petje? – aha, da se je tako izpozabil. In s tako babo, ki bi je še vrag ob najtemnejšej polnoči ne pogledal. Tudi v Ljubljano se stvar zanese. Še soproga izvé to. _ Potem pa njena nenasitnost! Dogovorjeno je vendar bilo, koliko jej plača. Dal jej je še dva stotaka več. Na račun izdatkov za dete, kadar je dá kam v odgojo. Pa je že kaj čez teden ko je dete dobila, poslala zopet po denarja!

---

Kako se še le začudi, ko prejme teden dni kasneje iz Velike Mlake priporočeno to-le pisemce:

»Ljubček mojga serca jim naznanim de se fant prav fejst razvija toku de ga je vesajle o. Ko bi ga oni videli, če čjo nej ga no pridejo pogledat pa tista ženska, ki je, bla pri njih Reza Petje mi ni znala nič povejdat, koku kej mislijo. Za fanta morajo skrbet to, vedo rečem pa tud, de izpod štirideset tavžent kron ne pojde jest sem dobro premislila, tulk Poger vam pa, nič več in nič manj zakaj oni so silno bogati, da sami ne vedo kam z denarjem, no. Zdaj vedo in to šumo. Naj mi kar prec plačajo. Če, ne jih bom pa tožila jih. Pozdravljam jim še zmir iz vsiga serca vdana. jest

Katra Zdravje« Pošta je prihajala vedno ob uri, ko je bila gospa Katica na trgu. Ko bi bila doma, bila bi prav gotovo svoj nos v Katrino pismo. Da se ta nesreča ne zgodi, ko bi se soproga, hipoma vrnila domov, vtakne gospod Izidor Fučec pismo hitro v žep ter nad Karino brezobraznostjo skrajno raztogoten, odide v kavarno. Ondi ga mahoma zapusti vsa togota. Na nje mesto stopi veselost. Skoro na glas bi se bil smejal smešni in bedasti zahtevi menda blazne ženske. Pač se spomni, da je bil bedak, ko je ni takoj tistikrat, ko je prišla k njemu v Ljubljano, vrgel po stopnjicah. Zato se mu ob tem spominu za trenotek zatemni obraz. A zopet se ga kmalu poloti veselost. Vsa stvar se mu jame zdeti burkasta. Poiskavši v kavarni oni prostor, ki je bil prirejen za splakovanje z vodo, razlaga Katrino pismo na drobne kosce, vrže ga v školjko in šeptne smeje: »To je odgovor.«  Da bo Katra Zdravje uresničila svojo grožnjo, ne bilo bi mu v sanjah padlo v glavo. (161 strani)

XIII Kako je gospod Izidor Fučec proučeval imenitnost redov in kako je doživel zopet dvoje iznenadenj. Nova razburjenja in nove nade.

Ko je bila meseca avgusta prišla Katra Zdravje iz Ljubljane domov, bila je sama s seboj zadovoljna. Še bolje zadovoljna je bila s svojim uspehom. Še v sanjah bi si misliti ne bila mogla, da se jej zvijača tako lahko posreči.

Ta zadovoljnost trajala je pa le nekaj časa. Potem stopi na njeno mesto kesanje, bridko kesanje. Da se je zadovoljila s tako odškodnino in z dogovorjenim prispevkom za dete. Človek je že tak. Čim več doseže, tem več bi rad. Podoben je hribolazcem. Namenil si je bil splezati na visoko goro. Ko je ondi ter upehan sede, da se spočije ter se naužije krepkega zraka in lepega razgleda, vidi še višji vrhunec. Takoj se mu zahoče nanj in ves upehan se poda vnovič na težavno pot. Katra Zdravje je bila kakor drugi ljudje. Njen uspeh jo je le tako dolgo veselil, dokler se ni dobro zavedala, da bi bil mogel biti še večji. Kakor hribolazca veseli razgled z gore dokler se ne zave, da utegne s sosednje biti obsežnejši. Jela je misliti s kakšno lahkoto je šel gospodu Izidorju Fučcu stotak iz rok. Ko bi bila zahtevala, dal bi jej bil tudi več.

V jeseni peljal se je gospod Izidor Fučec skozi Veliko Mlako. To priliko je porabil, da je stisnil Katri pet stotakov v roko. Videl jo je na ženski strani pred ano kolodvorsko napravo, katero je Matevž Medičar bil ministru tako imenitno označil. Vlak je stal pet minut. Brž mu šine v glavo, kako pripravna prilika je to. Pošiljati jej denarja ni mogel. Povpraševali bi na velikomlaški pošti, za kaj jej ga pošilja. Izvedelo bi se in ljudje bi se zgledovali. Obiskati je tudi ni mogel. V Ljubljano vabiti je ni hotel! Skoči – toda ne! Zleze torej iz vlaka ter se poda hitro tjekaj. Katra, vsa osupla, za njim, da mu odpre. On pa jej šeptne: »Na te! Tri sto za vas, dve sto na račun za rejo otrokovo.« Na to se poda nazaj v vlak ter se, ne da se ozre več skozi okno, odpelje dalje. »V lovski obleki je bil. Peljal se je torej gotovo na Dolenjsko na kak lov,« si misli Katra. Pazila je tri dni na vse vlake, ki so vozili v Ljubljano. Zastonj. V nobenem ga ni opazila. Prišla je zato do zaključka, da se pred njo skriva.

Onih pet sto kron pa jej je zmedlo glavo. Tri sto kron zá-njo! Sveta pomagalka! Kakšna terna! Od železnice je imela po šest kron na mesec. Nekaj je dobila napitnin. A malo. Drugače si je poleg hrane še kaj malega zaslužila s postrežbami po hišah. Bila je torej navajena skromnosti. Stotaka ni še imela v rokah. Sedaj jih je imela naenkrat pet. Kaj čuda, da jo je, ko jih je doma v podstrešni svoji luknji preštevala, jel mamiti pohlep. O, kako lepo bi bilo, ko bi jih bilo več. Ko bi jih bilo toliko, da bi jej ne bilo potreba garati, kakor je doslej; da bi jih naložila v krajno posojilnico ali pa razdala kmetom na posodo in bi živela samo od obresti! Mirno in brez skrbi. Tako mirno, kakor bo v kratkem morala; tako brez skrbi, kakor Mlakarica, ki vsako leto vleče od svoje dedščine in prihrankov po dvatisoč kron obresti. Dva tisoč kron! Še porabiti bi jih mogoče ne bilo. Glavnica bi se zato množila in njeno dete bi kedaj imelo po njej lepo dediščino. –

Pa še nekaj druzega jej je včasih padlo v glavo, da jej je razpalilo kri. Ko bi imela toliko ko Mlakarica, bi se lahko omožila. Saj vemo, kakšni so moški. Na denar ga ujameš, kakor muho na lep. Mlakarica je vendar že dvajset let starejša od nje, pa vendar ima vedno snubce. Še mlade in postavne.

Ob takih premišljevanjih jela jej je počasi dozorevati nekak misel. Gospod Izidor Fučec je silno bogat. Govore da najbogatejši v Ljubljani. Medičar jej je pravil, da je milijonar. Kaj to je, ne ve natančno; le toliko se jej zdi, da mora imeti vsaj milijon kron denarja in da je to prav veliko. Kaj ko bi dosegla, da jej mesto prispevkov za dete izplača naj enkrat večjo svoto. Morebiti se vda, kakor se je čisto po nedolžnem udal za očetovstvo. Iz strahu do žene, katera še o tem vedeti ne potrebuje. In da se je zelo boji, je dobro opazila. Ta način poravnave bil bi ugoden tudi še v drugem obziru. Kaj če dete umrje? Potem je dogovorjenih prispevkov konec. Ako dobi glavnico, jej ostane. Čedalje jasnejša jej postaja ta misel. Le o tem, koliko od gospoda Izidorja Fučca zahtevati ni si bila še na jasnem.

O božiči ženskam. Ki so drgnile tla v šoli ter umivale okna. Ona je brisala, ker že za kaj druzega ni bila sposobna, prah. Sama je bila v nekem razredu, ko vstopi nadučitelj, da se prepriča, je-li snažilno delo izvršeno, kakor treba.

»Slišijo, gospod!« ogovori ga Katra, »koliko pa je milijon?«

»Katra!«  jo posvari nadučitelj, »kolikokrat sem vam že dejal, da je onikanje bedasto, grdo, nespodobno, da ponižuje onega, katerega hočete s tem pčastiti. Pameten človek bo ljudi, ki so več ko on, vedno le vikal.« 

»No,« pravi Katra nerodno, »pa mi oni povejte, koliko je malijon?«

»Kaj te neki to zanima?« vpraša jo nadučitelj.

»Nič; kar tako mi je padlo v glavo,« odgovori malomarno Katra.

»Milijon – ne malijon –,« uči jo nadučitelj, »je jako veliko. Milijon se piše s šestimi ničlami; toda to je za-te preučeno. Kako naj ti le razložim? – – Milijon je: desetkrat stotisoč, dvajsetkrat petdesettisoč, pet in dvajsetkrat štiridesettisoč, stokrat desettisoč ...«

»Aha!« poseže Katra vmes, »ko bi sto ljudi imelo po deset tisoč, imeli bi vsi skupaj malijon.!

»Da, tako je,« pravi nadučitelj, ter dostavi: »Bojim se pa, da tebe, Katra, ne bo nikdar med onimi sto.«

S smehom odide iz razreda ter se poda pogledat še vostale.

Katra je oni dan in vse naslednje dneve premišljevala o milijonu. Deset tisoč je že takšna svota, da bi ona mogla do svoje smrti živeti od nje. In Izidor Fučec ima stokrat toliko. Ko bi njej plačal desettisoč, ostalo bi mu še devetindevetdesetkrat toliko. Da si to stvar natančno predoči, našteje novega leta dan sto fižolov na mizo. Od le-teh vzame enega ter ga položi za dve pedi od kupca. Oh! Kako velik je bil kupec še vedno. Odvzame mu še en fižol; kupcu se še prav nič ne pozna; potem tretji: kupec je še ravno tak. Nekako samogibno potegne s kazalcem desne roke še en fižol od kupca ter ga pridodene prvim trem tako da postavi one tri skupaj in dene le-ta na vrh. Zdi se jej, da ima sedaj dva kupca. A eden je velik, drug neznaten, komaj viden. »In vendar pomeni le-ta mali,« misli polglasno Katra, »štirikrat deset tisoč, torej štirideset tisoč. – Da, tako naj bo, pravi po kratkem molku, »štiridesettisoč in nič manje. Jaz in moje dete morava mu biti vredna vsak za dva. Saj mu tako ostane še za šestindevetdeset ljudi po deset tisoč kron.«

Na treh kraljev dan obiskala je Rezo Petje. Le-ta je bila itak že z veščaškim očesom spoznala, da se Katrin čas približuje. Zato jo je sprejela z vso ono prijaznostjo, katere je bila zmožna. Rezino obnašanje bilo je do blagoslovljenih žensk v obče vse drugačno, ko do ostalih. Za dekleta se na primer še menila ni. Če jo je katera pozdravila, zamrmrala si je nekaj v nedrije, ko da je hotela reči, pusti me pri miru, muha nadležna. Kakor hitro pa je pri kakem dekliču opazila, da se je oblika njenega života jela izpreminjati. Izpremenilo se je njeno obnašanje. Postala je prijazna z njo in ustavila jo je, če ste se srečali, da se znjo o čisto brezpomembnih stvareh pogovori. Tudi s Katro se je često pogovarjala na ta način; nikdar pa se le od daleč ni dotaknila posebnega njenega stanja. Katra sama molčala je tudi, saj si je, dokler je bilo prikrivanje mogoče, skrbno prenarejala obleko. Pri moških in neizkušenih dekletih je to zaleglo; izkušene oči žen pa so bile že davno uganile, kaj in kako. Začudenje bilo je med njimi splošno. Splošna tudi radovednost, kdo se je na te limanice ujel.

Seveda je ta radovednost mučila tudi Rezo Petje. Vendar si, ko je vstopila k njej Katra Zdravje, ni mogla misliti, da bo ta radovednost nasičena. Dejala si je takoj prvi mah, da jo prihaja bržkone prosit nje izkušene pomoči. Kar se tega tiče uganila je, oči in usta pa je odpirala, ko jej Katra jame pripovedovati, kdo je bil. Ne more si kaj, da jej ne bi čestitala, češ ti si terno zadela. Sama pri sebi si je pač mislila, da morajo škrijci biti prave prismode ali pa, da je bogati dedec – če ne že popolnoma slep vsaj – silno brljav. Katro je Rezino čestitanje le še bolje potrdilo v njenem načrtu. Zato jo poprosi, da bi takoj po velikem dnevu šla k gospodu Izidorju Fučcu vLjubljano s poročilom in z njenimi zahtevami, češ da to ne bo zastonj. Reza Petje je to zatrdilo prav dobro razumela, saj jej je znana bila narodna poslovica: kjer se osel valje, tam dlako pušča. Prav rada torej obljubi, da izpolni Katrino željo. Videli smo, kako je to storila.

---

Ko se je Reza Petje vračala iz Ljubljane domov, jela je premišljevati, kako je izpolnila Katrino naročilo. Reči si jemorala, da ga sploh izpolnila ni. Storila je, kakor človek, kise z vso šalo zaleti, da skoči čez živo strugo, ki pa na bregu mahoma ostane strahu, da ne telebne v vodo. In sram je postane, da jo je tako oslepil in omamil oni stotak. A kaj naj reče Katri? Izbrala si je njo za posredovalko čisto gotovo zato, ker je vedela, da ima nabrušen jezik in da jej tudi poguma ne manjka. Resnice jej torej povedati ne more.

Tako premišljujoča, zamoti se nekoliko v položaj gospoda Izidorja Fučca. Kaj bi v takem slučaju storila ona? Takoj jej to postane jasno. Brcnila bi predrzneža, ki bi jej s tako zahtevo prišel. In bi ga! Saj se jej je na prvi hip zdela blazno pretirana. Ali bi gospod Izidor Fučec ne bil storil isto? Okoliščina, da je s Katro Zdravje sploh prišel v dotik, jemlje mu vnjenih očeh pač vso moško veljavo. A ker jo je bila Katra poučila, kako se je to zgodilo, najde vendar nekaj opravičbe zanj. A šlo je kar za štirideset tisoč. Nemogoče se jej zdi, da bi v plačilo privolil. Saj mu vendar ne nosi vrag denarja skupaj. _

To in takošno premišljevanje spelje jo na pot laži. Prišedša zopet domov, pove Katri Zdravje, da je kaj slabo opravila. Da je besnel in rohnel nad njo ter, preklinjajoč Katro, obkladal njo s hudičevo babnico, ki je ob pamet prišla. Toliko, da je ni oklofutal. Že je vzdigoval rejeno svojo roko, že privzdigoval od tal svojo desno nogo. Ona da je v izogib hujšega rajše odšla. Pač pa mu je, tako zagotovi konečno Katri, odhajajoča še izza duri zaklicala: »O, naj le čakajo, še hudič jih bo trgal!« Da: tako je dejala. Brez bojazni. Zato, da ga bo pekla vest.

---

Katra Zdravje tega poročila ni bila nič kaj vesela. Njen sklep je bil pa hitro storjen. Tako se je uživela v svoje domišljije, da jej prav za prav novega sklepa še treba ni bilo. Samo po sebi se jej je namreč zdelo umevno, da ga bo tožila. O, tožba ga že omehča. Prepričana je bila, dase uda, kakor hitro jo dobi v roke. In spomni se, da je čula hvaliti doktorja Pičiga. Pravili so jej, da je tak jezični dohtar, da vsako pravdo dobi. Nekoč je poslušala na kolodvoru pogovor dveh kmetov o njem. Prvi je dejal, da je dokler je doktor Pičiga tako učen, da zna sodnike celo prepričati, dadan ni bel, temveč črn, ko noč. To menda ne bo res. K večjemu bi to bilo mogoče pri kakem čisto slepem sodniku. A če ni res, dokazujejo take besede, da je dober pravdar. Sicer jej je pa že njegovo ime bilo silno všeč. Doktor Pičiga! O, pičil ga bo, pičil.

Štirinajst dni po tem, ko jej je bila prinesla Reza Petje neugodno poročilo, poda se Katra Zdravje sama v Ljubljano. Ko izpraša, kje ima doktor Pičika svojo pisarno, gre naravnost tjekaj. Prišla je prezgodaj. Ni ga še bilo v njej. Kakor po navadi od kmetiških strank hoče tudi sedaj solicitator Dobrič, da mu pove, kaj hoče. Ona pa odvrne, da mora le z doktorjem samim govoriti. Le toliko izda, da ima neko tožbo. Ker je Dobrič poznal dobro načela tretjega predstojnika, vpraša jo, če ima kaj denarja s sabo. Ona pritrdi in Dobrnič ni silil več vá-njo.

Doktorju Pičigu razleze se obraz, ko čuje, da ima Katra Zdravje tožbo proti Izidorju Fučcu. Onega predrznega vprašanja mu ni mogel odpustiti; vesel je bil torej, da ga dobi v svoje kremplje. Ko čuje, za kaj gre, postane njegova zadovoljnost, kateri je bilo pridodejano precej škodoželjnosti, še večja. Dá si stvar natančno popisati in nasmeh začudenja mu poigrava okolo ustnic. Tak tiček je torej ta človek! Kdo bi si to bil mislil? Ko čuje doktor Pičiga svoto, za katero naj bi tožbo napravil, osupne. Vedel je takoj, da z njo ni mogoče prodreti. Poizkusi torej prepričati o tem tudi žensko; a le-ta odvrne odločno: »Ne krajcarja manje!« Kaj je torej hotel storiti? Njegovo pravno znanje velelo mu je, naj zastopanje odkloni, njegovo poželenje po osveti za onokratno nesramnost gospoda Izidorja Fučca mu je dejalo, naj ne izpusti ugodne prilike, da mu prišije krpico. Zmagalo je poslednje. Naravno: osveta željnost je človeku prirojena, pravno prepričanje priučeno. Doktor Pičiga zato pokliče Dobriča. V tujem jeziku mu reče besedo, katere Katra Zdravje ni razumela. Doktor jej veli, naj gre z Dobričem, ter jo zagotovi, da začne tožbo sestavljati takoj. Dobrič pravi Katri, ko prideta iz doktorjeve sobe:

»Trje sto kron boste dali na račun.«

Katra odveže vogal velikega belorudečega robca, vzame iz njega tri stotake ter jih izroči Dobrniču.

»Je že dobro,« glasilo se je potrjilo Dobričevo in Katra Zdravje odšla je s prepričanjem , da bo kmalu imela poln robec stotakov.

24. ___________________

V tem, ko se je pripravljal ta naskok na polne blagajnice gospoda Izidorja Fučca, storil je on prve korake po poti, po kateri naj bi bil dospel do papeškega reda svetega Silvestra. Po nasvetu don Juanovem oglasi se pri osobi, kateri je bilo poverjeno varstvo skupnega izleta Slovencev v Rim. Sprejem je bil dokaj hladen in nezaupen, saj je bil liberalen občinski svetnik. Ko pa mu pove, da se je prišel oglasit za skupni izlet v Rim, razjasni se gospodu obraz in usta se mu razširijo na obeh straneh v prijazen nasmeh.

»Oh! to je lepo, to je lepo,« hiti mu zatrjevati., »ako me veselili, da ste se tudi vi odločili udeležiti se tega potovanja. Kakor sem dejal, jako me veseli. Čim več nas bo tem večje veselje napravim svetemu očetu. In to je zelo potrebno dandanes ko li ...« 

Gospodu zastane mahoma beseda. Nekoliko v zadrego pride, ko se domisli, da je mož, s katerim govori član liberalnega občinskega sveta. Osvestivši se pa, nadaljuje:

»Hotel sem reči, ko literature vseh narodov obsegajo toliko brezbožnosti. Da: brezbožnosti. Vas pa je, kako se vidi, razsvetlil sam Bog. O, velike milosti postati ste deležni, velike milosti, ko ste prišli do prijavljene mi odločbe.«

Gospod Izidor Fučec spomni se pri teh besedah povoda svojega potovanja ter se ugrizne v spodnjo ustnico, gospod pa nadaljuje.

Kar zapisal vas bom: kar zapisal. Pa veste, dan odhoda ni še določen. Naznanili vam ga bomo; da: naznanili. Kmalu po veliki noči odpotujemo; morebiti že v ponedeljek po beli nedelji; da: v ponedeljek.

On stopi v sosednjo sobo, prinese polo, na kateri je bilo v izčrtani razpredelnici zapisanih nekaj imen, vzame pero s črnilnika, pomoči je ter otrese dvakrat prav razburjeno, pomoči je potem zopet in zapiše naposled gospoda Izidorja Fučca ime. Na to pravi živahno:

»Pa še na nekaj vas moram opozoriti. V Rim ne smemo priti praznih rok. Sveti oče žive tam kot ujetnik. Vidite: vidni poglavar svete cerkve pa ujetnik. Prinesti jim moramo torej nkaj tolažbe.«

»Za Petrov novčič,« pripomni sedaj gospod Izidor Fučec, »namenil sem si vzeti dvajset tisoč kron s sabo.«

Vodja hodočastja skoči po teh besedah s stola, ko da ga je v njem skrito pero vrglo kvišku.

»Saj sem dejal,« vzklikne, »da ste postali deležni velike milosti božje. On vas je razsvetlil, in prišli ste do sklepa, da žrtvujete del tega. Kar vam je dal. Vem, da ste bogati. Pa niso vsi bogatini podobni vam, niso. Zares lepa izjema ste med njimi. Obilno vašo darežljivost tudi vam bo poplačal z nebesih, zakaj kar storite za svetega Očeta, to dokazujete Bogu. Poleg tega si pa še pridobite zasluge, pro ecelesia et pontifice. O, blagor Vam. Da bode naš izgled našel posnemalcev.«

»A jaz,« pravi gospod Izidor Fučec, »ne bi rad, da se to izve, kajti ...«

»Razumem, razumem,« seže mu gospod v besedo. »Zaradi sveta. Da, zaradi sveta. Brezbožen je. V javnem življenju mogel bi vam plemeniti sklep biti na poti. Morebiti bi ugovarjala celo Vaša gospa. Nič še ne ve. _

O, kar lepo med nama ostane stvar, zatrdi mu, puščajoč iz nemar, da na ta način plemenitost darovalčeva ne bo mogla odgojevalno vplivati na druge. Gospod Izidor Fučec zadovolji se s tem zagotovilom ter se potem, ko od svojega sobesednika prejme in v veliko svojo denarnico za vstop v kapelico Sanctae Mariaepracg namtium postavi. Vzradoščen ga vodja hodočastja spremi ter mu z obema rokama ponovno stisne njegovo desnico.

Gospod Izidor Fučec bil je tega sprejema vesel. Pot mu je utrta. Res, dasi utegne kdo izpodtikati, da se udeleži klerikalne ekopedicije v Rim. Izgovori se mu, da si je bil že davno namenil obiskati večno mesto ina da je porabil to priliko, ker ne mara potovati sam. Po tem bolj, ker njegova žena zaradi svojega stanja nem ore z njim. Bil je torej po tem obisku pri cerkvenem dostojanstveniku sam s seboj zadovoljen in nenavadno dobre volje.

---

Lahko si je torej misliti, kako se je začudil, ko mu je kakih štirinajst dni na to prinesel listonoša uradno sodno pismo s povratno potrdnico. Sodno pismo! Kaj mu ima neki sodišče poročati? Hlastno odpre po listonoševem odhodu zavitek in potegne iz njega – Katrino tožbo za alimentacijo štiridesetih tisoč kron. Seveda je bilo mahoma po njegovi dobri volji. Takšna togota se ga poloti, da bi bil najraje razbil vse okolo sebe. Nekako samogibno sune krožnik z zajtrčno skledico izpred sebe, da padeta na tla in se razbijeta. Žvenket črepinj privabi Maričiko. Ta ga zopet strezni. Izgovori se, da mu je posoda padla po nesreči z mize ter odhiti ves razburjen z doma.

Po mestu ležala je gosta megla. Zmrzovalo je. Gospod Izidor Fučec nameri svoje korake iz mesta ven. Kmalu pride do glavnega Lattermannovega drevoreda. Kakor začarani obri so se mu iz daljave zdela v gosto meglo zavita drevesa, moleča gole svoje, na debelo z ivjem pokrite številne roke proti nebu. Ko da vsvoji goloti prosijo pomoči proti mrazu, ki polje okolo njihovega vejevja. Tudi njemu je bilo treba pomoči. Saj ga je zeblo v dušo zaradi predrznosti one babnice v Veliki Mlaki. Kakor se ivje sprijmlje drevesnega vejevja, kakor se ondi zmrzle čestice vlažnega, z meglo prepojenega zraka, gromadijo drugi na drugo tako, da nastaja dokaj debela skorja, ravno tako se bo njega oprijemalo mrzlo ivje hudobne ljudske opravljivosti in obrekovalnosti. Saj se mora izvedeti, da je vložena tožba pri sodišču. Če bi tega nihče drugi ne izdal, poskrbi doktor Pičiga, da se izve. Ha, doktor Pičiga! Kako mu sika ondi iz megle nasproti. Ko razkačen gad.

Pomoči mu je treba proti njemu. Mahoma so dvomili gospod Izidor Fučec, kje jo iskati. Da, doktor Klicaj je pravi; ta ga užene, če le kdo. – Obrne se in koraka nazaj v mesto. Ondi napoti se takoj v pisarno dr. Klicajevo. Poznala sta se. Iz »brloga«. Doktor Klicaj zahajal je namreč tudi často tjekaj. Oni večer, ko so njega s surovo šalo pregnali od ondot, ga ni bilo tamkaj. Štel v zaslugo mu je to. Drugače bi se bil ogibal tudi njega, kakor se je drugih.

Doktorja Klicaja najde doma. Brez obotavljanja in tudi brez kakega uvoda mu pomoli tožbo. Doktor Klicaj jo čita. Med čitanjem pogleda zdaj in zdaj vprašujočo svojo novo stranko. Obraz se mu jame razlezovati in nasmeh mu poigrava okolo ustnic. Konečno odloži tožbo na pisalnico pred sabo in pravi krohotaje:

»Ha, ha, ha! Kar je res, je res. Zdrav tek ima ta Katra Zdravje.«

»Vi,« pravi gospod Izidor Fučec, »torej sodite, gospod doktor?«

»Da bi morali to žensko vtakniti v blaznico,« odvrne le-ta.

»Prosim vas torej,« pravi sedaj gospod Izidor Fučec, »da me zastopate.«

»Prav rad,« odvrne mu odvetnik, »in porok sem vam, da pravdo dobite. Seveda plačevati boste za dete morali. Temu se gotovo tudi ne protivite?«

»Nikakor,« pritrdi gospod Izidor Fučec.

»Kdo pa je ta Katra Zdravje?« vpraša ga sedaj doktor Klicaj. Saj mi tega vprašanja ne zamerite. Kot pravni zastopnik sem si je dovolil. Kot pravni zastopnik; ki mora imeti kar se da točne informacije.«

»Delalka v Veliki Mlaki,« odgovori vprašanec.

»Delalka! In ona zahteva štirideset tisoč!« vzklikne odvetnik in zmagovalen nasmeh se mu pokaže na ustnicah. Potem, položivši polo papirja pred se in vzemši svinčnik v roko, nadaljuje:

»Takoj si načrtam poučilo za sestavo odgovora na to blazno tožbo. Le, da je kaj takega doktor Pičiga sprejel! – Da, res: govorilo se je, da sta nekoč imela nekaj skupaj.«

Gospod Izidor Fučec prikima. Doktor Klicaj pa na to pripomni:

»Po tem takem je stvar umevna« in nadaljuje: »Sedaj pa mi podajte pojasnilo vseh okoliščin. Kakor pri izpovedi. Ničesar mi ne zamolčite. Kar ni za pravdo neobhodno potrebno, pridržim za-se.«

Gospoda Izidorja Fučca zalije pri tem pozivu rdečica in vroče mu postane. Vendar uboga in jame, dasi mu semtertje glas zastaja tako da nastajajo presledki, pripovedovati o onem usodnem popoldnevu in še usodnejši noči v Veliki Mlaki. Doktorja Klicaja jame semtertje lomiti smeh; a premaguje se kolikor le mogoče. Naposled pa se ne more premagovati več. Zakrohota se na ves glas in pravi:

»Čestitam, gospod Izidor Fučec, pravda za štirideset tisoč je dobljena. Upanje celo imam, da boste odvezani vsakega plačila. Dvomljiva je stvar le, ker ste se v plačilo že vdali.

»Seveda, gospod doktor,« povzame gospod Izidor Fučec, »ostane stvar kolikor mogoče tajna«?

»Težko vam je to zagotoviti,« odvrne doktor. »Stvar se namreč lahko raznese od sodišča in iz pisarne doktorja Pičiga. A če se tudi raznese, naj vas to ne vznemirja. Alimentacijske tožbe so nekaj vsakdanjega. Oni, katerih se tiče, se zaradi njih navadno ne razburjajo. Sodniki in stranke jih smatrajo nekako za kupčijske zadeve. Tožba Katre Zdravje je pač nekaj izrednega. Pa le zato, ker si bo vsak sodnik koj na prvi mah rekel, da je zahtevek blazen…«

»Moji ženi utegne priti stvar do ušes…« poseže mu gospod Izidor Fučec v besedo.

»To pa je pač mogoče,« pravi mirno doktor Klicaj; »a v tem slučaju,« tolaži ga takoj, »naznanite mi to in govoril bom jaz z njo. Nič se ne bojte; porok sem vam, da se nevihta, ki bi vam groziti utegnila, mahoma poleže.«

Miren in potolažen odide gospod Izidor Fučec od doktorja Klicaja.

---

Nekaj dni na to prejme od barona Inlesa Champoiga v Petrogradu nemški pisano pismo, v katerem mu le-ta naznani, da se je don Juan José Pedro Pablo Gomez Alvarez de Cochamaica odpeljal začetkom decembra čez Berlin, Pariz in Madrid v Argentinijo, da preživi na svojem gradu pri estaneije poleg Tlouesov poletje. Jeseni, tedaj nekako začetkom aprila da se vrne v Evropo. Kam sedaj še ni znano, ker je to odvisno od diplomatskih nalog, katere mu odmeri kralj. Piscu da je naročil le toliko, naj se zanima za prepis redov Jefrema Seminoviča Sjedousova in Vladimirja Mihajloviča Bezborodka na njega, gospoda Izidorja Fučca in pa, naj ga obvesti, kedaj pridejo Slovenci v Rim, da more svojega svaka, papeževega državnega tajnika opozoriti pravočasno. Ker je on, baron Jules Champoing vedno v brzojavni zvezi z donom Juanom Josétom Pedrom Pablom Gomezom Alvarezom, naj mu sporoči nemudoma, kedaj se Slovenci podajo na pot.

Nekaj dni pred veliko nočjo je pisal gospod Izidor Fučec baronu Champoingu, da se Slovenci odpeljejo iz Ljubljane prvega in dospó v Rim tretjega maja. Tistokrat je opozoril tudi svojo soprogo, da se je priglasil za potovanje tudi on. Ko mu iz prirojene jej kljubovalnosti hoče ugovarjati, potolaži jo z zatrjilom, da je storil to samo za-to, da zaobljubi njo in nežno bitje pod njenim srcem Materi božji porodni pomočnici. Njenej nečimrnosti laskalo je to vsled česar je opustila vsakršno protivljenje.

(53 str.)

11/9. 1916.

21/9. 1916

XIII Kako je gospod Izidor Fučec proučeval imenitnost redov. Kako je potoval v Rim in kako je doživel zopet dvoje iznenadenj.
25. veliki teden

Približala se je velika noč. Nestanovitno, veterno in deževno vreme, katero je semtertje bilo prerušeno z gostim snežnim metežem, se je cvetno nedeljo temeljito izpremenilo. Ta dan je na jasnem modrem nebu, katerega ni zasenčeval najmanjši oblaček vzšlo le to solnce v vsem svojem veličastju. Kamor koli so se vsuli žarki njegovi, podili so pred sabo zadnji dih zime: slana po travi izpreminjala se je v biserno rosico, katera se je v tisočerih kapljicah lesketala in bleščala. Tički, katerih drobne životke se že nekaj časa sem prevevala slutnja spomladi in z njo združenega novega življenja, novega snovanja, novih v njih dremajočih sil, zagostoleli so veselo. Pač so bili že preje skušali peti himno življenja: pa je zatulil besen mrzel veter prinesel s seboj debelih vodnih kapljic ali pa še celo mrzlih snežink, in zadušil jim jo je v grlih. Tem zadostneje privrela je iz njih sedaj, ko se ni ganila nobena sapica in so topli solnčni žarki prožemali ter z neznansko naslado napolnjevali čisti zrak. Po sečibi mestnih parkov, po drevesih mestnih drevoredov, bilo je najenkrat vse živo in glasno. Kdor pa je krenil nekoliko iz mesta, čul je visoko pesem življenja in ljubezni iz sto in sto drobnih grl nebu pod višave vzdignjočih se in veselo žvrgolečih škrjancev.

Izredno lepo vreme, ki je začelo cvetno nedeljo, trajalo je ves teden. Zato so Ljubljančani o popoldnevih v celih trumah vreli k božjemu grobu. Na Kodeljevem se je zdelo, ko da se srečava dvoje procesij, katerih ena se je valila proti božjemu grobu, druga od ondot nazaj proti Ljubljani. V obeh je bilo veselih obrazov in živahnega govorjenja, vendar je ona, ki se je vračala v Ljubljano, bila glasnejša in, sodeč po burnem smehu, ki je prihajal iz njenih vrst, veselejša. K pomladnemu razpoloženju, ki je navdajalo obe, pridružilo se je pri drugej še za zmeren denar po raznih gostilnicah kupljeno navdušenje. Drobna deca odskakavala je veselo od povorke, ki se je vila iz mesta venkaj. Na zelenih travnikih cvetele so prve pomladne cvetice. Pač so bili izginili že zvončki; a kaka krasna trobentica je vendar kazala, kjer je bil količkaj nagnjen svet, se rumeni svoj cvet izmed rujavozelenkaste trave. Koj ob njej gledale so z modrimi svojimi očesci v pomladni svet ljubice. Dalje mu je bilo ondi rumenega, preširno po kamenji in pesku razraščajočega se lapuha, petoprstnikov, modrih in belih vetrnic, pljučnic, pomladanskega podleska in med vsemi temi cveticami posejanih drobnih marjetic, katerih belorudeči venček cvetnih listov okolo rumenega osredka je vabil k sebi. Grmovje je brstelo in na nizkih in visokih vrbah so se v solnčnih žarkih svetlo srebrne mucike. Kaj čuda, da je nežna deca hitela trgati te prve čarobne pojave izneva probujajoče se narave ter si jih vezati v mnogobarvne kitice. Deca, ki se je v Ljubljano vračala, imela je z večine obe roki polni cvetic ali pa butaric iz zelenečih, zlasti vrbovih vejic z ličnimi mačicami.

Veliki četrtek popoldne začelo se je v Ljubljani obiskovanje božjih grobov. Kdor ni bil pri božjem grobu, pa tudi mnogo tistih, ki so tamkaj bili, izvabilo je čarokrasno vreme k obisku božjih grobov po raznih cerkvah ljubljanskih. Od treh do šestih hodili so od cerkve možje in žene zrelejše dobe. Taki, ki so imeli smisla za dostojnost in spodobnost. Od šestih naprej nastopila je mladina, kateri so se pridružili tudi oni izletniki, ki so od božjega groba bili prinesli kaj dobro volje s seboj. In zavalovalo je po mestu. V gostih gručah vabili so se pobožniki od stolnice k svetemu Petru, od ondot k frančiškanom, od tod k nunam in v Križanke, naposled pa še k svetemu Jakobu v Trnovo. V polosvetlobi, ki jo je napravljala mestna razsvetljava, švigali so ognjeni, hrepeneči pogledi semtertje in marsikdo je našel priliko, da je v spehu stisnil nežno ročico, ako ni bil tako srečen, da je sorodno srce utripalo ob njegovi strani ter mu razodevalo večno skrivnost ustajenja, katero praznuje cerkev tako modro ob času, ko se presnavljajo vsi življenjski sokovi in obnavljajo vse sile prirode. To pa je ravno, kar velikonočne praznike obdaja z nekim posebnim čarom, z nekim pesniškim razpoloženjem, ki na nas silno mogoče vpliva zlasti v mladih letih. Zato ga ni človeka z normalno razvito čuvstvenostjo, ki se ne bi z vsem žarom zatapljal v spomine, kako je v svojih mladih letih praznoval veliko noč.

Gospod Izidor Fučec bil je precejšen otopelec. Za pesniška navdahnjenja in za prirodne čare ni imel prav nikakega smisla. Ves čudoviti vstroj prirode mu je bil s sedmimi pečati zapečatena knjiga. Kedar je videl pisan s stotinami raznih cvetic posejani travnik, mu je ta pogled vzbudil ta pogled ino misel, raste - li na njem sladka ali kisla trava. Saj mu ni pripisoval druge naloge, ko da nam redi živino, katera nam daje mleko in maslo ter skrbi razvajenim našim želodcem za tečno in okusno mesno hrano, ali pa da raste na njem krma za konje, ki so nam za vožnjo tako potrebni. Izprehod po polju mu je vzbujal samo spomin na carske žemljice in maslene rogljiče in nehote je preudarjal, pri katerem peku se v Ljubljani dobe najboljše. Še čebelarstvo ga ni, katero je vendar sam gojil, bilo spravilo v tem oziru do pojmovanja čudesnega snovanja narave in njenih stoterih čarov. Jesen mu je bila zanimiva samo zaradi trgatve v gospe Katice vinogradu, zaradi obiranje sadnih dreves in zaradi lovov. Zima mu je pa bila pomembna zato, ker je mogel rabiti ter bahato na izprehod nositi dragoceno svojo kožuhovino. Njega je torej težko spravilo kaj iz ravnotežja. Srečen je bil, če je mogel živeti vsakdanje svoje filistersko življenje. Lepo vreme velicega tedna zatorej nanj ni napravilo posebnega vtisa. Pač mu je bilo solnce ljubeče, ko dež; a le zato, ker mu ob lepem vremenu ni bilo treba nositi razpetega dežnika nad sabo. Sicer mu je pa kmalu postalo nadležno, kajti provzročalo je, da se je po vsem telesu silno potil. Zanj bi bil torej veliki teden minul kakor mu je minevalo toliko drugih. A zgodilo se je drugače.

V gospe Katici zbudilo je čarokrasno pomladansko vreme do hrepenenja po kakem daljšem izprehodu. In sicer ob soprogovi strani med prazničnim vrvenjem množice. Bila je v zanimivih razmerah. Gorka zimska obleka, v katero se je bila dotlej zavijala, zakrivala jih je diskretno. Ohlapna pomladanska obleka ne bode jih zakrivala več. In to jej je bilo všeč. Kadar je ženska zanimiva, hoče, da ve to ves svet. Pa naj si bo zanimiva iz tega ali onega razloga. Neizprosna posledica nečimernosti je to. Seveda so ženske, ki podobno zanimivo stanje, v kakršnem je bila gospa Katica, skrbno skrivajo. A hudo jim je to. »O, ko bi bila poročena!« boste často čuli tako siroto, »to bi se postavljala!« – Postavljala! V tej četverozložnici se zrcali vsa duša ženske. Vsaka ve, da je glavni nje namen materinstvo; vsaka čuti, da je za žensko ni lepše in vzvišenejše naloge življenja. Kaj je naravnejšega, ko da hrepeni, da bi se mogla kedaj ponašati kot izpolnjevalka tega najvišjega zakona narave!

Gospej Katici seveda ni bilo prav nič na poti, da se ne bi postavljala. In postavljati se je hotela. Naj vidi Ljubljana nje srečo, naj jo blagruje zaradi materinstva; njo, ki ima svojo deco tudi s čem živiti; njo, ki more zanjo imenitno skrbeti. Zato pravi veliki petek opoldne soprogu, da pojdeta popoldne obiskovat božje grobe. Gospodu Izidorju Fučcu bila je volja ženina zapored; vendar ga postane strah vlage, katera pri tem obiskovanju njega zadene. Voditi soprogo, zavešeno ob svojo roko! Kar mraz ga strese. Kako ga bo to pri hoji oviralo! Iz tega razloga poizkusi spraviti gospo Katico od njenega sklepa. Ugovarja jej, da je solnce prepekoče. Ona mu odvrne, da so za njene razmere ravno topli solnčni žarki velike možnosti. Pravi jej, da se boji, da se ne bi preveč spotil. Ona ga zavrne, da je to zdravo, sicer pa da bosta hodila prav počasi. Skratka: na vsak ponižni njegov ugovor našla je takoj primerno zavrnitev.

Ostalo je torej pri ženini volji in gospod Izidor Fučec sopihal je popoldne od štirih do pol sedmih s svojo ob njegovo desno roko zavešeno soprogo od cerkve do cerkve. Ljudje, ki so ju srečevali, so ju spoštljivo pozdravljali. Gospodu Izidorju Fučcu se je zdelo, da so ti pozdravi drugačni, ko po navadi. Zdelo se mu je, da ne veljajo več samo bogatinu, temveč tudi občinskemu svetniku. In z zadovoljstvom ga je to napolnjevalo. Gospa Katica je opazila z žensko bistrovidnostjo, da se je mnogo žensko oko ozrlo za njo in da je tu i na tam druga svojej tovarišici, odnosno svojemu spremljevalcu nekaj zašepetala. To je napolnjevalo zopet njo z zadovoljstvom. Namen obiskovanja božjih grobov bil je torej dosežen. Pobožnosti le bilo ravno tako malo, kakor pri ostalih obiskovalcih; tako malo, kakor je je pri vseh pobožnih dejanjih, ki so proračunjena na to, da jih vidijo drugi. Kdor hoče Boga res moliti, molil ga bode v svojem srcu. Marsikak nem pogled proti nebu sredi veličastne prirode ima sto in tokrat več molitve v sebi. Ko vse na vnanjost preračunujeno zavijanje oči , ko vse besede, ki jih brez občutka klepečejo ustnice. Ko vsi oblaki kadila, marsikak pritajen vzdih več, ko vse hrupno rujavenje besnečih dervišev. –

Gospa Katica si seveda ni hotela priznati, da jo jena obiska božjih grobov zvabilo le krasno vreme in da jej je glavno poticalo bila nečimrnost ob slabem vremenu bi je pač nikdo ne bil spravil na to pot, ki jo je smatrala za pobožnost. In sklenila je, da ostane – ako bo vreme ugodno – pobožna tudi naslednji dan. Tako pobožna, da si pojde ogledat vstajenje k nunam in v stolnico.

26. Nazorna opazovanja pri šenklavžki vstajenjski procesiji. – Dvoje veselih poročil.

Ta nakana se jej ni posrečila. Pokvaril jej jo je bil nevede – Peter von Sratschnigg. Sestavši se veliko soboto dopoldne v kavarni z gospodom Izidorjem Fučcem, ga vpričo krasnemu vremenu povabi, naj bi si šel z njim ogledat stolnično vstajenje. Za namen mu navede, da si ogledata one, ki se bodo postavljali z odlikovanji. Zlasti bahače, ki se ponašajo z odlikovanji, ki jih niso zaslužili. Tehtneje von Sratschnigg svojega vabila ni mogel podpreti. V gospodu Izidorju Fučcu zadrhti vse. Mišice njegovega obraka so poigravale, ko da stoji na električnem kolovratu. Radostno obljubi, da pojde. Vedel je, da bo prerekanja s soprogo, a tokrat se ga ni bal. Šlo je za veliko stvar. Ona mu je dajala pogum. Ko se s von Sratschniggom še domeni, kje se sestaneta in kedaj, odkoraka o pol dvanajstih pogumno domov.

Ondi pove takoj soprogi, da si pojdeta pač pogledat v Zvezdo ustajenje pri nunah, ne pa tudi onega v stolnico. Ko se mu ona upre, češ tako bo, kakor je bilo sinoči dogovorjeno, potolaži jo z opozoritvijo, da bo pri stolničnem ustajenju taka gnječa, zanjo nevarno podajati se. Zmagal je. Še celo njen priznavalen pogled je za to skrbno previdnost ujel.

Okolo pol šestih zvečer stala sta gospod Izidor Fučec in Peter von Sratschnigg na stopnicah pred mestno hišo. Prvi je kot občinski svetnik smatral, da ima pravico do onega prostora, von Sratschnigg bil mu je tokrat privesek. Našla sta ondi večje število občinskih svetnikov, ki so iste pravice izvajali iz svojega dostojanstva. Večinoma so imeli s sabo svoje soproge in deco; nekateri celo svoje bližnje in daljnje sorodstvo. Ker je gospod Izidor Fučec imel silen strah pred gnječo, vstopila sta na spodnjo stopnico ob obločnem stebru tako, da jima je le-ta varoval zaledje in da sta se po potrebi tudi nanj naslanjati zamogla. To njuno stojišče bilo je silno ugodno. Zavarovana proti vsakemu pritisku od zadaj, mogla sta udobno opazovati ustajenjski sprovod, ki se je prav počasi vil po naprotni strani pred Škofijo in na Mestnem trgu delati opazke, ne da bi ju bil čul, kdo za njima in čakati po tem, da se ista slika na obratnij poti razvije prav pred njunimi očmi.

Okoli tri četrt na šest nastane gibanje med čakajočim občinstvom, katero se je od stolnice sem gnetlo ob obeh straneh pred Škofijo in na Mestnem trgu tje do Krojaške ulice in pa po vseh stranskih ulicah. Prvi udeležniki sprevoda pokazali so se na pragu glavnih cerkvenih vrat. Bandera in zastave, ki so čakale sprovod zunaj cerkve, zavihrajo. Prazna obrtna združenja se razvrste vsako za svojim banderom in razne bratovščine, v katerih so se zbirali vojščaki ecelescae militantis, vsaka za svojo zastavo. Med obrtniki je bilo videti mnogo takih, ki so imeli pripete na prsih vojaške kolajne, mnogo pa tudi takih, ki so imeli odlike za štiridesetletno zvesto službovanje. Že ti obeski jeli so vzbujati zanimanje gospoda Izidorja Fučca. Kar oči pa so se mu zasvetile, kadar je opazil kje kak zlat križec.

Mahoma postane rudeč ko kuhan rak. Pri pekih opazi – Medičarja. »Lopov!« mu sikne izmed zob in s komolcem dregne von Sratschnigga. Tudi ta je bil Medičarja opazil, kajti hodil je s svojim zlatim križcem na prsih tako po konci, da se je bilo vsak trenotek bati, da se ne prelomi. Tudi je obračal poglede na vse strani, ko da bi hotel vedeti, če ga ljudje vidijo in opazujejo.

»Lopov, pravim ti,« povzame gospod Izidor Fučec. Stavim, da ga do letos ni bilo še nikdar pri vstajenju. In med peke se je prištulil. Ko da bi čebelarstvo imelo kako zvezo s pekovsko obrtjo. »Oh, da,« pravi po nekem presledku hudobno, »on morebiti švabe smatra za čebele. Prav podobno mu je kaj takega.«

Slike vrstile so se v tem kalejdoskopu ena za drugo. Medičar odkorakal je dalje. Za njim prikaže se sedaj eden, sedaj drugi odlikovanec. Kolajne naših opazovalcev pač niso mikale več. Opazovala sta le še križce in redove.

»Glej ondi red svetega Silvestra,« opozori zdajci von Sratschnigg.

Gospod Izidor Fučec zadrhti. Red svetega Silvestra; red, ki se bo v kratkem bliščal tudi na njegovih prsih! Pozorno upre oči na moža, na čegar prsih se je bliščal. Bile so to široke prsi malega čokatega v črno oblečenega gospoda, čegar prijazni, nenavadno nadarjenost razodevajoči obraz, iz katerega se je svetilo dvoje dobrodušnih oči, je obrebljevala gosta črnorujava brada. Mož, čegar prsi je dičil red, ki mu je bil podeljen za njegove zasluge »procedestia et pontifice«, je bil ravno v živahnem pogovoru s svojim sosedom. Razlagal mu je, da bi se v Ljubljani lahko mirno, srečno in zadovoljno živelo, ko bi bilo v njej »manje farjev in manje odvetnikov«. Pri tem se je smejal tako, kakor se smeje človek, ki je izgovoril veliko resnico, ne da bi ga bilo to stalo premagovanja. Gospod Izidor Fučec opazil je njega živahni pogovor in sledeči mu smeh jel mu je postajati zanimiv. Videl ga je bil že semtertje na ulici, a po imenu ga ni poznal. Zato se obrne do nedaleč proč stoječega občinskega svetnika ter ga vpraša, kako je. Odgovor le-tega napravi mu onega še zanimivejšega. Iz tega odgovora namreč izve, da spada med najpremožnejše Ljubljančane. Njegov tovariš iz občinskega sveta je sicer tudi dejal, da med najdelavnejše; a ta beseda ni bila iz slovarja gospoda Izidorja Fučca. Zato je preslišal. Dolgo se je oziral za vitezem svetega Silvestra. Mikala ga je že njegova rast. Bila je takšna, ko njegova. Le kar se obilnosti tiče, ni ga oni niti oddaleč dosegal. Še mikavnejše pa je bilo, da je na prsih imel troje obeskov: kolajno, križec in red. Kakor jih bo v kratkem imel sam. Le da veljavnejše.«

»Evo še enega viteza svetega Silvestra!« – S temi besedami ga von Sratschnigg probudi iz premišljevanja. Gospod Izidor Fučec obrne svoje oči hitro proti naslednjim vrstam pobožnih udeležnikov sprovoda ter opazi na vzbočenih prsih velicega, že postarnega, v hrbtu nekoliko sklonjenega gospoda poleg zlatega križca red svete ga Silvestra. Ta mož bil mu je slučajno znan že od prej. Z velikim dopadanjem ga opazuje in kar zazdi se mu, da je vse njegovo mišljenje osredotočeno v želji, naj ljudje iz teh odlik spoznajo, kako je vse njegovo življenje bilo posvečeno delu usmiljenja in človekoljublja. Zlasti ker je dobro vedel, da hudobni jeziki širijo o tem dvome in iz njegovih odlik zbijajo šale.

Mahoma pa zdrknejo njegove oči na druge prsi. Doktor Pičiga! Imeniten red je imel pripet, red, ki je po pojasnilu von Sratschniggovem vse, katere sta videla doslej, postavljal v senco. In kako jestopal. Njegov pogled bil je ves čas uprt naravnost v nebo; le ko mu je iz Špitalske ulice sem posijalo solnce v oči, vzdignil je pred-nje svoj vlak. Gospodu Izidorju Fučcu zdelo se je, da je doktor Pičiga prišel k ustajenju samo za to, da kljubuje vsej Ljubljani, katera je norce brila in šalo zbijala iz njegovega odlikovanja; Peter von Sratschnigg pa mu je razlagal imenitnost redu, čegar srečni imetnik je bil doktor Pičiga.

Sprovod jel se je med tem že vračati po levi strani Mestnega trga proti stolnici. Že so bili mizarji mimo mestne hiše. Ravnokar se je pomikala mimo nje zastava pekov. Ta razburi gospoda Izidorja Fučca. Kaj je imel priti mimo Medičar, hinavec, ki mu je snedel odlikovanje, mu nakopal očetovstvo in z njim vred predrzno pravdo za štirideset tisoč kron. Res, že stopa ondi. Okorno ko slon. No, da: kmet, pa kako prevzetno. In na svoj križec pogleduje. Fej te bodi. V tem trenotku pride Medičar mimo. Njegova dobrodušnost mu ne prepusti, da bi mimo bivših svojih prijateljev šel meni nič tebi nič, ko da ju ne pozna. Zato se jima prav ponižno in okorno nakloni. Gospod Izidor Fučec smatra to za zabavljivost ter si ne more kaj, da se ne bi obrnil v stran in da ne bi kljubu slovesnosti trenotka prav debelo pljunil na tla.

Od nasprotne strani začuje se žvenkljanje in veselo petje. Približeval glavni del se je procesije. Ministrantje z banderci, zvončki in kadilnicami, mlad bogoslovec s kipom iz groba vstalega Odrešenika, bogoslovci pevci, duhovniki in naposled pod bogato z zlatom izvezenim nebom škof sam z Najsvetejšim. Pred nebom razvrstili so se samoupravni uradi. Sedaj je bilo gospodu Izidorju Fučcu kaj gledati! V kratki tej vrsti sprevoda bilo je videti več križcev, ko v vsej dosedanji povorki skupaj. A s početka nič posebnega, nič bližje pozornosti vrednega. Sami zlati križci s kronami in brez njih. Le semtertje kak red. Nenavadno zanimanje zbujal je le nek uradnik mestne uprave, ki je nosil okolo vratu red svetega Save. Ravno tak, kakor ga je imela gospa Katica. Prejel ga je bil ravnotakrat, ko ona.

Sedaj evo: male, a našima opazovalcema najzanimivejše skupine. Troje vsot samo. Zadnjih pred jedrom cerkvenega sprevoda. Dvoje stopa jih vštric. Eden velik, po vsej glavi kratko vtrižen, po vsem obrazu gladko obrit, razen pod nosom, izpod katerega so štrlele na obe strani goste, dolge, rujave brke; drugi srednje rasti, že precej v letih, tudi obrit, s sivimi brkami in obilnim podprsjem. Za to dvojico pa: – oh, prizor za bogove. Res sta že ona dva stopila ponosno in dostojanstveno. Saj je prsi prvega dičila vojaška klajna in ravno tako imeniten red, s kakršnim se je postavljal doktor Pičiga; prsi drugega pa petero križcev in redov, med katerimi je bil ravno tisti imenitni red in poleg njega še red svetega Silvestra. Gospodu Izidorju Fučcu stopile so gledanja skoro oči izpod trepalnic. Toliko sijaja, toliko slave, toliko – sreče! Kar videl je, kako se le-ta zrcali na obrazu srečnega imenitnika petero obeskov. Saj je bil v rodu s cesarjem, v rodu s papežem. A naj si ga je občudoval kolikor je hotel, oče so mu morale zdrkniti nehote na samotno stopajočega dostojanstvenika. Hodil je v precejšnji oddaljenosti od opisane dvojice. Zdelo se je, da zato, ker se je bal, da bi se z nogami ne zadeval ob zadnjo stran nju dostojanstvenih životov. Prav visoko jih je namreč vzdigoval ali bolje rečeno metal kvišku. Ko da se mu lomijo v kolenih. Posnemal je namreč paradno korakanje nemških vojakov. Strojno, kakor le-ti. In čutil se je vojskovodjo. Bil je prepričan, da na njegov mig čakajo sto in stotisoči, da v umirajoči udanosti žele njegovih žele njegovih povelj. In njegove oči so plavale nad vso to množico. Še ozrl se ni na njo. Nisera contribuens plebs, on pa truges consamere natus. Zato je prav previdno zbiralsadove. Koder ga je vodila pot, oziral se je vedno pozorno, kaj ob njej raste. Mož je bil visoke rasti. Njegova zunanjost bi bila površnega opazovalca spravila nam isel, da spada v častivredno krojaško združenje. Nosil je namreč na las takšno brado, s kakršno slikajo krojače na onih nemških slikah, na katerih jih kozel odtehtava po sedem. Če si ga pogledal natančneje, moral si seveda takoj spoznati, da bi to uvrščevanje bilo napačno. Dokazovalo je to njegovo koničasto kvišku kipeče podprsje. Zaradi tega bohotno razvitega dela njegovega života bilo bi popolnoma nemogoče, da bi se sklanjal nad krojaškim delom. – Ne zaradi nedostaska prožnosti. O, pripogibati se je znal. A vedno le o pravem času in proti pravim ljudem. Proti takšnim, o katerih je mogel slutiti, da bi se dali kedaj vpreči v njegov zmagoslavni voz ali pa , da bi mu mogli koristni biti pri popravljanju istega voza, ko bi se na divjem diru čez mrtva trupla prijateljev ali čez skalnate čeri ljudske nevolje utegnil potreti. V ustajenjskem sprevodu bilo je mnogo mož, ki so bili prepričani o svoji veljavi; nikogar pa, ki bi o tem bil prepričan bolj, ko on. Oboževal, da: molil je samega sebe. Pravijo, da je doma ali v svoji pisarni često stopil pred zrcalo ter se tam po dalje času opazoval. O takih trenotkih tako iskrene pobožnosti, kakor je ni čutil nikdar pri kakem cerkvenem opravilu, se je baje prav rad potegnil z desnico preko čela navzgor potem pa si pogladil tako samozadovoljno po bradi, kakor je to baje storil Bog takrat, ko je ustvaril svet ter spoznal, da je vse prav storil: tudi je bil prepričan, da morajo že črte njegovega obraza razodevati silno njegovo veljavo. Zato je neizprosno zahteval, da se mu izkazujejo časti. Sedaj, ko so vsi ljudje bili odkriti, nosil je oči obrnjene proti nebu. Kadar je sicer hodil po mestu, je pa prav natančno opazil, če leté. Klobuki pred njim kvišku. Gorje mu, kdor se mu ni spoštljivo odkril. Piko je dobil in če je bilo li mogoče, dal mu je čutiti svojo nevoljo. Mestni redarji bili so čisto zmedeni. Odkar je bil enega izmed njih osorno poklical na odgovor, zakaj ga ni pozdravil, so bili namreč dobili nalog, da ga morajo vsi strojno pozdravljati. Posledica tega je bila, da so se vsi vedno v strahu ozirali na vse strani, od kad se prikaže njega častitljiva postava in da so za vse ostalo, kar se je odigravalo okolo njih, bili nedovzetni. Nekoč sta dva redarja ujela tatu, ki so ga bili v neki prodajalnici zasačili pri delu. Držala sta ga vsak za eno roko, da ga odpeljeta na redarstveno stražnico. V tem trenotku se prikaže dostojanstvenik korakov on. Strojno se postavita redarju v prepisani pozdrav; s pogledom proti njima koraka dostojanstvenik ošabno mimo; tat pa porabi to priliko da se naglih korakov izgubi v ozadju. »O, hudiča!« je bil soglasen vzklik obeh redarjev, ko se zavesta iz ohromelosti, v katero ju je bila spravila njegova prikazen ter vidita, da jima je o tem ušel ujeti tiček.

Ta dostojanstvenik zbudil je torej posebno pozornost gospoda Izidorja Fučca. Von Sratschnigg mu prišepne, da njegove prsi, na katerih je bilo troje obeskov, diči tako imeniten red, da tacega v vsem sprovodu še nista videla. Gospoda Izidorja Fučca oči se zatorej vsled tega zapičijo še bolje vanj. Kar odtrgati jih ne more od njega. Že, ko je bila povorka na oni strani tako dalječ, da ga je mogel le še od zadaj videti, bil je še ves zamaknjen vanj in je prav hrepeneče pričakoval, da bi ona skupina kaj kmalu prišla po tej strani trga mimo njega. Skoro ničesar druzega ni videl več. Kot senca zdel se mu je doktor Pičiga, ko je stopal mimo njega; ko v sanjah je videl cerkveno jedro sprovoda na oni strani, potem celo vrsto deloma tudi s križci in redovi odičenih uniformovancev, katerim na čelu je korakal – tudi sam – državen dostojanstvenik pohlevnega kretanja in pogleda; ko iz megle so se mu bleščale nasproti bele svetinjice na modnih trakovih mladih in starih Marijinih devic, – potem izginilo mu je vse to izpred oči. Že je namreč po tej strani trga prišla zanj najimenitnejša skupina skoro do njega. Sedaj stopa mimo. Oh, ti redovi! – Evo koraka dostojanstvenega osamljenca. Sedaj drugega. Že je vsa njegova vzvišena vsoba pred njim. Nehote se gospod Izidor Fučec prikloni. Dostojanstvenik opazi to in vzdigne svojo glavo še bolj kvišku. Skozi nosnici mu pihne ozka sapa. In mimo je bila prikazen.

Gospod Izidor Fučec dregne von Sratschnigga ter naredi z roko znamenje, da bi bil sedaj čas oditi. Le-ta pritrdi. Prvemu ni bilo do cerkvenega jedra procesije; drugi ni želel, da ga vidijo uradniki, kako pa se ondi svoja radovednost. Videč zadaj stoječi, da se odpravljata, razmaknejo se, napravivši jima stezo do dvoriščnih vrst mestne hiše. Na ozkem dvorišču posuši si gospod Izidor Fučec pot s čela in obraza.

»Jutri opoldne,« obrne se na to do Petra von Sratschingga, »želim, dasi moj gost. Kar iz kavarne pojdeš z mano.«

Da je bil von Sratschnigg tega vabila vesel, ni treba naglašati. Prav za prav ga je pričakoval. Saj je bil vsak večji praznik našel prostora ob bogato obloženi mizi svojega bogatega prijatelja. Pritrdil mu je torej zadovoljnega obraza in oba skupaj sta se, ker se je množica izpred mestne hiše po končani procesiji jela razhajati, napotila vsak proti svojemu domu.

Kako je gospod Izidor Fučec praznoval velikonočne praznike, ne bomo popisovali. Vzvišenih čutil, ki so prevevali srca drugih ljudi, v njegovem srcu ni bilo. Pač! Vse njegove misli so se vrstile okolo redov, tedaj okolo nečesa, kar je po von Sratschniggovem nauku bilo najvzvišenejše na tem svetu, polnem zavisti in nepriznanja. Tri redove svetega Silvestra je videl. Kmalu, kmalu zablišči se četrti v Ljubljani. Na njegovih prsih in ona dva iz severne Palmire? Nista-li morebiti že tudi na poti? O, ob procesiji o telovem postavi se že tudi on! Pa ne samo pri stolnični; tudi pri trnovski, šempeterski in šentjakobski. Naj ga gledajo ljudje, občudujejo in blagrujejo.

---

Dva dni pred odhodom v Rim prejme gospod Izidor Fučec barona Inlesa Champoinga pismo, da je zadeva njegovih redov odločena. Car da je dal za prepis nanj svojo signaturo in sedaj da se imata le še izgotoviti oba dekreta. Petnajstega maja kabinetna pisarna je določila, da je more prevzeti z redovi vred. Še istega dne mu jo dopošlje.

---

Gospod Izidor Fučec se je ravno v svojem naslanjaču v kavarni naslajal ob tej veseli novici. Kar vstopi pisar doktorja Klicaj ter mu spoštljivo naznani, da ga gospod doktor prosi, naj ga obišče. Bilo mu je po priliki tako, kakor je bilo Adamu, ko ga je angelj božji spodil iz raja. Najraje bi bil vsekal pisarja za uho. Saj je vedel, da ga doktor Klicaj kliče k sebi zaradi nesramne tožbe Katre Zdravje. Kar strah ga postane, kaj mu ima povedati. Skoro gotovo, tako ugiba, je razpisan dan javne obravnave, pri kateri se bo pralo pred poslušalstvom, ki se ga bode bržkone kar trlo, njegovo umazano perilo. In že se ga jame polotevati misel, da bi morebiti vendarle bilo najpametneje žrtvovati onih štirideset tisoč. Saj jih tako se mu pletó misli, za redove žrtvuje še več. In če jih, bilo bi obžalovanja vredno, ko bi se okolo njega, trajnega odlikovanca, je le-te umazane govorice, ki bi ga poniževalo in bi bile žaljive. Skopajoč iz kavarne bil je za trdno odločen izpusti doktorja Klicaja, da se uda. Zato, da ima končno mir.

»Čestitam vam, vzklikne doktor Klicaj proti vstopivšemu gospodu Izidorju Fučcu. Zadali ste glavni dobitek.«

Gospod Izidor se začudi. Res je imel večje število raznih srečk: a kako naj bi doktor Klicaj vedel za njihove številke? Tudi se ni mogel spomniti, da bi bilo ravno te dni kakšno žrebanje. Zato vpraša začudeno:

»Tak, da se že izplača,« odvrne mu doktor Klicaj. »Štirideset tisoč kron.«

»Aha!« vzklikne gospod Izidor Fučec, »doktor Pičiga je umaknil tožbo.«

»Kaj še!« pripomni doktor Klicaj, »kaj takega bi doktor Pičiga nikdar ne storil. Preslabo ga poznate.«

»Tedaj ste pa,« pravi veselo gospod Izidor Fučec, »pravdo dobili. Pa saj še dan naroka ni prišel.«

»Prav pravite,« odgovori doktor Klicaj. »Pravda ni še končana.«

»Po tem takem vas ne razumem, gospod doktor,« pripomni utrujeno gospod Izidor Fučec.

»Vi torej ne uganete?« prime doktor Klicaj. »No, torej vedite: Feliks je umrl.«

Čudno prijetna godba bile so te besede za ušesa gospoda Izidorja Fučca. Radostnega iznenadenja se sesede v široko kreslo poleg doktorjeve pisalnice. Izpod trepalnic mu stopi belina njegovih oči. Za trenotek zagledan skozi okno v daljavo. Doktor Klicaj smeje se tako, kakor je bila njegova navada, kadar je dobil kako zamršeno pravdo.

Čez par trenotkov se gospod Izidor Fučec zopet zave. On vstane, stisne doktorju Klicaju krepko roko ter z besedami: »Hvala vam, doktor! Do svidanja!« odide hlastno iz pisarne.

–––––––––– (117 strani)

XIV. Kako se je bil gospod Izidor Fučec pripravljal za pot v Rim in kakošen je bil nastop te poti.

Divja radost se je polastila gospoda Izidorja Fučca, ko je, prišedši iz doktor Klicajeve pisarne, stopil zopet na ulico. Nič več ga ni vleklo v kavarno. Še po mestnih ulicah mu je bilo premalo zraka. Globoko zajemajoč sapo napoti se v najkrajši smeri proti Lattermanovim drevoredom. Vsa Ljubljana zdela se mu je izpremenjena; vse pražnje, slavnostno. Vsakdo, kogar je srečal, se mu je zdelo, da se zadovoljno muza. On sam bi bil vsakega najraje vstavil ter mu krepko stisnil roko. Vsakomu, kdor ga je pozdravil, odzdravil je s tem, da je veselo privzdignil klobuk visoko nad plešo ter hreščeče prodirljivo zaklical: »Sluga ponižni!« Navadno je odzdravljal na pozdrave tako, da se je z dvema prstoma dotaknil krajca svojega klobuka. Svoje vzorne pleše ni rad izpostavljal vplivu zraka. Sicer si je pa mislil, da si, bogat kakor je, lahko tak način odzdravljanja lahko dovoljuje. Res mu ga ljudjen iso zamerili. Nekateri zato, ker te omalovaževalne odzdravne kretnje še zapazili niso; drugi zato, ker so smatrali, da se bogatinu ne spodobi odzdravljati vljudneje. Saj je vljudnost le za siromake, ki nič nimajo in zato nič ne pomenijo. Nekdo je prav dobro označil to stran obnašanja človeške družbe, ko je bil opazoval železniške potnike. Bilo je to v onej dobi, ko so vozili še vozovi četrtega razreda. Evo uspeha njegovega opazovanja: V četrtem razredu: potnik vljuden, sprovodnik surov. V tretjem razredu: potnik surov, sprevodnik surov; v drugem razredu: potnik vljuden, sprevodnik vljuden; v prvem razredu: potnik surov, sprevodnik vljuden. Če dobro pomislimo, videli bomo, da je prav res tako: siromak si ne sme dovoliti ničesar, bogatin vse. Prvemu se vse zameri, kar bi utegnila razodevati, da se zaveda svoje človeške veljave; drugemu zameri se, ako bi s čem pokazal, da smatra siromaka sebi enako vrednega. – So pa trenotki, v katerih ta zavest sama od sebe prodere na površje. Izredna duševna ganotja jih provzročajo. Človek nekakim naravnim nagonom sam od sebe pride do spoznanja, daso ljudje vsi bratje. Zlasti se to zgodi ob časih velikega veselja, kedar mu prekipeva in pa ob časih silne žalosti, kedar se mu trga srce. V prvem slučaju bi to radost rad delil z vsemi; v drugem bi rad videl, da občutijo vsi žalost njegovo.

V prvem tok slučajev je bil danes gospod Izidor Fučec. Veselo je semtertje vrtil izprehodno palico v svoji desnici. Izmed zob je mrmral zdaj pa zdaj napev kake pesmice, zdaj si je povižgaval kako operno arijo. Prisedši v drevored, ki je ravno krepko poganjal brsti in ob katerega obeh straneh sos e travniki jeli pokrivati z nežnimi raznobarvnimi cveticami, bil bi najraje na ves glas zaukal. Tako lep zdel se mu je svet, ko še nikdar.

Slučaj nanese, da mu od nasprotne strani, čitajoč v knjigi, pride naproti – profesor Veselko. Imel je ravno pouka prosto uro. Porabil jo je, da se izprehodi ter pripravi za četrto dopoldansko uro.

»Kaj so te v kavarni spodili, duša krščanska?« ogovori ga profesor že od daleč.

»Kakor tebe v šoli,« odvrne mu točno gospod Izidor Fučec.

»Zraka torej iščeva oba,« povzame zopet profesor. »Pri meni je to umevno. Po cele ure v razredih sedi in diha po štirideset do petdeset kisika željnih pluč si misliš lahko, kako sem ga potreben. A ti v kavarni? Ta čas so vendar ondi »rari nantes in gurgiteuasto«.

»Vidiš,« pravi gospod Izidor Fučec, »tak sem danes, da mi je še tukaj zraka premalo. Kar na debelo ga vsrkavam vase.«

»Zrak je sicer dober in potreben,« odvrne mu profesor; »a opozarjam te, da je danes nenavadno suh. Skoro nič vlage nima v sebi.«

»Te najdemo drevi,« nasmehne se gospod Izidor Fučec, » kje pa bodeš?«

»Drevi,« odgovori mu profesor, »namenjen sem povečerjati ter iti spat. Imaš-li ti kak drug predlog?«

Kaj bi ga ne imel?« vzklikne gospod Izidor Fučec. »Dobre volje sem. Kaj to znači, veš.«

»O, vem, vem, duša krščanska,« pritrdi profesor Veselko. »Če hočeš, snideva se torej ob osmih pri Zajcu.«

»Dobro. Pridem,« odgovori mu gospod Izidor Fučec.

Po teh besedah krene profesor proti gimnaziji in gospod Izidor Fučec ga spremi nekaj korakov. Na to se vrne tudi on v mesto. Nazaj v pisarno doktor Klicajevo. Prišel je bil po sestanku s prodesorjem Veselkom toliko k sebi, da je bil sklenil poravnati svoj račun. Z zmagoslavnim nasmehom na ustnicah sprejme ga doktor Klicaj. Vedel je, da je s svojim poročilom bil gospoda Izidorja Fučca spravil v neznansko dobro voljo. Bil je izkušen človek in je takoj nagnil, kaj pomeni njegovo na prvi pogled silno nerodno obnašanje. Veselju je bilo treba dati na kak način duška. Če ne, je človek občuti kot breme. Videli smo, kako mu bil dal duška gospod Izidor Fučec. Doktor Klicaj spozna tudi res takoj ob njegovem povratku, da je že nekoliko razbremenjen. In zdelo se mu je tudi, zakaj seje vrnila tako kmalu. Iz tega razloga oni zmagoslavni nasmeh na doktorjevih ustnicah, ki je skoro izražal zavest dobljene pravde. Če tega ne, pa vsaj zavest, da je on prvi dobil sporočilo o dogodku, ki je vse pravdanje storil nepotrebno.

Račun doktor Klicajev ni bil pretiran; pretirana je bila pa poravnava gospod Izidor Fuččeva. Zaradi lepšega se je doktor branil vzeti več, kakor so izkazovale knjige; končno pa se je s sladkim izrazom obličja udal. Stisnil je gospodu Izidorju Fučcu krepko roko ter dostavil, da takoj stori vse potrebno, da pravda ugasne.

27. Nasledki nenadne sreče.

Ko pride gospod Izidor Fučec domov, opazuje s silnim dopadajenjem gospo Katico. Njena diskretna izprememba zdela se mu je celo – lepa. In ljubezen, katero je njegovo srce le redko občutilo zapolje mu po žilah. Bodočo rodbinsko srečo – sedaj ne zastrto več po nikakem oblačku – slika si v mislih. V dubu vidi, kako mu kodrolaso dete, pleza po kolenih, ga objema in poljubuje. Nežen glasek čuje klicati ga za tato. Premaga ga ginjenje da stopi k soprogi ter jo poboža po licih in laseh. Ko da tega sama sebi ne verjame, ozre se gospa Katica po njem.

»Kaj naj pa to pomeni?« vpraša soproga ter dostavi zbadljivo: »Sicer to vendar ni tvoja navada!«

»Bodi ali ne,« odvrne jej, »včasih postane človek vendarle mehak.«

»Mehak pa, mehak,« zasmeje se gospa Katica. Pa vsaj si to vedno. Le otiplji se.«

»Ti zbadaš,« zavrne jo gospod Izidor Fučec, »celo danes, ko imam jutri za več dni odpotovati? Glej: jaz pa sem se, ko sem se ozrl po tebi, zamislil v bodočo najino ravbensko srečo.«

Gospa Katica spozna po teh besedah, da bi ne bilo previdno in ne pametno kljubovati še na dalje. Premaga se torej. Z nekim protivjem v srci nagne se k njemu ter nasloni svojo glavo obenj; njene oči pa zastrmé skozi okno nekam v daljavo in spomin jej prevzamejo sladka čuvstva prošlih dni. Ko jej med obedom pove soprog, da prebije večer s profesorjem Veselkom ne najde pri soprogi nikacega protivljenja. Bila je srečna, da more ostati sama in da se more čisto nemoteno udati sladkim spominom.

Pri Zajcu bilo je oni večer dokaj živahno. Gostilnica slovela je zaradi dobrega cvička. Zahajalo je zato va-njo mnogo ljubiteljev te prav posebno slovenske pijače. Pa tudi njene klobase so bile slavno znane. Saj se pa k cvičku nobene jed ne prileže bolje, ko kranjska klobasa s kislim zeljem. Poleg tega je te vrste hrana – dasi tečna in dobra – bila ob onih časih razmeroma najcenejša. To so kaj hitro izračunili ljudje, ki morajo denar po dvakrat v roki obrniti, predno ga izdado. Zato je k Zajcu zahajalo mnogo mladih uradnikov, zlasti od sodišča. Takih, ki so že imeli adjutn in takih, ki so še čakali na-nja. Poleg teh so zahajali tjekaj odvetniški in bilježniški koncipijentje in srednješolski suplentje. Ker je med mladino po navadi jako živahno, potegnila je ta družba za sabo tudi še kakega višjega uradnika, odvetnika, profesorja. Zlasti takšne, kateri v izvrševanji svojih poklicev niso še postali otopelci in so zelo ljubili veselost ter jim je všeč bila dobra šala. Pri Zajcu rekla se je torej marsikaka pametna in mnog z vseučilišča došli mladenič je našel ondi vzpodbude za slovstveno ali politično delo. Nad vso družbo pa je plavalo vedno ono ozračje, ki nam kak prostu prikupi tako, da se smatram v njem, kakor doma. Gostilničar sam se je kaj rad ponašal s tem da njegov cviček posebno ugodno vpliva na učene ljudi in da jih je zato pri njem vsak večer vse polno.

Po tem kratkem popisu družbe, ki se je shajala pri Zajcu, bo pač jasno, da je tudi profesor Veselko često zahajal tjekaj. Izmed starejših gostov je bil izmed onih, katere so mlajši najraje poslušali in jih spoštovali. Zato so ga tudi ta večer veselo pozdravili, ko je odprl duri dolgega štirivoglatega hodnika podobnega prostora, kateremu so zaradi lepšega rekali 'salon'.

»Fantje!« ogovori jih, »veliko prostora potrebujem nocoj.«

»Kaj ste tako rogoborni postali, gospod profesor?« oglasi se mlad sodni vežbenik radovedno.

»Rogobornost ni moja stvar bodoči gospod sodni svetnik,« odgovori mu ob splošnem krohotu profesor, »drugače bi bili morebiti vi že pisali zapisnik sodne obravnave proti meni.«

»Kaj si se tedaj jel razlzavati?« vpraša ga resnični sodni svetnik, ki je tudi od časa do časa zahajal k Zajcu na cviček in klobase.

»Kakor vidite, ne,« odvrne pofesor Veselko. »Od česa naj se razlezam? Jeze bi se včasih pač lahko, kadar me raztogoti nadebudna naša mladina. Ne bodo me pa napihnila dobrote. Največja je prvi cviček; o od njega še nikdo ni debel postal. Kaj ne, doktor Vodopivec?« obrne se do mladega, velikega in ko trska suhega beležniškega kandidata, o katerem je bilo znano, da mu ni pijače nad cviček in dasi ga privošči dan na dan tolikošne količine, da mu je že nos jel zadobivati nekam drugačno barvo, ko vstali obraz. Smeh sledi tem besedam, profesor pa doda:

»Da ne boste ugibali, vam povem, da pride nekdo za mano, ki zna včasih tudi za cviček dati.«

»Aha! Gospod Izidor Fučec,« čuje se naenkrat več glasov.

»Občinski svetnik, ki ve, česar je obrtnikom potreba,« vzklikne mlad pravnik.

»Ki pa tudi dobro ve, česa ne zametavajo mladi akademično izobraženi ljudje,« doda kaj na to profesor Veselko.

»Slava mu zato!« vzklikne suplent Suhec ter vstane v kotu, kamor je navadno sedal profesor Veselko, s svojega sedeža. Z njim vred umakne se še troje drugih mladeničev, tako da je ondotnja okrogla miza ostala prazna. Skoro istočasno odpre gostilničar Zajec hlastno duri 'salona', stopi s svojim vedno na smeh držečim se obrazom poleg njih ter se globoko prikloni. Priklon šel je gostu, ki si je takoj za njim privabil v salon. Gospod Izidor Fučec.

Vse obmolkne za trenotek; novodošlec pa, ozrši se nekoliko okolo sebe, ugane takoj, da mu bo prostora ob prazni okrogli mizi v gorenjem kotu sicer že od preje dobro mu znanega 'salona'. Stopivši tjekaj, seže v roke profesorju Veselku, ki se je pogovarjal s prej omenjenim sodnim svetnikom, kateri sedaj tudi pristopi k okrogli mizi, na katero postavi svojega pol litra in kozarec. Profesor Veselko naznani ga z gospodom Izidorjem Fučcem in vsi trije sedejo. Gospod Izidor Fučec bil je sicer že večerjal doma, a po stari navadi vendar naroči mladi in zgovorni natakarici, naj mu prinese klobaso z zeljem. Posnemajoč ga, naročita si njegova obmizna tovariša isto; gostilničar pa, poznavajoč gospod Izidor Fuččeve navade, postavi na mizo liter ko zajčja kri rdečega cvička.

Zabava, ki jo je bil prerušil prihod gospoda Izidorja Fučca pride zopet v tok in v salonu nastane šumenje ko v ulju. O najraznovrstnejših vprašanjih vrteli so se pri raznih mizah in v raznih skupinah pogovori. Prave veselosti, katera se pri mladih ljudeh tako rada razodeva v razposajenem smehu, ni bilo. Profesor Veselko ozrši se, ko povečerja, po družbi, ugane kaj hitro zakaj pred mladimi gosti stali so četrtinčki z večine prazni; kedar je imel še kaj cvička v svojem četrtinčku, ga je pa varoval, kakor so varovale modre device olje v svojih leščerbah. Samo zato da ohrani videz, češ da ne sedi pred prazno posodo. Bil je predzadnji dan meseca; zadnje dneve v mesecih pa je znano, da vlada ponekod grozna suša. Profesor Veselko imel je v tem oziru izkušnjo izza svojih mladih let. In sedaj je bil njegov položaj takšen, da je poznal čarodejne besedi, s katerimi se je dalo priklicati blagodejne vlage. Izgovoril je te besede in že je klical gospod Izidor Fučec brzonogo natakarico k sebi. Nekaj trenotkov na to zasvetilo se je na vseh mizah nekaj štefanov. Sprejeti so bili z nemim občudovanjem in šepetom. Pri vsaki skupini pa se je našel kdo, ki je točno prevzel nalogo točaja. Čem bolje so se praznili štefani ter prihajali novi na mizo, tem glasnejša je postajala družba, tem bučnejša zabava. Že se je poizkušalo tu pa tam zapeti. Čisto nevezano. Mlad avskultant godrnjal si je ravno v brado neko pesmico, ko postavi natakarica novonapolnjen štefan predenj. Hitro jej ovije desnico okoli pasu ter zapoje zaključni vrstici.

Verjemi, deklé, mi, kar govorim, da pota vsa pripeljejo te v Rim. Dekle zardi, iztrga se mu ter odhiti venkaj. Z njo vred zardi, ne da bi bil to kdo opazil, tudi gospod Izidor Fučec. Vse ostale družbe polasti se veselost. Pogovor pri sosedni mizi preskoči mahoma na pojuteršnje potovanje Slovencev v Rim. Delajo se o njem ceni, zato pa z večine tudi slabi dovtipi.

»Ti, gospod občinski svetnik,« obrne se profesor Veselko do svojega soseda, »ljudje govore, da imaš tudi ti neke namene glede Rima.«

Gospod Izidor Fučec ugane takoj, kam merijo te besede. Dasi bi se sicer pogovoru o tem ne bil izogibal, dasi mu je celo prijetno bilo, ako je kdo te zadeve le od dalječ omenil, hotel se je ob tej uri in v tako razpoloženi družbi izogniti nadaljnjemu razpredanju po profesorju Veselku načetega vprašanja.

»Zares,« odvrne zato, »tebe bi hotel spraviti tjekaj. Koj jutri, če hočeš. Jaz sam bi šel s tabo za potnega maršala.«

»To se pravi,« prime ga profesor za besedo, »da bi blagajnica in vse kar je z njo v zvezi, meni ne delala nikakih skrbi.«

»Da,« pritrdi gospod Izidor Fučec, »ravno to sem hotel reči. Vse stroške potovanja plačam jaz. Zato mi boš pa za cicerona. A,« dostavi, »s pogojem, da se odpeljeva takoj. Kakor si videl dopoldne, spravila me je neka stvar v dobro voljo; kadar sem dobre volje, tedaj pa tudi ne gledam na denar. Kasneje bi mi ga utegnilo postati žal.«

»Lahko ti je reči: takoj,« ugovarja profesor. »Saj veš, da kar čez noč ne morem dobiti dopusta. Odloživa to do velikih počitnic.«

»Takrat,« odvrne gospod Izidor Fučec, »ni za-me več pravega povoda. In vročina bo prehuda.«

Gospod Izidor Fučec mislil je s svojim vabilom prav resno. Da se ima odpeljati pojutranjem s klerikalci v Rim, ni bilo še znano. Vedel pa je, da se koj po odhodu vlaka izve in da ima po svojem povratku pričakovati marsikak očitek. Sicer je v očigled namenu, s katerim se je k potovanju odločil, ostajal za take morebitnosti čisto hladen. A ko bi bil stvar mogel kako izviti, da si prihrani včitke bi bil to storil prav rad. Zato si je bil žetekom popoldneva namenil, da povabi profesorja Veselka s sabo. Češ, potem lahko poreče, da je šel le njemu na ljubo in da sta v Rimu hodila svoja pota.

Pogovor o ponubi gospoda Izidorja Fučca profesorju Veselku razširi se k sosednjim mizam. Vse je bilo soglasnega mnenja, da je to imenitna ponudba; večina pa je bila tudi prepričana, da je pogoj takojšnjega odpotovanja neizpolnjiv. Tu se oglasi mlad sodni pristav, ki je po političnem svojem prepričanju spadal med kompromisnike ter predlaga, naj bi se pridruila klerikalnim hodočastnikom, češ, da potem profesor takoj dobi dopust, v Rimu pa da sta vseeno lahko čisto prosta. Razna mnenja nastanejo glede možnosti ali nemožnosti izposlovanja dopusta. Pa tudi glede dopustnosti ali nedopustnosti pridružitve hodočastnikom. Poslednje bilo je gospodu Izidorju Fučcu jako neprijetno; vendar se je skrbno varoval izdati le z besedico da je svojo udeležbo že priglasil.

»I, kaj boste,« oglasi se doktor Vodopivec. »Kakor gotovo sem jaz vinopivec, dasi se pišem za Vodopivca, tako gotovo je gospodoma udeležba pri pojuteršnjem potovanju Slovencev dopustna, ako je profesor Veselko v stanu izpostavati se dopustu. To pa je ravno. Jaz namreč trdim, da dopusta v tako kratkem času ne dobi. Za deset litrov cvička stavim.«

»Velja,« oglasi se hlastno kompromisnik in skoči s stola, daseže doktorju Vodopivcu v roko.

»Gospod doktor!« dovikne le-temu gospod Izidor Fučec, »ako stavo izgubite, plačam jo jaz.«

»O, tega pa ne!« oglasi se suplent Suhec. »Take dolžnosti se nedajo prenašati, kakor nahrbtki na menicah. Kazen za predrznost mora biti.«

»Nič pa gospodu občinskemu svetniku ne brani omiliti je,« zavrne ga doktor Vodopivec.

»Čisto sporazumljen,« pravi suplent Skubec. »Izpijemo jih torej dvajset.«

Splošno pritrjevanje sledilo je njegovim besedam in dogovorjeno je bilo, da se vsa družba sestane takoj naslednji večer, da vidi kaj in kako.

---

Profesor Veselko oglasi se zadnji dan aprila pri svojem ravnatelju z vprašanjem, bi-li mogel dobiti štirinajstdneven dopust. Ko ravnatelj čuje, v kakšen namen, vpraša ga hlastno, če se pridruži oni družbi, ki odpotuje naslednjega dne skupaj iz Ljubljane. Ne brez vidne zadrege pritrdi profesor Veselko. Ves razveseljen skoči ravnatelj, ki je sprejel profesorja, ne da bi bil vstal iz svojega kresla pri pisalnici, kvišku. O profesorju Veselku je vedel, da je svobodomisleca, kakršen je bil nekdaj sam. Njega je srečala klerikalna pamet ravno ob času, ko je bilo izpraznjeno ravnateljsko mesto. Zato je postal ravnatelj, dasi so si starejši, zaslužnejši in sposobnejši delati upanje nato službo. Svojo hvaležnost je silam, ki so pri njegovem imenovanju kumovale, izkazoval, s tem, da je semtertje – a vedno jako previdno – skušal vplivati na politično prepričanje svojih profesorjev. Ni torej čuda, da je nameravano potovanje profesorja Veselka smatral za dokaz njegove izpreobrnitve in da je to izpreobrnitev pripisoval svojemu vplivu.

»Štirinajst dni,« pripomni ravnatelj, »je nekam veliko. Zlasti ob sedanjem času, ko se jame drugo pololetje nagibati k koncu. A« – pravi na to tako sladko in milostno, kakor znal je le on, ne da bi se bil zavedel, da utegne ta milostna sladkoba kedaj pa kedaj biti tudi žaljiva »dopust vam dam. Še celo več storim. Poskrbim vam sam za nadomestovanje. Prav je, da vidite Rim. Koristilo vam bo pri pouku. Saj je tudi mene že často vleklo na ona klasična tla. A troški, troški! Vam, ki ste samec, ni se na to treba ozirati.«

Profesor Veselko, ki je poznal skopost ravnateljevo, ni si mogel kaj, da se nebi bil ob teh ravnateljevih besedah namuznil.

»Le smejte se, profesor, le. Res nimam dece; a žena je-li tu. Za ves svet bi ne hotela z mano, če tudi žene rade potujejo v Rim. Moja je drugačna! Ne spravite je. In same vendar puščati ne morem, ubožice! O, le čakajte. Saj vam morebiti še tudi pridejo časi, ko boste morali imeti take obzire. Izrabite torej svoje sedanje srečne prilike. Recite – nekolikor izpremenjeno – s Horacijem: »Nunc est libertas, Nunc pede lacto pulsanda tellus. Ko stopite na rimska tla, spomnite se teh besedi gotovo. In bodite brez skrbi. Sam se takoj jutri podam k vsegamogočnemu gospodu poročivalcu deželnega šolskega sveta, dase opravičim zaradi danega vam dopusta. Saj veste, kako je. Človek mora gledati, da s to gospodo dobro izhaja. Še deželni šolski nadzornik ravna tako. In on je večja glava od mene. Z Bogom, profesor, in srečna vam pot.«

Ne brez nravstvenega mačka poslovi se profesor Veselko od svojega ravnatelja. Prva pot mu je bila v kavarno obveščat gospoda Izidorja Fučca.

»No, ali pojdeš?« vpraša ga le-ta že oddalječ.

»Pojdem,« odvrne profesor, sedši poleg vprašalca in naročivši si čašico konjaka.

»Kam pa?« oglasi se sedaj radovedno von Sratschnigg.

»V Rim,« odgovori mu kratko gospod Izidor Fučec.

»V Rim! Beži no, beži. Ali me hočeš za norca imeti?«

»Ne, pravim ti,« odvrne gospod Izidor Fučec, »prav res se peljeva tjekaj. Takoj jutri. Za stavo je šlo, dobi-li gospod profesor dopust. Dobil ga je. Če hočeš, pridi drevi k Zajcu. Stavo bomo tam pili. Tudi vse ostalo izveš ondi.«

»In doma?« vpraša ves začuden von Sratschnigg.

»Doma sem jaz gospodar,« odvrne prevzetno gospod Izidor Fučec.

Peter von Sratschnigg pogleda ga po strani. V njegovem pogledu bilo je toliko dvoma, dase profesor Veselko nehote zasmeje. Potem pravi:

»Za poučno potovanje gre. Gospod Izidor Fučec hoče si razširiti svoje obzorje. Nikjer to ni laglje, ko v Rimu, kjer vsak kamen molče kriči o kakem velikem dogodku. Tako izobraženi ženi, ko je njegova soproga, mora vedeželjnost soptogova biti le dobrodošla.«

Sedaj pogleda Peter von Sratschnigg profesorja ravno tako, kakor je pogledal preje gospoda Izidorja Fučca. Ne reče pa nič druzega, ko nekoga zavidno:

»Srečno vama torej pot!«

»Saj zvečer prideš k Zajcu, kaj ne?« vpraša ga gospod Izidor Fučec.

»Ne,« odvrne odsrčno von Sratschnigg, katerega je jezilo, da je njegov prijatelj povabil s sabo profesorja Veselka, mesto njega. Spoznal je namreč, ali vsaj uganil je, da pojde potovanje obeh na troške gospoda Izidorja Fučca.

»Tedaj se pa snidemo po povratku, da čuješ, kako nama je šlo in vidiš, kako sva opravila, pripomni gospod Izidor Fučec, naglašujoč zadnje štiri besede. Bil je prepričan, da mu bo tedaj že krasil prsi red svetega Silvestra.

»Stavil bi, da še papeža videla ne bosta,« pravi zbadljivo von Sratschnigg.

»Bila bi sramota biti v Rimu in ne videti papeža,« odvrne mu gospod Izidor Fučec. »Stavo sprejmem. Za kaj naj velja?«

»Pustimo to,« jame se umikati von Sratschnigg, katerega je začelo skrbeti, da bi naposled vendarle utegnil stavo izgubiti. Ničesar ni imel proč metati.

»Gospod Peter von Sratshnigg je nagajivec,« poseže sedaj profesor Veselko v pogovor. »On hoče namigniti, da si nama v Rimu utegne goditi, ko onemu Rusu, ki je navlašč potoval tjekaj zato, da bi bil videl papeža.«

»No, in?« vpraša von Sratschnigg.

»Ko je prišel domov,« nadaljuje profesor, vprašali so ga: »A ti vidjel pápu?« »Njet,« bil je njegov odgovor, »ja vidjel mámu.«

Vsi trije se zasmejejo ter razidejo v veselosti: von Sratschnigg na predobedni izprehod; profesor Veselko domov pripravljat si potno prtljago; gospod Izidor Fučec pripravljat novega udelžnika izleta.

---

Dasi je bilo določeno, da se zadnje dneve priglasi ne sprejemljejo več, bili so na pristojnem mestu nove prijave vendar veseli. Gospod Izidor Fučec naznani med obedom svoji soprogi, da mu bo profesor Veselko sopotnik. Seveda je modro zamolčal, da ga je povabil na svoje stroške s sabo. Gospa Katica , ki je poznala profesorja , da je sicer veseljak a poštenjak, sprejela je soprogovo naznanilo molče na znanje.

V profesorju Veselku, ki je doma pripravljal prtljago, zbudili so se pa naenkrat pomisleki. Res je, da si je že davno želel v Rim in da je imel trden namen potovati preje ali kasneje tjekaj. Že iz gimnazijskih let bilo mu je srce polno navdušenja za to žarišče stare prosvete, polno občudovanja za ta zdroj mogočne sile, ki je obvladovala ves takrat poznani svet. Hrepenel je zato videti sedmo gričevje, po katerem se je razprostiralo večno mesto in stoječ sedaj na enem sedaj na drugem teh gričev, dati si pričaravati pred duševno svoje oko način zazidave njegove v dobi največjega sijaja Rima ter razvrščevati si v spominu važne, často za usodo sveta preznamenite dogodke izza časa ljudovlade in cesarstva. Sedaj se mu ima to hrepenenje izpolniti. Tako nenadoma je to prišlo in za takih čudnih okoliščin. Nepremišljenost in lahkomiseljnost jame profesor očitati samemu sebi. Nečustno se mu zdi potovati na tuje troške. Res da je njegov sopotnik bogat in da najde v njem spremljevalca, ki mu bo kot voditelj po Rimu koristen in od katerega se utegne mnogo naučiti; vendar si ne more prikriti, da se ne strinja z njegovim položajem dati si plačevati pot. Res, da je bil često – zlasti pri uljnjaku – gost gospoda Izidorja Fučca; res, da je marsikedaj pil cviček, za kateri je on dajal; a stvar se mu je zdela drugačna. Bilo je tudi druzih poleg in vse je bilo zaradi dobre volje. A sedaj? Ko da bi se bil namenil sprejeti miloščino od njega. – Potem pa skupno potovanje s hodočastniki. Nedostojno, z njegovimi načeli nezdružljivo se mu zazdi.

Ta premišljevanja privedo ga tako dalječ, da prestane sredi priprav za potovanje. Na obed poda se že z namenom povedati gospodu Izidorju Fučcu, ki v smislu dogovora pride popoldne k njenim pogledat, kako se je za pot pripravil, da ostane doma.

Ko gospod Izidor Fučec vstopi okolo štirih popoldne k njemu, začudi se silno, ko ga najde pri pisnem delu; še bolje, ko vidi, da prtljage nima pripravljene; najbolje pa, ko mu profesor pové, da se je odločil ostati doma ter mu naznani tudi svoje razlage za to. Gospod Izidor Fučec moral je v Rim, kajti za veliko stvar mu je šlo; moral je tudi ravno s slovenskimi hodočastniki, ker mu je to po poučilu don Juanovem najgotoveje zagotavljalo uspeh. Bilo mu je pa to skrajno neprijetno. Zato je s pridobitvijo profesorja Veselka za sopotnika smatral, da je stvar kolikor toliko osmislil v javnosti, na katero se mu je bilo ozirati.

»Spravljaš me v veliko zadrego,« pravi mu očitajoče. »Naznanil sem te namreč že. Res da listka nisem še kupil. Dobim ga jutri na kolodvoru. Gre mi pa za mojo čast, kajti sram bi me bilo, ko bi mi mogli očitati, da sem te priglasil kar tje v dan. Sicer pa bi '– pravi sedaj zaupno –' povem, da mi je hodočastje deveta skrb.. Iz poslovnih razlogov grem v Rim. To priliko porabljam samo kot jako ugodno. Več ti za zdaj ne morem razodeti; zagotavljam te pa, da mi je tvoje spremstvo tako dragoceno, da to obilno odtehta troške za tvojo pot.«

»Če je tako,« odvrne profesor, »in ker imam že dopust, bodi. A samo z enim pogojem. Da potujem na svoje troške; ti pa da mesto potnih troškov za-me še danes izročiš blagajniku« – imenuje mu neko važno narodno društvo »v svojem imenu dvesto petdeset kron, v mojem pa ravno toliko.«

»Dobro. Zgodilo se bo. Takoj sedaj odidem tjekaj,« zagotovi profesorju gospod Izidor Fučec. »A odslej nobenih pomislekov in nobenih izgovorov več! Jutri ob pol sedmih se ustavim z vozom pred hišo. Pripravljen moraš biti.«

»Pripravljen bom.« odvrne profesor in oba si sežeta v roke.

»Do svidenja drevi pri Zajcu!« vzklikne še gospod Izidor Fučec in odhiti. –

Zvečer je pri Zajcu bilo silno živahno. Dvajset litrov cvička da že precejšnjo svoto veselja. Prišlo pa je še bolje. Slučaj je nanesel, da je oni večer prišel bil k Zajcu ne da bi bil o kaki stavi le kaj slutil, tudi blagajnik one narodne naprave, kateri je v svojem in profesorja Veselka imenu poklonil popoldne gospod Izidor Fučec petsto kron. Zahajal je itak često tjekaj, kajti pri dobrem cvičku je bil v svojem življu. Kakor tica v zraku, kakor riba v vodi. Sam na sebi zgovoren, je pri četrtem četrtinčku zadobil toliko tega daru božjega, da so ga njegovi ožji prijatelji dražili s hudourniško deročnostjo. Sicer je bil silno dobrodušen mož in tudi za narodne namene mu je rad zdrknil kak novec izpod palca. Stopivši v družbo in opazivši na vseh mizah štefane, vpraša, naročajoč si svoj običajni prvi četrtinček, natakarico, kaj to pomeni. Predno mu more odgovoriti, stopi doktor Vodopivec k blagajniku, ki je bil še večje rasti od njega, a lepo okroglega života, povzpne se na prste ter mu pove slovesno skrivnostno na uho, da pijo stavo, katero je izgubil on. Zaupa mu tudi, da je danes – ker bo šele jutri prvega – še plačati ne bo mogel ter ga povabi naj prisede. Ko uboga, izve blagajnik dalje še tudi, da gospod Izidor Fučec stavo prostovoljno podvojuje. Sedaj zapazi v družbi še te le-tega in pa profesorja Veselka. Hitro izprazni svoj četrtinček in zanjim skoro zaporedoma še troje kozarčkov, ki so mu jih postrežljivi mladi akademiki polnili iz štefana in – pravo razpoloženje je bilo tu.

»Per mej kuš!« pravi svojemu sosedu, »sedaj-le boste pa nekaj čuli.«

Koj nato vstane, potrka s prstanom ob kozarec in zakliče na ves glas: »Posluh!«

Hrup se polagoma poleže in on naznani, češ da si smatra to za svojo dolžnost, da sta gospod Izidor Fučec in profesor Veselko ravno danes darovala narodni napravi, katere blagajnik je vsako po dvestopetdeset kron.

To je vplivalo. Živahni »živio!« zadoni po tesnem salonu. Vse hiti, da trči s plemenitima darovalcema. Prvi hoče biti blagajnik. Zgodilo se je pa, da se je v svojem spehu, neopazivši stola, ki ga je en gostov, ko je bil vstal, porinil s podkolenjem nekaj predaleč od mize, izpodtakne. Da se ni z levico ujel ob stol izpodtike bil bi telebnil kakor je bil dolg in širok na tla. Tako pa je stegnivši levo nogo nazaj, pokleknil z desno ravno pred mizo, ob kateri sta sedela slavljenca. Naočniki odleteli so mu daleč i proč; a zgodilo se je čudo: razbili se niso. Zgodilo se je bilo pa še večje čudo. Ko ga je vleklo k tlom, znal je s kozarcem ravnati tako spretno, da se je izlilo iz njega samo par kapljic cvička.

Ves ta dogodek, ki se je odigral trenotno, vzbudil je neznansko veselost. Smeh, v kateri je bušil tudi provzročitelj sam, se kar poleči ni mogel. Nekateri so se držali za trebuhe, drugi so vlekli noge, sedaj eno sedaj drugo proti životu, tretji so se prestopali mencaje; četrti so udarjali s prsti po robu mize. Najhuje se je pa smejal gospod Izidor Fučec, ki kar k sebi priti ni mogel. Postal je tako dobre volje, da je gostilničarju naročil dati družbi poleg prvih dvajsetih litrov na njegov račun še drugih dvajset.

Tako se je noč pred njegovim odhodom v Rim končala veselo in zabavno. Družba kazala se je potem ko sta jo naša dva potnika zapustila okolo jednajstih, pozno po polnoči.