Gospod Izidor Fučec 2. del

← Gospod Izidor Fučec 1. del

Gospod Izidor Fučec: Srednjeveška povest naših dni. II. del V začaranem risu Ivan Hribar

Gospod Izidor Fučec 3. del →

Rokopis v štirih delih

Viri:	Zapuščina
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

1. Na poti po Benečiji. – Obisk Padove.

Drugo jutro ob šestih jeli sos e na južnem kolodvoru zbirati rimski hodočastniki. Priglasilo se jih je bilo za vstop v Ljubljani nekaj šestdeset duhovnikov, malomeščanov, kmetov. Več ko polovica je bilo žensk kmetic, vsobenjkaric, služkinj. Nekaj bilo je med njimi še precej mladih, večina pa je bila že davno prekoračila leta, v katerih so ženske moškim nevarne.

Eden za drugim prihajali so udeležniki hodočastja. Od Dunajske ceste semkaj, po Kolodvorski ulici in po Miklošičevi cesti. Nekateri posamič, drugi – in to zlasti ženske – v skupinah po dvoje in troje. V rokah so nosili najrazličnejšo polno prtljago. Nekateri, zlasti župniki s kmetov, imeli so one starinske pisane potne torbe, ki so zgoraj ozke, spodaj pa imajo dokaj široko usnjato dno. V take torbe da se nabasati veliko in to vseh mogočih stvari. Res so bile vse silno trebušaste. Nekateri so imeli sive in rumenkaste, že zelo obrabljene in zato vse ogoljene kovčke iz zlepljenega platna; zopet drugi samo cekarje. Ženske imele so skoro vse večje ali manjše košarice ter so bile zavite v velike sive in rujave robce. Le kakih štiri ali pet mlajših hodočastnic bilo je oblečenih malo bolj po gosposko in spogledovalno. Le te nosile so lepo zlikane čevlje z visokimi petami in so imela s sabo lične torbice iz črnega ali rumenorjavega usnja. Vsi hodočastniki brez izjeme imeli so dežnike; večinoma prav velike in težke. In zdelo se je, da so le-ti najpotrebnejša potna oprema. Nebo bilo je namreč čisto oblačno in goste črne megle so se vlačile pod njimi. Bilo je, ko da se ima sedaj pa sedaj vliti najsilnejša ploha.

O pol sedmih pripelje se v veliki prostorni kočiji četvero duhovnikov. Med njimi tudi važna hodočastja. Tistokrat bili so že vsi hodočastniki zbrani pred kolodvorom. Spoštljivo pozdravijo to četverico, katerih ji en naredi z desnico nejasno kretnjo, ko da jih blagoslavlja.

Listke za železnično vožnjo imeli so že vsi v rokah. Prejemali so jih od dveh rediteljev, katera sta že od pol šestih čakala na Kolodvoru. Samo dva listka sta še bila v rokah enega rediteljev. Oni za gospoda Izidorja Fučca in oni za profesorja Veselka.

Vodja hodočastja opazi na prvi pogled, da gospoda Izidorja Fučca še ni na kolodvor. Vidno razburjen stopi k rediteljema.

»Menda še nismo vsi,« pravi jima.

»Ona dva pritrdita in prvi pokaže še neizročeni izkaznici.

»Veste,« nasmeje se gospod trpko, »veste, morebiti se je skesal. Kaj pravite, a?« obrne se do drugega reditelja. A le-ta pokaže s prstom proti Dunajski cesti, od katere se je z vso hitrostjo, ki jo je zmožna izgarana kljusa, vozil izvošček.

»Aha!« pripomni zadovoljno vodja, ki je bil ta trenotek spoznal široko postavo onega potnika, do katerega mu je največ bilo.

Ko se pripelje izvošček do kolodvora, stopi vodja k vozu ter živahno pozdravi gospoda Izidorja Fučca, ošinivši profesorja Veselka komaj z očmi. Že se v tem ko nosač snemlje s kozla in pobira z voza obilno in elegantno prtljago gospod Izidor Fuččevo in reditelj izroča obema potnikoma izkaznici, obrne proti kolodvorskim vratom in stori par korakov proti njim, kar se menda mahoma nečesa domisli. Obrne se, stopi nazaj k profesorju Veselku, nasmeje se mu nad vse milostljivo ter mu poda roko. –

Par minut po sedmi odpelje vlak. Ravno ko se jame premikati, spusti se dež, ko da lije iz škafa. To vreme traja vse do Trbiža. Vsi mokri stopali so na gorenjskih postajah hodočastniki, ki so od ondi bili priglašeni v vlak tako, da jih je s Korošci, ki so pristopili v Trbižu, bilo nekaj nad sto. Naša dva potnika vozila sta se v drugem razredu. Njima je vreme bilo kakor navlašč. Naslonila sta se v kot voza in zaspala sta, da nadomestita počitek! Kolikor jima ga je zadnja noč dala premalo.

Že med vožnjo po Kanalski dolini jele so se trgati megle. Bilo je semtertje videti skozi nje kos modrega neba. Na velikem, lepem kolodvoru v Pontablju bil je daljši postanek. Naša dva potnika porabila ga, da se izprehodita po peronu. Videč ju vodja, izstopi tudi on, približa se gospodu Izidorju Fučcu, pozdravi ga, prime za laket desne roke ter potegne na lahko nekoliko v stran. Šepetaje ga vpraša, če ima obljubljenih dvajset tisoč s sabo. Gospod Izidor Fučec potipa se samo z desnico na levi strani prsi po notranjem suknjinem žepu. Duhovni gospod razume to nemo kretnjo ter se zadovoljen podal zopet v železniški voz.

V Pantebi bil je zopet postanek. Še večji ko v Pontablju. Italijanski carinski uslužbenci pregledovali so prtljago. Ko so vtikali svoje nosove v trebušaste staroverske torbe, cekarje in košarc ter vlekli iz njih na dan razne predmete – med katerimi so kranjske klobase zavzemale najvažnejše mesto, ni bilo brez smešnih prizorov. Gospod Izidor Fučec bil je kljubu obini svoji prtljagi kaj hitro gotov. Deloma zato, ker je njegov sopotnik profesor Veselko govoril s cesarskim osobjem v dobri laščini deloma in morebiti najbolj pa še zato,, ker je carinskemu uslužbencu, ki je odvezaval jermena njegovih kovčkov stisnil dve liri v roko. Takoj jel je jermena zopet zapenjati; uradniku, ki je prišel za njim, pa je dejal enostavno: »Tuffo in vadine.« Profesorju Veselku njegovega kovčka še odpirati ni bilo potreba. Tako zelo je imponovala njegova toskanščina, katere se je bil iz zasebne pridnosti naučil oni dve leti, ko je bil suplentoval v Gorici.

Ko se je jel vlak pomikati dalje, prodrl je semtertje že kak solnčni žarek skozi oblake. Nad postajo 'per la Caruia' pa se je zasmejalo najkrasnejše vreme, kakršno menda poznajo le v Italiji. Nebo modro ko ribje oko, zrak prozoren, solnce toplo, skoro pekoče; krog in krog pa sveže pomladansko zelenje med katerim so se belile lepe, mestom podobne naselbine ali pa so stala posamezna poslopja sredi dražestnih vrtov, v katerih so ob murvah izpeljane brajde vinske trte podobne bile na široko razpetim vencem iz najkrasnejšega zelenja. Nad vso to rajsko lepoto vzdigovale so se visoke, deloma še s snegom pokrite gore in pa s sočnim zelenjem poraščeni holmci, katerih nekateri so bili podobni ostro koničastim stožcem, drugi pa so imeli valovito obliko. Vrhu holmcev belile so se cerkve z lepimi, visokimi zvoniki; po obronkih pa so stale semtertje večje ali manjše hiše. Ob desni strani vzbujala je zanimanje potnikov široka, z belim prodom in debelim okroglim kamenjem pokrita struga divjega v beneških planinah pod visoko Cridolo izvirajočega Tilmenta. Začudenje njihovo bilo je tem večje, ker je po široki strugi teklo le razmeroma malo prilično čiste zelenomodre vode. Težko si je bilo predstaviti, da je nekaj tednov pred tem umazano rumenkastorujavo vodovje napolnjevalo vso strugo in z živeljno silo valilo s sabo cele kamenitne balvane.

Zanimanje vzbujalo je dalje na levi dražestna lega mesteca Gemone. Nikdo hodočastnikov razen profesorja Veselka pa menda ni vedel, da se na trgu tega mesteca čuje slovenska govorica. Zaledje mu je namreč slovensko in njega prebivalstvo nosi prav rad svoje pridelke na prodaj v Gemono, v kateri sami je mnogo ljudi zmožno slovenskega jezika.

Pri postaji Tricesimo stopi gorovje v ozadje in vlak drvi dalje po neizkončnih, krasno obdelanih ravninah. Človek bi mislil, da mora ondi biti doma največje blagostanje; saj se mu zdi, da je prestavljen v zemeljski raj. A kdo ve, če so naši potniki od svojih spremljevalcev poučeni bili, kakšna grozna beda se skriva za tem prirodnim blagoslovom. Kdo ve, če se jim je povedalo, da je več ko devetdeset odstotkov prebivalstva prirodno tako blagoslovljene dežele obsojeno v robstvo, da mu je v del prišlo neprestano garanje od jutra do večera in da se sme šteti srčeno, ako mu dovolijo pobirati drobtine, ki padajo od bogato obloženih miz njegovih gospodarjev. Kdo ve, če se jim je povedalo, da je v ganljivem soglasju s posvetno gospodsko ravno cerkev največ pripomogla k temu, da ima Italija takšno družabno uredbo, takšne v nebo vpijoče gospodarske razmere?

Naredila se je že popolna noč, ko se ustavi vlak na kolodvoru v Padovi. Vsa družba izstopi. Določeno je namreč bilo, da tu prenoči ter se naslednje jutro pokloni »svetniku«. Tako imenujejo padovanci svojega rojaka – svetega Antona.

Hodočastnike odpeljeta reditelja s pomočjo dveh padovanskih kažipotov v skupno prenočišče nedalječ svetnikove cerkve. Gospod Izidor Fučec in profesor Veselko odpeljeta se v hotel. Poslednjemu bilo je jako všeč, da je njegov tovariš imel navado vstajati razmeroma zgodaj. Vendar je on bil že veliko preje pri koncu. Od petih dalje se je izprehajal po mestu, katero je zanj imelo posebno privlačnost zaradi nekdaj tako slovečega vseučilišča. Šel si je najpreje ogledat veličastno baziliko svetnikovo, v kateri je našel že najzgodnejše vernike. Solnce je ravno vzhajalo in pošiljalo svoje žarke skozi raznobarvena okna v notranjost silno z zlatom obložene ogromne hiše 'svetnikove' ter je povečevalo nje bajno lepoto.

Nauživši se je in ogledavši si dobro vse v njej nakupičene umetnine, poda se na sloveči Prato, na katerem je mesto v ogromnem polokrogu med mogočnimi košatimi platanami postavilo kamenite spomenike najbolj slovečim slušateljem svojega slavnega vseučilišča. Na to šel si je ogledat vgledat alma matre samo in prišel je – ves srečen tega, kar je videl, – ob sedmih po gospoda Izidorja Fučca v hotel. V kavarno Pedrocchi podasta se na zajterk. Gospodu Izidorju Fučcu bilo je ondi tako všeč, da je profesorju, ko se je ob pol osmih zopet podajal na obhod po mestu, izjavile, da ne gre nikamor več, češ, da je solnce že prevroče. Dejal mu je, naj pride ponj predno bo treba iti zopet na kolodvor, odkoder so se hodočastniki imeli ob desetih odpeljati dalje.

Profesorja Veselka ozlovoljila je ta grozna brezbrižnosti in nedostatek vse znatiželjnosti. Kar razumeti ni mogel, čemu se tak človek podaja na pot. Da svoj čas kolikor se da izkoristiti, odhiti torej sam iz kavarne; a ob poldevetih vrne se z izvoščkom in zahteva od gospoda Izidorja Fučca odločno, naj sede vanj. Dasi nerad, vda se le-ta končno vendar in tako je vsaj videl baziliko 'svetnika'. Prato in Pelazzo della Ragione. Na vseučilišče ni ga silil, vsaj je vedel, da mu je pomen tega vsled svoje zgodovine morebiti najimenitnejšega poslopja padovanskega s sedmero pečati zapečateno knjigo.

XV. KAJ VSE JE GOSPOD IZIDOR FUČEC DOŽIVEL V RIMU.
. Prihod v Rim.

Drugo jutro zbudi profesorja Veselka iz trdnega spoanja ropot. Kakršen čuti človek v vlaku, kadar se pelje čez kak most. Hitro skoči kvišku, pomane si v naglici oči in pogleda skozi okno. Velika reka vali hudourniku enako ob desni strani vlaka deroče svoje valove. Od leve strani silijo svetli solnčni žarki v oddelek voza, v katerem – profesorju nasproti – proti steni obrnjen leži in s silnim smrčanjem gode visoko pesem spanja gospod Izidor Fučec. Profesor potegne uro iz žepa, pogleda ná-njo, vzame na to v roko. Oraris ufficiale in potem radosti vzklikne: – »Tibera!« Na to stopi k oknu ter zre z nemim občudovanjem – jeden druzega drveče in preskakujoče se valove te najznanejše reke apeninskega polotoka, na katere bregovih je nastalo svoje dni mesto, ko je zagospodovalo skoro vsemu takrat znanemu svetu.

Tibera! Koliko spominov se veže s tabo! Za vse so tekom stoletij videle tvoje vode, predno so na poti izpred gozdnatega Fumajola pritekle po divjih soteskah rodovitnih poljih in zdravju kvarnih ravninah med visokimi gorami in ljubkimi holmci; mimo cvetočih ljudskih naselbin in enakih razvalin – nemih prič človeške razdejanljivosti in nikdar na svetu ne mirujočega sovraštva – skozi vladarico sveta, večni Rim, da se združijo z jasnomodrim valovjem tirenskega morja! Take in podobne misli podile so se po glavi profesorja Veselka, ki je, dasi navadno miren, postal enkrat mrzlično razburjen. Ni čuda. Saj se je vozil že po klasičnih tleh, kajti od leve strani, kamor so ga bili privabili k oknu solnčni žarki, so ga pozdravljale sabinske gore, katerih najvišje vrhove je pokrivala še snežna odeja. Na onih tleh je, na katerih so se odigravali, dogodki, ki so nekaj stoletij bili odločilni za usodo sveta. Po oni zemlji se vozi, katera ga je že mladega dijaka v latinskih šolah tako silno zanimala in na-se vlekla; oni zrah diha, v katerem se je po propadu Helade popila umetnost in znanost, katera poslednja seje naposled razvila v današnjo čudo tvorečo prosveta diha. Zrak, v katerem se je posodila ter nam v kri in meso prešla zapadna omika. V ono mesto drvi vlak z njim, katero je tako natančno poznal, dasi mu je bilo tako tuje. V mesto davnega njegovega hrepenenja, čestega njegovega sanjarjenja. V večni Rim. Njegovo sedmogričevje bo videl. Na Palatinu bo stal in pred njim se bodo razgrinjali montes Capitolinus, Aventinus, Guirinalis, Viminalis, Esquilonus in Crelius. In v duhu bo videl, kako se je teh sedmero gričev zaseljevalo, kako zazidavalo, kako tekom stoletij za dobe kraljv, ljudovlaki in cesarjev izpreminjalo. Saj mu je znana njihova zgodovina tako natančno, ko da jo je preživljal z njimi vred.

Žvižg zbudi ga strogo iz tega premišljevanja. Vlak jame voziti počasneje. Čez par trenotkov se ustavi. Profesor pogleda skozi okno na levi. Stimigliano čita na kolodvorskem poslopju. Mnogo potnikov iz večine kmetovalcev in kmetic vsuje se proti vlaku. Njegov sopotnik smrči dalje. Moralo se je smrčanje njegovo razlegati po vsem kolodvoru, kajti marsikdo se je s smehom ozrl proti voju, iz katerega je prihajalo. Že lezniški uslužbenec, ki je prišel mimo, ni si mogel kaj, da ne bi bil sprovodniku, dejal: »Ostin, che sonno!« Hostija, kakošno spanje., čemur je le-ta pritrdil s kratkim »Gin.« – Pač res. Ta pripomnja strese profesorja.

»Duša krščanska!« pravi gospodu Izidorju Fučcu, katerega krepko prime za ramo, »nehaj no že vendar spati! Saj še Rim prespiš.«

»Kva?« vpraša gospod Izidor Fučec iz spanja prav po ljubljansko ter začne cmakati. Gotovo mu od prejšnjega večera ni ostal najboljši okus v ustih. Na to začne si mencati oči ter se prav počasi obračati od stene proti sredi voznega oddelka.

»Čas je, da vstaneš,« povzame profesor. »Skoro bo že sedem. Poleg Tibere se voziva.«

»Aha!« pravi še ves zaspan ogovorjenec! »Kedaj pa je k nama vstopila?«

Profesor Veselko se zasmeje na ves glas. Spoznal je takoj, da njegov sopotnik v svojizaspanosti smatra Tibero za kako žensko. Profesorjev smeh predrami gospoda Izidorja Fučca do dobrega. Seveda spozna takoj svojo zmoto ter se začne tudi sam smejati. Ker je to bila itak ura, ob kateri je doma navadno lezel iz postelje, oprime se od železja nad sabo viseče mreže za prtljago, dvigne se z gorenjim telesom ter zavrti na ležišču do polovice okolo svoje osi. Na to vstane ter se nameni poklicati sprovodnika, da mu nategne čevlje ter jih zaveže. Zaradi udobnosti vzel si je bil navlašč te vrste čevljev s sabo.

Profesor Veselko, doznavši zakaj hoče sprovodnika pokicati, zabrani mu to. Sam mu, ne brez obilnega smeha in zbadljivosti opazek, pomaga obuti čevlje ter mu jih potem tudi zaveže.

Ko je bilo to storjeno, obleče se gospod Izidor Fučec do dobrega ter se ozre skozi desno okno. Vlak privozil je ravno do postaje Poggio Mirteto in od daleč se zablešči v solnčnem svitu Tibera.

»Voda!« vzklikne, zagledavši Tibero, »ti ne veš, profesor, kako sem žejen.«

»Kaj ne boš,« odvrne profesor. »Valpolicella, Chianti in naposled še Asti spumante. K temu pa mortadella, ki ti je v Bologni, kjer je doma, tako jako šla v slast.«

Nagnivši se pa skozi okno na levi strani, zakliče: »Aqua!* (*Vode!) in v tronotku je stala pri vozu mala črnooka in črnolasa deklica v značilni in prikupljivi obleki rimske kampanje ter je natočila iz poštenega vrča velik kozarec kristalnočiste, hladne vode. Tri kozarce je izpije gospod Izidor Fučec.

Profesor Veselko pripomni smehljaje:

»Da si sedaj-le pod Fumajolom, izpil bi bil ves vrelec Tibere,« potem pa ko se vlak jame pomikati, nadaljuje: »Dobra je pa bila večerja na kolodvoru v Bologni. In slast sva imela, ko volka. Kaj ne da?«

22/10. 1916

23/10. 1916.

»Izprememba zraka« pripomni malomarno ogovorjenec.

Profesorju Veselku zategnejo se ustnice na lahan nasmev. Poznal je izredno slast svojega sopotnika tudi v ljubljanjskem zraku. Vendar pripomni:

»Danes bo še hujše izpremenjen, zatorej slast še večja. Kmalu bodeva v Rimu.

»Koliko imava še do kje?« vpraša gospod Izidor Fučec.

»Pičlo uro«, odvrne profesor.

»Kdo bo pa tako dolgo čakal?« pripomni njegov tovariš, vstane ter potegne lično usnjato torbico iz mreže. Iz nje potegne dvoje belih papirjev, katera odvije. V prvem je bilo nekaj gnjati in mortadela, v drugem štiri bige. Ostanek zaloge. Katero si je bil gospod Izidor Fučec vzel v Bologni za nadaljnjo vožnjo s sabo.

»Kaj pa zijaš vedno skozi okno, sedaj na eni, sedaj na drugi strani?« ogovori profesorja. »Sedi semkaj in zajtrkuj z mano. Primum vivere dein«.

»… examinare, hočeš reči«, pomaga mu profesor, ko vidi da je s svojo latinščino pri kraju.

»A, glej, jaz sem zaradi stvari, ki priti imajo, tako radostno razburjen, da ne morem jesti. Tudi, ko bi imel navado pojesti zjutraj kaj izdatnejega. A te navade nimam. Počakam torej na kavo v Rimu.«

Gospod Izidor Fučec se zadovolji s tem odgovormom. Nič več ne sili v profesorja.. Le-ta stopa od okna do okna ter si s silnim zanimanjem ogleduje okolico. Vlak Tibernico sedaj približuje, sedaj zopet od nje oddaljuje. Povsod lepo obdelana zemlja v bujnem zelenji. Na levi strani po vsem podnožju sabinskih gora obširni oljčni gaji, ki se raztezajo visoko gori po obronkih. Pod oljkami že žito v klasju. Pri postaji Fara in Sabina spomni se profesor kralja Nume Pompilija, čegar zibelka je tekla nedaleč tega kraja v starem sabinskem mestu Cures.

Ko vlak pri Passes Corese zdrdra čez most preko reke Farfre in hudournika Corese, začno se odmikati sabinske gore. Po rimski kampanji drvi dalje po oni nekdaj skrbno obdelani in cvetoči ravnini, ki je bila v davnini Latium zvana in na kateri so prebivali Latini ki so – premagavši sosedne rodove – zagospodovali polagoma vsej Italiji ter nesli kasneje slavo latinskega imena daleč daleč čez njene meje. -Rimska kampanja je sedaj prava pustinja. Le malo je na njej obdelane zemlje. Razrita in razorana je po vodovjih in mrzlica je ob vročih poletnih mesecih nje vladarica. Črede ovac in dolgorogate govedi pasejo se po njej. Čuvajo jih pastirji in pastarice temne polti in po večini tudi temnih las in oči. Le semtertje najde se med njimi kako plavolaso in modrooko, pa tudi plavolaso in črnooko dete,gotovo znamenje da ni pristno rimskega izvora.

Ko se profesor nagleda nekoliko kampanje, obrne se k gospodu Izidorju Fučcu z besedami: »Na rimski kampanji smo.«

Gospod Izidor Fučec pogleda na obeh straneh skozi okno ter pripomni suhoparno:

»Dolgočasna je.« 

Sedaj opazi profesor, da sta oba papirja prazna. O narezu in o štirih bigah ni bilo več sledu. Použil je bil gospod Izidor Fučec vse do zadnje drobtinice. In s kakšno stoiško mirnostjo. Ravnokar zvija papir, da ga vrže skozi okno, ko vlak požvižga in kmalu na to ustavi. Bila je postaja Monte Rotondo. Izpred nje vsuje se silna množica proti vlaku. Tudi naša dva potnika dobita tovariša, postavnega, precej obilnega gospoda, okroglega, rdečega obraza. Od Bologne sem vozila sta se sama. Zaradi večje udobnosti doplačala sta ter se preselila v prvi razred. Ker sta tudi s sprevodnikom vlaka znala izpregovoriti pametno besedo, ostale so dveri njunega voznega oddelka vse do semkaj zaprte. Tu ni bilo več mogoče. Preveč potnikov se je bilo s potoma nabralo tako, da so morali že potnike drugega in celo tretjega razreda stlačiti v prvi. Zato odpre sprevodnik dveri z millersense* (* Tisokratno opravičevanje) ter spusti popisanega potnika v njun kupe. Pokazal se je po voznem listku, da je bil potnik prvega razreda.

S pravo italijansko zgovornostjo jame se tudi on opravičevati, da jima dela napotje ter ju tolažiti, da do Rima itak ni več daleč. Spoznavši pa takoj da sta tujca, in poizvedši od nju, da gresta prvokrat v Rim, opozarja, da se bo onkraj Castella Ginbileo pokazala kupelja cerkve sv. Petra. Naša potnika jameta zato pripravljati svojo prtljago, v tem ko se vlak začne zopet pomikati dalje.

»Evo«,vzklikne naenkrat novi sopotnik. »vide salariac! Ob njej se popeljemo skoro do pred rimskega obzidja.

Profesor Veselko stopi k oknu.

»Via Salaria. Rimljani so tovorili po njej sol za Sabince« pripomni. Ko se ozre po njej. Sedaj se ozre tudi gospod Izidor Fučec venkaj.

»Ravno taka, ko naše ceste« pravi z najneumnejšim obrazom sveta ter sede na svoje prejšnje mesto.

Profesor Veselko odgovori: »Prav dobro si pogodil. Saj so nas pa tudi res še le Rimljani naučili ceste delati.

Laški sopotnik ju ni razumel, ker sta govorila po slovensko; vendar pa je iz naklona profesorjevega ob njegovi opozoritvi in morebiti tudi iz besede »Sabince« v njegovi slovenski pripomnji spoznal, da je našla pri njem njegova opozoritev polno umevanje; iz topega obraza debelega potnika pa da ga stvar toliko zanima, ko lanski apeninski sneg. Žilica njegove zgovornosti ne da mu miru. Zaplete se zatorej s profesorjem Veselkom v pogovoru. Tekom pogovora se začudi, da govori tako dobro po laško ter ga vpraša, kje se je naučil. Ko čuje da v Gorici, vzklikne debeli Rimljan ves navdušen:

»Na svetij našej neodrešenej zemlji!«

»Motite se gospod!« zavrne ga pofesor živahno. Slovenska zemlja je to. Ime mesta samega to izpričuje.

»Sedaj mi razloži ime pomen tega imena in zavrne bedaste trditve laških prenapetežev, ki jo izvajajo iz Noritia.« Potem nadaljuje: »Da je nastala v Italiji bajka o sveti neodrešeni zemlji, na kateri stoji Gorica, kriva je le avstrijska vlada s svojo nenaravno politiko, ki izvira deloma iz zaslepljenosti, deloma iz globoke mržnje do vsega, kar je slovensko. Že iz ljubezni do svojega naroda. -Kajti Slovenec sem!ne želim, da bi kedaj do tega prišlo, a če pride tako daleč, da bo Italija segati jela po sveti neodrešeni zemlji, kakor jo nazivate vi, tedaj se naša vlada pač ne bo mogla otresti občutka, da je pot k temu pripravljala sama. Spoštujem vaš patrijotizem gospod, a to si zapomnite: »Gorice ne odrešite nikdar.« 

Laškega sopotnika porazila je odločna zavrnitev njegove politične veroizpovedi. Ob jednem pa mu je možatost slovenskega sopotnika navdihnila spoštovanje do njega. Bil ni se morebiti spustil z njim v daljšo razpravo, ko bi vlak ne bil že privozil na postajo Castela Giabile. Zato pripomni le uljudno in s prijaznim naklonom:

»Evo Castela Giabile. Kmalu zagledate prvokrat Rim, srce Italije, katero živahno bije za vsekolike njene sinove.«

»Rim«, pravi profesor gospodu Izidorju Fučcu, ki je bil topega obraza poslušal pogovor »nella dolce lingua del si e del cosi«* (* V sladkem jeziku besedic si (da) cosi (tako)). Sedaj vstane tudi on in stopi k oknu. Le nekaj trenotkov še in v jasnem zraku se na nedalekem obzorju prikaže veličastna kuplja cerkve svetega Petra, ta visoka pesem stavbne umetnosti, iz katere že stoletja nemo done zvoki, ki sta jej jih udihnila Bramante in nedosegljivi božjim duhom navdahnjeni Michelangelo. Solze stopijo profesorju Veselku v oči, solze ginjenja, občudovanja in radosti. Evo: največji spomenik katoliškega krščanstva stopil je z najlepšim svojim delom pred začudene njegove oči!

Naenkrat izgine kuplja izpred oči. Vlak drdra po mostu preko reke Anio ter se jame viti okolo rimskega sedmogričevja, dokler končno v smelem loku ne zapelje na veliki, z raznevrste železničnim vozom zastavljeni kolodvor postaje di Termini. Vedno počasneje in počasneje teko kolesa, dokler naposled vlak ne obstoji pod prostrano železnostekleno, vso zakajeno streho kolodvorskega poslopja. S silnim hrupom in vpitjem zakadi se množica nosačev k njemu.

Profesor Veselko se od sopotnika s postaje Monte Rotondo poslovi in tudi gospod Izidor Fučec mu seže v roko. Ker ni imel prtljage, pustita ga prvega venkaj. Nato pokliče profesor enega iz gruče proti njunem voznem oddelku gnjetočih se nosačev. Ko da naskakuje trdnjavo, požene se v voz, od katerega odrine s komolci dvoje najbližnjih tovarišev.

3. Prvi trenotki v Rimu.

Med vodstvom hodočasja in gospodom Izidorjem Fučcem je bilo spotoma dogovorjeno vse., kar je bilo za bivanje v Rimu potrebno. Slovenski hodočastni ki so imeli ostati šest dni v večnem mestu. Peti dan je bil odločen, da se poklonijo papežu. Pred tem imel se je v njihovem imenu izročiti njegovej blagajnični upravi dan, ki so mu ga v tolažbo zaradi njegovega ujetništva prinesli s seboj.

Kakor vemo vzel je bil gospod Izidor Fučec dvajset tisoč kron za Petrov novčič s sabo. Tudi nagib nam je znan. Čisto trgovski je bil. Ni mu šlo za abstraktne stvari.

»Dam da mi daš« bilo je geslo njegovo. Morebiti bi bil to geslo uveljavil bolje, da je voditelju slovenskih hodočastnikov v Rim, odkril svoj namen. A bilo ga je sram. Poleg tega je bil ves zaverovan v svaka papeževega tajnika. Prepričan je bil, da je svak papeževega tajnika uredil stvar tako, da bodo v Vatikanu vodstvo slovenskih hodočastnikov naravnost vprašali po njem. Tedaj izroči on svojih dvajset tisoč lahko naravnost v tajnikove roke ali pa le-ta vsaj izve, da je njegovih dvajset tisoč v poklonstvene svoti slovenski. Zato je ravnal po njegovem naročilu, izjavivši, da on svojih dvajset tisoč kron izroči takrat, ko se bo odelajala zbirka Slovencev oddajala.

Vodstvu hodočastje bilo je vse to pač neznano. Vendar ni sililo vanj. Ker je vedelo, kako bogat je. Saj vendar ni vključeno, da ne bi še kedaj kaj odrinil! Zadovoljilo se je zatorej z ugotovitvijo, da ima denar pri sebi. Kedaj se izroči in kedaj bode poklonstvo pri svetem Očetu dejali so, da mu pravočasno naznanijo. Izgovoril se je namreč bil , da po Rimu ne bo hodil vedno s slovenskimi hodočastniki, češ, da mu bo profesor Veselko za kažipota. Niso mu ugovarjali. Kako naj bi on bogatin, on ki žrtvuje tako veliko vsoto za Petrov novčič, hodil s sicer vse časti vrednimi svojimi rojaki in rojakinjami, ki bodo, ker je večina imela silno podkovane čevlje na kveder, štorkljali po Rimskih ulicah, da se bo vse začudeno oziralo za njim. Ker so hodočastniki razen duhovnikov, katerim so odkazali sobe v ilirskem kolegiju, in nekaterih, ki so si najeli sobe po hotelih, imeli preskrbljeno stanovanje v češkem prenočišču na Piazzi Sforza nedaleč angeljskega mostu, prosili so gospoda Izidorja Fučca, naj si izbere hotel kolikor mogoče v bližini tega prenočišča, da ga bo, ako potreba nanese, lahko hitro najti.

Po posvetovanju s profesorjem Veselkom, odločil se je bil za hotel Milano na Piazzi Montecitorio. Poslovivši se na kolodvoru na kratko od vodstva hodočastnikov, katere so sprejeli slovenski gojenci. Kolegija germanica, ki so jim bili izbrani za vodnike, sledi s profesorjem Veselkom vred nosaču, ki odpelje nju prtljago na ročnem vozičku s kolodvora. Pred kolodvorom stopita v eden dvovprežnih izvožčkov ter mu napovesta ime hotela.

Na široki cesti Viale principessa Margherita, na katero sta naša potnika stopila iz kolodvoskega poslopja, bil je živahen promet. Vozovi električne cestne železnice, omnibusi, avtomobili, izvožčki vrstili so se po njej v smeri proti mestu, do čim je od ondod prihajalo nešteto močnih dvokolesnih tovornih voz, na visokih kolesih, ki so škripala pod težkimi tovori. Vprežene so bile v te vozove mule.

Velika moderna poslopja stopijo našima potnikoma na nasprotni cestni strani pred oči. Ni jima pa ostalo mnogo časa ne za opazovanje prometa, ne za ogledovanje okolice, kajti izvošček požene, ko sta komaj dobro v vozu sedela in kočija zdrdra po tlaku proti trgu dei Cinque cento. Kakor dete, ki naenkrat odkrije nekaj, s čemer se je bila njegova domišljija že davno pečala, vzklikne profesor Veselko, kažoč z rokami na desno pred se čez skromne nasade pred glavnim pročeljem kolodvorskega poslopja, veselo:

»Dijoklecijanove toplice! Glej, Dijoklecijanove toplice. O, kako veličastno je to zidovje!«

»Tiste-le razvaline?« začudi se gospod Izidor Fučec. »Kaj pa je na njih veličastnega?«

»Nesrečni filister! Ti tega ne boš nikdar razumel,« pravi mu nevoljnjo profesor, ko je kočija zavijala ravno okoli vogla ulice Viminale. Prevozivši to ulico, zavije izvošček na desno ter pripelje – vedno med visokimi hišami – na glavno rimsko cesto Via Nazionale, po kateri zaradi živahnega voznega prometa vozi počasi v vrsti drugih vozil. Ta okoliščina je bila našima potnikoma ugodna, zato, ker sta se mogla ozirati po znamenitih stavbah ob cesti. Nju zanimanje je pred vsem zbudil ogromen lesen oder, ki se je pokazal prav v dnu ceste in je previševal vse ostale stavbe. Profesor Veselko ugane, da se ondi gradi veliki narodni spomenik kralju Viktorju Emanuelu I. Na desno je zbujala nju zanimanje mogočna palača galerije d'arte moderna* (* moderne umetnosti), dalje pod njo prostrana palača Rospiglivsi in nasproti njej na levi strani ceste stoječe ko novo poslopje banke d' Italia. Ondi, kjer se cesta vdrugič ovije, zanima ju ogromna palača colona; na tekališču Umberta I., kamor zavije avtomobil s trga Venezia, pa najpreje dolgo baročno pročelje palače Doria na levi ter, nasproti nje na desni krasno, v fiorentinskem slogu sezidano pročelje palače. Od escalchi s silno zamreženimi okni pritličja in z balustrado iz mramornih stebričev. Mimo palače Sciarra Colonna, najkratnejše stavbe tekališča, pripelje ju avtomobil po ulici in ob trgu di Pietra pred hotel Milan.

Gospod Izidor Fučec ne bil bi z umivanjem, ne s preoblačenjem, ne z zajtrkom tko hitro gotov, da ga ni priganjal njegov sopotnik. Dobil je sobo prav poleg. On, ki je gorel hrepenenja, da stopi na zgodovinsko posvečena rimska tla, bil je kaj hitro gotov. Saj tudi sicer ni imel navade tratiti mnogo časa z oblačenjem. Počasnež ni bil in unanjemu svojemu licu ni posvečal nikdar pretirane pažnje. Ravnokolikor je bilo prav in stanu primerno. Zato je po dobrih desetih minutah že potrkal na sosedove sobne dveri. Gospod Izidor Fučec se še ni bil umil. Razvezal je bil obilno svojo prtljago in obešal je obleko iz kovčkov po omarah.

»Duša krščanska!« vzklikne profesor, ko stopi k njemu v sobo. »Hiti vendar. V Rimu je kaj videti in moj dopust traja samo štirinajst dni.Dvoje jih je že poteklo, dvoje jih poteče na poti domov. Ostane jih torej le še deset. Zato morava pridno na nogah.«

»Kaj? Na nogah?« zavrne ga potni tovariš. »Bodi tako prijazen v vročem rimskem solncu. Ko bi imel letati okolo ko blazen, ostal bi bil raje doma. Sicer je prav. Tudi jaz bi rad kaj videl. Saj veš, da imam klasično izobrazbo« – profesor obrne pri teh besedah svoje oči proti stropu in njegovi ustnici zategnete se mu na vprašaj – »in da me zato Rim zanima. A to ti povem: gonil me ne boš, ko birič odgnanca. Vozila se bova. Troški za izvoščka so moja stvar. Po tem takem se pa tudi ne mudi tako, ko da bi gorelo.«

»Glede vožnje po mestu iz kraja v kraj ti ne ugovarja,« odvrne profesor. »A hoditi bo vendar mnogo potreba. Po eni strani zato, ker se vozeč ne vidi toliko ko ob hoji; po drugi pa zato, ker se povsodi tudi mogoče ni. Starinske spomenike, cerkve, galerije si bodeva morala ogledavati peš. Zato ti še enkrat pravim: ne trati časa! Pod mojim poveljem si; pokoravati se mi moraš.«

»Pokoravati se ti hočem,« pravi malomarno gospod Izidor Fučec, »a to ti povem, prsiten in prestrog poveljnik ne smeš biti. Naglost ni pridna...«

»...je dejal polž, ki je štirinajst dni čez prelaz lezel, potem se pa še nazaj prevrnil,« poseže mu profesor v besedo.

»Tako nisem mislil,« odvrne z nasmehom gospod Izidor Fučec. »Da pa pri meni ne skoprniš, stopi, veš kaj, za pol ure malo po bližnjih ulicah dokler se ne vrneš, te počakam doma.«

Profesorju Veselku bil je ta predlog jako všeč. Sprejme ga brez ugovora. Segši potnemu svojemu tovarišu v roko, odide, ob zopetnemu priporočilu, naj skrbi, da bo gotov, ko se vrne. Zaradi sigurnosti, dá da mu célo uro časa. Opozori ga tudi, da je brivec v hotelu. To pa zato, ker je vedel, da si bo vsekakor hotel dati temeljito ostrgati obraz, ki mu je v zadnjih treh dneh postal kosmat.

4. Sestra papeževega državnega tajnika.

Gospod Izidor Fučec se, ko je svojo obleko poobesil ter perilo zložil v predale velike zelene omare s stekleno ploščo na vrhu, umije. Potem se obleče napol ter po služitelju pokliče brivca k sebi v sobo. Ko je le-ta končal svoje delo z britvijo ter ga je še počesal, namazavši mu preje lase z dišečo pomado, obleče se dod dobrega, pokliče čistilca obleke, da mu obuje in zaveže čevlje, ter pogleda na uro. Tri četrt ure bilo je poteklo od cesarjevega odhoda. Hitro torej sede k zajtrku, ki mu ga je bil sobar ravno med britjem prinesel na veliki nikljasti z brezmadežnim belim prtičem pogrnjeni plošči.

Komaj si pa je dobro nalil kave in si namazal maslenega belega kruha z medom, kar potrka na njegov »avanti!«* (* Naprej!) ki se ga je bil naučil od profesorja Veselka, vstopi sobar vnovič. Na srebrni ploščici pomoli mu dišečo, zlatoobrobljeno posetnico. Gospod Izidor Fučec vzame jo v roke in čita, polen najradostnejšega iznenadenja:

Mercedes Curra Juanita Elvira del Val – Gomez – Alvarez.

Hitro skoči pokonci in naredi kretnjo, iz katere je sobar spoznal, da ima oglašenemu obisku z največjo spoštljivostjo odpreti dveri.

V sobo stopi elegantna dama nenavadne lepote. Vsa v svili je bila. Kroj njene obleke bil je izmed onih izdelkov mode, ki se nam zde podobni neke vrste dražestnim pesmim lahke vsebine. Glavo je obsenčeval velik bel slamnik iz najfinejše panamske pletenine in na njem je izmed dragocenih krajk gledala kitica belih in rumenih cvetic med zelenimi listi. Izpod slamnika vsrpalo se je celo čudo svetočrnih las, ki so se nad tilnikom dvigali v skrit sicer a očividno jako okusen učes. Obrvi imela je dama goste, trepalnice dolge, oči pod njimi velike, črnje ko oglje. Pod pravilnim nosom odpirala so se mala usta, polna alabasterskobelih zob, kateri so se začudenemu opazovalcu pokazali v vsej svoji dražesti, kedar ste se rožnato rudeči ustnici razklenili v ljubek nasmeh, ki je tako rekoč neprenehoma poigraval nad oblo jamičasto bradico. Obraz je bil sicer poln a ne premesnat, polt nežno bleda; človek bi bil dejal, da nenaravno bleda. Visoko vitko rast povzdigovalo je polno nedrije, čegar gorenji del je globoki iz strižek obleke odkrival – in često tudi radovednim, tudi pohlepnim – moškim očem. Poleg zavesti, da stoji pred njem ena najznamentejših velikašic Španije, ena najvplivnejših dam v Rimu, sestra kardinala papeževega državnega tajnika in soproga prvega zaupnika španskega kralja, prouzročal je tudi omamljivi vonj, ki je prihajal od njene obleke, da je bil gospod Izidor Fučec izgubil vso pritomnost duha. Tako celo, da vstoplji gospej še sedeža ponudil ni.

Še le, ko le-ta smehljaje izpregovori nekoliko francozkih stavkov, katerih razumel ni, ter iz svojega nedrija potegne drobno pisemce ter mu je z dražestno kretnjo svoje bele, oble, v svilnato tenčici bledorumene barve tičoče roke pomoli, pride toliko k sebi, da z lahkim naklonom pokaže kreslo. Dama sede. On pa s tresočimi rokami odpre zavitek iz dragega angleškega papirja ter potegne iz njega pismo naravno takem papirju z zlato obrezo ter čita:

»Velespoštovani gospod prijatelj,

baron Jules Champoing mi je naznanil dan Vašega prihoda v Rim. Ker po povratku iz Floresov zaradi važnega političnega poslanstva v Parizu sam nisem mogle v Rim, poučil sem se o Vaši zadevi svojo soprogo. Ona je govorila takoj z bratom ter mi je sporočila, da jej je le-ta zagotovil, da vam po vplačilu dogovorjene svote sam v navzočnosti vseh slovenskih hodočastnikov pripne na zaslužene prsi red svetega Silvestra. Prejemši to njeno pismo poslal sem jej, ker se zgovoriti ne bosta mogla, kajti ona razen svoje materinščine govori le še francozko in italijansko, to-le pisemce za Vas. Izročite dogovorjeno svoto. Kadar bodo slovenski hodočastniki sprejeti, pridružite se jim. Svak moj vas pokliče po končanem poslanstvu po imenu ter Vam pred papeževimi očmi pripne red. Čestitam Vam na tem že vnaprej prav od srca; osobno Vam bom pa čestital v Krapinskih toplicah meseca avgusta. Lani so mi ondodje kopelji tako koristile, da pridem letos zopet tjekaj.

Sprejmite tisoč pozdravov!

Vaš vdani v Parizu, v aprilu 19**. Juan Gomez – Alvarez«

Prečitavši pismo, postane gospodu Izidorju Fučcu jako neprijetno, da ne more z imenitno gospo katera mu je prišla naznanjat izpolnitev njegove srčne želje in katera bode posredovalka njegove sreče, izpregovoriti vsaj nekoliko stavkov. Po vseh kotih svojega spomina jame pometati francozke in laške besede skupaj ter se čez par trenotkov premišljanja povzpne do tega-le poklona: – »Merci, Madame, per la venuta. Subito denari. Voici!* (* Hvala, gospa, da ste prišli. Takoj denar. Evo ga!)« – In on potegne iz levega notranjega žepa svoje suknje denarnico ter našteje radostno drhčeče obiskovalki dvajset čisto novih tisočakov avstrijske kronske veljave. Storivši to, ne more si v globokem svojem spoštovanju kaj, da ne bi jo prijel za duhtečo, v beli rokavici tišočo roko ter ne pritisnil na-njo vročega poljuba. Imenitna gospa pa – zdelo se mu je, da sanja – pritisne, ko se skloni nad njeno roko, prav sočnokrepak poljub na njegovo plešo vrhu čela ter vzklikne: »Ecco la quitanza!«* (* Evo vam pobotnico!) Kri mu vzvalovi ter mu zapolje hitreje po žilah. Vroče mu postane. Ves obraz mu pordi. Sreče, ki je tičala v poljubu tako imenitne in tako lepe gospe. Kar pojmiti ne more. Oh, ko bi ga hotela poljubiti še enkrat in na ustnice! Ko bi tako od blizu smel vsesavati nebeški vonj rožnatega njenega bitja. Kar vsega prevzamejo te misli in to hrepenenje.

Dama spravila je v tem, že – sedaj že ne več drhteča – bankovce v bel majhen zavitek. Vtaknila si ga je – oh! Gospodu Izidorju Fučcu zagomazi po vsem telesu – v polno svoje nedrje, nad katerim je na lahno privzdignila krajke svoje obleke, da je za trenotek bila videti njega dražestna oblast in snežnobela polt. Storivša to, vstane, nakloni se ter poda svojo nežno ročico gospodu Izidorju Fučcu v slovo. Le-ta, dasi sicer neroden in nasproti ženskam skrajno levičen, privzdigne jo, kakor navdahnjen vsled tolike ljubeznivosti in visoke naklonjenosti, na lahko proti svojim ustnicam, hoteč jo poljubiti. A imenitna gospa ni imela njegove lene krvi. Predno že more izvršiti svoj namen, stopi tesneje k njemu, objame ga burno potegne tesno na-se ter mu pritisne tam dolg in vroč poljub na ustnice, da izgubi sluh in vid. V tem trenotku se odpro duri. Ona odhiti, on pa ves omamljen in kakor brez zavesti – omahne v kreslo.

5. Montecitario. Piazza Colonna. Fera.

Ko je profesor Veselko odšel od svojega počasnega potnega tovariša stopil je z legoposnim načrtom Rima v rokah na Piazzo di Monte Citorio. V oči mu je padel takoj sredi trga stoječi 26 m. visoki obelisk, ki ga je bil zmagoslavni Augustus prepeljati dal iz Egipta v Rim, kjer je v stari davnini služil dolgo časa za kazalca solnčne ure. Prvi spomenik davne, že takrat kulturne prošlosti, torej. Kar srce se mu razveseli. Ko stopi poln spoštovanja in občudovanja predenj. Ne spoštovanjaa in občudovanja za ogromni in za ogromni kamnitni balvan iz enega samega kosa. Pač pa spoštovanja do človeške spretnosti in občudovanja človeškega uma. Postanek obeliska devajo v dobo kralja Psametiha I., tedaj v sedmo stoletje pred Kristusom. Kakšen glasen klican je zatorej za tedanjo egiptsko kulturo In pa njega prepeljava semkaj. Po kopnem, po morju in zopet po kopnem. Koliko človeških rok bilo je pri tem zaposlenih! Samo človeških rok? Ni mogoče. Ne bile bi brez tehničnih pripomočkov zmagale takega dela. Vsekakor morala je že davna davnina poznati stroje. Pač nam ni znane kakšne a stroje gotovo. Saj je znana Arhimedova trditev da si upa zemljo dvigniti iz njene lege, ako se mu prikaže oporna točka za to delo. Silno so napredovale dandanes tehniške znanosti. Ako ta napredek, kateremu pa še ne vidimo konca in ne kraja, preudarjamo, zazdelo se nam bo, ko da je človek zopet, in sedaj z uspehom, posegel po onem zublju, zaradi kraje katerega so bogovi Olimpa tako užasno kaznovali Prometeja.

Svojemu veku kaj radi pripisujemo zaslugo za ta napredek. Gotovo. Po vsej pravici. A pozabiti vendar nikdar ne bi smeli, da se tehniške znanosti niso rodile še le v naši dobi. Cvetele so že pri Asircih, Egipčanih, Grkih, Rimljanih. Pač nas je nesrečni srednji vek z vso mrkostjo svojega svetskega naziranja, z vsem izgubljanjem se v abstraktnostih, z vso omejenostjo spoznanja, temelječo na napačni razlagi mrtvih črk, z vsem krutim oviranjem po resnici hrepenečega človeškega duha, pripravil ob sovislost kulture in prosvete in s tem ob nje plodove iz davnine. Vendar je v človeškem umu tlela iskrica, ki je čakala samo vetriča svobode, da jo ponese kvišku in razpiri v mogočen plamen. Ta iskrica preostala od nekdanjega vseogrevajočega zublja kulture, katera je ravno iz Rim v prvih dobah našega letoštetja in pred tem napravila žarišče prosvete.

Take in enake misli navdajale so profesorja Veselka in srečen, neznansko srečen je bil, da diha zrak urbis urbium* (* mesta mest.), da ga obseva toplomajsko sonce izpod svetlomodrega nad blagoslovljenim apeninskim polotokom puočega se neba. In Montecitario! Mons citatorinš starih Rimljanov. Profesor, kjer so ucenjevalci po imenih klicali občane k najraznejšemu opravilu – k volitvam. Zbornica poslancev – camera dei deputati zove se zvanično – stoji sedaj ondi najvišja predstaviteljica ustave sedanjega kraljestva združene Italije. Kako globok pomen imelo je, da so 1871 ravno to obširno na zmerni vzvišenimi stoječe poslopje katero je bilo prvotno zgrajeno za papeška sodišča, določili za sedež državnega zbora združene Italije! Spoštljivo se profesor ozre po njem, potem pa odhiti na sosednji trg Colonna k drugemu sijajnemu spomeniku sijajne prošlosti.

Z vzbočenim kiparstvom pokriti preko devetindvajset metrov visoki kamenitni steber je to, ki spominja zlate dobe rimskega cesarstva. Modri, očetovsko dobri Marcus Aurelius bil ga je postavil, da proslavi zmago svojega naroda nad Nemci in Saumati; zmago, katera je Rimu prinesla zopet mir, čegar pokrovitelj je bil vse lepoljubeči in podpirajoči, za blagor svojega naroda skrbno vneti cesar. Zlata doba spomni profesorja mahoma slave in moči Rima. In zahoče se mu tjekaj, kjer je bil obema položen temelj; odkada vso za dobe ljudovlade prihajale ponosne besede, senatus poputusque ramanus* (* starešinstvo in narod rimski); od koder je za dobe cesarstva zaslovel sijaj, šta bajka o bogastvu Rima širom sveta; kjer je bilo središče rimskega javnega življenja in bogoslužja, nafarum normanum in na prilegajoča k njemu fora iz kasnejših dob.

Pogled un legopisni načrt mesta pouči ga, da nima daleč do tjekaj. Napoti k torej brzim korakom na desno po Corsu Umberto I. Krasnih izložb ob obeh straneh tekališča že opazi me. Isto tako ostane gluh in slep za vse hrupno vrvenje te najelegantnejše rimske ulice. Ko da ima pred sabo opravilo, od katerega je odvisna vsa sreča njegovega življenja, drve po hodniku tako žurno, da je semtertje trčil s kakim peščcem, kateremu se je tudi mudilo ter zato čul kako robato kletvino ali pa tudi zabavljico. Prihitevši ves potan do Piazze Venezia, izprevidi, da bi s pešhojo izgubil preveč časa ter bi ne prišel v teku ure nazaj v hotel. Zato skoči v izvoščka in naroči peljati v ulico delle Grazie, kjer izvoščku naroči, naj nanj počaka.

Ko stopi z voza obsuje ga cela gruča ljudi, ki se mu ponujajo za kažipote in cela vrsta prodajalcev in prodajalk legopisnih načrtov sedanjega fora z vso okolico in pa slik, ki so predstavljale, kakšen je bil forum s Capitalinom in Palatinom v dobi cesarja Nerona. Od mlade, lepe, črnolase deklice v slikoviti obleki rimske kampanje kupi si knjižico z načrti, slikami in pojasnili ter hoče dalje. Pa ni šlo tako lahko. Mladi in stari »ciceroni« ga obstopijo, spremljajoč ga na poti proti foru in ponujajoč se mu v laškem, ruskem, francozkem, angleškem in nemškem jeziku. On jim skuša v čisti toskanščini, katera se, kakor Lahi trudijo, najlepše glasi iz rimskih ust, dopovedati, da kažipota ne potrebuje. Nekako polovico sitnežev odpravi s tem; drugi ostanejo stanovitni. Potihnili so sedaj tuji glasovi; a tem burnejše so bile laške ponudbe. Z ono bistrovidnostjo, ki jo imajo kažipoti širom sveta spoznali so v njem tujca in niso se dali oplašiti. Ne vedoč si pomagati drugače, zavpije že prav pri vhodu na forum, predno si gre kupit vstopnico: »vate in mallora fakti quanti!* (* Vzemi vas vrag vse skupaj.) To je pomagalo. Ko prikovani ob tla obstoje vsi; eden izmed njih pa zakliče za njim, pač menda ob soglasju vseh ostalih:

»Nonho mai visto un cosí brutho forestiene.«** (** Nikdar še nisem videl tacegazarobljenega tujca.) Poseben poklon za profesorja to sicer ni bil; a zarobljenost njegova imela je dobro posledico, da je od tedaj imel – tudi kasneje, ko je hodil z gospodom Izidorjem Fučcem – mir pred vsemi Ciceroni. Oni, ki so bili v gruči okolo njega so zarobljenega tujca očividca popisali svojim stanovskim tovarišem na raznih krajih mesta.

Profesor je bil torej na foru. Preslabo je pero, da bi opisalo, kakšna čustva so njega polaščevala. Bil je podoben človeku, ki je bil mahoma postavljen v drug svet. V svet, ki ga je megleno poznal ter si ga je – kakor v sanjah – predstavljal. Sedaj niso bile nikake sanje, nikake meglene predstave več. Njegove noge korakajo po nižini, na kateri se je, kakor ustno sporočilo pravi, zaradi ropa Sabinek bojeval boj mest Latinci in Sabinci in katero ste si obe vojujoči stranki – obe zmagovalki in obe premaganki – izbrali za središče skupnega življenja. Na eni stranimons Capitolinus, na drugi mons Palastinus. Baje najstarejša naselbina Rima – obe zaseljevališče Latincev – nekaj dalje pa mons Quininalis naselbina Sabincev. Kapitalinu in Patalinu nasproti dviga se v lahkem sklonu razlegli mons Esquilinns, augustinska regio Eaquiline; ob vznožju njegovem pa stoje ogromni ostanki amphiteatri Flaviani, sedaj po obrovskem kipu na vrhu Neronovega zlatega doma zvanega kolosej. Po sveti zemlji koraka Via sacra* (* Sveta cesta) je, na katere prvotnem hodniku done njegovi koraki. Ostanke nekdanjega sijaja vidi krog sebe. Zlasti ga zanima

Stebrovje raznih templjev, ki daje približen pojem, kakšen poražujoč arhitektonsk utis je moral forum napravljati. Skoro od vsakega templja je ohranjen kak steber, od templja Saturnovega celo vseh šest z balustrado vred; samo od templja Concordiae, sezidanega v spomin dosežene sprave med starešinstvom in narodom ne stoji ničesar več. Profesor se zamisli. Omen. Nesloga je pokopala rimsko cesarstvo; izginiti je torej moral spomin na slogo, katera je rimsko državo napravila veliko, mogočno in slavno.

Ker je čar hitro potekal moral je prvi obisk profesorjev na foru biti kratek. Odpravil se je zatorej proti izhodu s trdnim sklepom priti koj drugi dan zopet in pripeljati s sabo tudi svojega potnega tovariša. Veselilo ga je, da bo imel koga, kateremu bo zamogel pripovedovati o svojih vtisih in svojih čutilih. Vedel je sicer, da gospod Izidor Fučec nima Bog ve kaj smisla za takšne stvari; a všeč mu je vendar bilo, da ima vsaj koga, s katerim se bo mogel pogovarjati. Naš pregovor, da rado iz ust gre, česar je polno srce, je jako resničen. Človeku je takoj laglje, ako more proti komu dati duška čutilom, ki ga o gotovih trenotkih duševnega ganotja navdajajo.

6. Nehoteno iznenadenje.

Potekla je bila dobra ura, odkar je profesor Veselko odšel iz hotela. Ko se je vračal bil je zatorej do dobrega prepričan da ga bo gospod Izidor Fučec že nestrpno pričakoval. Zato odpre, nepotrkavši, duri njegove sobe. Kar je videl, ga tako omami ko prikovan na pragu. Šele ko švigne mimo njega ženska, ki jo je njegov potni tovariš – vsaj tako se mu je zdelo – držal v tesnem objetju se zave. Stopivši v sobo in zaprši vrata za sabo, pravi pa:

»Ne zameri, če sem te motil. A kriv si sam. Saj, bi bil vendar lahko zapahnil duri.

Gospod Izidor Fučec teh besed še čul ni. Naslonjen je bil v kreslo, izbuljeval je oči in zopet težko. Obe roki viseli sta mu čez kreslovi stranici ko otrpnjeni. Na čelu stale so mu kaplje znoja. Še le ko gre profesor, opazujoč ga z nagajivimi pogledi, trdih korakov parkrat po težki preprogi, ki je pokrovala vsa sobna tla, gori in doli, zbudi se iz omotice. Potegnivši robec iz žepa, obriše si najprej pot s čela, potem pa pravi:

»Upam, da ne boš kaj napačnega mislil.«

»Zakaj?« odvrne profesor. »Ničesar nisem videl.«

»Pojdi no!« zavrne ga gospod Izidor Fučec. Saj nisi slep. Kdor ni slep, pa ima oči da gleda.«

»To je res,« pripomni profesor. Pa tudi zato, da včasih kake stvari nalašč ne vidi.«

»Nič za to, če si videl, kar si videl. Bila je to ena najimenitnejših dam v Rimu«, pobaha se gospod Izidor Fučec ter se ozre na levo stran svojih prsi, kajti zdelo se mu je, ko da že binglja na njih red svetega Silvestra.

»Meni se zdi,« odvrne profesor, »da bo v Rimu pač precejšnje število takih imenitnih dam.

»A kaj me to briga! Če tebe veseli iskati dotike z njimi, bodi. Molčati znam. Kar me zanima pa je to, da si si tako dobro zapomnil ono anekdoto o Rusu.« 

»Katero?« vpraša ga gospod Izidor Fučec.

»Kako je potoval v Rim z namenom čtot vidjet papu…«

»In?« vpraša ga gospod Izidor Fučec, spoznavši, da profesor ni dogovoril vsega stavka… On uvidjel manu«.

»Da,« zasmeje se profesor, »ti si videl mamo, predno si po »papi« še vprašal. Kar je res je res: tič si, dasi ravno včasih se delaš, ko da ne znaš do pet šteti.« 

»Vse ti razložim«, pravi sedaj gospod Izidor Fučec. »A ne takoj. Vsekakor pa prav v kratkem. Morebiti že jutri.«

»Čemu bi razlagal?« odvrne profesor. Veni, vidi, vici* (* Prišel sem, videl, zmagal.): rečeš lahko s Cesarjem. To je vsa razlaga.

»O, ne«, zatrdi mu gospod Izidor Fučec, »za velike stvari gre.«

»Za velike stvari!« prasne profesor v smeh, ter se lopne z dlanmi po kolenih. »Le pazi, da ne bodo prav majčkine. Saj veš, kakor nekje na Dolenjskem.«

»Kaj? Ti veš?« začudi se oni.

»Če je stvar v pisarni doktorja Pičiga in pri sodišču,« pravi profesor, »pa bi ne izvedel?«

»Bog i Bogme!« vzroji v gospoda Izidorju Fučcu dremajoči Hrvat. »To je, česar sem se bal. Gotovo ve vsa Ljubljana v stvari in izvedela bo tudi moja žena.«

»Nerodna stvar, kajpada!« pripomni nagajivo profesor.

»Ali pa tudi veš,« postane sedaj gospod Izidor Fučec zaupljiv, »da je ono dete umrlo?«

»Kaj mi praviš!« začudi se profesor. »Škoda ga je. Bog ve, kaj bi bilo še postalo iz njega. – Sicer pa, bodimo pravični: imaš vsaj priprošnjika v nebesih. Kakor vidim, ti ga je potreba.«

»Zaradi onega, kar si videl,« odvrne mu gospod Izidor Fučec, »prav gotovo ne. Oni objem je bil sestersk objem, na poljub one lepe gospe pa se ujema nemški pregovor: »poljubu, ki ti v poštenju je dan, ne stavi nikoli se v bran.« Toda, čemu toliko o tem? Videl si, ker nisi slep; slišal, ker nisi gluh, molčal boš zato, ker nisi nem. Upam pa, da te še te dni odvežem molčanja.«

»Bene,« pravi profesor, »a sedaj pojdiva. Če ti je prav, napotiva se najpreje ksvetemu Petru. Spotoma ustaviva se v českem prenočišču, da vidiva, kaj počno naši hodočastniki ter izveva njih program.«

Gospod Izidor Fučec pritrdi in poveznivši slamnik na glavi, odide s profesorjem venkaj.

7. Castello St. Angelo.

»Oh, kakšna piramida!« vzklikne gospod Izidor Fučec, ko vstopi na trg in zagleda nam že znani obelisk.

»Ne govori no tako piramidalno! Zavrne ga profesor Veselko. »To je obelisk. S piramidami je le toliko v sorodstvu, ker je kakor one, egiptovskega porekla.«

»Naj bo pa oblizk,« odvrne mirno gospod Izidor Fučec. »A tam-le glej, štrli še večji oblizk proti nebu,« pravi, ko naredi nekaj korakov proti zbornici poslancev in zagleda na Piazzi Colonna Mark Avrelijev steber.

»Vidiš,« poučuje ga profesor,« ono pa ni obelisk. Obeliski imajo vsi takšno obliko, kakor ta-le in so v svoji domovini bili vedno celci, to se pravi, izklesani iz enega kosa kamna.«

»Neznansko kameniten mora torej biti Egipt,« seže mu gospod Izidor Fučec v besedo. Profesor se ob tej opazki veselo nasmehne: potem ga pa poučuje dalje:

»Ono, kar tam-le vzdiguje iznad strehe, pa je steber zmagoslavja. Saj poznaš Mark Avrela ...«

»Ne, nikdar ga nisem še videl,« odvrne prostodušno gospod Izidor Fučec.

Profesorju Veselku bil je ta zabiti odgovor človeka, ki je imel, kakor je sam dejal, klasično izobrazbo, malo prehud. Zato mu odvrne z izbrano nesmešljivostjo:

»Po tem takem ga pa tudi danes obiskovala ne bova,« ter se obrne na levo.

Bilo je to po desetih dopoldne. Solnce je že sitno pripekalo. Gospod Izidor Fučec spoznal je takoj, da bi mu po tej vročini ne bilo mogoče hoditi. Zato, zvest svojemu profesorju že preje naznanjenemu načelu, pomigne enemu na trgu Colonna stoječih izvoščkov. Oba sedeta vanj in profesor mu zakliče: »Piazza Sforza, ospizio boemico!«

Pot jih tako pripelje čez trg della Rotonda. V vsej svoji veličastnosti stopi našima potnikoma Pantheon pred oči. Profesorja vrglo je skoro iz voza; a spomni se, da bi obisk kakršne koli znamenitosti, mimo katere se pripeljeta, pomenil precejšnjo zamudo časa. Zato se premaga ter zadovolji nasproti svojemu tovarišu samo s pripomnjo:

»Evo ti Panteona, svetišča, katero je vsem bogovom na čast sezidal sedemindvajset let pred Kristom konzul Meneni Agrippa; veličastno kupljo pa, ki je bila vzor pri načrtu za kupljo svetega Petra postaviti dal cesar Hadrijan. Ogledava si ga danes popoldne. Od hotela do semkaj nimava daleč.«

Gospod Izidor Fučec se s tem kratkim pojasnilom zadovolji; da bi se ne zdelo, da nima smisla za lepoto stavbe, pripomni:

»Bogme! Kaj tako okroglega nisem še videl.«

»Profesor Veselko se po teh besedah skoro nevoljno obrne v stran; ne reče pa nič. Odslej se mu ni vredno zdelo opozarjati svojega potnega tovariša še na kako stvar. Prepuščal mu je, naj se med vožnjo sam zanima za ono, kar mu je všeč. Vožnja je šla po ulici di Tor Argentina in potem po sijajnem Corsu Vittorio Emanuele, polnem voz avtomobilov in pešcev. Na trgu Sforza ustavi se izvošček pred českim prenočevališčem. Od enega rediteljev hodočastja izvesta naša potnika, da so Slovenci že pred dobro uro odšli v cerkev svetega Petra.

»Je-li vas,« obrne se reditelj do gospoda Izidorja Fučca, »našel nek mlad, eleganten gospod.«

»Kdo?« vpraša ogovorjenec.

»Ne vem,« pojasnuje reditelj. »Na kolodvoru se nam je približal ter je vprašal po vas. Ker vas nismo več videli ondi, dali smo mu naslov vašega hotela. Hrvatski je govoril.

»Nikogar ni bilo k meni,« pravi gospod Izidor Fučec. Profesorju Veselku se zazdi, da bi ono vprašanje utegnilo v zvezi biti z obiskom, kateri je našel pri svojem sopotniku, vendar dotično pripomnjo, ki mu jesilila že na jezik, potlači.

»Tedaj pa še pride,« pravi reditelj, in potnika sedeta v voz ter se odpeljeta dalje.

Še nekaj trenotkov in na Tiberinim obrežji sta. Ogromno Hadrijanov mavzolej stoji pred njunimi očmi. Moles Hadriani. Grobnica cesarja Hadrijana je to. »Sijajna priča sijajne prošlosti Rima. Spomenik poganstva v bližini cerkve sv. Petra najsijajnejšega spomenika krščanstva. Po svojem sedanjem imenu »Castel sant Angelo« most od prvega k poslednjemu.

Castel sant Angelo imenuje se od dobe papeža Bonifacija IV., ki je vrhu njega sezidati dal kapelico, posvečeno svetemu angelju v oblakih. To pa v spomin prikazni, katero je imel papež Gregor veliki. Ob neki procesiji za odvrnitev kuge, ki je tiste čase razsajala, prikazal se mu je bil namreč nad Hadrijanovo grobnico baje veliki angelj Mihael. Utikal je svoj meč v nožnice in kuga je ugasnila. –

Na Piazzi di Ponte sant Angelo veli profesor Veselko izvoščku, naj ustavi ter nasvetuje gospodu Izidorju Fučcu, da gresta peš proti trgu svetega Petra. Ker se je v vsej svoji veličastnosti dvigala nedaleč od ondi kuplja cerkve svetega Petra, uda se gospod Izidor Fučec.

»Kaj vraga!« pravi, ko stopi iz voza, »so imeli Rimljani tako veselje zidati ravno okrogla poslopja?«

»Prijatelj,« poučuje ga profesor po tej banalnej pripomnji, »staviteljstvo je umetnost in pesništvo.« Slog in način stavbe se ravna po namenu, kateremu ima služiti in po vtisu, ki ga ima napraviti. Poslopje pred nama napravlja dandanes nekam mračen, a vendar še mogočen vtis. Zdi se nam pred vsem trdnjava, kar je tekom mnogih stoletij tudi res bila. Tudi obrambne gradke okoli nje potrjujejo, da celo povečavajo ta vtis. Vendar je nje okrogla oblika za oči blagodejna. Pomisli si, da stoji na njenem mestu štirivoglato poslopje prilično podobnih razmer. Kje bi bil vtis, ki ga naprav to valjčno poslopje? Poglej le pravosodno palačo ondi na desni. Krasno, obširno in visoko poslopje je. Ne rečem. Lep vtis napravljal krasen spomenik v sodobne laške stavbne umetnosti je. A z grobnico Hadrijanovo se v stavbnem oziru primerjati ne more, dasi tako po svojih ogromnih razmerah, kakor po arhitekturi, napravlja mogočen vtis. Hadrijanova grobnica bila je potnikom, ki so se približevali Rimu, skoro petnajst stoletij čudovišče, ob katerem se je v hrepenečem pričakovanji zaustavljalo njihovo oko. Šele kuplja svetega Petra jo je postavila v senco. Ta-le most,« nadaljuje profesor, ko stopita na Ponte Sant Angelo,« je tudi še iz Hadrijanove dobe. Zval se je pons Aelinus.«

Gospoda Izidorja Fučca jelo je profesorjevo pripovedovanje zanimati. Kar se je na nižji gimnaziji učilo o Rimljanih, ni mu šlo posebno rado v glavo. Imel je, kakor vemo, silno težavo z latinščino. Zato mu je bila pristujena v dosledku tega mu je bilo več ali manje pristujeno vse, kar je bilo z njo v zvezi. To je bil tudi razlog, da Rimljanov ni imel nič kaj rad. Mislil si je večkrat, da bi ne bilo sitnih profesorjev latinščine, ko bi latincev, ustanoviteljev Rima, nikdar na svetu ne bilo. Kasneje prišel je do spoznanja, da bi vendar bilo dobro, ko bi bil iz zgodovinskih ur na gimnaziji bil prinesel nekaj več znanja s sabo. Saj smo videli, da se je pobahal celo s svojo klasično izobrazbo.

Da je bila le-ta res »klasična«, kakor smo videli sedaj v Rimu. Vsakemu drugemu bila bi bržkone pošla potrpežljivost; profesorju Veselku ni. Koliko zabitih butic je moral že poučevati! Koliko nevednih ljudi je bil anšel v družbi! Skušal je razširjevati njihovo znanje. Dolžnosti poklica prešle so mu bile v meso in kri. In vršil je svoj poklic tudi ondi in tedaj, kedar to ni bila njegova dolžnost.

Dvoje najlepših krščanskih kreposti lačnega nasititi, žejnega napojiti. Pač ta nauk velja v telesnem smislu. Toda ali niste včasih ttudi duševna lakota in žeja potrebni, da se jima zadosti? Koliko ljudi je na svetu, ki niso imeli prilike, da bi si bili iz zaloga za dušno hrano nabrali najpotrebnejšega; koliko katerih pot ni pripeljala mimo studenca znanja! Nikari že znanosti. Koliko je zopet takšnih, ki so si zgolj iz lahkoumnosti nabrali premalo, se napili nedostatno. Mnogi izmed njih začutijo to kasneje z vso silo in hudo jim je. Takšnim dajati duševne hrane iz svoje zaloge, takšne voditi k izvirku znanja, je gotovo dobro, je gotovo usmiljeno delo. Profesor Veselko je tako delo vršil.

Ko prideta čez most, ustavita se naša dva potnika pod angeljskim gradom.

»Vem,« pravi profesor, »da bi tebi ne bilo všeč, ko bi te vlekel v notranjščino, da si ogledaš nje prostore ...«

»O bog obvaruj!« pritrdi mu hlastno gospod Izidor Fučec, kateremu se je ob misli, da bi moral po vseh nadstropjih lezti do vrha visokega poslopja, kar srce krčiti jelo.

»Zato pojdem va-njo sam,« pripomni profesor, »danes po zajtrku, ko ti ležeš k počitku. Saj se menda ne motim, da boš tudi tukaj hotel imeti svoj popoldanski počitek.«

»Zares, prav nič se ne motiš,« pritrdi gospod Izidor Fučec. »Stara navada železna srajca.«

»Tedaj pojdeva dalje. Zato si le toliko zapomni, da so v tej grobnici bile spravljene mrtvaške posode…«

»Krste, hočeš reči,« seže mu tovariš v besedo.

»Ne. Posode s pepelom. Stari Rimljani so namreč svoje mrliče sežigali…!

»Oh, grozno!« izvije se gospodu Izidorju Fučcu iz ust.

»Kakor se vzame,« poučuje ga profesor. »Veliko vprašanje je, kaj je huje: li da te, ko v zemlji počasi gniješ in iz trupla tvojega prihaja neznosen duh, načne ostudna golazen, katero vabi ta duh k sebi, in ti rije po mrljivih ostankih; ali pa, da te večni ogenj, ki je osredotočen v solncu izvor vsega življenja, spremeni v pline ter tako v par urah združi z vesmirom.«

»Uh!« strese se gospod Izidor Fučec, »jaz bi se za nobeno ceno ne dal sežgati.«

»Ker se,« odvrne mu profesor, »ognja bojiš. Opekel si se že gotovo kedaj. Če tudi samo kaj malega. Bolelo te je. Od tod strah pred ognjem. – Ko bi te razjedali za živega telesa črvi, uplivalo bi to brez dvojbe na-te tako, da bi jim mrtvega svojega trupla gotovo prepustiti ne želel. Morebiti bi tudi krščani dandanes že sežigali mrliče, ko bi cerkev ne bila tako težko pristopna napredku. Pokopavanje je v navadi pri krščanih še iz prvih verskih časov. Skrivaj so morali takrat izročati materi zemlji svoje mrliče, kajti častni posmrtni obredi, za kakršne je veljalo sežiganje in kar je z njim bilo v zvezi, jim niso bili dovoljeni. Poleg tega odvračal jih je od sežiganja tudi nauk o posmrtnem vstajenji.«

»Seveda,« vzklikne gospod Izidor Fučec, »kako bi pa mogli vstati oni, od katerih ni ostalo druzega, ko kupček pepela.«

»No kajpada, tako sodi priprostost,« odvrne mu profesor. »Kako pa naj vstane oni, ki so ga požrli črvi in čegar telesni ostanki so se spremenili v prst.«

»Saj res,« pritrdi gospod Izidor Fučec, profesor pa nadaljuje: »Iz spoštovanja do starih navad ostali so torej krščani pri vokopavanji. Toda oddaljila sva se od predmeta. Hotel sem te opozoriti, da je v tem mavzoleju shranjen bil pepel cesarjev Hadrijana, Antonija Pija, Marka Avrelija, Komoda, Pertinaksa, Didija Julijana, Septimija Severa in Karakale. Pač njihov pepel ni našel miru ondi, kjer mu je bil namenjen.

Dejal boš morebiti, da to tudi govori proti sežiganju mrličev. Nikakor. Tudi trupla cesarjev bi ne bila našla tukaj počitka. Najboljši dokaz tega imamo v truplih egiptovskih faraonov, katerih tudi niso sežgali, temveč mazilili, skrbno zavili ter položili v navlašč zato sezidane veličastne grobnice. Kje so ta trupla sedaj? Po raznih muzejih križem sveta. Tembolj bi bili ob posmrtni mir prišli rimski cesarji, kajti silne nevihte so hrumele tekom stoletij preko tegam, nekdaj tako veličastnega posmrtnega spomenika. Te nevihte povzročile so, da je dobil svojo sedanjo obliko. Šel je namreč tekom stoletij iz rok v roke. Bil je sedaj v svetskih, sedaj v papeških rokah. Posvetni njega lastniki bili so često barbari, ki niso imeli smisla, da bi bili ta spomenik rimskega staviteljstva ohranjevali v prvotni njegovej krasoti; papeži so iz verskih vzrokov hoteli kolikor se je dalo izgladiti spomine na pogansko dobo. V škodo je stavbi bila seveda tudi njena izredna trdnost, ki jo je po primernih prezidavah pri bojnem načinu onih dob odlično usposabljala za trdnjavo. Bodemo se li čudili, da so zapirali se va-nje Rimljani pred raznimi nahrumevajočimi sovražniki? In branili so se. Často z uspehom. Tako so morali oditi Goti po celoletnem obleganju molis Hadnani dolgimi nosovi. V tem pa najdemo tudi pojasnilo, zakaj nam ni ostalo ohranjenih nič onih znamenitih okraskov, ki so v stari dobi delale ta nagrobni spomenik tako veličasten. Kaj je bilo naravnejega, ko da so oni, ki so se branili, pometali napadalci, kar jim je bilo prišlo pod roke? V smrtnej nevarnosti je izginil vsak smisel za umetnost. Na drobne kose so razbili krasne kipe, razdrobili mramornate plošče ter so kamenjali z njimi sovražnike.

Stalno je prišel angeljski grad v papeške roke tedaj, ko je češki kralj Václav nosil nemško krono rimskega cesarstva. Mnogi papeži bivali so potem kaj radi v gradu svetega Angelja, kjer so bila prirejena lepa stanovanja. Zaradi trdnjavskega značaja njegovega bil je proti koncu petnajstega stoletja po papežu Aleksandru VI zvezan po zidanem pokritem hodniku, ki je ohranjen do naših dni, z vatikansko palačo in umeščena je bila v njem dolgo časa papeška zakladnica. Tudi je bila v gradu papeška krvava sodnija. Eden najginljivejših slučajev, o katerem je imel soditi ta sodni dvor bil je slučaj Beatrice Cenci…«

»Kdo pa je bila ta ženska?« vpraša gospod Izidor Fučec.

»Hči enega največjih podležev in razuzdancev, plemiča Frančeska Cencija,« pojasnjuje profesor Veselko. »Oblagodarjena, kakor nam jo je naslikal Guido Reni, – z rajsko lepoto in milino, poleg tega pa s plemenitostjo srca, vzbudila je grešno poželenje svojega lastnega očeta. Da se ubrani njegovega napastovanja, dala ga je v skrajnem obupu umoriti…«

»In sodni dvor?« vpraša gospod Izidor Fučec, sedaj – proti svoji navadi – z napeto radovednostjo in vidnim zanimanjem.

»Obsodil jo je,« nadaljuje profesor Veselko, »kljubu sijajnemu zagovoru Prospera Farinaccija in kljubu temu, da je vse rimsko javno mnenje, katero je poznalo zločinsko življenje njenega očeta, bilo na njeni strani, v smrt.«

Po teh besedah profesor obmolkne. Tudi gospod Izidor Fučec stopa poleg njega, ne da izpregovori besedo. Očividno je celo njega – ki sicer duševnim ganotjem ni bil Bog ve kako pristopen – ganila zgodba nesrečne Beatrice. Čez Piazzo Pia kreneta v Borgo Vecchio proti cilju današnjega dne. __________

8. Trg in cerkev sv. Petra. – Kapela Sanctae Mariae praegnanti som.

Že ko sta korakala po Borgu vecchio mimo številnih prodajalnic molkov, križcev, svetinj, svetih sličic in knjig, fotografij, albumov in podobnih spominkov, ki jih radi jemljejo s sabo domači in tuji hodočastniki. Ter kupujejo tudi običajni turisti, odpirala se jima je prekrasna perspektiva na največjo, najveličastnejšo zgradbo krščanstva. Ko prideta na Piazzo Rusticucci, štirivoglat, dokaj obsežen prostor pred ogromnim trgom sv. Petra, ostrmita oba in korak jima zastane. Nemo stojita nekaj trenotkov, opirajoča oči v zgradbo, ki jima je, ko kako čudo, naenkrat v vsej svoji veličastnosti, v vsej svoji omamnosti, stopila pred oči. Cerkev svetega Petra! Simbol popolne zmage krščanstva nad poganstvom; zmage sužnjev nad gospodarji, siromakov nad bogatimi, trpini nad uživalci; zmaga samozatajevanje in pokoro oznanjujoče, na krepostnosti temelječe vere, nad bogočastjem, katero je bilo le unanje in ki je bogovom, katere je častilo, pripisovalo vse človeške slabosti ter tako vernikom dovoljevalo veseliti se življenja na zemlji ter ga uživati, kakor se ga oni vesele in uživajo v nebu, ter ga od časa do časa prihajajo uživat celo med nje na svet. kratko: simbol zmage duha nad gmoto. Seveda so take misli navdajale le profesorja Veselka; one njegovega sopotnika gibale so se čisto v drugi smeri. Ko iz oblakov pade profesor, ko sosed njegov pretrga molk z besedami:

»Oh, koliko je vse to neki stalo!«

»Bogatini in kmetje,« odvrne s smehom in šaljivim poudarkom profesor, »ste vsi enaki. Vsakemu je, kadar kaj lepega vidi, takoj na jeziku vprašanje: koliko je to neki stalo. Jaz sem drugačen: zadostuje mi krasota sama. Zato mi dopoldne, ko sem prišel v hotel pote in sem videl ono krasno žensko pri tebi, še v glavo ni padlo, da bi se bil vprašal, koliko te je stala.«

Gospod Izidor Fučec zardi, kolikor je bilo to zaradi zaspoljenosti, v katero ga je spravila hoja s Piazze di Ponte Sant' Angelo do semkaj, mogoče; potem pobledi. Sluti-li kaj profesor?« misli si. Le-ta pa hitro ugane, da mu je njegova pripomnja bila neprijetna, zaradi česar pravi:

»Ko bi midva premišljevala, koliko je vse to stalo, začela bi naju gotovo glava boleti. Ko bi računala, napenjala bi po nepotrebnem možgane in še bi ne prišla do prave številke. Prešibka sva. Pustiva torej to. Na svetu je bilo denarja za umetnost in ga bode. In to je sreča. Če se hočemo umetnosti veseliti in jo uživati, ne povprašujemo, kako se je ta denar našel. Sicer bi se nam včasih – in ravno v tem slučaju tudi – veselje zagrenilo. Prosimo eno stavko veseli, da je tu. – Vidiš,« nadaljuje, »jaz imam rad klobase. Videl si me často použivati jih pri Zajcu, pri fajmoštru, pri Kamničanu ali pri belem volku; toda – ne zameri mi, ako to rečem, saj tebe ne smatram za tacega – ljudje, katerim je klobasa najvišji užitek na svetu, mi niso všeč.«

Gospodu Izidorju Fučcu povesi se spodnja ustnica. Vidno je bilo, da mu zadnja pripomnja profesorjeva ni bila pogodu. To opazi tudi profesor ter, v tem ko njegov potni tovariš sklene, da takega vprašanja ne stavi več, naj vidi naslednjega dne karkoli, pravi:

»Stopiva sedaj naprej. Najprej na ogromni trg, kakršnega s takošnim vtisom menda ni nikjer več na svetu. Velike cerkve so zidali tudi drugod; a žalibog skoro nikjer niso pazili na to, da bi prišle do veljave. Velika visoka stavba potrebuje vsaj od ondi, kamor je obrnjeno njeno pročelje, prostega pogleda na-se, tedaj prostora pred seboj. Drugače se izgubi vsa njena spomeničnost. Na dva slučaja te opozorim, katera sam poznaš. Cerkev svetega Štefana na Dunaju in pa votivna cerkev isto tam. Kako, dejal bi: neznaten, tlačeč vtis napravlja prva od blizo! Zato ker jo obdajajo od vseh strani od visoka poslopja. O ogromnih njenih razmerah dobiš pojem še le, ako jo vidiš od dalječ, kako štrli iznad morja hiš. – Kako veličasten vtis napravlja pa nasprotno veliko manjša a v istemslogu zidana votivna cerkev. Zakaj? Zato, ker ima obsežen, nezazidani prostor pred sabo in okolo sebe. Ali ni tako?«

»Točno tako,« pritrdi mu vprašanec, vesel, da se je pozival na njegovo osobno opazovanje ter želel izvedeti njegovega mnenja.

»Vidiš torej,« nadaljuje profesor, »tukaj so mislili na to. Pa zakaj? Zato, ker so na srečo imeli stavitelja, ki je takoj s prvega početka ta spoznal in imel tudi toliko veljave, da so njegovi nazori bili zapoved. Bil je to slavni Poramante, ki je napravil prvi načrt, kateri je, dasi kasneje v podrobnostih izpremenjen, bil vendar podlaga za to veličastno stavbo. Iz njegove glave je potekla misel veličastne kuplje, ki tako smelo kipi proti nebu, ko da bi res imela molče pričati o neoborivosti svetopisemskih besedi: »Ti si skala. Na to skalo sezidam svojo cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala.« Velikemu stavitelju samemu pa ni bilo dano dočakati izvršitve svojega načrta: Skoro je bila celo nastala nevarnost, da ga po smrti njegovi nesodno predelajo. Da se to ni zgodilo, zahvaliti je smrti, ki je neusmiljeno kosila v vrstah Bramantejevih naslednikov v stavbnem vodstvu ter tako umetnostno izobraženega in modrega papeža Pavla III. privela na misel poklicati za voditelja stavbe veleuglednega a takrat že dvainsedemdeset let starega Michelangela Buonarottija, največjega umetnika vseh časov – kajti bil je stavitelj, kipar in slikar ob enem. Michelangelo posegel je po prvotnem načrtu Bramantejevem, spopolnil ga kar se tiče nosnosti kupljinega podzidka in njegov načrt je dobil tako popolno odobravanje papeževo, da je bil takoj motu proprio imenoval za dosmrtnega glavnega stavitelja cerkve sv. Petra, kar je pomenilo toliko, ko da so njegovi načrti neoborivi. Glede na njegovo visoko starost, umljivo je samo po sebi, da dogotovitve velikega dela ni mogel dočakati. Bramante in on zasnovala sta cerkev v obliki križa z enakimi rameni, takozvanega iztočnega križa. Ogromna kuplja, katera tako lahkotno kipi proti nebu, bila bi na takšnej stavbi vse drugače prišla do veljave. Cerkev bi bila namreč v tem slučaju več ko za tretjino krajša. Po prvotnem Bramantejevem načrtu bila bi zato tako ogromnih razmer, da bi bila imela prostora za devetdeset tisoč ljudi. Ko je Michelangelo bil prevzel stavbno vodstvo, zidalo se je sicer že po utesnjenem načrtu, a prvotna oblika iztočnega križa bila je ohranjena. Kljubu volji papeža Pavla II., so kasneje izpremenili to obliko, nadomestivši jo menda iz same opreke do iztočne cerkve, katere simbol je križ enakih ramen z obliko latinskega križa. Le poglej pročelje cerkve. Prekrasna je. Po svojih razmerah in svoji lepoti vzbuja občudovanje vsakogar. Gotovo tudi tvoje.«

Gospod Izidor Fučec prikima in profesor nadaljuje:

»Kupljo pa vendar zakriva spodnje podolžno krilo cerkve. Cele ne vidiš pred sabo. Ko bi bila cerkev zgrajena po prvotnem načrtu v obliki enakoramenskega križa, kipela bi kuplja pred tvojimi očmi iz stavbe, o kateri bi se bilo zdelo, ko da je celota – tako rekoč – ena litina. Tako včasih ljudje, ki imajo najboljše namene, pokvarijo kako stvar, ker jim nedostaja umetniškega razumevanja. Žalibog vidi se to jako často tudi pri cerkvah na Slovenskem.« 

Gospod Izidor Fučec se je med tem profesorjevim pripovedovanjem delal, ko da mu je stvar popolnoma jasna. Sam pri sebi pa si je dejal, da ne razume profesorja, zakaj se toliko ogreva za drugačno obliko, ko mu to vse vkup nič ne pomaga.

Profesor, ki si je bil tako namenil, zopet in zopet priti semkaj, da se naužije pogleda, za kateri se mu morebiti ne vrne nič več prilika ter si vtisne v spomin njega veličajnost, povabi svojega tovariša dalje. Sredi trga pred obeliskom se ustavita.

»Ta-le obelisk,« opozarja profesor svojega tovariša, »je po priliki tako visok, kakor oni, ki si ga videl na trgu pred hotelom. Cesar Kaligula dal ga je pripeljati iz Heliopola v Egiptu v Rim ter postaviti v svojcirkus, ki ga je zgraditi dal na vatikanski poljani, kakor se je takrat nazival prostor mestnega dela, v katerem sva sedaj. Kaligulov cirkus je pa stal ondi poleg, kjer sedaj stoji cerkev svetega Petra; da: del cerkve sega v prostor cirkusa samega. In zakaj so cerkev, katera nadomešča prvotno po cesarju Konstantinu sezidano in svetemu Petru posvečeno cerkev, postavili ravno semkaj? Zato, ker je baje pokopan bil apostelj Peter poleg Kaligulovega cirkusa.

Pa še drug razlog je bil zato. Agervaticanus je prepojen s krščansko krvjo. Kaligulov cirkus izbral si je bil namreč okrutni Neron za torišče mučenja prvih krščanov. »Zašivavali so,« tako pripoveduje Tacit, »obsojence v živalske mehove ter so jih dali trgati po psih ali pa so jih križali ali zvečer kot baklje zažigali.«

Groze se gospod Izidor Fučec strese ob teh besedah.

»Da obelisk,« nadaljuje profesor, »ki je bil nema priča teh grozot, postane spomenik zmage velike ideje, za katero so junaško umirali krščanski mučeniki, so ga proti koncu šestnajstega stoletja dali prepeljati semkaj. Kakšno težko delo je to bilo, presodiš lahko, ako ti povem, da so težo obeliskovo izračunili na več ko tritisoč dvesto metričnih stotov…«

»Pri moji veri!« vzklikne gospod Izidor Fučec, »za to je bilo gotovo potreba močnejšega parnega mačka, kakor je največji v Pulju.«

Profesor Veselko se zakrohoče.

»Poraba pare v tedanjej dobi!« vzklikne dušeč se od smeha. »Poznale so jo le kuharice; a smatrale so jo zgolj za nadležno neizogibnost.«

»No, saj res,« telebne se gospod Izidor Fučec po čelu, »kam vendar mislim! Ne zameri, profesor! izpodrsnilo mi je nehote. A v glavo mi vendar ne more, kako so tako težo mogli prestaviti semkaj.«

»A kako so jo petnajst sto let pred tem prepeljali iz Heliopolisa, to je kakih dvesto kilometrov daljave, do morja, kako po morju v Italijo in kako ondi zopet po kopnem v Rim? Če tebe obdaja z občudovanjem, kako so ta obelisk mogli prestaviti le nekaj sto metrov dalje: kako ne bo nas vseh navdajalo občudovanje do davne, kar se tiče tehničnih pripomočkov, pač nepojasnjene nam kulture starih narodov. Dvojbe ni, da so poznali takšne tehnične pripomočke, ki so petnajststo ker kasneje bili nepoznani. Zgodba prestavljanja obeliska iz cirkusa semkaj nam je namreč znana. Prestavljanje izvršilo se je s kar se da priprostim načinom. Osemsto mož bilo je najetih in do dvesto konj uporabljenih za to delo, katero se je vršilo pod vodstvom znamenitega stavitelja Domenika Fontane. Glavni pripomočki bili do valjarji in vrvi. Pod smrtno kaznijo je bilo delavcem prepovedano med premikanjem izpregovoriti. Vendar so kljubu tej prepovedi padle tri besede, ki so rešile morebiti stotero življenj ter zagotovile podjetju uspeh. Vrvi so se bile pretegnile in malo je nedostajalo, da se pod ogromno težo niso pretrgale. »Acqua alle funi!«* (* zmočite vrvi) zadoni v tišino iz ust priprostega mornarja iz Bordighere, ki je še pravočasno spoznal nevarnost. Hiteli so, da izpolnijo ta ukaz, in nevarnost bila je odstranjena…«

»In prelom prepovedi?« vpraša sedaj radovedno gospod Izidor Fučec.

»Ni imel zagroženih posledic,« pripomni profesor. »Celo nagradili so bili Bordighera s tem, da je njegova rodbina dobila za cvetno nedeljo za vse čase izključno pravico dodaje palmovih in oljenih vejic pri cerkvi svetega Petra.«

Ko tako naša dva potnika ondi stojita ter se na vse strani po trgu ozirata opozarja profesor svojega sopotnika sedaj na eno, sedaj na drugo stvar. Le-ta se zlasti ne more zadosti načuditi prekrasnima v podložni smeri elipse na levi in desni obeliska stoječima vodometoma, katera v mogočnih curkih bruhata vodo sedem metrov visoko, da potem mavrično barvni tančici enako iz mramornih lovilnikov pada v prostorna granitna nabiralnika. Ravno tako mogočno začudenje mu zbude štiri vrste obrovskega stebrovja pod katerim na vsaki strani ogromne elipse vodi proti cerkvenemu predprostoru troje s kamenitimi ploščami obloženih hodnikov, katerih srednji je tako širok, da se po njem lahko peljeta dva voza vštric.

Tu se nenadoma izlušči se na desni nekje od vatikanske strani sem dvoje postav, ki se med ljudmi, katerih je bilo na trgu veliko in so se iz daljave zdeli podobni ogromnim semtertja po terišču brzečim mravljincem, obrneta naravnost proti njima. Brž spoznata voditelja slovenskih hodočastnikov v spremstvu mladega duhovnika. Pozdravita ju oddalječ. Vodja usmeri takoj svoje korake proti njima ter se jima veselo nasmiha.

»Kaj ne,« pravi, ko pride blizu nju, »to strmita. To-le je največji trg na svetu. Pa tudi najlepši. Dolg je tristoštirideset, širok dvestoštirideset metrov, on torej meri več ko osem hektarjev. Saj se sama skoro poizgubita na njem. Kakor dva vrabca sta, če vaji človek od dalječ pogleda.«

Profesor Veselko nasmehne se poredno in pogleda po strani svojega soseda. Pripovedovalec opazi to, razume tudi, kaj nasmeh profesorjev pomeni, ne zmeni se pa zanj in nadaljuje:

»In kako srečno obliko ima trg. Elipso. Nobena druga bi ne napravljala takega vtisa. Zdaj pa poglejta one-le obrovske dorske stebre. Kaj? Kje je na svetu še kaj takega? Dvestoštiriinosemdeset je okroglih, oseminosemdeset štirivoglatih. Tu zadaj na desno je vatikan. Največji vladarski dvor sveta je to. Kaj Louvre, kaj Escorial, kaj Bukingham palace, kaj Zimnij dvorec, kaj Dolma Bagdže, kaj cesarski dvor na Dunaju. Sence, slabe sence, pravim vama. Zazidana površina vatikana meri namreč tri hektarje. Preko enajst tisoč vrat in duri je v njem. Stopnjišč, hodnikov, sob, dvoran je več ko dva tisoč. In najlepše umetniške zbirke sveta, vesta. Nekateri sicer trdijo, da ima Louvre lepše, pa ni res. Nič ne prekosi Vatikana: prav nič. Pa saj bosta sama videla. Čez par dni pri sprejemu, če si ne pojdeta preje ogleovat zbirk. – Ali v cerkvi sta že bila?«

Ko povesta, da sta tjekaj ravno namenjena, pravi voditelj nekako očitnjoče:

»Ostali so, vesta, že več ko uro tamkaj. Zatopljeni so v pobožno molitev. O, le hitita tudi vidva izprosit si priprošništva svetega Petra. On je skala, na katero je sezidal Gospod svojo cerkev; njegovo priprošništvo zatorej največ velja. Pa že sama cerkev vama pove, da je posvečena največjemu svetniku krščanstva. Največja, najveličastnejša, najlepša cerkev katoliškega sveta je to…«

»Tudi najlepša?« drzne si vprašati profesor gorečega pripovedovalca; »čital sem, da za najlepšo cerkev smatrajo cerkev svetega Pavla za mestnim ozidjem.«

»A tako? To ste čitali' hm, hm. Da, da, prav morebiti imate. Cerkev svetega Pavla fuori le mura je res silno lepa cerkev; a ta-le je, vesta, najveličastnejša. Da: najveličastnejša. In največja. Le pomislita petnajsttisočstošestdeset štirjaških metrov meri nje zazidana ploskev, skoro dvesto metrov nje dolžina. Poglejta njeno pročelje. Kako veličastno! Vidita, tam-le gori nad srednjimi vrati je takozvana ložija, v kateri so svoje dni kronali papeža pred pobožno množico, ki je pokrivala ves trg. Od ondot so papeži o velikej noči tudi delili blagoslov. Urbi et torbi, to se pravi mestu in vsemu svetu. Ondi gori umivajo sveti oče vsak veliki četrtek noge dvanajsterim starcem, katere potem pogoščajo. Poglejta sedaj gori na strešnem zidu one krasne kipe Izveličarja in dvanajsterih apostljev. Po šest metrov so visoki. Višjih si je sploh teško misliti.«

»O pač!« pripomni profesor. »Neronov kip, orjak na Rodu, Osimandija v Tebah, čegar mezinec sam je bil dolg cel meter, kip svobode v Novojorškem pristanišču…«

»Le nehajte gospod profesor,« seže mu voditelj v besedo, nevoljen, da ga je v njegovem pripovedovanju sploh motil. »O poganih ne govorim, veste. – A sedaj poglejta gori kupljo. Kako veličastno, kako edinstveno. Čez stodvajset metrov je visoka; s križem vred celo čez 130 metrov. – Seveda je vsa ta krasota, je vsa ta veličajnost tudi veliko stala.«

Gospod Izidor Fučec nastavi sedaj pazljivo ušesa. Všeč mu je, da se nju prostovoljni in navdušeni razlagovalec dotika tega važnega vprašanja, kateremu se je bil profesor umaknil z modrovanjem o umetnosti. On to opazi ter se obrne k njemu nadaljujoč:

»Cerkev in trg sta stala preko dvestopetdeset milijonov kron. In to v šestnajstem stoletju veste, v onem tako zelo in tako často proslavljanem cinquecento* (* petsto). Takrat je bilo vse veliko cenejše. Dandanes bi bili potroški gotovo še enkrat tako visoki; da: prav gotovo.«

»In vatikanski dvori?« vpraša radovedno gospod Izidor Fučec.

»Kdo bi to vedel,« bil mu je odgovor. »Vatikanske dvore sezidala je radodarnost raznih papežev, katerih nekateri so zaradi tega umrli pravi siromaki.«

Pri teh besedah se ozre pripovedovalec vprašujoče po profesorju; a le-tega obraz je bil neizpremenjen. Delal se je, ko da je stvar preslišal. Ni pa mogel več tako miren ostati, ko duhovnik nadaljuje:

»Denar za cerkev svetega Petra zbrala je zgolj verska gorečnost. Z vsega sveta prihajali so za zgradbo darovi, kajti vsak vernik onega časa smatral je za svojo dolžnost pripomoči pri velikem, Bogu dopadljivem delu.«

»Že mogoče,« meni profesor ter nadaljuje v ne malo ostrvenje razlagalčevo: »a gorečnost je vendar pojemati začela in denarni viri so usihali. Pa so žalibog posegli po sredstvih, katere zgodovina graja, kajti ta sredstva in z njimi posredno gradnja tega veličastnega svetišča so v tesni zvezi z verskim razkolom, ki ga poznamo pod imenom reformacija. Pač čudno. V tem ko je rastla iz tal veličastna ta cerkev, najsijajnejši spomenik katoličanstva; jela je je kršiti nje duhovna zgradba.«

»Pojdite, no pojdite, gospod profesor!« pravi nevoljno in nekam razburjen voditelj. »To trdijo luteranski zgodovinarji, res pa ni. Že vem,« nadaljuje, ko vidi, da mu namerava profesor ugovarjati, »kaj porečete. Na Teclja me spomnite. Drugih dokazov sovražniki cerkve nimajo…«

»O, prosim,« brani se profesor Veselko, »jaz nisem nje sovražnik. Učitelj zgodovine sem in opiram se le na dokazana dejstva.«

»No, no,« brani se oni, »saj vam tudi očital nisem, da ste nje sovražnik. Hotel sem vas le opozoriti, da niso vsi zgodovinski viri popolnoma zanesljivi, veste. Vidite oni Tecelj je delal vse na svojo roko. Ali mislite, da tega Luter ni vedel? O vedel, vedel! Če se je kljubu temu zakadil v cerkev, storil je to samo zato, da je mogel vzeti svojo Katrico. O, o, o! … – Toda glejta no: ravnokar prihajajo iz cerkve naši romarji. Le poglejta, kako pobožno se drže. Gotovo jim je duša še polna svetih vtisov.

Res se vsipljejo skozi srednjih troje vrat Slovenci in Slovenke iz cerkve. Prvi, ki so prišli venkaj, postajajo na vzvišenem prostoru pred cerkvijo, čakajoč, da pridejo še ostali za njimi. Naši štirje hodočastniki stopijo jim nasproti.

»Trudni so in lačni so postali,« pripomni s ponižnim pozdravom eden onih gojencev collegia germanica, ki so jim bili pridodani za spremljevalce. Vodji hodočastja zamrači se obraz. Pričakoval je vse kaj drugega.

»A, tako, tako,« pripomni samo nekam nevoljno, potem pa vpraša: »In po obedu?«

»Pojdemo k svetemu Janezu lateranskemu, pomolimo na svetih stopnjicah, potem opravimo pobožnost pri svetem križu v Jeruzalemu in pod večer se poklonimo Veliki Materi božji,« odvrne vprašanec.

»Mhm, mhm,« odvrne vprašatelj, »ali ni to preveč za eno popoldne? Ali se ne raztresejo preveč in ne pridejo ob pravo pobožnost? Že to-le mi ni nič kaj všeč, da jih iz cerkve svetega Petra žene utrujenost in poželenje po jedi. V molitev zatopljeni izpočili so se v cerkvenem hladu in lakota, mislim, lakota vendar še ne more biti tako grozna…«

»Naj ne zamerijo,« poseže mu postaven kmečk mož v besedo, »doma smo navajeni opoldne kositi. Zato so se nam jeli oglašati želodci. Znamenje, da je moralo poldne že odzvoniti ali pa da že mežnar za vrv drži. Domačih navad tudi v Rimu nebi hoteli zatajevati.«

»A, tako, tako,« pravi voditelj, kateremu so kmetove besede veljale; »seveda, seveda. Če je tako, jih pa peljite, no. Jutri zjutraj upam, da vas vidim vse pri maši. Tudi vaju dva, vesta,« dostavi, obrnivši se proti gospodu Izidorju Fučcu in profesorju Veselku.

Onadva naklonita se, potem izpregovorita z enim ali drugim kako besedo in poslovivša se od obeh na trgu pridruživših se jima rojakov, odideta proti cerkvi. Za sabo čujeta krepke, kovinsko zveneče korake nekaterih hodočastnikov, ki so imeli silno podkovane čevlje.

Ko prideta do cerkvenega praga začujeta opoldanski zvon in vidita, kako se vsa gruča hodočastnikov ustavi. Eden duhovnikov moli angeljsko češčenje; skupina odgovarja. Slovenski glasovi, v molitvi združeni, se razlegajo po trgu, preko katerega hiti množica ljudi, deloma domačinov, z večine tujcev. Domačine je bilo spoznati, če ne po drugem, že po tem, da se za zvonenje še zmenili niso. Pokritih glav stopali so po trgu moški, v veselem in razposajenem pogovoru z ženskami. Za skupno molitev naših hodočastnikov imeli so le pomilovalen ali celo zasmehljiv nasmeh. Tujci drugih narodnosti snemali so, ako že niso bili odkriti, mimogrede klobuke. Pač čuden pojav, ki se pa ne vidi samo v Rimu! Po vsem Laškem je tako. Dežela, ki je bila takorekoč zibelj krščanstva, nekako očitno zatajuje propise in navade cerkve. Ako se to opaža že drugod, bôde to v Rimu, kjer stoluje vidni poglavar katoliške cerkve, tem bolj voči.

Ko gospod Izidor Fučec in profesor Veselko stopita skozi glavna vrata v cerkveni predprostor, prime prvi drugega za desno podlaktje ter pravi:

»Naši sopotniki nimajo tako nápak. Poldne je odzvonilo.«

»Razumem,« zasmeje se profesor, »da opoldne tvoj želodec je navadno lačen godec. Toda, duša krščanska: stati v preddvorju cerkve svetega Petra in ne stopiti va-njo! Sram bi naju lahko bilo.«

»No, pa hodi,« odvrne gospod Izidor Fučec, »samo za enkrat opraviva nekoliko površneje. Saj prideva še.«

Profesor prikima in obadva vstopita. Ob tem, kar zagledajo sedaj nju oči, ostrmi celo gospod Izidor Fučec: tako celo, da za nekaj časa pozabi opominov svojega želodca. Božji hram bajnih razmer in čudne lepote pne se nad njima. Stopajoča po veliki srednji ladji cerkve, obstajata vsak trenotek, komaj v stanu pojmovati, da je vse to resnica. Prisedša pod kupljo, stojita nekaj časa pod njo v nemem občudovanji. Nekako samogibno pokaže, ko pride nekoliko k sebi, profesor svojemu tovarišu napis v kuplji z modrimi črkami na zlatem polju in čita polglasno: Tu es Petrus et super hanc petram aedificabo ecclesiam meam et tibi dabo claves regni caelorum.

Gospod Izidor Fučec spomni se sedaj onega, kar je po njegovem mnenju pri tej cerkvi glavno. Povsodi je še videl, da imajo cerkve glavne altarje s slikami ali kipi svetnikov, katerim so posvečene. Zato se obrne do svojega tovariša ter vpraša:

»Kje pa je glavni altar? V njem mora biti kip svetega Petra.«

Te besede izpregovoril je glasno. Ko je vstopil v cerkev, prevzelo je sicer neko čuvstvo nedoločnega značaja. Pobožnost ni bila, te gospod Izidor Fučec ni poznal. Ker je bil bogat, mu je tudi poznati treba ni bilo. Preje je bilo čuvstvo bojazni in spoštovanja ali bolje rečeno: čuvstvo boječega spoštovanja. Takšno čuvstvo se nas polašča, kadar stopamo v sijajne prostore mogočnih velikašev. Sijaj, združen z nenavadnimi razmerami prostorov, vpliva na naša čustva. In gospod Izidor Fučec stopil je v prostore najogromnejših razmer in največjega sijaja, v prostore, ki so posvečeni nevidnemu kralju vseh kraljev in imajo za zaščitnika nekdanjega prvega njegovega vidnega namestnika na zemlji. Kaj čuda, da je pridrževal sapo, ko je stopal po veličastnosijajnih teh prostorih. Isto tako njegov tovariš. Vendar je le-ta bil bolj zatopljen v svoje misli. Poleg telesnih njegovih oči, srkale so va-se vse to veličastje tudi njegove duševne oči. Gospoda Izidorja Fučca duševne oči so bile brljave. Tem zdravejše so bile telesne. Zato je le-te uporabljal tem izdatneje. In tako je opazil, da drugi ljudje ne stopajo po cerkvi z onim boječim spoštovanjem, katero je njega objelo samo po sebi. Moški in ženske z rudeče rjavo in modro vezanimi potnimi knjigami v rokah, postajajo zdaj tu, zdaj tam, čitajo iz knjig, kažejo s prsti semtertje ter se pogovarjajo polglasno, ali pa tudi na ves glas. Kar mu je najbolj padlo v oči bili so pa cerkveni sluge v rudečih in črnih haljah ter v srajčicah. Drseli so po cerkvi semtertje, klanjali se tujcem s potnimi knjigami v rokah, jemali od njih napitnine ter govorili z njimi glasno. To je tudi njega privelo končno tako dalječ, da ga je zapustilo ono označeno čustvo. »Če drugi govore glasno, zakaj bi jaz ne?« mislil si je v svojem samoljubju sam pri sebi in iz teh misli porodilo se je ono glasno vprašanje.

To vprašanje bilo je povod, da je pripolzel k njima eden cerkvenih slug z vprašanjem, če gospoda želita kakega pojasnila. Profesor raztolmači mu svojega tovariša vprašanje in sluga pelje ju izpred glavnega oltarja, pred katerim sta stala, nekoliko korakov nazaj ter jima v dolbini prvega mogočnega. Kupljo nosečega stebra na desni strani pokaže na mramornem sedežu bronast kip svetega Petra, čegar desna noga je vsled poljubov pobožnih ljudi zelo izlizana. Ob enem jima pojasni, da je pod kupljo grob svetega Petra in da je ta grob pravo svetišče cerkve. Ker je nad njim po cesarju Konstantinu sezidana bela cerkev – svetega Petra, ki je bila posvečena tristošestindvajsetega leta po Kristusu. Sedaj – pove jima – je od prvotne cerkve samo še glavni oltar nad grobom ohranjen. Okolo tega oltarja pa je pod kupljo sezidana grobna kapelica svetega Petra.

Gospod Izidor Fučec potegne iz žepa denarnico ter vzame iz nje priporočilnico za obisk kapelice Matere božje, priprošnjice nosečih. Profesor izroči to pismo cerkveniku. Le-ta, k ije od gospoda Izidorja Fučca kretnjah bržkone računil na mastno napitnino, pogleda, ves razočaran, pomoljeni mu listek. Pobere ga ter da z lahkim nasmehom da profesorju nazaj, pripomnivši kratko: »Va bene.«* (* Je že dobro.)

»Kje je torej Saneta Maria praegnantium?« vpraša ga profesor.

»Pod kupljo v kripti, kakor grobna kapelica« odvrne mrzlo cerkvenik.

»Kod se pride do nje? Vpraša profesor vnovič.

»Ondi-le« pokaže cerkvenik k glavnemu oltarju. »Tam-le kjer gori vedno devetinosemdeset svetilnic, je vhod v spodnjo cerkev; a ta je zaklenjen. Tam le gori – on pokaže na levo – je navadni vhod.

Naša dva potnika namerita svoje korake proti balustradi v vznožju velicega oltarja. Cerkvenik stopi za njima ter jima da z roko znamenje, da ne bode nič.

»In to je priporočilo?« vpraša ga profesor.

»Non vale«* (* Ne velja.), bil je kratek odgovor.

Gospod Izidor Fučec vzame priporočilnico iz rok profesorjevih, a ne da bi jo vtaknil zopet v denarnico. Stlači jo v dlani ter vtakne v levi hlačni žep. Vedel je pa že tudi pri čem je. Zato potegne vnovič denarnico iz notranjega levega suknjinega žepa. Cerkvenik opazivši to, stopi zopet bliže. Gospod Izidor Fučec vzame iz denarnice bankovec za deset lir ter ga da profesorju z besedami:

»Na! Bodi tako dober in vprašaj ga, če je le to priporočilo veljavno.«

Nič več ni bilo treba vprašanj. Ko vidi cerkvenik bankovec, prikloni se ponižno ter začne v vsej uslužnosti:

»Prosim gospoda, izvolita. Popeljem vaju v spodnjo cerkev. Z velikim veseljem. A prej si poglejta še prestol svetega Petra.«

Bankovec, ki mu ga med temi besedami izroči profesor izgine v njegovem žepu; darovalca pa pelje mimo velikega oltarja v dno cerkve, v takoimenovano tribuno. Onaj jima pokaže na bronastem prestolu, ki ga drže kvišku sveti Ambrož, Avguštin, Afanazij in Ivan Zlatoust, leseni škofovski sedež svetega Petra. Ob živahnem razlaganju vsega kar je ondi, po poti tjekaj in nazaj bilo videti, pridejo zopet v vznožje velikega oltarja k tako imenovani confessio in cerkvenik ju pelje po mramornih stopnjicah navzdol. Pridši do pozlačenih vrat, zapirajočih vhod v grobno kapelico, pove jima, da so ta vrata še iz stare cerkve svetega Petra. Potem ju pelje zopet po stopnicah navzgor, rekoč, da do grobne kapelice in do ostalih kapelic spodnje cerkve pridejo po stopnjicah v levem gornjem glavnem stebru pod kupljo. Gospodu Izidorju Fučcu postalo je te hoje semtertje, zlasti pa stopanja po stopnjicah že skoro preveč, vendar se je premagoval. Ne iz pobožnosti in ne iz radovednosti, kakšna je grobna kapela svetega Petra, temveč zato, da more doma Katici povedati, da je obiskal Mater božjo, priprošnjico nosečih. Na dnu stopnjic pokaže jima cerkvenik najpreje kapelico svete Veronike, dalje na desno od hodnika kapelo Matere božje iz preddvorja stare cerkve svetega Petra in takoj poleg nji kapelo Sanctae Mariae praegnantium. Obisk te kapelice je bil poleg reda svetega Silvestra cilj njegovega potovanja v Rim. Za prvi je vedel sam, za drugi tudi soproga. Tudi profesorju razodel je, kaj je bil obljubil svoji soprogi. Ta cilj je bil torej očiten. Sedaj, ko je stal pri njem, se mu zazdi, da mu več dalje ni potreba. Zato izjavi profesorju, da ostane tu, češ da je truden in da ga zato hoja po spodnji cerkvi ne veseli več. Nasloni se na klečalo, ko da hoče počivati. Profesor odide s cerkvenikom pred grobno kapelo svetega Petra, ogleda si v naglici ostale tri kapelice takozvanih novih jam in stopi potem v grotte vecchie* (* Stare jame). Trije dolgi hodniki so to s tlakom prvotne cerkve svetega Petra. Vzdolž teh hodnikov vrste se grobovi papežev, kardinalov in posvetnih vladarjev. Deset minut je preteklo, predno se je vrnil k svojemu potnemu tovarišu.

Našel ga je zatopljenega v misli. Je-li to bila pobožnost? Morebiti. Saj se pobožnost javlja na razne načine. In najznamenitejša ni ona, ki se izraža z besedami, prihajajočimi iz ust zgolj iz priučene navade. Gospoda Izidorja Fučca poznamo, da ni bil kdo ve kako rahločuten. A srce je imel v prsih. Kakor drugi ljudje. In v vsakem srcu je vsaj mal kotiček, v katerem so doma mehka čutila. Tako tudi v njegovem. Spoznali smo jih že. Bila so v zvezi z njegovim samoljubjem in njegovo nečimernostjo. Nič kaj prikupljive lastnosti, res. A koliko je ljudi, katerim sta ti lastnosti glavna potenciala vsega njihovega dejanja in nehanja! In še marsikaj dobrega se izcimi iz njih. Marsikdo si išče slave ter se za to postavlja v službo trpečega dela človeštva. Zgolj iz samoljubja. Marsikak bogatin žrtvuje drobce svojega imetka v dobrotvorne namene. Zato, da bi ga hvalili. Iz nečimernosti torej. Brez nje bi stiskal. Gospoda izidorja Fučca samoljubje in nečimernost bila sta podobna. Žrtvoval je velike svote zgolj iz nečimernosti. Da bi se na prsih njegovih zasvetili redovi. Samoljubje bilo je v stanu pričarati mu ganotja na sicer neizrazito njegovo lice. Videli smo to celo tedaj, ko je pričakoval nezakonskega zaroda. Pokojni njegov oče želel je, da se ohrani njegovo ime. Res: ni bilo slavno; a sramovati se mu ga ni bilo potreba. In vanj je stavil oče upanje. Pri katri zdravje se je pokazalo, da ne brez razloga. Evo zakaj se je že takrat samoljubje njegovo izpremenilo v ganotje.

Tem bolje tistokrat, ko mu je zakonita soproga razodela veselo novico. Takoj je bil pomislil na to, da se morebiti sedaj izpolni želja očetova. Saj bode morebiti sin. In posledica one novice je, da stoji sedaj v večnem mestu ravno na tem svetem kraju. Na kraju ki je posvečen najvažnejšemu trenotku življenja Device, katera je po naukih krščanske vere dala človeštvu, vijoča se v bolečinah, božjega Odrešenika. Kdo ve, koliko žena se v molitvah obrača k njej, kadar se bliža čas, v katerem imajo vršiti najimenitnejšo, od večno plodne prirode namenjeno nalogo življenja. Ohranjevalke človeškega rodu so. Krščanska vera uči, da je izšla prva ženska iz moškega telesa.

9/11. 1916

10/11. 1916.

Adama ustvaril je Bog iz prsti. Evo oblikoval je iz njegovega rebresa. Kako lepa prispodoba sovislosti in neprekidnosti življenja!

Gospod Izidor Fučec obračal je oči na kapeličin oltar. Ustne njegove se niso premikale, pač pa so se za jedenkrat zbrale vse misli njegove pri onem svetem trenotku, ko se je v betlehemskem hlevčku izvršilo prvo dejanje našega odrešenja. Ko je ozračje naše zemlje jelo dihati nežno dete, ki je, ko je doraslo v krepkega moža! Dalo povod za takošne velike dogodke. »Taka ogromna in veličastna stavba,« spomni se gospod Izidor Fučec, »bi-li stala ta brez onega dogodka?«

Na to se zastopi v misli, kako se pri njem doma spremeni vse, ko ne bosta s Katico več sama. In strah ga obide, bode-li šlo vse, kakor si želi. V tem strahu bila je molitev. Nema sicer o goreča. Bila je to ona pobožnost, v kateri sta ga – vrnivša se z obhoda po novih in starih špiljah – našla profesor in cerkvenik.

Ni ju pričakoval. Še zavedal se ni, da čas hiti. Vendar je takoj stopil k njima. Nemo ubiral je ob njuni strani pot proti izhodu in po stopnicah navzgor.

Ko pridejo zopet v veličastno cerkvene prostore, hoče ju cerkvenik voditi še dalje po svetišču. Gospod Izidor Fučec se temu upre. Profesor razume takoj zakaj. Zato se od uslužnega cerkvenika poslovi s stiskom roke. Z veseljem opazi le-ta, da je ob tej priliki ostal v njegovi roki srebrnjak za pet lir.

»Za Boga, kako imenitna tujca!« misli si, zroč za njima, ko sta korakala proti izhodu. Kaj takega je doživel redko kedaj. Razne potne knjige poučie so tujce le preda zadoščajo napitnine in centezimih. Če je dobil kedaj dve liri od koga, je bilo že veliko.

Proseforjevi koraki ustavljali so se tako je bil prošetnega občudovanja. Oči se mu od veličasti, ki ga je od vseh strani obdajala, kar ločiti niso mogli. Ko bi bil sam, pozabil bi bil vsega in ostal bi bil v cerkvi morebiti še par ur. Vse bi si bil kolikor le mogoče natančno ogledal. Tako pa ni šlo. Če je spotoma prevzel od novega prizora, kakoršen se v tem največjem svetišču krščanstva pokaže ob vsakem petem koraku, obstal, da se ga natisne v spomin, že ga je dregnil njegov tovariš ob laket in moral dalje.

Gospod Izidor Fučec oddahne si šele, ko stopi na trg pred cerkvijo. Potegnivši uro iz žepa svojega telovnika, pripomni.

»Ura je že od bila! Kedaj prideva k obedu?«

»Res sva nekoliko pozna,« odvrne profesor, »za to ti bo pa sedaj bolje dišalo. Zapomni si pa, da ne bodeva obedovala, temveč zajtrkovala. Obeduje na Laškem šele od šestih popoldne, ali kakor se uradno šteje, od osemnajstih naprej.«

»Čudne navade,« pravi gospod Izidor Fučec. »Ali bodeva pa za zajtrk tudi kaj poštenega dobila? Jaz sem lačen za dva obeda.«

»Nič ne skrbi,« tolaži ga profesor.

»Kar blizo kje pojdiva v kako restavracijo,« meni gospod Izidor Fučec, ko stopata po stopnjicah proti trgu. Glej onole tamle nasproti. Zdi se, da še celo vika.

Res je bilo pred skromno hišo na trgu Rustiencei ravno nasproti cerkvi pod široko razpeto plahto pogrnjenih mnogo okroglih miz. Ob nekaterih sedeli so gostje.

»Ne bi ti svetoval,« pravi profesor. »Predaleč od hotela je to in ti se tak po obedu rad raztegneš po divanu. Ali se peljiva v hotel ali pa v kako gostilnico prav blizo njega.«

Gospod Izidor Fučec spozna, da ima njegov tovariš prav. Zato pritrdi. Le ta pa, ko stopata ravno mimo obeliska, pripomni:

»Pa še nekaj je treba rešiti. Saj poznaš staro pravilo: si vivis Romare, romano vivito more.«

»Da,« odvrne mu gospod Izidor Fučec. »Čakaj no,« – in ustavi se za trenotek, ko da nekaj premišlja – »če živiš v Rimu, živi po rimski navadi.«

»Čisto prav,« pravi profesor. Nadovezujoč pa na njegovo opazko v železničnem vozu, dostavi: »Dokaz tvoje klasične izobrazbe.«

Gospod Izidor Fučec vzravna glavo. Ker ni spoznal nasmešljivosti, ki je tičala v tej profesorjevi pripomuji, bil je njegove pohvale vesel.

»Vidiš!, nadaljuje profesor Veselko, »moje mnenje je, da greva v kakšno čisto laško gostilnico, ako že ne v kako navadno rimsko 'osterio'. Ne le zaradi vina, katero se v takih krajih dobi boljše in cenejše, temveč tudi zaradi hrane. Vsaj jaz se vedno ravnam po načelu, da živim v tujih krajih vedno kakor ljudje, med katere sem prišel.«

»Čisto moja navada,« pravi njegov potni tovariš. »V Trstu zahajam, kedar tje pridem, vedno v osterio Buona via k Bissaldija ali pa v 'Olitia di Porenzo' in prav zadovoljen sem.«

V tem pogovoru prideta do izvoščkov na trgu Rusticučei. Ko sedeta v voz, naroči profesor peljati na trg Collona. Ondi videl je, ko je zjutraj ogledoval Mark tvrdi, ravno sebi nasproti vzdolž Corsa Umberto I. Skromno gostilnico z napisom 'Tiaschetteria Toscana'. Vožnja je šla po Bergo Nuovo Piazza Pia, Piazza Ponte, Sans Angelo, Lungva Tevere, Tarre di Nona, Via di Orso, Via Portoghesi, Vida di Steffetta, Via Ullicio di Vicario, čez trg Moutecitario, na trg Colonno, kjer ukaže profesor zapeljati k omenjeni krčmi. Po najkrajši poti prišla sta na ta način tjekaj. Tega je bilo potreba! Kajti gospod Izidor Fučec mrl je že gladu.

9. Nepričakovana prikazen. – Prvi obed v Rimu.

Ko stopita z voza in imenovanec ravno plačuje izvoščka, pripelje se po tekališču Umberto I. Od Piazza del Papolo sem avtomobil. Znamenje s trobento, katero je podal vodja avtomobila, opozori gospoda Izidorja Fučca nanj.

Ozre se po njem in ostrmi. Je, li res, kar vidi? V avtomobilu sedi imenitna gospa, ki ga je dobre tri ure pred tem obiskala v hotelu, in poleg nje visoki pokrovitelj – španjski minister. Svojim lastnim očem skoro ne more verjeti. Ko švigne avtomobil mimo, ozre se hlastno za njim. Tudi dama v avtomobilu bila ga je opazila. Nagnila se je bila k svojemu spremljevalcu ter mu ob silnem smehu nekaj povedala. Oba se obrneta nazaj. Na ustnicah poigrava jima zaničljiv nasmeh. Gospod Izidor Fučec ga sicer opazi, a ne ugane njegovega pomena. Nasprotno: zazdi se mu, da je pozdravni nasmeh mogočnih pokroviteljev. Očividno se je bil zaupnik španjskega kralja nenadoma pripeljal v Rim obiskat svojo visoko soprogo. »Morebiti se peljeta ravno s kolodvora,« mislil si gospod Izidor Fučec. Seveda ni vedel, da smer njune avtomobilske vožnje pelje ravno proti kolodvoru. Poznal je Rim še premalo. Vesel je bil tega, kar je videl. Saj je bil sedaj prepričan, da ga v hotelu obišče španjski minister sam. Morebiti še danes. Če danes ne, pa jutri gotovo.

Izvošček bil se je že davno odpeljal, ko je gospod Izidor Fučec stal še vedno, ko prikovan ondi, kjer je bil stopil iz voza. Iz zamišljenosti zbudi ga šele profesor Veselko, rekoč:

– »Kam si se pa zamaknil, gospod Izidor Fučec? Pa ne, da bi bil steber Mark Avrelijev tako jako zbudil zavest klasične tvoje izobrazbe v tebi, da si če celo tvojega gladu pozabil?«

– »Mar mi je Mark Avrelij in ves njegov steber,« odvrne zarobljeno ogovorjenec. »Videl sem nekaj imenitnejšega.«

– »Duša krščanska!« vzklikne profesor »še zameri mi torej, da te mučim s takšnimi poganskimi vprašanji in pojdo v krčmo.«

– »Ali res nisi ničesar opazil?« vpraša ga gospod Izidor Fučec.

– »Dosti,« pravi profesor »Šlo je nekaj zanimivih, če hočeš tudi lepih, Rimljank mimo. Brzelo je mimo naji vs polno elegantnih gospodov, nekaj prodajalcev časnikov in knjig, da postal je pod nama celo čistilec čevljev ter se je oziral po najinih obuvalih. Naše jih je čiste dovolj in šel je dalje, ne da nama je ponudil svoje usluge.«

– »Kaj neki klepečeš! In avtomobil?« vpraša ga tovariš.

– »Čul sem,« odvrne profesor, »bokati in vekati jih troje ali četvero mimo naju, a ozrl se nisem za nobenim.«

– »To je škoda,« pravi gospod Izidor Fučec, ter se obrne proti vhodu v krčmo. Potem pa, dasi se je bil ozrl samo po enem avtomobilu in razen njega ni videl več ničesar druzega, zagotovi: »Kajti v najelegantnejšem sedela je ...«

– »Pa vendar ne tvoja davišnja znanka?« seže mu profesor v besedo.

– »Da, ravo ona,« zatrdi mu tovariš, s svojim soprogom.

– »Ona je torej omožena?« vpraša profesor z nagajivim nasmehom.

– »Gotovo« odvrne gospod Izidor Fučec resno, »saj sem ti vendar dejal, da je imenitna gospa.«

– »O, prav zares imenitna« pripomni profesor, »kajti imenitne pojme mora imeti o zakonski zvestobi.«

»Ti tega ne razumeš,« huduje se gospod Izidor Fučec.

– »Pač priznavam, da utegneš ti v tem oziru biti večji veščak,« odvrne mu posredno profesor. »A čemu stojiva tukaj? Pustiva zakonsko zvestobo in ostaniva – mislim, da ti bom govoril iz srca – zvesta svojima želodcema. Med zajtrkom poveš mi o stvari več, kaj ne?«

Gospod Izidor Fučec ne pritrdi; a opomin tovarišev postavi ga vendar zopet na realna tla. Segši z levico, kajti v desni jedržal črno izprehodno palico z debelo srebrno kljuko, na svoj trebuh, stopi za profesorjem v fiaschetterio.

Tako ob vratih sprejme ju grbast natakar v ponošeni črni kratki suknji z belo kravato okolo vratu. Opozoril ju je bil, odkar sta bila stopila iz izvoščka. Uganil je bil namreč čisto pravilno, da sta namenjena v krčmo.

Profesor in gospod Izidor Fučec vstopita. Natakar bil je zaveso, ki je visela čez odprta vrata, potegnil v stran ter se jima je globoko poklonil. Stala sta v prostorni, dasi ne ravno veliki kuhinji, sredi katere je ob zidu v ozadju bilo sezidano ognjišče. Nad njim razpenjala se je vetrna, belo barvna napa, ki je bila ob robovih okrašena s pisanim prtičem. V širokosti napnega robu bila je postavljena meter visoka kuhinjaska omara, na kateri so stala okusno in vabljivo uravnana jedila, ki so se oni dan dobivala. Videti je bilo mrzlo že pripravljene prigrizke, ocvrte ribe, ogromnega že čisto pripravljenega, prav spretno po dolgem na dvoje presekanega morskega raka, razno zelenjav, lepo sadje in na velikem pladnju celo vrsto s kosi ledu obloženih rib. Tik ob vratih stala je velika steklena omara z raznimi likerji; ob zideh pa so bile postavljene okrogle mize, pogrnjene z belimi prtovi, ki so se bili – od razlitega vina temno rudeče pisani – ob večini miz sedeli so živahno razgovarjajoči gostje pri zajterku. Naša dva gosta stopita najpreje k izložbi jedil. Gospod Izidor Fučec, zagledavši raka, da takoj znamenje, da mora na njuno mizo. Grbavcu pridruži se sedaj še drug natakar v neoporecni črni obleki ter ju spoštljivo podravi. Ob enem opozori novodošla gosta na pladenj z ribami. Gospod Izidor Fučec izbere si velikega ljubina – ki ga imenuje natakar spigola – ter veli, naj ga skuhajo. Profesor ga opzori, da bi po tem takem popolnoma zadostovalo pol raka; a njegov tovariš ga kratko in jedernato zavrne, češ: »Kaj veš ti, kako lačen sem!« Tej prepričevalnej zavrnitvi seveda ni bilo ugovora. Ko gospod Izidor Fučec prosi profesorja, naj naroči še minestro in vampe s parmezanom, povabi ju »capo«, kajti to je bil oni natakar, ki je stopil k njima, ko sta si ogledovala kuhinjsko razstavo, naj stopita v gorenje prostore. Gobavec kaže jima pot stopnjicah.

Tik stopnjic bila so odprta vrata v napol razsvetljen prostor. Stopajoč mimo teh vrst opazila sta naša dva potnika za njimi celo skladovnico z ločjem ovitih velikih steklenic z dolgimi nezačepljenimi vratovi. Bile so prav spretno po koncu postavlje vrh druge.

»Chianti!« pripomni profesor. »Ognjevito toskansko vino.«

»Poskusiva je,« pripomni samozadovoljno njegov tovariš.

V prvem nadstropju najdeta dvoje lepih, s svetlimi tapetami olepljenih sob, ob zideh in po sredi bile so postavljene ravno take okrogle mize, ko v pritličju, le da so bile pogrnjene s snežnobelimi prtovi. Nekoliko jih je bilo zasedenih. Naša dva gosta si izbereta mizo ob oknu, skozi katero se je prav lepo videlo živahno, hlastno pestro vrvenje po tekališču Umberta I.

Gospod Izidor Fučec naroči steklenica valpoličelskega vina. Prikupilo se mu je bilo že v Vidmu na kolodvoru, kjer ga je bil v prvič poskusil. Ker sta bila oba zaradi dokaj velike vročine žejna, bilo je kaj hitro po njem. Nista še bila dobro použila mineštre, ko je bila steklenica že prazna. Gospod Izidor Fučec naroči sedaj chiantija in natakar postavi na nju mizo ponikljano stojalo. Nato steče po stopnjicah in prinese gori eno onih uclikih steklenic, katere sta bila opazila v prostoru zadaj za stopnjicami. Poltretji liter je držala. Postavi jo v stojalo, katero je bilo prirejeno tako, da se je steklenica v njem dala na vse strani poljubno nagibati in se je iz nje prav pripravno točilo vino v kozarce. Na to vzame neko pripravo posebne vrste, s katero v malo posodico pihne olje, ki je mesto zamaška branilo pristopu zraka do vina. Podobna stojala z ravno takšnimi bučam z vratovi podobnimi na debelem koncu z ločjem opletenimi steklenicami stale so na ostalih mizah, ob katerih so sedeli gostje. Vidno je bilo, da v to krčmo zahajajo ljubitelji iskrega toskanskega vina. Seveda s tem, ako je prišla na mizo polna steklenica chiantija, še ni bilo rečeno, da bi morala prazna z nje. Saj so tudi posamezni gostje dobivali ravno take steklenice. Točil si je pač vsak, kolikor se mu je poljubilo. Ko je prišlo do računa, dvignil je »capo« enostavno steklenico z desno roko iz stojala in čutil je po teži, koliko vina je manje v njej. Ta manjek zaračunil je. Občudovanja vredno je, kakšno spretnost imajo te vrste uslužbenci pri takem določanji. Res, da včasih zaračunijo nekaj več; a to le tujcem. Domačinom nikdar. Lah bi se neprimernemu računu takoj uprl ter bi obmislil natakarja z vsemi besednimi ljubeznivostmi, ki bi mu jih živahni njegov temperament polagal na jezik iz bogatega besednega sklada laškega jezika.

Gospod Izidorju Fučcu dišal je zajterk nenavadno. Minettrè – dejal je, da še ni nikdar jedel podobne. Vampi v svetli rudeči omaki, potreseni s parmezanskim sirom bili so mu tako všeč, da si jih je naročil še porcijo. Pri tem je pridno zalival, da ga je profesor kar občudovaje opazoval. On je imel prvih dveh jedil že skoraj dovolj; tovariš njegov pa ga je zagotavljal, da mu je to, kar je doslej použil, napravilo še le pravo slast. Res je ribo in potem tudi raka s tečno francozko solato snedel skoro čisto sam. Ko je bil s tem gotov, naroči še artičok, češ da si zboljša okus vina; naposled pa da zaključi zajterk prav po laški navadi, košček gorgonzolskega sira in jabolko. Z velikim spoštovanjem hodili so natakarji okolo njegove mize. Dvoje »malih« prizadevala se je, ker se je v tem zaradi kasne ure krčma že često izpraznila, uganiti vsako željo njegovo. Vsak trenotek skočil je sedaj eden sedaj drugi k mizi s hlastnim vprašanjem: »Comanda signora? Kaj ukazujete, gospod?« Prav brez povoda. Samo zato, dasta opozarjala nase. Sicer se v Rimu shaja mnogo imenitnih in bogatih gostov in eden ali drugi le-teh že tudi našel pot v skromno »fraschetterio;« a z večine so bili sami Lahi. Ta dva gosta sta po medsebojnej svojej govorici razodevala, da sta tujca. Zato sta bila tem zanimivejša. In vse bi jima bilo rado streglo. Če je zatorej na gorenje vprašanje zadonel prodirljiv odgovor gospoda Izidorja Fučca: »Niente! Nič« in si dotični mali dal zabraniti, da bi vsaj s servijetom, ki mu je bil obešen čez levo roko, ne bil pobrisal kake drobtine z mize ali potegnil z njim čez prazni stol.

Profesorju Veselku je vse to dalo obilo zabave in prav malo časa je imel ozirati se skozi okno na ulično vrvenje: Rad bi bil med zajtrkom izvedel od svojega tovariša kaj več o zakonski dvojici, ki se je bila, kakor mu je pravil, predno sta stopila v krčmo, pripeljala bila v avtomobilu mimo. Vendar ga ni hotel motiti, ko je videl, s kakšno slastjo se gosti. Še le ko pride do sira in jabolka, pravi mu:

»Obilno funda je bilo; a naposled je slečno končano.«

»Kaj pa?« gospod Izidor Fučec.

»Lačnega nasititi in žejnega napojiti,« odgovori mu profesor.

Gospod Izidor Fučec se zadovoljno nasmehne in potegne s prtičem čez usta in brado.

»Kaj si mislil,« obrne se proti profesorju, »dapojdem v Rim samo po papežev blagoslov? Ali pa, da bom živel tu od samih klasičnih spominov? To bi vendar bilo malo preklasično! Vidiš, jaz se držim načela: živi povsod, kakor je ondi navada, a ne pritrguj si ničesar.«

»Vidim,« pripomni profesor. »Imenitno načelo. Vsaj na tebi se to vidi. Tučiva torej k sklepu na tvoje zdravje.«

»In na tvoje!« zahteva ogovorjenec. »Seveda moraš iz tako imenitnega naslova izprazniti svoj kozarec.«

»Težko gre to,« brani se profesor. »Vino greje, zunaj pa je itak tudi vročina!«

»Ali ga v Ljubljani pustiva kedaj kaj v steklenici? Pa bi ga tukaj?« pripomni gospod Izidor Fučec.

»No, dobro,« pravi profesor, »izpil bom, zato mi moraš pa sedaj bližje razložiti, kakšna poznanstva imaš tukaj. Veš, da me to zanima, ker dobro vem, da si z mano vred prvokrat v Rimu.«

Oba pijeta. Gospod Izidor Fučec postavi kozarec na mizo in pravi:

»Ne, prijatelj. To vprašanje ni še dozorelo. Dozori pa gotovo jutri ali pojutranjem in potem izveš vse. – Med temi besedami iztoči v profesorjev in svoj kozarec še zadnje ostanke vina iz steklenice. Na to zakliče predno more profesor od svoje strani kaj pripomniti: – »Pagare! Plačati hočem.«

Oba mala se zganeta, ko da je treščilo med-nju. Veverici podobno steče nju prvi po stopnjicah v pritličje in kmalu prihiti z njim glavni natakar. Na malem krožniku nosil je račun. Vsaka stvar bila je sproti zapisana nanj. Pripisati je bilo potreba le še chiahti. V ta namen morala se je seveda steklenica v roki. Soeč po tem, da sta gosta popila takoj s početka veliko steklenicoralpolicelskega, sodil je natakar, da ga je mora v opleteni stekleni buči še precej ostati. Temu njegovemu pričakovanju primerna bila je tudi sila, s katero je dvignil steklenico iz stojala. A glej čuda: desnica s steklenico zleti mu nad glavo. Obraz se mu zategne začudenja in nhote mu uide pripomnja: »Carpo di Baccho! Pri bahavem telesu!« Profesor se na ves glas zasmeje in pravi:

»Kaj ne, kako, vas to iznenaduje?«

»Ako naj resnico povem,« odvrne natakar, »tedaj me ne zamerite – res iznenadnje prav prijetno namreč.«

Po teh besedah pripiše računu vrednost vina, profesorju pa pripomni:

»To je naša navada.«

»Srečni krčmarji,« v deželi, od koder sta gospoda, pristavi sedaj natakar smeje. »V veliko čast nam bo, ako nas gospoda večkrat počastita.«

Na to postavi krožnik z računom, zapisavši podenj zaključni znesek, na sredo mize. Gospod Izidor Fučec vzame listek. Drag zajtrk je bil. Vendar ga plača, ne da trene z očesom. Razen tega pusti na krožniku lepo napitnino. »Glavni« prikloni se, prevzemajoč denar, do pasu. Odhajaje v spodnje prostore prikloni se gostoma še nekajkrat. Jasno je bilo, da ga je prevzela izredna napitnina, kakršne ni bil vajen. Ako ga je že obilni zajtrk poučil, dasta zašla v »fiaschetterio dva imenitna tujca, utrdila mu je napitnina to prepričanje še prav posebno.

Oba »mala«, vidša ponižne poklone svojega učitelja in mojstra, stokita nepremično nekaj korakov od mize. Ko se gosta dvigneta, skočita pa k njima ter podajata eden enemu, drugi drugemu klobuk in palico. Dasi je profesor vedel ter je bil poučil tudi svojega potnega tovariša, da se na Laškem po domčih gostilnicah daje napitnina za vso postrežbo skupaj, vendar je sam nekako samogino segel v žep ter je stisnil svojemu malemu dvajsetaček v roko. Isto stori dospod Izidor Fučec. Napravila sta jima s tem nepopisno radost, katera se je vidno pokazala ne le na razveseljenih licih, temveč tudi v tem, da sta se kakor besna zapodila pred gostoma po stopnjicah ter da sta pri vratih potegnila vsak eno stran zavese narazen. V dnu stopnjic najdeta gospoda debelo, okroglo črnolaso in temnopoltnožensko srednjih let. Opasan je imela bel predpasnik. Očividno je to bila gospodinja. Z glasnim »Rivedergli, signori! Do svidenja, gospoda!« pozdravi ju, ko odhajata.

Ko stopitana ulico, ugotovi profesor Veselko, da je ura že tri.

»Do sedmih me kar pri miru pusti,« pravi mu gospod Izidor Fučec.

Profesor vedel je, da bi bilo zastonj ugovarjati. Po eni strani je bil celo vesel, da mu tako ostane časa za nemotenoogledovanje mesta. Spremi ga torej do hotela, postavi se ob vratih od njega ter krene peš čez Piazzo Capranica proti Panteonu.

10. Santa Maria sopra Minerva. – Piazza Novona. – Panteon.

Pridši do njega, najde, da je si zaprt. Zato stopi mimo njega Piazzo di Minerva ter se poda v cerkev Matere božje sopra Minerva. Stara v gotskem slogu sezidana cerkev je to, ki stoji na razvalinah nekdanjega Minervinega svetišča. Ako je že sama ta okoliščina zbujala profesorjevo zanimanje, vedel je poleg tega, da je še bolj zanimiva zaradi svoje notranjščine. Mnogo znamenitih grobnih spomenikov krasi jo poleg slik in kiparskih del raznih mojstrov. Kar vabi skoro vse izobražene tujce, ki pridejo v Rim, va-njo, pa je pred velikim oltarjem stoječi Michelangelov, mramornasti kip od smrti vstalega Krista s križem. Triintridesetleten mož, tak kakoršen je izšel iz stvarnikove roke, v polni moški sili in lepoti, objemajoč z desno roko križ, znamenje svojega trpljenja in zmage. Tako je bilo delo Michelangelovo. Za v cerkev dali so kipu bronast predpasnik. Pobožne duše prisilile so jih pa tudi, da so desni nogi kipa nataknili bronast čevelj. Od gorečih poljubov bila je namreč že na pol izlizana.

Cerkev sopra Minerva posvečena je Oznanenju Matere božje. V dominikanskem samostanu poleg nje ima sedež v petnajstem stoletju ustanovljena velika bratovščina Marijinega oznanenja. Na ta dogodek nanaša se oltarna slika v četrti kapeli desne stranske ladje, kjer kardinal groznega slovesa Juan de Torquemada priporoča Materi božjej, kateri ravno angelj nebeški sporoča božje oznanenje, troje ubožnih deklet. Ona bratovščina si je bila namreč postavila nalogo omogočiti vsako leto štirim sto ubožnim deklicam možitev. V ta namen razdeljuje po veliki cerkveni slovesnosti v praznik Marijinega oznanenja vsaki teh deklet po petindvajset zlatov. Onim, ki hočejo postati »neveste Kristove«, pridoda še po enkrat toliko. Profesor spomni se pri tem nehote, da se je bratovščina na ta način izpremenila iz pospeševateljice možitve v pridobivateljico za samostane. –

Slika Juana de Torquemade spomni ga še druzega dejstva. Da ima v samostanu poleg cerkve, kjer stoluje dominikanski general, svoj sedež tudi »Sancta romana et universalis inquisitio, Sveta rimska in občna inkvizicija«, katera je prelila tekom stoletij potoke solza in krvi. »Sveti urad«, kakor se ta nekdaj tako grozna naprava zove, je pač dandanes dokaj nedolžnega pomena. Glavno njeno delo je sestavljati »index librarum prohibitarum, Izkaz prepovedanih knjig.« Peča se seveda tudi še z ugotovitvami znanosti. A ne s tistimi posledicami, ko nekdaj, ko je Galilea Galileja mogel prisiliti, da odpriseže nauk, da se zemlja vrti okolo solnca, kar je, kakor pripovedujejo, storil z obupnim klicem po dovršni prisegi: »Eppur si muove, In vendar se vrti.« Darivina in Hneckla »svetu urad« k taki prisegi ni mogel prisiliti več, dasi je seveda nju nauk o razvoju ravno tako zavrgel, kakor je zavrgel svoje dni veliko Kopernikovo odkritje.

Ozrši se še po krasni, po kardinalu Olivierju Carattiju proti koncu petnajstega stoletja sezidani, svetega Tomaža akvinskega proslavljajoči kapeli, poda se profesor iz cerkve ter stopi po Vii di Santa Chiara na Piazzo Sant Eustachio, da vidi na začetku štirinajstega stoletja ustanovljeno vseučilišče, katero je pričetkom šestnastega stoletja pod papežem Levom X. Iz medicejske rodbine silno slovelo, a je potem – bolje in bolje nadkriljevano po bolonjskem in padovanjskem stopalo v ozadje, hiralo in propadalo, dokler ga ni združenje italijanskega naroda v eno državo zbudilo k novemu procvitu in sijaju. Profesor stopi nekoliko po hodnikih prostornega po načrtih sčasoma della Panta sezidanega poslopja ter si da odpreti tudi avlo. Za obisk bogate aleksandrinske knjižnice bil je njegov čas prekratek.

Po ulici Canestrari pride na prostorni trg Navona, na katerem je svoje dni stal stadium Domitianum. Ozrši se z zanimanjem po palači Brasehi na levi, v katerem ima od leta 1871 sem sedež ministerstvo notranjih stvari in po dolgem pročelju palače Dorra Pamphili, potem po veličastnem pročelji cerkve svete Neže ogleda si troje vodometov, ki krase trg. Najdalj se pomudi pri srednjem, največjem in najlepšem. Napravljen je po Berninijevem načrtu in krasi ga ob voglih skale, predstavljajoče svet, četvero kipov po tedanjih pojmih največjih rek takrat znanih delov sveta: kip Dunava, Ganga, Nila in reke de la Plala.

Čez trg Madama in po ulici degli Staderari koraka ob ogromnej palači Madama, zanimivi zanj iz dveh razlogov. Ker stoji na mestu nekdanjih Neronovih toplic in ker je sedaj sedež italijanske gospodske zbornice: senata. Smatrajoč poslansko zbornico na Montecitoriu za zastopništvo ljudstva, našla sta potem takem tudi v naših dneh »senatus populusque romanus«, ki sta se stikala nekdaj na foru in Palatinu, prav blizo skupaj svoji bivališči.

Čez par mimet po prekoračenju trga Sant' Eustaehio in kratke ulice della Palombella, v kateri ga je zanimal šele v novejšem času odkriti zid toplic Marka Vipsanija Agripe, stal je profesor, na trgu della Rotonda nasproti palači ministrstva za javne gradnje. Od leve pozdravljal ga je Panteon, cilj današnjega njegovega popoldneva. Napoti se tjekaj. Postor je, sedaj cerkev Matere božje pri mučenikih bila je že odprto. Odpirajo o popoldnevih le po par ur pred Marijinim zvonenjem. Profesorju je bilo poslopje znamenito iz štirih razlogov: prvič zato, ker je edini še popolnoma ohranjeni stavbni spomenik starega Rima; drugič, ker je njega kuplja bila za vzor pri izdelavi načrta za kupljo cerkve svetega Petra; tretjič, ker počiva v njem slavni mojster slikarstva Rafael Sanzis in četrtič, ker je postalo sedaj posmrtno počivališče vladarjev iz savojske rodbine ter je s tem postalo svetišče združene Italije.

Postanek tega vsem božanstvom posvečenega svetišča sega v prve čase rimskega cesarstva. Sezidati ga je dal poleg svojega kopališča Mark Vippanij Aguipa. Sto let po Kristusovem rojstvu je bilo vsled strele razdejano. Potegnile so jo nase bržkone pozlačene bronaste ploščice, s katerimi je bilo pokrito. Prvim krščanom, ki so se takrat še skrivati morali, pa je to pomenilo božje naznanilo, da propade verstvo, katerega bogovom je bilo posvečeno in da pride zmaga križa. Cesar Hadrijan dal je na mestu radejanega svetišča postavili čisto novo in sicer v takšni valjčni obliki, kakršno je profesor že občudovati imel priliko, pri največjem stavbnem spomeniku iz Hadrijanove dobe, pri sedanjem svetoangelskem gradu. Preddverje! Nad katerim nosi streho šestnajst orjaških korintskih stebrov iz granita, meri preko štiristotrideset štirjaskih metrov. Iz njega se pride skozi mogočna vrata, ki so ohranjena še iz Hladrijanove dobe, notranjost, katere veličastnost objame profesorja s čutili nemega občudovanja. Razsvetljava ogromnega prostora je borna; ona prihaja namreč vanj le skozi vtvor v kuplji. Zato pa je ravno tem učinkovitejša. V pravilnem krogu sezidano poslopje ima v močnem zidovju sedmero udolbin. V programski dobi stalo je v njih ravno toliko božanstev, zastopnikov vesoljnega Olimpa. Danes je v drugi udolbini na desni grobnica kralja Viktorja Emanuela II., združevalca Italije in v nasprotni udolbini na levi strani grobnica njegovega sina kralja Umberta I., ki je padel pod morilčevo roko.

Poleg te grobnice je grob Rafaela Sanzia. On krije ostanke moža, ki velja za prvaka slikarstva vseh časov in vseh narodov; moža, ki se smatra nenadkriljivim. Z milijoni plačujejo se dandanes slike njegove. In on? Res, da mu je sijalo solnce sreče. Nedstatki in prezira, kakršno je izkusil in bode še izkusil marsikak umetnik, ni poznal. V srečni dobi je živel, ko je vladalo blagostanje, ko so živeli v Florenci in Rimu možje, ki so umetnost poznali, jo cenili in pospeševali. Že za žive glave bil bil je deležen slave in nagrad. Vendar je poslednja bila, dasi tedanjim razmeram ne le primerna temveč za-nje naravnost sijajna s primeri z vrednostjo njegovih del malenkostna.

Je-li se Rafael sam zavedal te vrednosti? Da; ako se orel zaveda, v kakošne višave ga nese njega poteh. A orel se tega ne zaveda. On se dviga višje in višje, ker mu je mati narava dala moči in sredstev za to. V svojem življu je šele v neskončnih zračnih višavah. Tako dela umetnik po milosti božji, ko da je njegovo delo nekaj samo po sebi umljivega. Sebi v radost in zabavo. Le toliko ve, da ga njegovo delo dviga nad vsakdanjost, katera mori ostale ljudi. Kakor se orel dviga nad moreče ozračje, v katerem so primorana dihati ostala zemeljska bitja.

Na sredo cerkve stopi sedaj profesor Veselko. Ozre se v višavo, s katere prihaja solnčna svetloba. Kakšna nepopisna veličastnost! V čarobnem skladji s spodnjo stavbo razpenja se nad somračnimi, nehote k pobožnosti in razmišljevanja budečimi prostori, kuplja, ki vzbuja občudovanje vsled somernosti svoje. Visoka in široka je enako. Nekaj čez triinštirideset metrov. Velikanska razpetost torej. Večja od razpetost kuplje svetega Petra, katere premer ima le dvainštirideset metrov. In profesor zamisli se zopet. Tri dobe rimske mu stopijo pred oči. Poganska, na katere tleh stoji in ki poraža s svojo kolosalno staviteljsko umetnostjo; krščanska, ki je osvojila si ta tla ter dela na njih prostora iz katakomb semkaj prepeljanim kostem mnogih mučenikov in pa grobu največjega slikarskega mojstra srednjega veka; narodna, ki je sedaj prišla v posest teh tal ter je napravilo iz njih svetišče nove dobe, dobe narodnostnega načela. Ko neko razodetje se mu zazdi, ko vidi, da svetlobni žarki k zatonu nagibajočega se dneva padajo najkrepkeje nekako čarovniško, na grobova prvih dveh kraljev združene Italije. Božja strela je naznanjala prvim kristjanom zmago križa nad poganstvom. Ne naznanjajo-li ti žarki zmago nove vere: vere v neodoljivo silo narodnega načela, katero mora vesti do navadne svobode in narodne samoodločbe? S krščanstvom zmagali so robovi in trpini. Ne pride-li z zmago narodnostnega načela zlata doba tudi malim v robstvu in tlačanstvu živečim narodom? Ne bode-li nje blagoslova deležen tudi mali, a dobri in z duševnimi vrlinami tako? Ne bliža-li se že doba, katera stare vse predsodke, katera ko čistilni vihar pomede s površja zemlje vse trinoštvo številnejših nad manj številnimi, katera provzroči, da postanejo:

»ljudje vsi bratje,

bratje vsi narodi?«

Dolgo stoji profesor ko zamaknjen in iz srca mu puhti goreča želja za blagor srečo in postavo domovine in na njeni čarokrasni zemlji živečega naroda. Nema, najvzvišenejša molitev. Dasi brez besedi.

K sebi pride še le, ko začuje od glavnega oltarja sem glasove k večernicam zbravših se vernikov, večinoma žensk. Ozre se še enkrat okolo sebe, dasi vtisne globoko v spomin, kar je videl. Potem stopi v preddvorje in objame ga zopet vsakdanjost. Po obeh straneh hite mimo pešci na desni pa darjajo tudi še vozovi in avtomobili. Korakajoč čez preddvorje, zadeve se njegov pogled ob sprednji rob strehe njegove. In spomin mu zopet zagreni dogodek, ki dokazuje, kolikokrati na svetu zmaga kratkovidnost in nerazum. Tramovje ostrešja je bilo do papeža Urbana VIII. bronasto. On ga je dal nadomestiti z lesenim. Kovinasto strešno ogrodje porabil je za to, da je dal iz njega vliti stebričevje za veliki oltar v cerkvi svetega Petra in pa topove za Augeljski grad. Za spomenik je poskrbel temu papežu iz rodbine Barberinijeve Pasquino s puščico: »Quad non fecerunt barbari, fecerunt Barbarini; Česar niso storili barbarji, storili so Barbarini.«

–––––––––––

Sedma ura se je bližala. Ko je stopil profesor Veselko v sobo gospoda Izidorja Fučca. Našel ga je golorokega v kreslu ob oknu. Tožil mu je o silni žeji, rekoč, da bi mu danes prav prišlo nekaj vrčkov piva iz ljubljanskega brloga.

»Tej tvoji želji se lahko ustreže,« pripomni profesor. »Hotelskega vratarja vpraša, kje točijo plzenjsko pivo. Na obed greva tjekaj.«

»Imenitno,« pritrdi gospod Izidor Fučec. »Kar takoj pojdiva. Da ti resnico povem: tudi lačen sem že postal.«

»Ha, ha, ha!« prasne profesor v smeh. »Vidim, da zimski zrak silno upliva na-te. A povej mi: kako si si pa kaj odpočil?«

»Dosti dobro,« odvrne vprašanec. »Zaspal sem takoj, ko sem legel na divanu in zbudil sem se še le o pol sedmih.«

»Spanec nedolžnega, dejal bi, ko bi te ne bil davi iznenadil, že veš, kako,« šali se profesor.

»Zaradi tega,« brani se gospod Izidor Fučec, »moreš me res smatrati nedolžnega. – Toda govoriva resno: toliko ko danes, ne boš me nič več vlačil okolo. Prenaporno je to.«

»Po kaj si pa po tem takem prišel v Rim?« vpraša ga očitajoče profesor.

»Videl boš. Važne stvari se vrše. Dogodki zore. Samo še par dni počakaj,« pravi gospod Izidor Fučec, nategujoč si suknjo, potem pa pristavi: »A sedaj pojdiva. Čas je že.«

»Samo toliko počakaj, da skočim po vrhnjo suknjo; odvrne mu profesor. »Ti vzemi svojo tudi s sabo.«

»Čemu neki?« zavrne ga tovariš. »Saj je bilo ves dan vroče, ko v peči.«

»To ti je ravno,« pojasnjuje profesor.« »Majski dnevi so v Rimu vroče, noči pa nenavadno hladne. Davno sem že čital o tem. Tujci, ki tega ne vedo, si lahko s prehlajenjem nakopljejo nadležno bolezen.«

Gospod Izidor Fučec se je bolezni bal, ko živega vraga. Zato uboga ter vzame svojo vrhnjo suknjo iz omare. Ko se na durih pokaže tudi profesor s svojo suknjo preko levega lakta, odideta oba skupaj. Pri vratarju izvesta, da se v 'Bavariji' na tekališču Umberta I. toči prav dobro plzenjsko in bavarsko pivo. Odločita se iti tjekaj. Gospod Izidor Fučec hoče sesti v voz ter se peljati do Bavarije.

»Duša krščanska!« pravi mu profesor Veselko, celo popoldne počivaš, pa bi se še teh par sto korakov dalječ hotel voziti. In to sedaj-le, ko je na tekališču najživahnejši promet! Poglej mene! Odkar sem se po zajtrku poslovil od tebe, bil sem neprestano na nogah. Peš hodeča videla bova vsaj nekaj pouličnega življenja.«

Dasi nerad, uda se gospod Izidor Fučec. Počasnih korakov se podasta oba s trga Montcciborio preko trga Colonna na Porso Umberto I. Ondi sprejmo ju vá-se valovi deroče prometne reke. Nehote bilo je potreba korakati počasi. Gnječa hitre hoje se dopuščala ni. Skoro bi se bilo zdelo, ko da se je pol Rima zgrnilo v razmeroma tesno to ulico. Hrup, ki je na njej vladal, bil je nepopisljiv, oglušujoč. Kdor ni še bil v kakem velikem laškem mestu, ne more si pojma napraviti o njem. In ljudje vseh vrst gnjetli so se po hodniih. Elegantni gospodje, dražestne dame, delalci v svojih od dela ponošenih in zamazanih oblekah, mlade, spogledljivo napravljene in počesane delalke, odgojiteljice z otroci, pestunje z dojenčki na ročnih vozičkih, prodajalci limonade in drobnih stvari, zlasti vžigalic in kot najznačilnejši živelj laškega pouličnega prodajalstva, kričeči in hreščeči, veliki in mali razpečevalci časnikov. Vsa čast njihovim pljučam glasneje, kakor so oznanjali oni svojo navzočnost, tega menda sploh ni mogoče. Vrvenju in hrupu po hodnikih, pridruževal se je še šunder s cestnega tlaka. Nešteti vozovi, izvoščki in zasebne kočije drvili so se gori in doli, raznoglasne sirene avtomobilov trgale so ušesa, vmes pa so se čula glasna znamenja omnilensov, prihajajočih od Ponte del Popolo semkaj ali pa vozečih venkaj proti Vii Flaminia.

Gospod Izidor Fučec ni bil te gnječe nič kaj vesel. Vsak trenotek zadel se je kdo obenj. Bilo mu je to jako neprijetno, ker ga je kaka ženska, ki bi jo bil sicer smatral za imenitno damo, prišepnila mu nerazumljive besede na uho ter se mu pridružila, korakajoč nekaj korakov z njim. Videča, da ostaja tujec mrzel, oddaljila se je zopet. Profesor se je takim prizorom smejal prav iz srca. Sedaj in sedaj postal je pred debelim tujcem mal dečak ter mu vsiljeval voščene vžigalice. Spoznavši ga za tujca, ki ne obvladava latinščine, hodil je pred njim ter mu držal pod brado deščico, na kateri so bile razvrščene škatljice. Profesor je imel kaj dela, da je te nadležneže odganjal.

Prav oddahnilo se je gospodu Izidorju Fučcu torej, ko stopita v lepe prostore 'Bavarije'. Še bolj pa, ko postavijo predenj vrček plzenjskega s penami ko smetana. Skoro na dušek izprazni vrček. A to je bila le debela kaplja na morje žeje, katero je provzročil obilni zajtrk še bolj pa pridno zalivanje z močnim toskanskim vinom. Naroči torej takoj drugi vrček in še le, ko izlije tudi le-tega na razbeljeno dno svojega želodca, jame misliti na obed. Profesor, ko je bil že zaradi svoje obilne hoje seveda tudi žejen, naroči si po prvem vrčku dnevni obed za ustanovljeno ceno dveh in pol lir.

»Koliko pa moreš za to dobiti?« vpraša ga začudeno njegov potni tovariš.

»Toliko, da bo dovolj,« meni profesor. »Poizkusi še ti.«

Gospod Izidor Fučec pritrdi in natakar jame jima prinašati po juhi jedila na skupnem posrebrenem pladnju. Bilo je ribe, pečenke s solato, močnate jedi, sira. Porcije zdele so se gospodu Izidorju Fučcu sila majhne. Profesor dejal je, da se mu zde primerne. Prvi si zato, ko je bil z močnato jedjo gotov in je natakar postavil predenj sir, da podati jedilni list. Purana najde na njem. Spomini na hrvatsko Zagorje se ga polaste. Ondi je ta 'crvena tica', kakor jo ljudje radi nazivajo, doma. Naroči si dve porciji z laško solato. Ko postavi natakar naročeno pečenko predenj ter začne pripravljati solato, ponudi je tudi svojemu potnemu tovarišu. Le-ta je bil použil že sir. Zato odkloni. Gospod Izidor Fučec je tega pričakoval. Ponudil mu je bil le zgolj zaradi lepšega.

»Kam bom pa sam toliko dejal?« pripomni tudi zaradi lepšega. »Ko bi bil to vedel, naročil bi bil le porcijo.«

Profesor se namuzne ter odvrne:

»Lepo počasi že spraviš pod streho. Saj se ti nikakor ne mudi. Če kaj pustiš, pride pa natakarju tudi prav.

Gospod Izidor Fučec ga vprašujoče pogleda. Hotel mu je brati na licih, če to misli resno. Salato mešajoči natakar se nasmehne, zameša še enkrat ter postavi skledico z lahnim naklonom poleg dimeče se pečenke. Natakarjev nasmeh opazita oba gosta. Profesorju se je tako zdelo, da je veljal njegovi pripomnji. Gospod Izidor Fučec ga je razlagal po svoje. On potegne iz žepa dvoje dvajsetačkov ter ju položi predenj rekoč: »Sceo! Evo vam.«

»Lepa hvala, gospoda!« pravi veselo natakar in vzame denar z mize. Naša dva gosta ostrmita.

»Vi ste Slovenec?« vpraša ga začudeno profesor.

»Da, gospod!« odvrne le-ta. »Iz Ivanjega grada pri Komnu sem. Oh! Kako sem bil srečen, ko sem vaju čul pogovarjati se v svojem materinem jeziku. Ali nista opazila, kako sem poleg mize postajal, ter vlekel vsako vajino besedo na ušesa?«

»Jaz sem to pač opazil,« pravi profesor, »toda mislil sem, da delate to zato, ker so se vam najini glasovi čuli neznani, tuji.«

»O ne, gospod!« odvrne natakar, v tem ko se spusti gospod Izidor Fučec z vso le njemu lastno slastjo čez okusno pečenko in pikantno solato. »Kolikokrati čujem tuje glasove. Še zmenim se za to ne. Pri vama, gospoda! Pa sem čul domače glasove. Ne morem vama povedati, kakšna sladka, kakšna veličastna godba je to bila za moja ušesa. Morebiti se vama bo, gospoda! Zdelo to smešno, otročje …«

»Nikakor ne,« odvrne profesor in natakar nadaljuje

– … a ne morem zato. Le kdor v tujini živi in dolgo ni čul materinega svojega jezika, more umeti moja čutila. Ne zamerita, gospoda! Sram me jih ni.«

»Giovanni!« Začuje se od nasprotne strani dvorane glasen klic in natakar odhiti.

»Kaj praviš k temu?« vpraša profesor svojega tovariša.

»Imenitno,« odvrne mu s polnimi usti. »Prav žal ti je lahko, da se mi nisi pridružil.2

Profesor prasne v smeh. Prav živo spozna, kako resnična je trditev, da je od vzvišenega do smešnega le korak.

»Duša krščanska!« pravi med smehom tovarišu, »ti menda res na nič druzega ne misliš, ko na jed in pijačo!«

»Da,« pravi čisto mirno gospod Izidor Fučec, »dokler sem lačen in žejen. Saj samo sočloveka po koncu drži. Ali nisi še čul, da prazna vreča ne stoji po koncu?«

Profesor Veselko postaja čedalje boljše volje. Lakot po takošnem obedu!

»Le napolni jo torej,« pravi veselo. »A jaz sem te hotel vprašati, kaj praviš k temu, da sva našla natakarja Slovenca.«

»Aha!« zazdihne ogovorjenec, »taka je ta reč!« Meni, veš, meni se – – to tudi zdi-imenitno.«

»No, vendar!« odvrne profesor. »In si ga-li čul, kako ga je ganila najina slovenska govorica?«

»In moja napitnina!« pobaha se gospod Izidor Fučec.

»Naj si bode,« pravi profesor, »tudi ta. Pa ve, da bi ga bila ganila. Ne pripuščam tega. Da mu je prišla prav, ne bom zanikoval. Saj ne moreva vedeti, v kakšnih razmerah živi. Le toliko je gotovo, da zavidanja vredna njegova služba pač ne utegne biti. Zato bi ti nekaj predlagal.«

»No, kaj?« vpraša gospod Izidor Fučec, mašeč ravan šop salate z mastnim koščkom sardele v usta.

»Če se že hočeš z napitnino postavljati,« odgovori profesor, »– in prav je, da se postavljaš – hodiva vsak večer semkaj na obed.«

Gospoda Izidorja Fučca je okusna puranja pečenka ganila tako zelo, da je bil že ves zavzet za »Bavarijo«. Brez pomišljanja torej profesorju pritrdi. Le-ta naroči zopet k mizi stopivšemu v giovannija izpremenjenemu Juanu, naj do preklica prihrani vsak večer mizo, pri kateri sedita zá-nju, češ da bosta zahajala v »Bavarijo« na obed, dokler bosta v Rimu. Z veseljem obljubi to natakar ter jame pobirati posodo izpred gospoda Izidorja Fučca, ki si briše ravno s prtičem mastne ustnice. Ne mrvice ni ostalo na krožnikih več. Še puranje kosti so bile oglodane do dobrega. Profesor vidi, v kakšen neprijeten položaj bi bil spravil svojega potnega tovariša, ko bi ga bil ubogal. Smeje se, pravi gospodu Izidorju Fučcu:

»Sedaj bo pa treba dobro zaliti.«

»Kako pa drugače?« odvrne le-ta; Giovanni pa pokliče 'malega' ter mu izroči vrčka obeh gostov.

Onadva ostala sta v pivnici dokaj dolgo. Zaradi Giovannija, ki je, kadar je le mogel, prihitel zopet in zopet k njima na pomenek v materinem jeziku. In izvedela sta marsikaj od njega, kar je za-nja, tujca, bilo dokaj važno. Med ostalim opozoril ju je, naj ne hodita preveč po solncu, češ da bi se utegnila hudo pregreti in potem zvečer, ko nastopi občutni hlad, lahko prehladiti: Rimljani dejal je, da imajo postavico »In Roma soltauto i cani e gl'Inglesi vam osul sobe. V Rimu hodijo po solncu samo psi in Angleži.« O njem samem izvedela sta, da je prišel mlad dečko v Trst, kjer je služil v neki krčmi zato, da so ga natakarji ubljali in lasali; da se je sčasoma povzpel sam za natakarja; da je služil v več krčmah se naučil laščine in nemščine ter končno vsled nekega oglasa v »Piccolu« pomrdil se »Bavariji« v Rim. Tu da si je prihranil že nekaj imetka in da se vrne, kadar se mu bo zdelo, da ga ima dovolj; v domovino. Ondi da namerava v Trstu ali pa v gorici prevzeti kako gostilnico. Z domovino je ostal le toliko v zvezi, da je dobival od doma ter pošiljal tje pisma in da je zvesto čital »Sočo«, katero si je bil naročil takoj po svojem prihodu v Rim. Sredi tujega sijaja ostal je zvest domačemu uboštvu: bil je goreč rodoljub. Od svojih bornih prihrankov je poslal semtertje tudi tak prispevek za to ali drugo narodno stvar.

Profesor bil je tega zelo vesel. Ko da hodi po puščavi, naenkrat zadene z nogo ob žlahten kamen. Ravno tako se mu je zdelo, ko je sredi tujega sveta našel tako biserno rodoljubje. Ko je odhajal, postal je nezvest svojej profesorskej skromnosti, po kateri se je navadno ravnal tudi pri napitnini. Pri tej še posebno. Še v roko je segel značajnemu kraševcu.

Stopivši na ulico, zagleda gospod Izidor Fučec »Bavariji« ravno nasproti na drugi strani tekališča Umberta I. sijajno razsvetljene, prostorne dvorane z mnogimi gosti. Ozre se po napisu »Caffe Nazionale«.

»Evo lepe kavarne. Daj, pojdiva va-njo,« pravi svojemu tovarišu.

»Ti si izpočit,« odvrne mu le-ta. »Ne čudim se torej, da hočeš ponočevati. A jaz sem truden. V posteljo me vleče.«

»Pojdi, pojdi, kislica!« zabavlja mu gospod Izidor Fučec. »Vsak popijeva skledico črne kave in med tem poveš mi ti, kaj si danes popoldne vse videl. Potem pojdeva domov.«

Profesor se vda. Ne toliko zaradi kave, ko zaradi želje tovariševe, da mu pove kaj o svojem popoldanskem izprehodu. Rad bi bil spravil vanj nekaj več zanimanja za krasote Rima in za njegove znamenitosti. Ko torej sedeta k kavi, jame mu pripovedovati vse po vrsti. Gospod Izidor Fučec ga posluša. Zdelo bi se bilo, da z zanimanje. Kakšno je to zanimanje bilo, kazale so le njegove pripomnje. Ko mu profesor navede imena vseh ulicih in trgov, katere je prehodil, pripomni: »Bog i Bogme, toliko pota! In v tej vročini!« Ko mu pripoveduje o svetovnoslavnem Hristovem kipu Michelangelovem v cerkvi Mater božje sopra Minerva ter pripomni, da ga vsekakor popelje tjekaj, pravi: »Vsaj si ta kip lahko predstavim. Dobro se spominjam sebe, ko sem bil triintrideset let star. Ko sem se nekoč v florinem kopališči na Dunaji vstopil pred zrcalo: živ kip, pravim ti!« Profesor se zakrohota ter pripomni dušeč se smeha:

»Vendar zelo dvomim, če bi te bil Michelangelo izbral za model.«

Ko profesor pripoveduje o Panteonu, meni gospod Izidor Fučec: »Aha, tisto okroglo poslopje.« Ko omeni groba Rafaelovega, začudi se: »Kaj vraga. Če je tam pokopan angelj Rafael, je pa res imenitno!«

»Kdo govori o angelju Rafaelu?« pravi sedaj profesor Veselko, vidno nevoljen zaradi takšne nabobske zabitosti. »Kedaj so pa še pokopavali angelje? Saj so te vendar v šolah učili, da so nevidna bitja!«

»No, vidiš, kako se človek lahko zmoti,« meni topoglavi potni tovariš, kateri Rafael torej?«

»Najslavnejši slikar je bil to in slike njegove bova še videla odvrne mu potrpežljivo profesor ter dopolni svoje pripovedovanje s tem, da sta pokopana ondi tudi oba zadnje umrla kralja zjedinjene Italije.

Ko je bil s pripovedovanjem gotov, zahvali ga gospod Izidor Fučec ter dostavi:

»Tako natančno si mi to razložil, da meni samemu ni več treba tjekaj. Prav vesel sem, da se mi je posrečilo spraviti te semkaj. A sedaj se nečesa spominjam. Povej mi o kakšnem testu sta govorila dopoldne na trgu svetega Petra, ko sta se bila z vodjo hodočastnikov skoro da sprijela.«

Profesor Veselko se zasmeje.

»Mislil sem,« pravi, »da se za oni pogovor nisi zanimal. Pa seveda, bil je v zvezi s troški zidave cerkve svetega Petra. No, vidiš, ono teslo pa ni bilo teslo. Nasprotno: prav prebrisan dominikanec je to bil, ki je celo vrsto let, vozeč se po svetu okolo, prodajal odpustke.«

»Kaj tistokrat ni bilo še lectarjev?« vpraša ga gospod Izidor Fučec.

»Ha, ha, ha!« zakrohoče se profesor. »Duša krščanska! teh je skoro gotovo bilo tudi tiste čase dovolj. A Ivan Tecelj, tako se je zval oni v Lipsku rojeni barantač, je imela vse drugačno blago. Prodajal je odvezo in s tem seveda tudi nebesa.«

Gospod Izidor Fučec odpre usta na stežaj. Čez trenotek, naročivši dvoje kozarčkov rahar Rokuma, pravi:

»To je moral pa pravi tič biti.«

»Tič pa, tič, potrjuje profesor. »Tak celo, da so ga bili v Inomostu zato, ker je menil, da devetea zapoved božja zanj ne velja, obsodili k smrti. Imel je biti utopljen!«

Sedaj se na glas zasmeje gospod Izidor Fučec ter pravi:

»Ali ne misliš, da bi se, ko bi dandanes bili ti nazori še veljavni, od moških in ženskih utopljencev reke kar zajezile?« 

»In da bi ti bil med onimi, ki bi zajezevali valovje Tibere?« doda nagajivo profesor.

»Ti si nepoboljšljiv,« se razhudi gospod Izidor Fučec. »Rekel sem ti, vendar, da na tem nič ni. Jaz bi se torej vsekakor izmuznil; Tecelj se pa gotovo ni.«

»O, pač,« pojasnuje profesor. »Vsled visocega ščitništva so ga bili morali pustiti na svobodo in podal se je v Rim, kjer mu je papež vse odpustil ter ga imenoval celo apostolskim komisarjem.«

»Naposled si je torej še sam kupil odvezo,« pripomni gospod Izidor Fučec.

»Lahko si jo je,« meni profesor, »kajti njegova žetev je bila obilna in v Rimu so takrat silno potrebovali novcev za stavbo cerkve svetega Petra. Da si jih pridobe, prodajali so po vsem svetu z izrečnim papeževim dovoljenjem odpustke!«

»Kaj mi poveš!« začudi se gospod Izidor Fučec. »Pa zakaj se je oni gospod zaradi tvoje krotke pripomnje tako vidno razburil?«

»Ker resnica oči« odgovori profesor. »Gotovi krogi zgodovinskih resnic ne čujejo radi. Sicer sem pa, odkrito rečeno, jaz sam ob pogledu na veličastno stavbo cerkve prvaka blagovestnikov, prav grenko občutil, da je to čudo, ki povzdiguje srce in duha, v tako tesni zvezi z razkolom v naročju katoliške cerkve. Tolaži me le spoznanje, da je razkol s svoje strani pospešil zgradbo drugega, morebiti še veličastnejšega poslopja: vsesplošne človeške izomike.«

»Kaj lutrajnarji, da imajo za to zasluge?« čudi se gospod Izidor Fučec.

»Da, lutrajnarji,« če hočeš da ostaneva pri ljubljanskem izrazu. Pravilno pa je, kristjane, ki so se ob razkolu pridružili Lutrovim naukom, imenovati evangelike.«

»Kakor sv. Matevža Marka Lukeža in Janeza,« meni gospod Izidor Fučec, misleč da se je iznebil pravpametne.

»Le počasi,« pokara ga profesor. »Besedi sta si pač podobni, kakor pesa in pesem, toda po svojem pomenu razlikujeta se skoro ravno tako. Oni, ki so evangelij pisali, so evangelisti, oni – – –«

»Dobro, dobro: že razumem«, brani se vidno osramočen gospod Izidor Fučec, do končanja profesorjevega stavka. – »Pa kako da bi ravno evangeliki imeli posebne zasluge za vsesplošno človeško izomiko.«

»Ker njihova veroizpoved vsakemu iz njih daje pravico in nalaga dolžnost, da sveto pismo prouči in si pri njega razlagi napravi lastno sodbo,« poučuje ga profesor.

»Saj si jo jaz, dasi sem katolik, lahko napravim tudi,« preruši ga gospod Izidor Fučec.

»Kakor hitro to storiš, si evangelik, ako hočeš, da se po tvoje izrazim, lutrajnar.« zavrne ga profesor. Ko ga po teh besedah vprašujoče pogleda, nadaljuje: »Katoličani si namreč po sklepu tridentinskega cerkvenega zbora svetega pisma ne smejo razlagati sami, nego mora zanje biti obvezna cerkvena razlaga.«

»Po tem takem imamo eno skrb manje,« meni topoglavo gospod Izidor Fučec, kateremu bi vse drugo bilo preje padlo na um, ko da čita ali celo razlaga sveto pismo. »Pa povej mi vendar, zakaj bi evangeliki s svojimi razlagami svetega pisma bili posploševali človeško izomiko.«

»Saj me z neprestanim preruševanjem ne pustiš priti do razlage,« opomni ga profesor, potem pa nadaljuje: »Ne z razlagami svetega pisma, pač pa s predpripravami k temu. Evangelikom bila je prva in najvažnejša verska dolžnost naučiti se svetega pisma na pamet in podajati o njem tudi svoje razlage. Da se ga nauče, morali so znati čitati. Iz vseh teh razlogov so reformatorji pred vsem skrbeli, da se je med verniki širilo sveto pismo. Dali so ga prestavljati v vse jezike in njihova duhovščina je skrbela, da ga je nabavila vsaka hiša. Nam Slovencem sta – kar ti utegne biti znano – to sveto knjigo priskrbela Primož Trubar in Jurij Dalmatin. Še pred tremi leti kupil sem Dalmatinovo sveto pismo pri nekem kmetu v Štebnu pri sv. Mohorju v Ziljski dolini.

Naravno je, da je preskrbovanje vernikov s svetim pismom nalagala evangelski duhovščini neko posebno dolžnost. Naučiti jih tudi čitati. Saj bi drugače posest svete knjige ne bila imela pravega pomena. Tudi je le čitanje nadaljevalo k premišljevanju in razlaganju.

In glej: evangelska duhovščina proglasila je poznavanje abecede, tedaj čitanje in pisanje – ali kakor mi pravimo: gramotnost – za nekako versko dolžnost. Pridno je svojo čredo poučevala in pri verskih izpraševanjih polagala je največjo važnost na izpit iz čitanja svetega pisma. Tako daleč šla je njena gorečnost, da je vpeljala pri cerkvah sramotne stebre, k katerim je ob nedeljah in praznikih privezavala one vernike, ki se v gotovem, določenem jim roku niso naučili čitati. Celo v klade je ponekod ob cerkvah dala uklepati roke in nogi onim trdovratnežem, ki se kljubu opominom niso hoteli učiti abecede.«

»Vraga! Čudne učne metode,« pripomni gospod Izidor Fučec.

»Ki so pa imele znamenit učinek,« odvrne profesor Veselko. – Med reformovanci ginila je negramost, ko gine solnce ob spomladanskem solncu. V evangelskih deželah: Holandski, Danski, Švedski, Norveški, Finski, Angliji in Nemčiji že več desetletij skoro ne poznajo več ljudi, ki bi ne znali čitati in pisati. Tudi drugod kakor v Franciji, na Češkem, na Ogerskem so kristjani evangelskega verstva že dolgo pred uvedbo splošne šolske dolžnosti biti gramotni. – No in vidiš: dežele, ki sem jih navelkoje danes na višku kulture in blagostanja in se imajo za to zahvaliti razmeram, katere jim je ustvaril cerkveni razkol.«

»Pa Ljubljančanom, kakor veš, lutrajnarji niso nič kaj priljubljeni,« meni gospod Izidor Fučec, in zvrne rahat Rokum, kolikor mu ga je še v kozarčku ostalo, po grlu. »Še jaz hodim z nekimi neprijaznimi občutki mimo njihove cerkve na Marije Terezije cesti.«

»Po krivici. Res so ljubljanski evangeliki skoro sami Nemci in imajo zato tudi nemške službe božje. To pa zato, ker je protireformacija znala milo in s silo Slovence prikleniti zopet na katoličanstvo. Tudi jaz sem in ostanem katolik. A če stvar dobro premislim, moram z narodnega stališča uspele protireformacije vendar obžalovati. Saj je to bilo vzrok, da je bil za par stoletij s prosveto vred zavrt tudi narodni napredek.«

Profesor obmolkne in se globoko zamisli. –

Njegov tovariš ozira se nekaj časa vanj, potem pa široko zazdeha in spravi počasi iz sebe besede: »Vidiš, tudi učenost včasih utrudi, Il conto commeniere!«

Profesorju po tej priglupli pripomnji poide veselje do dalnjega pogovora; gospod Izidor Fučec pa po poravnavi računa vstane z zavestjo, da je profesorjevim razlagam s svojo pripomnjo dodal duhovit zaključek. – Bedak misli, da govori vedno pametno. Zlasti še bogat bedak.

Drugo jutro bila sta naša dva znanca ob osmih zjutraj že pri maši v cerkvi svetega Petra. Daroval jo je duhovnik, ki ju je bil dan pred tem povabil ná-njo. Maša je bila v kapelici žalostne Matere božje tukaj za svetimi vrati v desni postranski cerkveni ladji. Zbrali so se bili k njej vsi slovenski hodočastniki. Ob svojem prihodu našla sta jih naša dva potnika že na kolenih. Kakor se je zdelo, globoko v molitev zatopljene. Ni jih pa to oviralo, da se ne bi bili mnogi ozrli po njima, ko sta stopila zadaj za-nje. Zlasti so to storile vse ženske.

Profesorja Veselka navdale so zares pobožne misli. Bil je zbrano pri maši. Svoje oči je upiral v nemem občudovanju v mojstrsko oltarsko skupino izpod dleta velikega Michelangela. Žalostna Mati božja, zgrudena pod križem, držeča v svojem naročju mrtvo telo božanskega svojega sina in podpirajoča mu z desnico ramo, da mu izmučena glava ne omahne popolnoma na tla. Nepopisna poezija razbita je čez to skupino; nekaj kar na-se vleče, očarava, povzdiguje. Samo izvoljenec božji bil je v stanu ustvariti umotvor, ki ga po vsej pravici lahko smatram za visoko pesem. Saj brez besedi izraža najgloblja čutila brezmejne žalosti in bolečina. Hvalo je dajal profesor v svojem duhu mašniku, da si je ravno ta oltar izbral za svoje sveto opravilo.

Med mašo čital je mašnik, obrnivši se k hodočastnikom, blagovestje v slovenskem jeziku, potem pa jim je naznanil, da bo izpovedoval po končani maši v levi ladji od kuplje v izpovednici z napisom »lingua illyrica«; drug slovenski duhovnik pa v izpovednici z napisom »lingua bohemica«. Dodal je še, da pričakuje, da pridejo k izpovedi vsi. Pri tem opazila sta profesor Veselko in gospod Izidor Fučec, da je ošinil z očmi ravno nju dva. Spogledata se ter eden drugemu na lahko namuzneta. Zato ju je bil torej še posebno povabil k maši!

Opozoritev na-nja ni delovala. Po maši podasta se namreč naravnost k izhodu. Ondi ju prestreže cerkvenik. Vpraša ju, če ne bi hotela zlesti vrh kuplje. Je-li to storil navlašč ali z resnim namenom? Bržkone z le-tem. Želja po napitnini utegnila mu je navdahniti to vprašanje. Pa naj je že bilo iz tega ali onega razloga, profesorja je to vprašanje spravilo v silno dobro voljo.

»Na kupljo, vpraša naju, če hočeva,« pripomni svojemu tovarišu ter ga nagajivo pogleda.

»Sam naj gre, mrcina!« odvrne hlastno le-ta ter ošine cerkvenika z jeznim pogledom.

Profesor se glasno zasmeje in udari z desno roko ob koleno. Cerkvenik, ki je bil ujel pogled, s katerim je sloki tujec spremljal svoje besede do tolstega, spozna položaj, ki ga je ustvaril s svojim vprašanjem. Zasmeje se tudi sam. Z besedama: »Sensino, signori! Ne zamerita, gospoda!« stopi od nju v stran.

»Jaz,« pravi profesor, ko stopita z gospodom Izidorjem Fučcem na vzvišeni prostor pred cerkvijo, ti bom nasvetoval nekaj, kar to gotovo bolj všeč, ko ono, k čemur naji je nagovarjal cerkvenik. Cel dan sva že v Rimu; a pravega pojma o legi Rima nimava še. Z vrha kuplje svetega Petra bi bil gotovo silno lep in najpreglednejši pogled na večno mesto.«

Gospod Izidor Fučec pogleda ga začudeno. Profesor ugane, da se ga poloteva strah, da mu začne prigovarjati, naj bi zlezla pori. Zato nadaljuje:

– »… a vem ,da te spravim gori, ko bi tudi našel laškega Štempiharja, da te nese štuporamo po zložnih stopnjicah. Veš kaj: sediva v voz in peljiva se po Jani Kulu. Izvoščku naročiva, naj vozi počasi. Zato da kaj več vidiva. Kjer nama bo všeč, ustaviva se. V pičli uri lahko opraviva. Potem pojdeva pogledat v Valikan Rafaelove sobe in izločke. »Stanze« in Laggie še imenujejo. Vrjemi mi, da je vredno truda. Tudi del ogromne papeške palače bo na ta način videl.

Gospod Izidor Fučec pritrdi. Voziti se. To da! Brez napora je. In malo izprehoda po Vatikanu ga tudi še ne potare. – Vstopita torej v lepo dvouprežno kočijo in profesor naznani vozniku, kaj želita. Le-ta zavije po Borgu San Spirito mimo cerkve San Spirito in Sassia, tako zvane zato, ker stoji na prostoru, kjer je bila v davnini stalna naselbina Angležev, v ulico dei Peuiteuzieri ob ogromni bolnišnici, porodnišnici in blaznici San Spirito, po ulici del Gianicolo mimo samostana Sant' Onofrio na Passeggiato Margherita.

Pri samostanu svetega Onofrija veli profesor ustaviti in povabi tudi svojega tovariša, da izstopi. Profesorja zanimala je cerkev svetega Onofrija zato, ker sta v njej dva slavna grobova. Grof toliko prislavljanega pesnika osvobojenega Jeruzalema in grob največjega znanega poliglota. Ko profesor, pripovedujoč o teh znamenitostih cerkve, omeni Torquata Tasca, vpraša ga gospod Izidor Fučec, če je bil to morebiti kak guardijan samostana.

»Da, guardijan samostanske slave,« odvrne poučuje profesor Veselko. »V samostanu je namreč tistokrat stanoval, ko so mu imeli na kapitolu mojstrun pesniku, položili slovesno na glavo lovorov venec; v samostanu je umrl nedočakavši dneva svoje slave. Sedaj je nekaj samostanskih sob, katere si potem v spehu pogledava, urejenih za muzej Torquata Tassa. In to je kar sicer skromnemu samostanu skromnih Jerovimovcev daje poseben sijaj.«

Ko stojita potem v cerkvi pred grobom kardinala Mezzofantija, zagreši gospod Izidor Fučec svoje vrste dovtip.

»Mezzofanti!« pravi na pol glasno profesorju. Kako čudno ime. Pol fanta, kaj ne?«

»Po tvojem jezikoslovju morebiti,« odvrne profesor zbadljivo; takoj pa pristavi pončeválno: »a bil je cel mož. Vštevši narečja, govoril je oseminsedemdeset jezikov.«

»Škoda, da ga ni bilo pri gradnji babilonskega stolpa,« poseže mu hitro gospod Izidor Fučec v besedo. »Ko bi bil on tamkaj za polirja, bili bi stolp dozidali.«

»Slava ti, gospod Izidor Fučec,« zasmeje se profesor prav odsrca. »Ta dovtip se ti je pa bolj posrečil, kakor sam misliš.«

V samostan da si ogleda in Tassov muzej, gospod Izidor Fučec ni hotel. Uprl se je. Češ: kaj bom pa tam videl?

– »Glej,« pravi in stopi na rob cerkvenega trga proti mestu, ta-le krasni razgled. Tu ostanem, dokler se ne vrneš.«

In velel je izvoščku pripeljati tjekaj. Sedel je na voz ter je z mehkega sedeža, naslonjen udobno nazaj, zrl doli na živahni obojestranski nabrežji deroče Tibere in potem dalje preko morja hiš, iz terega je štrlelo nebroj stolpov, kupelj; stebrov in obeliskov ter se dvigalo mnogo visokih cerkvenih in posvetnih stavb. Tudi profesorjeve oči prelete, ko se vrne iz muzeja, začudene ta nenavadni prizor. Vendar veli izvoščku, ko sede k tovarišu, naj vozi počasi dalje. Slutil je, da bo tem lepši razgled, čem više se pripeljeta. In ni se motil. Takorekoč ob vsakem koraku, ki sta ga napravila konja, postajal je razgled obsežnejši. Ko prideta prav na vrh do Garibaldijevega spomenika naroči profesor ustaviti voz. Ogledata si najpreje spomenik. Ogromen granitni podstavek, k čegar podnožju podi troje stopinj. Ob balvan, ki nosi kip vojskovodje na konju, prislonjenih je četvero krasnih iz brona vlitih skupin v mramor, pa vdolbenih več izbočenim, ki predstavljajo dogodke iz bojev za zedinjenje Italije. Spredaj je uklesano v mramor Garibaldijevo geslo »Roma o morte; Rim ali smrt.« Gospod Izidor Fučec je poznal pač Garibaldijevo ime, vedel tudi, da je čul že govoriti o njem s prezirom in zaničevanjem; kaj več mu o njem ni bilo znanega. Profesor Veselko mu zatorej pojasni kakšnih neprecenljivih zaslug si je ta – v pravem pomenu besede – ljudski tribun, ki je poleg agitatorja bil tudi junak, pridobil za zjedinjenje Italije. S svojimi prostovoljci bojeval se od oseminštiridesetega leta sem na vseh bojiščih, kjer se je oborožena laška sila poizkušala s protivniki narodnega združenja. Njegovo krdelo je leta 70. prvo vkorakalo v sedanjo prestolnico združene Italije. Narod vedel je ceniti njegove zasluge. Zato ima v vsakem večjem mestu svoj spomenik, v vsakem večjem kraju svojo ulico ali trg. Popularnejši je v ljudstvu, ko genijalni Cavour, ki je diplomatskim potom pripravljal zedinjenje. Ako se pri nas izgovarja njegovo ime s prezirom in zaničevanjem, prihaja le od tod, ker njegovega dela ne znamo soditi z italijanskega stališča in smo zato pristranski. Morebiti so tudi še drugi vzroki. »Rad se,« pravi profesor, »spominjam svojega zgodovinskega profesorja na gimnaziji. Vselej, kedar se ga spomnim, pa mi pridejo v spomin besede, katere nam je nekoč, ko nam je predaval o husitskih vojskah, izpregovoril. – »Moral bi vam,« tako je dejal, »o Janu Žižki iz Trocnova prav za prav reči, da je bil poglavar roparjev. Ako bi vam to tudi dejal, ne vrjemite mi, kajti Žižko bil je neustrašljiv vojščak in velik vojskovodja.« – Debelo smo pogledali ob teh besedah; a profesorja poštenjaka smo od tega trenotka, kljubu vsem napakam, katerih je imel precejšnje število, prav iz srca spoštovali. Morebiti bi si pridobil zahvalo in spoštovanje tudi mož, ki bi Slovencem s poljudno besedo odprl oči, kdo je prav za prav bil Giuseppe Garibaldi. – Kakšno čast in koliko hvaležnosti uživa Garibaldi pri svojem narodu, pričajo ti najbolje venci, ki leže na podvozju spomenika. Vidi se, da prinašajo vedno in vedno novih.«

Od spomenika obrneta svoje oči po mestu. Kakšna veličastna slika! Pod njima nekdanja Regio Transtiberina, sedanje Trastevere, potem Tibera s številnimi svojimi mostovi in onstran nje po šesterih gričih razpoloženo večno mesto s takšno raznolikostjo stavb, kakršno se morebiti more videti le še v Carigradu ali v Moskvi. Profesor pojasnjuje svojemu tovarišu z lepopisnim načrtom v rokah posamezne znamenitejše stavbe. Pri koloseju, ki je gospoda Izidorja Fučca zlasti zbodel v oči, pojasni mu njega zgodovino ter se pomudi takoj tudi pri foru romanu Palatinu in Kapitolu.

»Kaj, Kapitol?« začudi se gospod Izidor Fučec. »Pa ne tisti, čegar gosi so nam iz zgodovine znane?«

»Vidiš,« pravi profesor nagajivo, »nekaj se ti je iz rimske zgodovine vendar živahno vtisnilo v spomin. – Da, ravno tisti Kapitol je to. Morebiti se spominjaš tudi volkulje.«

»Ki je bila prišla iz sabinskih gora,« poseže mu tovariš v besedo, »ter je dojila zapeuščena dvojčka Tomula in Rema, katera sta kasneje ustanovila Rim. Seveda se spominjam,« postavi se še.

»Ta pravljica,« pravi profesor, »– kajti to je pravljica – je zopet v zvezi s Palatinom. Evo ti ga ondi.« Pokaže mu s prstom. »A vrniva se k Kapitolu. Naj bližnje poslopje je palača. Cafarelli, sedaj nemško poslaništvo, in takoj poleg stoji palača konservatorjev, v kateri so nameščene bogate muzejske zbirke. Dalje smo poslopje z visokim stolpom, vrhu katerega stoji žensk kip, je bivša senatorska palača, sedaj mestni municipij. Nasproti njej stoji kapitolski muzej, in koj poleg njega visoka stavba cerkve Matere božje in ara cveti, to je na nebeškem oltarji. Sezidana je na razvalinah Junoniga svetišča; svoje ime pa ima od tod, ker je baje ondi tiburska Sibila cesarju Augustu, ki je nameraval senat povzdigniti v božanstvo, razdela, da izveličanje pride po Kristu. – Če pogledaš od Kapitola na levo vidiš na Kvirinatu veliko poslopje. Kraljevski grad je to. Od leta 1870. Prej je to veliko poslopje z obširnimi vrtovi bilo poletno bivališče papežev. Ako se ozreš naravnost čez Kapitol vidiš veličastno cerkev z dvema kupljama in visokim zvonikom s koničasto streho. Santa Maria Maggiore na Eskilinu je to, največja Materi božji posvečena cerkev izmed osemdeseterih Marijinih cerkva v Rimu. Ondi prav na desno stoji zunaj mestnega ozidja cerkev svetega Prola. Smatrajo jo za najdragoceneje urejeno cerkev vesoljnega katoliškega sveta.«

Tako in podobno pojasnuje profesor svojemu tovarišu posamezne točke pred njima razgrinjajoče se prekrasne pokrajinske slike, v katerih v ozadji so se dvigale visoke sabinske in albanske gore, katerih nekatere so bile še s snegom pokrite in izmed katerih je zlasti Audin z značilnima svojima vrhovoma vzbujal posebno pozornost. Težko se je bilo profesorju ločiti od teslike. Saj ga morebiti nič več ne pripelje pot v Rim. Zato sklene sam pri sebi, da pride še enkrat pogledat semkaj gori:

»Ali se ti ne zdi,« pravi gospod Izidor Fučec, ko sedeta zopet na voz, »da je razgled od tod prav podoben razgledu od Zajčeve gostilnice na šišenskem griču?«

»Vidiš, kako si jo zadel,« odgovori šegavo profesor. »Ja, ljubljanski sveti Peter vidi se od ondod ravno tako na desni, ko rimski od tod.«

Mimo stare ortae Aureliae – sedaj mestna vrata svetega Pongerca, peljala sta se naša dva potnika po ulici Garibaldijevi mimo lepega vodometa Aeque Puole, nekdanje Aquae Trajanac, ki dobiva svoj dotok iz petdeset kilometrov oddaljenega bračijanskega jezera, mimo cerkve San Pietro in Montorio in španjske umetniške akademije po ulici Luciano Manara in ulici delle Fratte na glavno trasteverinsko ulico Viale del Re ter potem čez Piazzo d'Italia po lepi nabrežni cesti Lungo Tevere in po ulici Lungara zopet na trg svetega Petra.

13. – Vatikan. – Sikstinska kapela. – Rafaelove slike.

Ko prideta tjekaj, prošla je že bila deseta. Gospod Izidor Fučec pripomni profesorju Veselku, da mu sicer ostane spremljevalec do zajtrka, izgovori si pa da morata ako ne preje, vsaj točno opoldne sesti k zajtrku.

Ko se približata k velikanskim vhodnim vratom, ki se po kovini, iz katere so vlita, zovejo. Portone di Bronzo« opazi gospod Izidor Fučec stražo v modrordečerumeno progastih istokrojih. Hlače segale so jim pod kolena čez pas z jermenom, ob kateri je bil obešen meč, prevezane suknje preko ledij; glave so pokrivale čelade s perjanicami meča tičala so jim v belih nogavicah; noge v črnih šolnih. Stražno orožje so jim bile srednjeveške helebarde.

»Kakošni vojaki pa so to-le v teh čudnih istokrojih,« vpraša profesorja.

»To so Švicarji,« pojasnjuje profesor. »Telesna straža papeževa. Po večini Nemci.«

»Glej, glej,« pripomni gospod Izidor Fučec, »tudi semkaj znali so se vriniti Nemci. Mora že biti dobra služba. Slabih ne marajo.«

»Le poglej jih,« pravi profesor.

»Bogi, Bognic!« vzklikne gospod Izidor Fučec. Prav imenitno so vsi rejeni.

»Kaj bi ne bili!« pripomni muzajše se profesor. »Saj jih redi ves rimokatoliški svet.«

»Sedaj se,« zaključi gospod Izidor Fučec kratki ta dvogovor, »nič več ne čudim. Bilo bi pravo čudo, ko bi v tacih službah Nemcev, ne bilo.«

Pridši po krasnih takizvanih kraljevskih stopnjicah mimo kipa cesarja Konstantina na vrh, izposlujeta si dovoljenje ter prideta po stopnjicah na desni v kraljevsko dvorano. Le-ta bila je nekdaj sprejemna dvorana za poslanike onih držav, ki so bili pri papeškem dvoru zastopani. Sedaj je neko preddvorje za svetovnoslavno sikstinsko kapelo. Okrašena je dvorana z velikimi slikami na presno, ki naj predstavljajo moč cerkve. Čas je bil prekratek, da bi si bil profesor ogledoval te slike podrobneje. Njegov tovariš ni za to imel pravega razumevanja. Izmed vseh slik zanimala ga je ona, ki predstavlja boj s Turki. Zaradi ondi naslikanih Turkov. Doslej je pač videl naslikane posamezne Turke. Z dolgimi čibuki pri tabačnih trafikah. Vojskujočih, ne vemo vsled kakega naključja, ni bil še videl. –

V tem, ko si je on ogledoval bojne prizore, stal je profesor zamišljeno pred drugo sliko. Zbodla ga je v oči. Grozna slika. Pomoritev Hugenotov one strašne svetojernejske noči, ob spominu na katero človeku zastaja kri po žilah. Bilo je to leta petnajstodvainsedemdesetega. Čez dva tisoč plemičev, ki so se bili pridružili reformaciji našlo je tisto noč smrt. Povelje moritev zadal je kralj Karol IX. Pravijo, da brez vednosti papeževa. Ta slika pouči profesorja, da vatikanu stvar vendar ni mogla biti popolnoma neznana. Saj bi se drugače s to morijo ne ponašal, ki je bila začetkom druge, še večje, kitera je v štirih tednih po vsej Franciji zahtevala preko trideset tisoč žrtev, ne ponašal. – Moč cerkve! Je-li moč cerkve res v krutostih in grozovitostih? Ni-li v nankih vere? In zamisli se. Pred oči mu stopi vsa ona nepojmljiva zabloda, ki je privela tako daleč, dase merodajnim možem cerkve zdi mogoče ponašati se in v obliki predstavljati dogodke, kakoršen je bila francozka svetojernejska noč. In to še v sliki na tako odličnem kraju, kjer dan dan prihajajo mimo cele trume ljudi vseh narodov in ver. In kar je še nepojmljivejše: v neposredni bližini onega prostora, kjer je stal Kaligalov ciskas, v katerem je okrutni Nero tako zverskim načinom mučiti dal hekatombe prvih krščanov! Nima-li krščanska vera v svojih naukih in v svoji zgodovini ničesar, kar bi moglo lepše pričati o njeni sili moči? Da, vera! A tu gre za moč cerkve. Nikdar še ni profesorju živeje stopila pred oči razlika med vero in cerkvijo. In spomni se onih sto in sto tisočev, ki so, da čutijo moč cerkve, postali nedolžne žrtve krvi žejnih okrutnežev samo za to, da so slavila perverzne duše teh človeških zveri svoje orgije. Spomni se »svete« inkvizicije, ki je cela stoletja v znamenju moči katoliške cerkve, zlasti med romanskimi narodi, širila strah, grozo, trepet in žalost; ki je trgala najnežnejše vezi; z nogami teptala pravico; zametavala krščansko usmiljenje; ščuvala moža proti ženi, deco proti roditeljem, brata proti bratu; ki je z eno besedo najnenravnejše in najzavrgljivejše nagone živalske narave v človeku povzdignila na oltar, s katerega je bila pomela vzvišeni nauk, ki nam tako nebeško jasno doni iz priprostih in zato tem učinkovitejših besedi: ljubite se med seboj. Spomni se Arbueza in Torqnemade; spomnimnoži s sodelovanjem cerkve in često po njenem započinu razpasših se grozovitosti srednjega veka, te najtemnejše dobe v zgodovini človeštva; spomni mučeniške smrti za narod svoj in za svetost naukov vnetega, nad zavistne in jednostranske svoje sodobnike orjaško vzdigujočega se Jana Husa; spomni naposled proganjanja protestantov v naši domovini in sežiganja čarovnic širom ozemlja, kamor je segala moč cerkve. Vse to se je vršilo v dokaz njene moči. –

Nekote mu pri tem misli zaidejo v sednjaost. Je-li sedaj drugače? Da, toliko kolikor cerkev vsled zasluge francozke revolucije in velikega Napoleona ni več neomejena vladarica nad našimi glavami. Ko bi bila, kdo ve, če bi ne gorele tudi dandanes grmade širom naše domovine? Arbuezov in Torqnemad je tudi pri nas. Sedaj vrše svoj posel z ovajanjem, obrekovanjem, natolcevanjem onih, ki jim nečejo biti slepo orodje. Krvožejnost jim je treba samo vzbuditi in brodili s pravo duševno naslado bi po potokih krvi. Saj tudi tiger postane besen še le, ko kri ugleda. – V bistvu seveda ni nič drugače. Temeljni nauk ljubezni, na katerem sloni vsa krščanska vera, so tudi dandanašnji cerkveni oblasniki zvečine vrgli med staro šaro. To, kar uče, jeravno tako različno od prvotnih naukov krščanske vere, kakor so različni ti oblastniki od nje začetnika. On je zametaval ves sijaj, ni imel toliko svojega, kamor bi bil položil svojo glavo; oni žive v sijaju, hlepe po bogastvu ter si ga grabijo skupaj. In mesto ljubezni čujemo oznanjevati mržnjo, sovraštvo, preganjanje onih, ki imajo še kaj samostojnega mišljenja, onih, ki vidijo nekoliko dalje, ko od župnišča do cerkve, ko od lece do izpovednice. Zato se tako glasno uči pokorščina do cerkve, mesto, da bi se oznanjalo spoštovanje do vzvišenih naukov vere.

»Pojdi no, poglej onega-le imenitnega Turka!« začuje naenkrat glas poleg sebe. Zgane se in ozre. Bil je gospod Izidor Fučec. Profesorju ni bilo do Turkov, pač pa si, nadovezujoč na ravnokar prerušeno razmišljevanje, misli: Kdo ve, če ne bodo kedaj še Turki, ti najkrutejši zatiralci krščanske vere, postali zavezniki cerkve?

V tem se odpro ravno vrata na levi. Iz sikstinske kapele prišlo je nekaj tujcev. Sodeč po njihovem obnašanju in po zategnjenih obrazih suhih ljutih žensk v njihovem spremstvu Angležev. Profesor prime svojega tovariša za desno podlaktje ter ga potegne za sabo. V kapelo stopita. V najslavnejšo in najbolj občno znano kapelo rimokatoliške cerkve. V prostorno preko petstotrideset štirjaških metrov veliko, po papežu Sikstu IV. Proti koncu petnajstega stoletja sezidano in po njem imenovano kapelo, katera pa svoje svetovne slave nima zahvaliti ne svojemu ustanovitelju in ne slavitelju Giovanniju de' Dolci, temveč mojstru, ki jej je dal poglavitne slikarske okraske. Nihče drugi ni bil to, ko Michelangelo Buonarotti, čegar staviteljsko nedosegljivost in kiparska veledela je profesor Veselko že imel priliko občudovati s tako globokim umevanjem. Na poti k mojsterskim stvaritvam Rafaelovega čopiča stoji sedaj tukaj pred slikarskimi deli, ki niso nič manj dovršena, ko kiparska in staviteljska dela mojstrova. Pač se smatra v obče Rafael za prvaka slikarstva, vendar je veščakov in veščih ljubiteljev slikarske umetnosti, ki stavljajo Michelangela tdui kot slikarja v tisto vrsto z njegovim slovečim sodobnikom iz sedaj skromnega, a v petnajstem stoletju jako slovečega mesteca Mubina. Že s samo veliko, dvajset metrov visoko in deset metrov široko sliko poslednje sodbe na gorenjem zidu kapele ravno vhodu nasproti, bil bi si zagotovil nesmrtno slavo. S poslikanjem tropa pa je dokazal vso svojo nepresegljivo genijalnost.

Profesor ogleda si površneje slike raznih mojstrov na podolžnih zidovih kapele. Večje njegovo zanimanje zbudi slika Pietra Petugina učitelja Rafaelovega, predstavljajoča Krista vročajočega Petru ključe in pa slika Sandra Botticellija, predstavljajoča kaznitev Korahovega krdela in Aronovih sinov z ognjem. Poslednja zato, ker je mojster naslikal nalnjej Konstantinov slavolok in pobeg njega na desni del necega poslopja, ki je očividno v Michelangelovi dobi še stalo na foru romanu. Na to stopita oba pred Michelangelovo poslednjo sodbo. Z veščim očesom opazuje profesor veličastno nje sestavo. Seveda le on. A tudi gospod Izidorju Fučcu vzbujala je slika občudovanje. Po svojih velikih razmerah in po predmetu, ki jej je podlaga. Ob pogledu na zavržence, ki se ob desni strani strogega sodnika prizadevajo priti v nebeške višave, spomni se gospod Izidor Fučec slike, ki jo je njegov pokojni oče naslikati dal v Pajcekovcu. Ravno tako na zadnji strani kapelice. In nehote mu pride misel, da bi bil njegov oče, ko bi bil slučaj napravil iz njega slikarja mesto svinjskega trgovca, zaradi izvirne svoje domišljije gotovo jako zaslovel.

Profesorjevo srce napolnjevala so seveda vse drugačna čutila. Zdelo se mu je da vidi pred sabo umetnika, globoko v misli zatopljenega. Dobil je ravnokar naročilo za sliko. Težaven predmet. Kako ga rešiti? Kako predočiti večno izveličanje? Tu vidi v duhu Danteja. Njegova na grško bajeslovje naslanjajoča se domišljija pride mu na pomoč. In naslikal je po njegovem »peklu« kraj pogubljenih s prevoznikom Haronom in sodnikom Minosem. To je spodnji del slike. Na to pride srednji del z božjim sodnikom ter s človeškim rodom. Izraz blage prizanesljivosti in stroge pravičnosti sklene umetnik dati obrazu Odrešenikovemu. Na obrazih ljudi obojega spola pa hoče pokazati ona čutila, o katerih se je v teku svojega življenja prepričal, da najmogočneje valove v njihovih srcih. Srečo in obup. In nebeško veselje? Umetnik premišlja in premišlja. »nobeno oko ga ni videlo, nobeno uho slišalo,« zadone mu po ušesih besede tajnostnega razodetja. Velika je bila Dantejeva domišljija. V tem oziru mu je odrekla. So stvari, ki so tudi najrazsvetlenejšim umom nedoumljive. A Krist je živel, živela je njegova Mati, živeli so apostoli, živeli so svetniki! Kdo naj uživa vse nebeško veselje, vso rajsko blaženost, pod katero si mislimo izveličanje, ako ne oni? To mu je bilo razodetje. In predočil nam jih je v oblakih, pričakujoče izveličancev, da se strnejo z njimi v uživanju blaženstva, v katero veruje cerkev, aktero približno opisati ali le označiti pa niso bili v stanu nje najgorečnejši učitelji. – tako nekako misli si profesor, je moral nastati načrt za slovečo to sliko. Kar je hotel, je umetnik položil va-njo. Ko si ogledujemo gorenjo skupino in nje barvitost, razumemo srečo in blaženstvo, katero navdaja izvoljence; ko obrnemo oči na spodnji del, umeven nam postane obup in strah zavržencev.

Michelangelo slikal je čisto svojim umetniškim nazorom primerno. On je smatral človeško telo za najlepše in najpopolnejše delo stvarjenja. Samo sveto pismo je istega mnenja. Saj pravi, da je Bog ustvaril človeka po svojej podobi in v krono stvarjenja. Zato je, kakor smo videti, od smrti vstalega Odrešenika izklesal golega, zato so tudi na tej sliki prevladovala gola človeška telesa. Papež Pavel III.; ki je sliko naročil, vedel je to stališče umetnikove ceniti; papež Pavel IV., ki je peto leto po njegovi smrti zasedel stolico svetega Petra, pa tega umevanja ni imel. On je v goloti videl le pohujšanje in je že nameraval dati sliko odtleči ter zid na novo ometati. Na srečo našlo se je v njegovi okolici razumnih mož, ki so mu to misel izbili iz glave. Ni si pa dal vzeti, da ne bi bil nekaterim postavam, katerih golota je po njegovih nazorih le preveč bodla v oči, naslikati dal ovojev okolo ledij. Potem je slika skoro dvesto let imela mir. Tedaj pa so se našli ljudje, ki so dopolnili, kar je po papežu Pavlu IV. krojaškega dela še preostalo. slika je seveda vsled tacih »poprav« silno trpela; a Michelangelov duh vendar veje še vedno iz nje in izreka molče ostro sodbo proti ljudem, kateri tako često in tako radi vidijo pohujšanje tam, kjer ga ni. Kako je o takih ljudeh sodil umetnik sam, imamo klasično pričo kar na sliki. On je namreč Hadovemu sodniku Minosu bržkone v precejšnjo veselost papeža Pavla III. Dal obraz papeškega ceremonijarja Biagia iz Cesene, ki je bil največji grajalec dozdevne tretirane mesenosti na sliki.

Profesor Veselko pojasnil je gospodu Izidorju Fučcu zgodovino slike; umetniške nje vrednosti pa mu ni razlgal. Vedel je le predobro, da bi se ga ta razlaga ne bila prijela. Zanj bilo je po tem, kar mu je prejšnjega dne profesor povedal, dovolj, da je vedel, da je slika delo Michelangelovo. Pa je vedel, da je slavna. In oziral se je po njej z začudenimi očmi. Isto bi bil storil tudi tedaj, ko bi mu bil kdo kako najnavadnejše zmašilo označil za Michelangelovo delo.

Michelangelove stropne slike ohranjene so veliko bolje, ko poslednja sodba. Ko se naša dva potnika jameta ozirati kvišku, stopi k njima čuvar ter da vsakemu po eno zrcalo. To jima olajša gledanje. Ni jima bilo več treba sklanjati glave nazaj. Iz zrcala so jima stopale slike živo pred oči. Kakšna nepopisna lepota, kakšna neprekosljiva popolnost! V devetero polj razdelil je umetnik strop. V petero poljih predstavlja svarjenje sveta, v enem greh, v enem vesoljni potop, v enem Noetovo daritev in poslednjem Noetovo pijanost. Profesor pojasnjuje svojemu tovarišu posamezne slike. Kakšna veličasntva postava je Bog stvarnik! Kakor je njegov Krist, naj si ga je klesal ali slikal, prav njegov tip, ker je zavrgel vso tradicijo o ta ga je upodabljal ali s čisto kratko brado ali – kakor na poslednji sodbi – golobradega, – tako je tudi Bog oče pristno Michelangelov tip. V petero poljih stopa začudenemu gledalcu pred oči. Povsod drugače; a povsod tako, da moreš nehote dejati: da, takšen utegne biti On, ki je ustvaril človeka po svoji podobi.

Stvarjenje prvega človeka predstavlja nam umetnik zlasti učinkovito. Plavajoč na oblaku, ki ga tvorijo njegovi angelji in objemajoč ga z levico, dotika se s kazalcem desne roke preje iz prsti oblikovane moške postave, prevajajoč tako va-njo življenjske moči. Umetnik hotel je očividno v primeri s stvarjenjem živalstva izraziti, da je človek bil ne le ustvarjen bo božji podobi, temveč da so tudi življenjske sile njegove del božjega bitja; povedati, da je prelil vanj nekaj svoje tvorne sile. In ne vidimo-li te tvorne sile človeštva vsak dan? Zlasti v naših dneh, ko človeškemu umu in njegovim za ustvarjanje tako modro prisposobljenim rokam ni skoro ničesar vem nemogočega.

Gospodu Izidorju Fučcu bilo je bolje všeč stvarjenje Evino. Ne rebro: celo, krasno žensko jemlje Bog iz Adamove strani, žensko tako blagega in nežnega obraza, dasije z njega sreča, ki jo prinaša Adamu in zahvala stvarniku, da jo je napravil nositeljico te sreče. Ne manje je občudoval zapeljivko kačo. Že od mladosti, ko je pri verouku čul, da je kača zapeljala prvega človeka v greh, mu to ni šlo v glavo. Res, da so tedaj kače, kakor vse ostale živali po besedah svetega pisma bile krotke in da so prvima človekoma bile družice. A vendar je njihovo plazeče telo moglo med vsem živalstvom vzbujati najmanj človeškega dopadanja in zaupanja Michelangelo rešil mu je uganjko.Gorenji del vabljivega ženskega života dal je kači, ki se vije okoli drevesa. Res da je ostal pri besedah svetega pisma, da kača zapeljuje Evo, da jo še le pregovarja naj vzame jabolko, je pokusi ter da potem pokusit tudi Adamu, a z utelešenjem ženske v kači pokazal je vendar pot, po kateri je hoditi, da najdemo pravo zapeljivko.

Silen vtis je na gosposa Izidorja Fučca napravila tudi slika o vesoljnem potopu. Zlasti skupini ljudi, ki so se zatekli na vrhova dveh gora, zanimali ste ga zaradi obupne groze, katera se zrcali na njihovih obrazih. Ob pogledu na ladjo, katera se grozi potopiti zaradi obilice ljudi v njej in zato, ker butajo ob njo z vso silo mogočni valovi, zagomaze mu mravljinci po hrbtu. Kaj ko bi on bil v takšnem položaju, on, ki še nikdar ni bil v drugi vodi, ko v sotli poleg huma, katera mu v najglobljem tolmunu ni segala preko pasu? Da se znebi neprijetnega občutka, končujočega se na dnu hrbtenice, občutka, kakršen se človeka poloti, kedar se nenadoma ozre z velike višine v krut propad, ki zija poleg njega, obrne se k poslednji sliki. Kak prijeten sprehod! Opijanjeni Noe, pravi znameniti iznajditelj človeštva; iznajditelj vina, onega vsesplošnega sredstva, katero ozdravlja vse bolečine. Bajeslovje grško in rimsko pozna reko, ki je imela lastnost, da je vsakdo, ki je iz nje pil, pozabil vsega. A kako redki so bili oni ljubljenci božanstev, ki so do te reke dospeli! Sredstvo, katero je za pozabo iznašel Noe, je laglje pristopno. Njega ni najti le na gotovih krajih. Vsesplošno dobro človeštva je. Širom zemeljske oble našlo je svojo pot, dasi ga zemlja daje samo ondi, kjer topli solnčni žarki ustvarjajo za to potrebne pogoje. Pa vendar to sredstvo teče tudi na mrzlem severu v potokih in rekah in milijoni pijo iz njega pozabo in uteho. O, vse premalo slave ljudje tebe, očak Noe; tebe, ki si s priprostimi sredstvi odkril tako učinkovito zdrvilo! Prav radi ti zato mi hvaležni potomci privoščimo, da si to sredstvo preizkusil najpreje na sebi samemu. Gospodu Izidorju Fučcu zazdi se prizor na sliki tako znan, tako domač. V hrvatsko Zagorje se mu preselijo misli, v oni blagoslovljeni del njegove bratske domovine, ki ga preprezajo smejoče se vinske gorice s svojimi vabljivimi zidanicami kopajočim i v svetlih žarkih čudodelnega solnca. O, koliko slučajev pozna, v katerih se je ponovila Noetova zgodba. Malo drugače sicer. Spremenjenim razmeram in ondotujemu podnebju primerno. Zadnji je bil slučaj s španjskim ministrom. Pod mizo je bil zdrknil. Vlogo Noetovih sinov je bila prevzela njegova Katica. Samo da svojega obraza ni odvračala.

Gospod Izidor Fučec kar ne more odvrniti svojih oči od pijanega Noeta. Še le, ko mu profesor pove, da se podasta dalje, izroči svoje zrcalo zopet čuvarju. S primerno napitnino seveda, katero mu le-ta potrdi s ponižnim priklonom in glasnim: »Grazie fante, padrone! Lepa hvala, gospodar« pri čemer pa je poslednjo besedo izgovarjal tako, da je bilo čuti »barone«.

»Si-li zadovoljen s tem, kar si videl?« vpraša profesor svojega tovariša, ko stopata po

20/11. 1916.

 

21/11. 1916.

stopnicah proti drugemu nadstropju.

»Neznansko zadovoljen,« odgovori ogovorjenec, kateremu je še po ušesih zvenela čuvarjeva beseda »barone«.

»Če torej točno o poldne ne sedeva k zajtrku, morebiti ne bodeš hud,« pravi na to profesor.

»Bodisi,« odvrne gospod Izidor Fučec, »toda le preveč se ne zadržuj.«

Ko vstopita skozi bela vrata, ne ustavita se v predprostorih, temveč skozi le-te naravnost v Rafaelove sobe. Tako je profesorja Veselka gnala želja videti nesmrtna dela slovečega mojstra. Gospod Izidor Fučec opazi poleg okna ravno nasproti glavni sliki prve sobe, ki predstavlja požar Borga, udobno kreslo. Takoj se ga polasti. Iz njega opazuje sliko, po kateri je soba dobila ime »Stanza deel incendio; Požarna soba. Tudi profesor se ustavi najpreje pred njo. Uglobivši se va-njo, pojasni svojemu tovarišu, da predstavlja čudež, ki ga je baje papež Lev IV. storil, ko je ob nekem požaru Borga v devetem stoletju pogasil požar s tem, da je naredil proti njemu z ložije cerkve svetega Petra znamenje križa.

»Ogenj se je pa, kakor v Ribnici, kjer je podoben čudež baje poizkusil ercprester, menda ustavil pri zadnji hiši,« pripomni gospod Izidor Fučec z zmagovalnim nasmehom, da je povedal kaj tako duhovitega.

»Tebi je pač vse za smeh,« odvrne mu očitajoče profesor.

»Zakaj pa,« oglasi se zopet gospod Izidor Fučec, »ti-le tako beže, če se je čudež posrečil. Le glej: onega-le starca odnaša nekdo kar na hrbtu.«

In on pokaže skupino, katero je mojster predočil na levi strani slike Eneja z Anhizem na hrbtu, Krevzo, ženo Enejevo in njegovega sinčka Askanija.

»Tvoje oči gledajo posebnim načinom, ki ga jaz ne umevam« zavrne ga profesor. »Ne vidiš-li, da je s to iz grške davnine vzeto sliko, ki kaže osobe, katere so nam znane od požara Troje hotel slikar učinkovito ozraziti grozote ob požaru? Ravno tako, kakor s skupino na desni, ki nam tako živo predočuje starh in obup ljudi, ki v naglici rešujejo svoje imetje. A kar je glavno, to je izvedba. Res, da slika ni lastnoročno delo Raffaellovo, a slikana je po njegovem načrtu in njegovih navodilih. Priporočam ti uglobiti se v umetniško stran Rafaellovih del.«

Gospod Izidor Fučec ga debelo pogleda. V umetniško stran! Kaj hoče s tem reči? Da so slavne, ve; da so lepe, vidi. Kako naj se torej uglablja in če bi se še tako uglabljal, več ne spravi iz slik, ko to kar vidi!

Te misli, ki so mu nagloma preletela glavo, razodevajo nam vso umetniško dovzetnost in izobrazbo gospoda Izidorja Fučca. Zato ni čuda, da je ostal mirno v svojem kreslu, da je vsak trenotek gledal na svojo uro ter pri tem premišljal, kaj dobi danes dobrega za zajtrk. Streči svojemu želodcu, to, to mu je bila umetnost nad vse druge umetnosti sveta.

Še le ko profesor Veselko ogledavši si ostalih troje Rafaelovih slik ter sobe, prestopi v sobo »della segnatura,« tako zvano zato, ker so v njej podpisavali paeži važne odločbe, poda se za njim tjekaj. Ondi si zopet poišče stol, in sicer pred sliko, ki predstavlja Parnas. Všeč mu je bilo devetero okolo apolona sedečih in stoječih muz. Profesor se zanj ne zmeni. Videl je, da bi ga pri opazovanju le oviral ter mu grenil užitek. Čutil je tudi, da misli ob tej uri samo še na jed in pijačo. Sicer bi pa slik te sobe tudi umeval ne bil zato, da si pase oči, pa je profesor videl, da si je že izbral Parnas.

Ogledavši si torej strop, na katerem je bil mojster naslikal četvero prekrasnih ženskih postav, predstavljajočih bogoslovje, pesništvo, modroslovje in pravico, poda se zaporedoma pred slike na zidu.

Prva predstavlja okolo oltarja ob razpostavljeni monštranci zbrane cerkvene očake in vernike, ki se polni blaženega zaupanja obračajo proti nebu, na katerem sedi na prestolu Odrešenik med svojo materjo in svetim Ivanom Kustnikom, dočim plava nad njim podoba Boga očeta in pod njim ona svetega Duha. Na desni in levi Svete trojice je umetnik na oblakih, katere nosijo angelji, porazvrstil osobe starega in novega zakona.

Druga slika vabi ravno nasprotno od prve, ki vpliva po svoji veličastni resnobi, k sebi vsled miline, iz katere veje sreča in zadovoljstvo. Profesorja vlekla je najbolj na-se silno izrazita postava slepega Homerja; gospod Izidor Fučec te postave dasi je ves čas sedel pod sliko, zaradi dražestnih muz še opazil ni.

Velika, kakor prva, je tudi tretja slika, v kateri je nepresegljiv mojster predočil učenjake Helade. Zbrali so se pred krasnim svetiščem modric. Na čelu sta jim Aristotel in Platon, stoječa pred stopnjicami, ki vodijo k svetišču. Le s težavo ločil se je profesor Veselko od nje. Saj je sijajno poveličevanje znanja in učenosti. Tudi je na njej našel marsikako znano lice starogrških mož vede.

Ogledavši si konečno še četrto sliko, katera poveličuje cerkveno in posvetno pravo, stopi profesor k itak že nekoliko nemirnemu gospodu Izidorju Fučcu ter ga povabi dalje v Heliodarsko sobo. Ime je dobila od prve slike, ki predstavlja, kako je nebeški jezdec pregnal Helijodroja iz jeruzalemskega svetišča. Sestava te slike priveže profesorja na-se. Čudovita nje izrazitost prouzroči, da se zamakne va-njo, opazujoč posamezne osobe in skupine. Njegov tovariš stoji mirno poleg njega. Njegova pozornost obrnjena je na krepkega konja pod nebeškim jezdecem. Sam pri sebi ugane, da mora ta konj biti pinegavskega plemena.

Naslednjo sliko smatrajo v obče za najzaokroženejšo Rafaellovo fresko. Profesorja Veselka vabila je še zlasti zato k sebi, ker je nje glavna osoba slovanskega rodu. Nek češki duhovnik, ki je gojil velike dvome o izpreminjavi hostije v Kristovo telo, prenočeval je, potujoč v Rim, v Bolseni ob jezeru. Drugo jutro daroval je v ondotnjej cerkvi mašo. Pri tej maši zgodil se je baje čudež, ki je dvomečega duhovnika izpreobrnil in ki ga je Rafael vzel za predmet svoji sliki. Ob povzdigovanji začela je namreč hostija krvaveti.

Med razlaganjem te slike zgodi se nekaj, kar poleg ne na-se ne le pozornost gospoda Izidorja Fučca, temveč tudi profesorjevo. Pa tudi pozornost vseh tistokrat v Rafaelovih sobah navzočih ljudi, samih tujcev. V naslednji – četrti Rafaelovih sob odpre naenkrat dvoje v rudeče svilnati brokat oblečenih slug od znotraj oba stežaja vrat narazen ter se vstopi strumno poleg njih. Skozi vrata pride z malo škrlatasto čepico na glavi. Njegova suknja imela je dolge proti koncu zožujoče se škrice, hlače so mu segale do kolen, kjer so bile spete na črnih nogavicah, ki so na stopalih tičale v svetlobleščečih šolnih ves v škrlatu duhovnik, kateremu je sledil sluga s kardinalskim klobukom, nazobčkan kolar iz belih krajk in pa visoke, suhljate postave je bil duhovnik in ostro so bile zarisane črte njegovega bledega obraza. Oba ob vratih stoječa slugi priklonita se do pasu ko stopa mimo njiju ter zapreta zopet vrata, skozi katera se je videlo v lepo svetlobo, sijajno upravljeno dvorano, in izgineta za njimi. Kardinal stopa usmerjenih korakov dostojanstveno skozi Rafaelove sobe. Pet korakov za njim stopa sluga; na njegovi levi strani črno oblečen istokrojnik, ki se ob izhodnih vratih globoko prikloni. Kardinal, ki se za poklon obeh slug še zmenil ni, nakloni se le-temu silno prijazno seže v roko ter izgine za vrati, katere mu je bil preje, skočivši izza svojega gospodarja, široko odprl sluga. Črno oblečeni gospod – član ene onih patricijskih, rimskih rodbin, katerih pripadniki opravljajo častne službe na papeškem dvoru – odhiti po Rafaelovih sobah nazaj proti vratom, skozi katera je bil prišel pred kardinlom. Ko pride do njih, odpro se mu od znotraj. Očividno so opazovali njegov prihod skozi ključevo luknjico ali pa so poznali njegov korak. Ko izgine on, izgine zadnja sled pri kazni, katera je obrnila vseh navzočih izključno pozornost na-se.

»Si ga-li videl, kako je stopal?« vpraša gospod Izidor Fučec svojega tovariša in ko mu le-ta nemo pritrdi, dostavi še vprašanje: »Kdo neki je bil?«

»Kak kardinal, ki je imel pri papežu opravka,« odvrne profesor, kajti ondi-le, odkoder je prišel, začenjajo se papeževi stanovanjski prostori.«

»Kako, v papeževih predsobah sva torej?« vpraša hlastno gospod Izidor Fučec.

»Da,« odvrne mu suho profesor in stoji že zopet pred sliko, predstavljajočo, kako je papež Lev I. Odvrnil Atilo od Rima.

Ta odgovor pa gospodu Izidorju Fučcu ni zadostoval. Hipno mu namreč preleti glavo misel: »Kaj, ko bi bil to svak don Juanov?« Vzame torej iz žepa dvolirski srebrnjak, stopi k čuvarju v sosednjo sobo, stisne mu ga v roko ter vpraša ob uporabi onih mrvic laščine, kolikor si jih je bil prej ob svojih obiskih v Trstu in sedaj ta dva dneva pridobil: »Chi, questo?;* (* Kdo, ta.)« Pri tem napravi kretnjo, ki je vprašanca poučila, kaj naj to vprašanje pomeni.

»Njegova eminenca kardinal Mery del Val pojasni sluga.«

Gospod Izidor Fučec, ko da je ohromel. Torej vendar! Njegova slutnja ga ni varala. Oh, ko bi bil to preje vedel! Kar k njemu bi bil stopil. Predstavil se mu. Povedal mu, kako dobra znanca in prijatelja sta z njegovim svakom. In on bi mu bil morebiti že kar sedaj izročil zaželjeni red. –

Toda, bi-li bil imel poguma ogovoriti ga? Dvomiti začne. Le preveč se je zavedal svoje bojazljivosti. In če bi ga bil imel, v katerem jeziku, bi ga bil nagovoril? Laški ne zna, francozki ne. Še manje španjski. To ga potolaži. Saj ga tako danes ali jutri poklicati da. Kdo ve, če ni ravno zaradi njega bil pri papežu? – Umiri se torej in stopi za profesorjem, ki je bil že v četrti – konstantinski sobi.

»Kardinal Mery del Val je bil to,« pravi mu. »Čuvarja sem vprašal.«

»Imenitno osobo sva torej videla,« odgovori mu ogovorjenec. »Sedaj se spominjam, da so se mi črte njegovega obraza zdele znane. Po slikah v ilustrovanih listih.«

Gospod Izidor Fučec ne reče nič več. Bal se je, da bi s kako neprevidno besedo ne izdal svoje tajnosti od neke nevidne moči gnan, odcepi se od profesorja ter stopi v zadnjo Rafaelovih sob. Proti vratom, skozi katere je bil prišel kardinal, zagleda se vá-nja. Nekako tako, kakor se po prislovici zagleda tele v nova vrata. Ko naposled odtrga svoje oči od njih, obtiče mu ob veliki sliki nasproti oknom, predstavljajočej Konstantinovo bitko z Maksencijem obmolskem mostu. Zaradi konj, ki so naslikani na njej. Kar skoro zamakne se na-nje ter ostane ondi, dokler ne stopi profesor k njemu. Sedaj se spomni, da se bliža poldne ter opozori na to profesorja. Le-ta uboga in stopi z njim na ložije. Obloki ložij, katerih je dvanajst, poslikani so po risbah in navodilih Raffaelovih od raznih slikarjev; zaradi misli in nadzorovanja izvršitve pa se po vsej pravici smatrajo za Rafaelova dela in slove pod imenom Rafaelovega svetega pisma. One dajo imeniten dokaz o bogati iznajdljivosti mojstrovi in o njegovi neusahljivi umetniški stvariteljnosti. S pravo slastjo ogledal si je profesor obloke, katerih dvanajst predočuje dogodke starega zakona od stvarjenja sveta do sabske kraljice, trinajsti pa svete tri kralje, krst Kristov in zadnjo večerjo. Gospod Izidor Fučec je med ogledovanjem profesorjevim zrl skozi okno, kajti dejal je, da je preneokretno držati glavo vedno nazaj. Silno vesel je bil, ko mu je profesor naznanil, da je gotov. Poldne je namreč žedavno odzvonilo.

Ko stopata po stopnjicah, nasvetuje profesor trattorio de Angelisovo na Piazzi San Clamdio, nedalječ od hotela. Gospod Izidor Fučec pritrdi, vendar se želi peljati prej v hotel, da vidi, če ga že morebiti ne čaka kako obvestilo o kupljenem redu. Ko izve, da ni ničesar prišlo zanj, sede zopet v izvoščka, sicer matozlovoljen, vendar pa s tolažbo, da do izpolnitve njegove srčne želje že ne more biti več daleč.

––––––––––––

Med zajtrkom se s tovarišem domenita, da se popeljeta popoldne k svetemu Pavlu za mestnim ozidjem.

Ni treba naglašati, da ste gospodu Izidorju Fučcu tokrat jed in pijača šli zelo v slast. Zadostuje naj le ugotovitev, da se v tem oziru ves čas njegovega bivanja v Rimu nič ni izpremenilo. Tudi v času hude duševne krize, v kateri bomo kasneje čuli, ne.

14. Corso Umberto I. – Piazza del Popolo. – Monte Pincio. – Piazza Barberini. – Kvirinal.

Ob petih popoldne potrka po dogovoru profesor Veselko na dveri gospod Izidor Fuččeve hotelske sobe. Svoj prosti čas porabil je bil zato, da je stopil v kavarno pogledat nekoliko v časnike. Na to se je podal po gorenjem delu tekališča Umberta I., ogledujoč si popoldansko vrvenje na njem. Ves drug značaj je imelo, ko dopoldne ali proti večeru. Komaj pol tako šumno je bilo. Ljudem, katere je srečaval, poznalo se je, da so na ulici, ker morajo biti. Modistke, trgovski in bančni sluge v istokrojih, trgovski uslužbenci, hiteli so semtertje. Po cesti vozili so z večine omnibusi. Poleg njih lahki dvokolni vozički trgovskih agentov in prebivalcev kampanje. Le redko bilo je videti izvoščka ali avtomobil. Velike gospode, katera se rada kaže in zato stopa leno po tekališču, ubijajoč svoj čas, ali pa se vozi v sijajnih kočijah in svetlih avtomobilih, da se dá občudovati, ni bilo opaziti. Zlasti ne imenitnih dam plemstva in denarstva. Prehuda vročina je ob tem dnevnem času. Celo damic polosveta ni bilo videti. Presvetla je bila luč za njihove barvane obraze, premalo občinstva za njihovo obrt. Najznačilnejši tip modernega Rima prodajalci časnikov, izginil je popolnoma z ulice. Čistilci čevljev dremali so na malih klopicah poleg svojih obrtnih naprav. Profesor se je zato najbolj zabaval s tem, da si je ogledoval sijajne tržne izložbe ter z veščim svojim očesom opazoval pročelja palač, cerkva in modernih stavb. Na okroglem trgu del Popolo obrnil je njegovo pozornost na-se obelisk, ki ga je deset let pred Kristom v spomin zavajevanja Egipta dal prepeljati cesar Avgustus odondod v Rim. Štiriindvajset metrov visoki, ter z mogočnega podstavca dvigajoči se obelisk je zato zanimiv, ker je popisan s hijeroglifi, iz katerih so starinoslovci razbrali imeni faraonov Merenptaha in Ramzesa.

S trga podal se je profesor na Monte Pincio izprehaja se po njega nasadih in uživa nesicer obsežni, a zaradi bližine mesta vendar vabljivi razoled po Rimu. Od francozke akademije lepih umetnosti prej vile Medici, poda se na trg della Trinita. Ondi postoji na cerkvenem trgu. Obelisk takšen, kakorna trgu del Popolo stoji na njem. Samo da ni egiptskega izvora. Bil je marveč izklesan v Rimu ter je svoje dni krasil obširne Salustove vrtove, ki so se razprostirali nedaleč od ondod. – Profesor Veselko pa svoje oči nekaj časa, stoječ ob kamenitnem oklepnem zidu trga, ob zopetnem lepem razgledu po mestu, po tem ga pa široke tronamenske stopnjice pod trgom zvabijo, da se spuste po njih, na trg de Spagna. Ondi postoji ob zanimivem v obliki vojne ladje napravljenem Berninijevem vodnjaku, v kateri iz topov šumlja čista studenčica z rimske kampanje. Ime je trg dobil po veliki španjski palači, v kateri ima svoj sedež poslanik Španije pri Vatikanu. Pred to palačo dviga se po papežu Piju IX. Postavljeni mramornati steber, kateri krasi na vrhu bronasti kip Matere božje nemadežnega spočetja, ob podnožju pa kipi četvero očakov starega zakona.

Ko se obrne od stebra proti ulici dei due Macelli, zablešči se mu nasproti pročelje velikega poslopja, v katerem ima svoj dom po papežu Gregorju XV. Ustanovljeni »collegiuom propagandie fidei; zavod za širjenje ver.«, katerem se mladeniji vseh narodov in jezikov odgajajo za misijonarje. Ob dolgem tem poslopji pride po ulici del Tritone na trg Barberini s krasnim Berninijevim vodnjakom, čegar središče tvori kip v školjko puhajočega Tritona. Ime trga spomni profesorja na palačo istega imena. Ker mu je znano bilo, da se hrani v njej slavna Rafaelova pornarina ** (** Pekovčica), stopi po ulici delle Quattro Fontane k vbodu v veličastno palačo, v kateri stanuje sedaj španjski poslanik pri Kvirinalu. Skozi sijajno urejeni vrt pride v galerijo slik ter se poda – radovednosti gnan – naravnost v tretjo sobo pred slovečo sliko prvaka slikarjev.

Takšna je torej bila deklica, za katero se je ljubezni vnelo mojstrovo srce in je zagorelo za-njo s takšnim žarom, da jo je ovekovečil na nekaterih svojih slikah! Ako je verjeti poročilom, ki so do nas došla, bila je to pekova učenka z onstran Tibere. Rafael jo je bil nekoč videl, ko si je bila umivala noge v Tiberi in – po njem je bilo. Brez dvojbe – misli si profesor – so morale biti klasično lepe. Tako vsaj dá se razložiti Rafaelova vnema za-njo, kajti obraz njej te lepote ne razodeva. Edino, kar je našel lepega na njem, so bile globoke, črne oči. Drugače diha ta slika smiselnost. Profesorju, ki je pred zajtrkom na mojstrovih slikah v Vatikanu našel celo vrsto idealno lepih ženskih obrazov, zdelo se je, da je nesmelni mojster glede ljubezni svoje bil podoben mnogim pesnikom, ki so znali dovršeno in veličastno opevati vzore ženske lepote, ki pa so si – ožemivši se – izbrali družice, katere so bile vse preje ko tem vzorom podobne. Saj se najdejo ljudje, ki bornarino, zato ker jo je slikal Rafael, kar slepo proglašajo za prvovrstno lepotico; profesor Veselko pa si je ohranil preveč samostojne sodbe, da bi jim bil sledil. Njemu se je skoro otroško lice v četrti sobi viseče, baje po Guidonu Reniju naslikane nesrečne Beatrice Cencijeve, o kateri je bil dan pred tem pripovedoval svojemu potnemu tovarišu, zdelo mnogo mnogo lepše od obraza fornarininega in le obžaloval je, da ni Rafaelovemu čopiču dano bilo naslikati tega obraza. –

Ko pride iz palače Barberini, poda se profesor po ulici delle Quattro Fontane mimo četverih ob stiku z ulico del Quirinale na uličnih voglih stoječih vodnjakov, po tej ulici za dolgim postranskim palačnim krilom na križu nalski trg, nad katerim se dviga podazzo del Quirinale rezidencija kralja Zjedinjene Italije. Zaradi visoke lege in zdravega zraka, pa tudi zaradi obširnih vrtnih nasadov ob njej, bila je ta palača preje letno bivališče papežev. Neko dobo vršile so se v njej tudi volitve papežev in je z balkona, na kateri stojita sedaj kralj in kraljica, da se pokaznjeta navdušenemu narodu, delil novoizvoljeni papež svoj prvi blagoslov. Mogočno pročelje palače povzdiguje še dvoje mramornih skupin iz rimske dobe. Krotilca konj Kastor in Paluki sta to, katera sta v davnini stala pred Avgustovim mavzolejem na levem bregu Tibere in katera sta raznim kiparjem kasnejše dobe bila vzor za podobne skupine. Ker se pripisujeta Fidiju in Prakcitelu najslavnejšima grškima kiparjema, umevno je, da sta zbudila posebno profesorjevo zanimanje. Pri tem se domisli še nečesa. Kiparja izklesala sta knja zaradi božanskih nju krotilcev; ljudstvo je smatralo konja za glavno. Zato je nazvalo trg Monte Cavallo.* (* Konjski grič.) Še dandanes je znano v obče le pod tem imenom. Kako čudna skladnost z doumevnostjo gospoda Izidorja Fučca! Saj se tudi on pred vsem zanima za živali. Pač dokaz, da je ljudem brez višje izobrazbe, narava in kar je z njo v zvezi, veliko bližje, ko vse ono, kar je zasnoval in ustvaril človeški duh.

Od Dioskurov je profesor obrnil svoje oči po mestu. Zopet razgled preko streh, zopet čisto drugačen od onih dveh, katera je že poznal. Mimo krasne palače Consulte, nekdanjega sedeža papeških upravnih oblastev, sedaj italijanskega ministerstva vnanjih zadev, pride profesor po ulici del Quirinale na najživahnejšo rimsko ulico Via Nazionale, ki v svoji podaljšavi kot Vin del Plebiscito in Corso Vittorio Emanuele drži proti cerkvi svetega Petra. Utrujen tolike hoje sede v voz električne cestne železnice ter se po ulici dé Cestari pripelje pred Panteon, od koder je imel le še nekaj sto korakov na trg del Montecitorio.

––––––––––

15. Ostienška cesta. – Srečanje slovenskih hodočastnikov. – San Paolo fuori le mura. – Aventin. – Cloaca maxima. – Ponovno srečanje slovenskih hodočastnikov.

Gospod Izidor Fučec smrčal je še, ko potrka profesor na duri. Trkanje spravi ga z divana. Izmočivši si z vodo zaspane oči, obleče se hitro, ker sta imela precejšnjo pot pred sabo, pregovori ga profesor z velikim trudom, potem ko mu je jamčil, dase ne more ničesar zgoditi, da sedeta v avtomobil. Gospod Izidor Fučec privoli to le pod pogojem, da se bosta vozila počasi.

Mimo koloseja odpeljeta se po ulici San Gregorio, po širokem Viale Aventini ter po ulici de Porta San Paolo skozi vrata San Paoli in po ostijenški cesti dalje. Ob koloseju ostrmi gospod Izidor Fučec. videl ga je bil pač že od daleč z Passeggate Margherita. Tako velik se mu je zdel, da je vprašal profesorja, kaj je ono poslopje. Da je tako obrovsko vendar ni mislil. Profesor Veselko porabi to priliko, da nasvetuje za naslednje jutro takoj ob osmih obisk fara, koloseja in Palatina, čemur njegov sopotnik pritrdi. Sicer se med vožnjo po mestu ni dogodilo nič omembe vrednega. Še le na prostornem trgu ob stiku ceste Viale Aventino in ulice di Porta San Paolo, da ustaviti profesor kočijo. Ob trideset metrov dolgih in deset metrov visokih ostankih iz laporja zloženega zidu sta bila Legopisni načrt ju pouči, da je to del nekdanjih gradeb, katere je kralj Servij Tulij okolo kapitolina Palatina, Kvirinala, Eskvilina, Celija in Aventina sezidati dal; ti ostanki pa da so od notranjega zidu gradeb. Spoštljivo se profesor ozre po teh častitljivih ostankih slavne preteklosti, potem pa veli peljati dalje. Pri vratih svetega Pavla da ustaviti zopet ter opozori gospoda Izidorja Fučca:

»Vidiš, ta le piramida, je grobnica pretorja in tribuna Caja Cestija Epula, ki je umrl dvanajst let pred Kristusovim rojstvom je to.«

Potem veli počasneje peljati dalje skozi vrata svetega Pavla po ostijenški cesti. Ko sta bila prevozila po priliki kilometer ceste za mestnimi vrati, opazi profesor večjo, od svetega Pavla sem prihajajočo skupino ljudi. V gost oblak prahu je bila zavita. Ko jej pride nekoliko bližje, spoznata oba, da so to slovenski hodočastniki. Ob enem opazita, da nekateri izmed njih moški in ženske šepajo. Razlogov tega šepanja si ne moreta razložiti. Profesor veli zatorej vodji avtomobila, naj ustavi. Oba stopita venkaj. Opazujoč svoje slovenske rojake in rojakinje, spoznata, da imajo nekateri obut samo en čevelj, dočim je druga noga bosa. Tu desna, sem leva. Hitro uganeta, da je to povod oni šepajoči hoji, katero sta opazila že iz avtomobila. Mnogi iz skupine spoznajo že od daleč gospoda Izidorja Fučc, saj ga je bilo vsakomur, ki ga je le enkrat videl, težko izgubiti iz spomina. Po njem spoznajo tudi profesorja. Prvi v skupini se torej našima potnikoma že od daleč nasmihajo. Videli so, da sta stopila iz avtomobila in veselilo jih je, da je tudi med Slovenci takih, ki se zamorejo tako imenitno voziti. Doma bi se bila enega ali druzega polotila zavist. Morebiti tudi vseh. Daleč od domovine, na tuji zemlji in med tujimi ljudmi, sredi sijaja in bogatstva večnega mesta, potlačila je zavist, katera je razvita po vsem svetu, pa menda vendar nikjer ne tako, ko med nami Slovenci, ona tudi med nami tako razširjena lastnost, ki jej pravimo: bahaštvo. Hodočastniki, ki so hodili po prašni cesti peš, bili so ponosni, dase morejo postaviti z dvema tako imenitnima rojakoma. Če tudi ne pred drugim, ko pred voznikom, ki je Lah, in pa pred ljudmi, kateri slučajno prihajajo mimo.

»No,« ogovori jih profesor, ko pridejo blizo, »imenitno pokoro, so, nekaterim izmed vas – kakor vidim – naložili davi pri izpovedi.«

Krdelo hodočastnikov se ustavi in ženske se začno riniti v ospredje. Profesorjeve besede zbudile so pri nekaterih, ki so jih ujeli, veselost. Zlasti med ženskami, med katerimi se je pojavljala v pritajenem hihitanju. Velik, suh včanec obritega obraza, ki je korakal na čelu skupine, odgovori ves razjarjen:

»Kaj pokura! Nič pokura! Ana laška krnota nam je tu naštimalu. Nej jo hudič vzieme ne majsti kjer jo duobi!«

Profesorja silijo te besede na smeh. Zlasti zadnja pripomnja, ki se je tako slabo ujemala s hodočastniško pobožnostjo. Vendar ohrani svojo resnobo ter vpraša:

»Kaj? Kako?«

Očanec, ki je bil prvi izpregovoril in kateremu je očividno jezik bil sploh dobro namazan, pripoveduje dalje:

– »Koku? De bi toku ne! Ko smo tajli v cerkev, pristopilu je k nam ana kruota, rauku sovdat. Glih tista kruota hodilu je potlej ze nami po cerkvi s kapo ne glavi. Vajste, nejrajši bi gabiv klofnu, da bi bila odletajla kapa in butica ušiva. No, vajste, tista kruota pristopilu je k nam ter je najkaj reklu, koker: 'Moštra štibale!' Koku, mislu sem sam pri sebi, ta kruota vaj, da imamo nekteri škuornje, ko smo vendar potegnili čez štibale hlače dopelače? Aden teh-le, ki buodo ankrat gaspudje, ker zetu v Rimu štedirajo, de postanejo zraven tajga tudi še dohtarja svajtega pisma, rezlužu nam je, de je kruota djalu, de mora vsak izmed nas vzdigniti noguo. Toku vajste, kuker kuonj, kedar ga kovač kuje. Pa je še djalu, de buo mogu vsak, kdur ima podkovane čajvlje, sezuti jih, prajden stojpi v cerkev »Pretetu ne buodi,« djav sem, »to so pa čüdne ceremonije. Kej tacega najsm še doživu.« Pa smo te privzdigovali nuoge, vajste, vsi zeporajdoma, mouški inu babe inu kruota jih je ogledovalu. Nejrajše vajste, pri teh mladih babah. O, dobru sm vidu, pretetu ne buodi! Kdur je jemu podkuvane čajvlje, pa se je kruota zarežalu. runku: »Lajva.* (* Leva! = Sezujte!)«. Lejte no, djav sem te sam pri siebi, zekaj ravnu lajvo; pa gaspudje, ki buodo ankrat zerajs gaspudje, djali so, de tu pomajni, de se moramo sezüti. Pa smo se sezüli, de bi toku ne! Vsi tisti, ki smo imajli podkuvane čajvlje al pa škuornje. Še dva gaspuda sta se morala sezüti. Čajvlje püstili smo potlej pred cerkvajnimi vratmi ter se puodali v cerkev. Ondi smo opravili andoht, kuker se za pravoverne kristjane spodobi. Samu tu nas je motilu, ker je tista kruota ferdamana švigalu vajdnu semtertje, kuker sem že rajku, kar s kapo ne glavi. Pa najkaj gaspuode je hodilu z rdečimi bükvami v rokah po cerkvi in je v teh bükvah bralu. Ranku prava andoht majnda tu naj bila, ker se je ta gaspuoda ozirala na vse strani, se poguvarjala in aden drüzemü s prsti kazala – zdaj tuo zdaj drügo. Tüdi babnice. Naše, vajste, še oči najso obrnile, nikamer med andohtjo. Ti-le gaspudje, ki buodo ankrat zerajs gaspudje, so nas po andohti vodili pred ta velkim oltarjem, pod tekerim je gruob svajtega Pavla od anega postranskega oltarja do drüzega. In vse so nam razkazali. Clu tiste pobarje, le-kere sta daruvala dva nejevernika: aden, ne vajm že, kaj so djali, de je, iz egiptovske dežajle, drügi pa ta rusovski car. Ko smo te taku hodili po cerkvi iz onega kuota v drügi inu od oneg kuonca do drüzega, smo pa tüdi spuoznali, zekaj smo se muorali sezüti. Stuopali smo te po pogni, tekeri je biv ranku špajgu. V čavljih bi nam bilu, vajšte, drsajlu. – Pred cerkvijo je ne tu vsak svoje čajvlje ali škuornje iskov. Pa je blu vsa zmajšanu. Aden nad drugim smo se raznašali. Vsak je majnude mu je kdo ze nelašč zemajšu njegovo obütu. Po najkem prerajkanji spuoznali smo še le, kaj so nam naredili te kruote laške ferdamane, tekere nej vse hüdič vzieme če če. Vsak smo našli samu po an čajvelj. Druzega suo nam odnajstli. Ti-le gaspudje, ki buodo ankrat zerajs gaspudje, znašali suo se nad tisto kruoto laško, ki je oblajčena ranku sovdat. Pa se je kruota zerežalu in je djalu, naj buodo ranku tihu, če ne de pokliče škendarja ter jih da zaprieti. Toku suo nam rezložili njegovo usajanje. Pa še to so djali, da je riekla kruota ferdamana, zekaj najsmo püstili koga pred vrati ranku za vahto. – Nu, kaj smo tajli? Obüli smo te vsak svoj čajvelj ali škuorenj pa smo šli. Nič več nas ne buo videlu kruota ferdamana. Bug jo štrafej!«

Profesor se je med izvirnim pripovedovanjem zgovornega ribniškega kmeta, muzal, vendar premagoval. Gospod Izidor Fučec ni mogel drugače, ko da se je sedaj in sedaj na glas zasmejal. Nekateri iz skupine so zato temnih obrazov srepo zrli vanj. Drugi so se muzali in smejali z njim vred. Seveda taki, katerim se ni bilo pred cerkvijo treba sezuti. Med onimi, katerim gospoda Izidorja Fučca ni bil všeč, bil je tudi pripovedovalec, že se je pripravljal, da bi mu zaklical: »Bug Vas ferdamej, kaj se režite!« Ko presterže ta izliv ogorčenosti, profesor Veselko vprašanjem:

– »In sedaj? Kaj nameravate storiti.«

– »Do prve prodajalnice gotove obutvi gremo, da si kupijo nove čevlje,« oglasi se sedaj eden, »gaspudov, ki buodo ankat zerajs gaspudje.«

– »Prav,« meni profesor, »a povejte mi, čemu pa šuntate vsak z enim čevljem na nogah?«

Ribničanu se pri tem vprašanji namrgodi obraz. Mislil je, da se hoče profesor norčevati iz njih, da se jim posmehuje. Brž pa se mu zopet razjasni, ko le-ta nadaljuje.

– »Ali bi ne bilo pametneje, da se čisto sezujete in nosite čevlje v rokah?«

Vsi se spogledajo.

– »Oh! in nobenemu ni to v glavo padlo!« pravi eden mladih spremljevalcev.

– »Preveč smo bili vsi razburjeni,« pravi karajoče eden prizadetih dveh župnikov, nevoljen, da si tak mladič drzne izreči tako nepremišljeno kritiko.

– »Bug lonej no ze dober svajt!« pravi Ribničan ter sede na rob ceste, da si sezuje škorenj. Tudi vsi ostali jamejo si sezuvati obuvala. Z večine tako, da jih je kdo od zadaj podpiral, drugi pa je vlekel obutev z noge.

Med vsem tem prizorom, ki se je zaradi prometa cestne železnice vršil ob robu ceste, zbralo se je precejšnje število ljudi, ki so prišli mimo. Radovedno so poslušali neznano jim govorico, radovedno opazovali početje hodočastnikov. Razložiti si ga pa niso mogli. Šli so zato kmalu vsak svojo pot dalje.

Kakih sto korakov oddaljeno, v smeri proti mestu, pa se je nateplo krdelo bosopetih in razoglavih dečkov. Kričali so, smejali se, žvižgali, skakali semtertje, teptali cestni prav z nogami, da se jim je vzdigoval nad glave, postavljali se na roke in na glave. Mnogi iz slovenske skupine opazili so te pouličnjake, a smatrali so jih zgolj za razposajence, kakršnih se vidi povsodi. Nikdo se torej ni za-nje zmenil in otroci so videč, da je avtomobil, ki se je bil ustavil pred hodočastniško skupino, zdrdral po cesti dalje in da se je skupina jela zopet pomikati naprej, stekli po cesti kričeč ko žerjavi. Profesor je, ko je, poslovivši se od rojakov in segši očancu iz šegave ribniške doline v roko, sedal v avtomobil, opazil, ono tolpo otrok. Tudi on je smatral dečke zgolj za razposajence.

–––––––––

Cerkev svetega Pavla stoji ondi, kjer je baje pobožna Lucina pokopala bila truplo tega apostlja. Profesor Veselko poznal je cerkev iz popisov; kar je sedaj videl, iznenadilo ga je vendar nad vse pričakovanje. Brez dvojbe je ta cerkev, dasi je samo stodvajset metrov dolga in šestdeset metrov široka, tedaj dokaj manjša od cerkve svetega Petra, kar se tiče krasote materiala najlepša cerkev Rima, ako ne vsega katoličanstva. Ko da si vstopil v kako sijajno dvorano, v kateri se vse sveti in lesketa, se ti zdi, ko prekoračiš cerkveni prag. Težko da bi Louvre in Tuillerije v dobi največjega sijaja francozkega dvora bile se mogle ponašati s kako dvorano takega sijaja, težko da bi bajni Zimni dvorec ob Nevi ali Mramouna palača ob Bosporu mogla pokazati le kaj približno podobnega, kakor je dvorana ali bolje rečeno skupina dvoran, posvečenih imenu in duhu nekdanjega strastnega sovražnika krščanstva in kasnejšega najgorečnejšega, ker najnadarjenejšega in najizobraženejšega njega oznanjevalca iz malega mesteca Tarza. Tla so vsekozi iz marmorja raznih barv ter se svetijo res, kakor zrcalo. Stopjoča po njih, spoznata naša dva potnika, da so morli oni njunih rojakov, ki so imeli le preveč podkovane čevlje, sezuti jih zato, da ne bi bili preveč poškodovali sladkih mramornih plošč.

Vsi stebri in oltarji so iz mramorja. Stebrovje napravlja vsled krasote kamna, iz katerega je izklesano, zlasti zato velik vtis, kr ima cerkev poleg glavne in prečne ladje po obeh straneh prve še po dvoje postranskih ladij. Dvoje rumenkastih alabasterskih stebrov ob vhodu k glavnemu oltarju in četvero stebričev pri tabernaklju poklonil je za cerkev vladar Egipta; malahitske podstavce teh stebričev pa ruski car Nikolaj I. Čuvar – ona »kruota«, ki je hodila po cerkvi s čepico na glavi – pristopi, ko sta se profesor in gospod Izidor Fučec približala velikemu oltarju ter ju opozori, da je teh šestero stebrov zlasti zaradi malahitskih podstavcev neprecenljive vrednosti. Ko se mu profesor zahvali na opozoritvi gospod Izidor Fučec pa mu stisne liro v roko, jame jima dalje pripovedovati, da je država proglasila cerkev in poleg nje ležeče dvorišče bivšega benediktinskega samostana zaradi nju nenavadne in porazujoče lepote za narodno svetišče in spomenik ter s tem prevzela tudi troške za nju vzdržavanje. Zato da je on sam od države nameščen za čuvarja in nadziratelja cerkve. Pravice bogoslužja ostale so nedotaknjene.

Po tem pojasnilu razumela sta naša dva potnika, zakaj čuvar tako ošabno stopa po cerkvi. Čuti se. Saj je predstavitelj države. Profesorju se je le čudno zdelo, da se ni po navadi take vrste ljudi, pobahal: mi smo proglasili cerkev in samostarsko sko dvorišče za narodno svetišče in spomenik. Sicer pa ju je pa čuvar, vidši da gre tudi denar od njih jel opozarjati na to in ono voditi ju od oltarja do oltarja, obračati nju pažnjo na slike in mozaike ter ji je pokazal končno kapelico Križanega, v kateri je sveti Ignacij iz Lojole pred približno tristopetdesetimi leti storil s tovariši svojimi obljubo novoustanovljenega jezuitskega reda.

Profesor se zgane. Potem ponovi pojasnilo svojemu spremljevalcu v slovenskem jeziku. In zamisli se. Tu torej! Tu se je položil temelj cerkvenemu redu, ki je zadobil takšno moč, ko noben drugi; redu, ki je znal izvrševati duševno robstvo bolje, ko vsak drugi; redu, ki si je zasužnjeval cesarje in kralje ter vedel napravljati iz njih slepo orodje svoje volje, svoje vlado hlepnosti; redu o katerem se je nekaj časa že zdelo, da sme nemoteno razpolagati s papeško častjo, ki je pa konečno marsikakemu papežu samemu postal nadležen, ker ga je smatral nevarnim. In dandanes? One moči, kakor nekdaj, zdelo bi se, da nima več. A samo zdelo. Kajti izvršuje jo še vedno. Previdnejše, zato ker svet vendar že ni več tako neveden. Po zavezništvu se je ozrl. In našel ga je. Ženska srca pridobiva, ženske duše zasužnjuje čem imenitnejšega stanu so, tem raje. Zato, ker dobro ve, da žene vladajo svet. Prav dobro se mu je obnesla ta metoda. V slovenski domovini sami imamo izgledov za to. Morebiti bi bil profesor premišljeval v stvari še dalje, ko bi se ne bil čuvar pomudil, da ju pelje na samostansko dvorišče. Podasta se za njim tjekaj in se res kar nagledati ne moreta prekrasnega mogočnega stebrovja, ki krog in krog dvorišča obdaja široki samostanski hodnik. Po gospoda Izidorja Fučca predlogu skurita objeti eden steberov; a rok ne moreta skleniti. Profesor Veselko pravi nagajivo, da zaradi preobilnega trebuha sopotnikovega, kar pri le tem zbudi glasen smeh. »Kruota« je ta smeh instinktivno, razumela. Zato stopi k stebru. Ravno za šestero rok je imel obsega.

Deloma okoliščina, da sta se bila zamudila precej časa na cesti z rojaki, deloma pa dolgo trajajoče ogledovanje cerkve in samostanskega dvorišča je bilo vzrok, da še le o pol sedmih stopita zopet k avtomobilu, ki ju je čakal prd cerkvijo. Gospod Izidor Fučec opozori svojega vodnika, da je prišel že čas za obed. Profesor poznal je svojega tovariša, vedel je torej, da je v stvareh svojega želodca nestrpen in včasih tudi neizprosen. Iz tega razloga naroči vodji avtomobila naj krene, ko pride za mestna vrata po ulici della Marmorata, vozi potem po tiberskem nabrežju do mostu Margheritinega ter od ondod čez trg del Popolo po tekališči Umberta I. V »Bavarijo«. Hotel je s potoma vendar še kaj videti. Vodja avtomobila imel ju je opozarjati na morebitne znamenitosti, mimo katerih se popeljejo, voziti mimo njih počasneje ter, če potreba, tudi ustaviti. Na ta način videla sta res velik del mesta, ki jima je doslej nekoliko bil znan le z razgledne točke ob Garibaldijevem spomeniku. Na široki, z visokimi nepročelovanimi stanovanjskimi poslopji obrabljeni ulici dell Marmorata opozori ju voznik najpreje na Museo dei Gessei. V tem muzeju, ki je po dvakrat na teden tudi obiske odprt, hrani vseučilišče mavčne odlike znamenitih starinskih kiparskih del, ki so raztresena širom sveta. Desna stran te ulice meji na podnožje aventinskega holma: montis Aventini. Na sklonu tega holma zagledata veliki mednarodni benediktinski samostan s cerkvijo svetega Anzelma, dalje nad Tibero krasni gradič malteškega viteškeg reda in k njemu spadajočo cerkev aventinske Matere božje, še dalje cerkev svetega Aleša s samostanom in končno cerkev svete Sabine, ki je znamenita zato, ker je tu na začetku trinajstega stoletja ustanovil sveti Dominik po njem zvani red Dominikancev. Sicer je Aventin, ki ga je v stari dobi gosto zaseljevala plebs (ljudstvo), še prav malo zazidan. Rimu zedinjene kraljevine, kateri se je jel hitro širiti na vse strani in utegne v nekaj desetletjih po številu prebivalstva doseči, ako ne prekositi stari Rim, pridržana je zopetna moderna zaselitev lepega tega holma, po katerem se sedaj razprostirajo zeleni vinogradi.

Privozivši skozi Vio della Salara na trg Bocca della Verita ustavi izvošček konja ter opozori svoja važna gosta na cerkev Matere božje in Cosmedin. Profesorju Veselku ta cerkev ni bila neznana. Vedel je, da je bila v šestem stoletju prezidana iz svetišča Herkula pompejanskega in da je bila last grške naselbine v Rimu. Avtovodja opozori na mramorno ploščo na levi strani preddvorja. Ta plošča se zove »la bocca della verita«*. (* Usta resnice.) Ogromna plošča je to, ki je svoje dni zapirala v kakem kopališču, katerih je stari Rim imel mnogo, dovod vročega zraka. Skozi usta, nos in oči na njej upodobljene Šritonove glave prihajal je topli zrak in sopar. V kasnejši dobi nastala je bajka, da so stari Rimljani – ob priseganju – devali desnico v usta te glave in da so usta prijemala krivoprisežnike. Cerkev sama je dokaj znamenita, ker se vidi v njej mnogo ostankov starine, a naša dva potnika ogledata si jo le mimogrede. Profesorja zanimali ste na tem po omenjeni mramornati plošči imenovanem trgu tudi cerkvici Santa Maria del Sole in Santa Maria Egiziaca, obe prva okrogla od vseh strani prosto na trgu stoječa, druga štirivoglata prislonjena na poslopja nasproti palasinskemu mostu, bili ste poganski svetišči in je nju prvotna oblika še popolnoma ohranjena.

S trga stopita potnika na železni palatinski most, s katerega je profesor pokazal gospodu Izidorju Fučcu na levi, kje usti v Tibero stara še dandanes ohranjena cloaca maxsima, ki je bila menda prvi poizkus kanalizacije mest. Na nasprotni strani mostu opazovala sta tudi ostanke skoro dve sto let pred Kristusom sezidanega emilijanskega mostu, ki ga Rimljani nazivajo »ponte rotto«*. (* Podrti most.)

Sedši zopet v avtomobil, peljeta se mimo zanimive Krescenijeve hiše iz desetega stoletja, ki se sedaj zove Casa di Rienzi. Na obrežj, zvanem Lungo Tevere Tebaldi doideta ravno pred palačo Falconieru gručo slovenskih hodočastnikov na poti proti domu. Bilo jih je kakih petnajst. Ostali so šli menda po kakem drugem kraju mesta ali pa so porazdelili na več gruč. V tej gruči bil je tudi Ribničan, ki je na cesti pred svetim Pavlom govoril v imenu vseh. On da jima ko jih pozdravila in nameravala voziti dalje z roko znamenje, naj se ustavita. Ko vodja avtomobila zapelje k hodniku, stopi k njima in pravi:

»Pretetu sajme, ti-le rimski puobalini! Vajste, kaj suo nam naredili?«

»Kaj in kje?« vpraša profesor.

»Per svajtem Paoli,« odgovori Ribničan. »Čajvlje suo nam pobrali otruoci. Tisti, ki so na cejsti pred nami skakali, kričali, se nam smejali ter nas uosle kazali. Vajste, ko smo peršli te preke majstnim vratom, potajgne duje teh kruot ze debajlu špagu ter potajgne iz jarka ob cajsti ne špago nebrane čajvlje in škuornje. Sredi cajste püstili suo jih kruote dvajset korakov pred nami. Vajste de nu! Pa so te stiekli skuzi majstna vrata te kruote ferdamane s smajhom in krikom. Nešli smo vso obutu, rezen anega čevlja. Uotroci so per tistih visocih šišah, iz tekerih visi vse polnu cünj in perila, še čakali, kričali ter nam nosle kazali. Ko smo mi prišli pruti njeni, zbejžali suo in izginili, kuker kafra. Ko bi jaz biv le anga v ruoke dobiv! Ali bi bilu pajlu! Že vajste, kuodi. Toku pa ne muorem druzega, ko še ankrat rječi: Bug jih ferdamej, te pretete kruote hüdičeve!«

Profesor in njegov spremljevalec se zasmejeta. Da bi pa to ne zbudilo nevolje ali celo razžaljenja, pravi profesor takoj!

»Zares imate vzroka dovolj, da se jezite. Pa naposled je bila vse to le otročja razposajenost. Glavna stvar je, da ste dobili obutev nazaj ter si prihranili nepotrebne troške s kupovanjem nove.«

»Jaz, gospod,« pravi velika, krepka postarna ženska rdečega obraza, ki stopi iz gruče naprej, »svojega čevlja nisem dobila nazaj. Naj mi zamerijo, jaz tega nimam za otročjo razposajenost. V Lurdu sem bila in v Jeruzalemu, pa se mi kaj takega ni pripetilo. Jaz pravim, da so tega krivi liberalci. Le verjamejo naj. Liberalci so povsod enaki. Prav za prav so laški še hudobnejši, ko drugi. Saj so svetemu očetu še Rim vzeli! Pa bi ne naučili otrok, naj kradejo čevlje? O, naučili so jih, naučili, le verjamejo naj.«

Ženska, ki je tako govorila, držala je svoj stari desni čevelj v roki, na nogah pa je imela nove čevlje. Mica Jerebica je bila. Osebenkarica iz Ljubljane, kjer se je preživljala s postrežništvom. Dobivša od doma že po dopolnjenem tridesetem letu precejšnjo doto po očetu in materi, je bila ostala samica. Pač se je zaradi dote oglašalo pri njej dokaj ženinov; a ona je, ker preje, dokler še nič imela ni, dasi je bila mlada in možitve željna, nikdo po njej vprašal ni, tako zamrzela ves moški rod, da je odbila vsakega ženina. V branilnico je naložila svojo doto ter se preselila v Ljubljano. Dvajset let je služila po raznih hišah ter nalagala skoro ves prislužek v hranilnico, tako da je na svoja stara leta imela že precejšnjo glavnico, katera jej je omogočala da se skromno, a dobro preživlja z obrestmi od nje. Vendar se tudi le-teh ni hotela dotikati. Rajše je hodila po hišah streč. Da si je tako vedno še prislužila, kolikor je za borno svojo preživitev potrebovala. Edino njeno veselje bila so hodočastja. Pa ne na Šmarno goro, k svetemu Joštu, na Brezje na Višarje. To vse jej je bilo preblizo. Ona je hotela spotoma spoznati kaj sveta. Tudi večje zasluženje za nebesa si je hotela pridobiti. Zato se je bial peljala s slovenskimi hodočastniki v Lurd in v Jeruzalem. Kaj rada je pripovedovala o tem. Če jo je pa kdo vprašal, kako je ondi bilo in kaj je vse videla, ni vedela drugega povedati, ko da so tam vse drugačni ljudje. O sveti deželi je še več dostavljala: »Pa ne veste, kako vroče je tam!« Kdor jo je vprašal, kako se jej je spotoma godilo, mu je odvrnila: »O, prav fletno je bilo.« več ni bilo spraviti iz nje. –

Sicer je bila dobra in prav poštena slovenska korenina. Zlasti otroke je rada imela. Tudi otroke liberalcev, pri katerih je služila. Še celo čez liberalne službodajalce ni dopustila zle besede. Krepko se je potegovala za-nje. Iz prirojene jej zvestobe, s katero se tako odlikuje vsaka nepokvarjena slovenska duša. To jej pa nikakor ni zabranjevalo, da bi ne bila liberalcev mrzela ter jih smatrala za provzročevalce vsega zlega ne zemlji. Ako je je kaka vrstnica očitaje omenila, zakaj služi pri liberalcih, jo je kratko, a odsečno zavrnila: »Naš gospodar je ves drugačen, ko drugi liberalci. Dober človek je.« Gospodarju nasproti pa svojega mnenja o liberalcih nikdar ni skrivala. Če jo je vprašal, zakaj jim vendar pripisuje vse zlo, odgovarjala je vedno: »Gospodje so tako dejali.« Drugega dokaza jej ni bilo treba. Zato se je tudi pri tem dogodku spomnila hudobnih liberalcev. »Gospodje,« ki so bili tudi med onimi, katerim je nagajivost rimskih paglavcev napravila neprilike, bili bi jo pač lahko poučili, da bržkone v tem slučaji po krivici dolži liberalce. Pa je niso. Vedeli so zakaj.

Profesor in gospod Izidor Fučec zasmejala sta se njeni naivnosti. Prvi je trenotek premišljeval, ali naj bi jo vendar še naprej skušali spraviti od njene domneve. In moral si je dejati, da bi bržkone vse njegove besede bile bob ob steno. Zato pravi:

– »Jaz, ljuba moja! Nisem vašega mnenja. A recimo: da bi res bili liberalci krivi, da ste prišli ob čevelj: ali boste zaradi tega nosili v svojem srcu do neodpustljivost njih? To bi ne bilo krščansko. Posebno ne od vas, ki sta prišli s pobožnim namenom v Rim.

– »I, prav pravijo, no,« odvrne mu Mica Jerebica izvirnim svojim načinom. »Da so liberalci krivi, pri tem ostanem. Od te vere me tudi oni ne spravijo. Odpustila jim pa bom. Saj vem, da je to bila božja volja. Nikdo ne ve, kako Bog svoje zveste izkuša.«

Ribničan, ki je paglavce ponovno »ferdamoval« ter želel, naj bi jih »hüdič« vzel, pogleda v božjo voljo v dano sosedo in postane ga »ranku« sram.

– »Pa je rajš toku,« pravi, ko profesor in gospod Izidor Fučec sedeta zopet v avtomobil, »ze vsako stvar se človek ne smaj rezjeziti. Vajdnu se muore kej sitnega doživajti. Potrpljenje, prvaijo, de je ranku buožja mast.«

Podajajoč pa roko profesorju in »ta debajlemu«, kakor je nasproti svojim sohodočastnikom nazival gospoda Izidorja Fučca, dostavi: »Adijo, no! Pa nikar kej ne zamerte, vajste de nu!«

Poslej se naša dva potnika nista zamudila nič več. Na oni strani Lungo Tevere, kjer sta se vozila, ju je zanimala le še lepa cerkvene stavba florentincev, nazvana San Giovanni de 'Fiorentini. Zato je bil pogled na desni rob tem zanimivejši. Ves mons Janiculus s svojimi vrtovi in nasadi se je v pomladanskem sočnem zelenji, iz katerega se je semtertje kazal tudi še kak zakasneli cvet, razprostiral pred njima. V dnu njegovem pa deloma zanimive lepe, deloma po svoji velikosti in obširnosti pozornost vzbujajoče stavbe, kakor vila Farncsina, ječe di Regina Coeli, kadelski zavod, prej palača Salviatijeva, blaznica in bolnišnica pri svetem Duhu vojaška bolnišnica, grad svetega Angelja in pravosodna palača. Tudi pogled na cerkev svetega Petra je bil čedalje veličastnejši. Tem veličastnejši, čem bolj sta se približevala trgu di San Girolamo na katerem stoji cerkev istega imena.

Pobeg te sicer ne sloveče a za naša dva potnika zato zanimive cerkve, ker je posvečena patronu Dalmacije, iz nje izhajajočemu svetemu Jerolimu, stoji Collegium Illyricum. Prav mikalo je oba naša potnika, da bi bila pogledala vanj ter povprašala, kako naj stanujejo slovenski duhovniki, ki so se udeležili hodočastja. Vendar to radovednost premagajo gospodu Izidorja Fučca želodčni občutki. Silil je k obedu. Profesor moral se je vdati. Le toliko je še dosegel, da sta se peljala po prometni Via di Ripetta na Piazzo del Popolo in potem po tekališču Umberta I. v »Bavarijo«, kjer ju je ob dogovorjeni, s posebno pozornostjo pogrnjeni mizi že čakal natakar iz Ivanjega grada. Bogat obed z obilnim orošanjem s plemenito plzenjsko močo poplačal je gospoda Izidorja Fučca teelsne in duševne napore ravnokar k zatonu nagibajočega se dne.

16. Lukulovi vrtovi. – Piazza Venezia. – Kapitol. – Saneta Maria in gra coeli. – Forum romanum. – Senatorska palača na Kapitolu. – Tarpejska pečina.

Ko drugo jutro ob sedmih pride profesor Veselko k gospodu Izidorju Fučcu najde ga, ravnokar iz postelje zlezlega, v kreslu pred zrcalom. Morebiti bi ne bil še vstal. Bil je od použitega piva silno »utrujen«. A potrkal je bil nekdo prav krepko na dveri in gospod Izidor Fučec opazil je, maneč si oči, kako je skozi špranjo na dverih prilezlo počasi pisemce ter padlo v mrežico pod špranjo ...

»Ha!« misli si, »to bode od dona Juana ali pa celo od njegovega svaka samega.«

Hitro, kolikor mu je to bilo mogoče, izkobaca iz postelje, vzame pisemce, sede v kreslo, raztrga z roko, ki se mu je tresla delom zaradi mačka, deloma od radostnega pričakovanja, zavitek in čita na posetnici ne brez neprijetnega iznenadenja:

»Preblagorodni gospod!«

»Pridite, prosim vas, o pol dvanajstih dopoldne k meni v Collegium Illyricum, Via Ripetta, poleg cerkve svetega Hieronima. Pričakoval vas bom. Že veste zakaj.

Vaš ...«

On obrne posetnico in čita ime pokrovitelja slovenskega hodočastja. Mirno potisne posetnico pred-se na malo mizo pod zrcalom ter se jame pripravljati, da bi se šel kopališčno sobico poleg spalnice umivat. V tem potrka ter na njegov »avanti«* (* Naprej!) vstopi profesor.

»Duša krščanska, hiti!« zakliče mu, ko vidi še vsega zaspanega v kreslu. Sedem je že in najlepši dan, ki si ga misliti zamoreš.«

»Takoj,« odvrne mu gospod Izidor Fučec, in vstane iz kresla. »V desetih minutah bom gotov.«

Po teh besedah stopi v kopališčno sobico, profesor pa na balkon, ter si ogleduje vrvenje po trgu. Čez pet minut pride gospod Izidor Fučec, osvežen on mrzle pršne kopelji, umit in tudi že počesan nazaj v spalnico ter se jame oblačiti. Ko to profesor opazi, pride z balkona v sobo ter sede v kreslo ob mizi.

»Glej,« pravi mu, »jaz sem že od petih po koncu. Hotel sem, dasi v svežem jutranjem zraku ohladim nekam vročo glavo. Ali se ti ne zdi čudno, da od mrzlega piva postane včasih glava vroča?«

»Pa res,« odvrne smeje se gospod Izidor Fučec. »Še bolj čudno pa je, da človek od vina dobi vodenico.« zasmeje se še krepkeje. Vesel, da se mu je posrečil tak dovtip.

»Nelogično je eno kakor drugo,« pripomni profesor. »Čudno, da narava ne pozna logike. – Čez nekaj časa, predomišljujoč se, pa jame popravljati prejšnje besede: »morebiti jo pa pozna vendar. Ali ni logično, ako nas opominja, naj ne pijemo čez mero? In dobra učiteljica je. Saj nam molče oznanja, da zmernost ohranja vedro glavo in da je voda najzdravejša pijača. Od nje še nikdar nikdo ni dobil vodenice.«

»Vendar se včasih še pametni ljudje ne ravnajo po njenih naukih,« pravi gospod Izidor Fučec, zavezujoč si zavratnico.

»Kakor často nadarjeni učenci zanemarjajo šolske nauke,« odvrne profesor. – »A šlo v stran! Snoči si me malo preveč spravil, v dobro voljo.«

»Klin s klinom, veli stara preizkušena poslovica,« odvrne, šaleč se dalje, gospod Izidor Fučec.

»Hvala Bogu, da se mi tega sredstva ni več treba posluževati,« pripomni profesor. »Jutranji izprehod jebil najboljše zdravilo. Pa veš, kje sem bil?«

»Kje neki?« vpraša radovedno gospod Izidor Fučec. – Profesor odgovori:

»Pridši venkaj, našel sem skoro same pometače na ulicah. Rimljani so zaspani. Prah, ki se je dvigal od metel, gnal me je hitro naprej. Kam? Spomnim se snočnjega lukulskega obreda. In pospešim že itak hitro hojo na Pincio, kjer so bili nekdaj sloveči Lukulovi vrtovi. Saj poznaš Lukula?«

»Da, še z gimnazije,« odvrne vprašanec. »Profesor zgodovine nam je pravil, da je prirejal drage pojedine, pri katerih so na mizo prihajale celo jedi iz slavčjih jezikov.«

»Da,« pritrdi profesor. »Sredi sijajne kulture, tako temno barbarstvo.«

»Veš,« nadaljuje gospod Izidor Fučec, »in nam dijakom je to, ko smo se kasneje med sabo pogovarjali, zdelo silno smešno in neumno. Vsi smo bili mnenj, da je funt svinjine, naj si že bo pečena ali prekajena, stokrat več vreden, ko tisoč slavčjih jezikov.«

»Tega mnenja sem tudi jaz,« pritrjuje profesor. »Lukul moral je takšno brezvestno barbarstvo uganjati iz ostudne bahatosti; gostje njegovi pa so morali biti perverzno želodčno perverzni ljudje. Pa ali niso to v neki meri Italijani tudi še dandanes? Koliko nežnih tičic, ki jih mi varujemo, kateri so nam – kakor lastovice – svete, izgine v laških želodcih, ko si iščejo toplejših žarkov solnca! In sicer veš, nama v želodcih bogatejših ljudi, ki so postali deležni izomike in izobrazbe.«

»Kaj neki zaleže taka tičica,« pravi smeje se gospod Izidor Fučec. »Reciva v mojem želodcu. Škoda, da Lahom ni znana hrvatska poslovica: »Nije tice do prasice.«

Profesor se veselo zasmeje ter nadaljuje:

»No in ker sem bil že v teh vrtovih, šetal sem se po Pinciu dalje ter sem – večinoma po lepih nasadih – prišel v oni del mesta pod Kvirinulom, kjer so se nekdaj razprostirali obširni po svojih čarokrasnih nasadih sloveči vrtovi zgodovinarja Salusta. Široka lepa ulica in prostoren trg imenuje se po njem. Na trgu stoji še Venerino svetišče, ki je svoje dni tvorilo del stavek na Salustovem vrtu. Veliko poslopje s kupljo je to. Težko, da bi te zanimalo iti je pogledat.«

»Uganil si,« pritrdi hitro gospod Izidor Fučec. »Danes imam itak samo omejen čas. O pol dvanajstih moram nekje biti:

»Aha! Pravi z naglaskom profesor 'Cherchom la femme!«* (* Iščimo ženske!)

»Motiš se,« zavrne ga gospod Izidor Fučec. »Da ne bode sumničenja, na, poglej!« In pomoli mu posetnico z zrcalne mizice.

»Razumem,« pravi profesor, ko prečita posetnico, »ukor, da se tako malo zmeniš za pobožnosti hodočastnikov.«

»Morebiti,« pravi malomarno gospod Izidor Fučec.« več se mu ni zdelo primerno povedati, da bi ne zbudil profesorjeve radovednosti. »A sedaj sem gotov. Zdiva.«

Res se je bil med tem pogovorom napravil. Pa ne v desetih minutah, kakor je bil zatrjeval. Poteklo je pol ure. Oba odideta na kavo v znano nam že kavarno.

–––––––––––––

Dopoldnevni nju program bil je obisk Kapitola in starorimskega foua. Zaradi male oddaljenosti foua pregovori profesor svojega tovariša, da se podasta peš tjekaj. Spotoma postojita nekaj časa na Piazzi Venezia. Nju pozornost zbudite obe ogromni palači tega trga. Prva, palazzo Venezia, je sedež avstrijskega poslanstva pri Vatikanu. V njem so tudi pisarne avstrijskega veleposlaništva pri Kvirinalu, katero ima pa sicer svoj sedež v veliki na severnem voglu Piazze Colouna stoječi, v drugi polovici šestnajstega stoletja sezidani palači Chigijevi. Palazzo Venezzia je ogromno v florentinskem slogu sredi petnajstega stoletja sezidano poslopje. Papež Pij IV. daroval je to palačo beneški ljudovladi; konci osemnajstega stoletja pa je z Benečijo vred prišla v oblast Avstrije ter v last avstrijske države. Nasproti tej palači je v novejšem času sezidalo beneško ravnateljstvo tržaške zavarovalnice »Assicurazioni Generali« sijajno moderno palačo. Vtis, ki ga vsled teh dveh stavb napravlja Piazza Venezca je imeniten.

Zavivša okolo vogla palazzu Venezca prizidane ga »palazzetta« – palačice – zazreta na prostorenem trgu ravno tam, kjer bi imel stopiti pred oči Kapitol vrhu širokih monumentalnih stopnjic ogromen, širok in visok, ter kakor sta kasneje opazila tudi globok, ves z deskami obit prostor. Oder sta bila že opazila ob prihodu v Rim od dalječ z Via Nazionale; oboj že večkrat medtem od dalječ s Carsa Umberto I.

»Kakšen čuden spomenik!« pripomni gospod Izidor Fučec, prepričan, da je napravil dobro šalo:

»Tacih le spomenikov,« odvrne profesor, »tudi na Laškemne postavljajo. Pač pa bo spomenik. In sicer veličasten spomenik. Spomenik vstajenja italijanskega naroda. Kaka sreča, ko bi nam bilo kedaj usojeno misliti na podoben spomenik, dasi skromnejših razmer! Ta-le bo namreč stal petindvajset milijonov lir. Vrh spomenika bo krasil kip Kralja Viktorja Emanuela I., pod katerim je bilo doseženo zedinjenje laških dežel; prostori v temeljnih pa bodo muzej »laškega vstajenja«?

»Stavim, da bode tudi Viktor Emanuel na konju, kakor je Garibaldi,« pripomne gospod Izidor Fučec.

»Zakaj?« vpraša ga profesor.

»Zato,« odvrne vprašanec, »ker Lahi sploh smatrajo, da so na konju.«

»Prav si povedal,« pravi s smehom profesor. »Na konju so prav za prav zares. A v sedlo so jim pomagali drugi. Sami bi nikdar vanje zlezli ne bili. Zato je pač umevno, da se tega vesele; neumevna, ker popolnoma neopravičena, pa je njihova ošabnost. – Sicer pa kralja Viktorja Emanuela predstavljajo navadno na konju. V vsakem večem mestu ima svoj spomenik. Redko kje brez konja. Tako koj v Vidmu, kamor sem bil iz Gorice parkrat prišel. Izraziti hočejo s tem, da je bil vojskovodja. Po krivici. Vojskovodje, ki so za Italijo zmagovali, so bili drugi. Francozi. Leta 1866. Nemci. Lahi so bili vedno tepeni. Pa so jim vendar po vsakem porazu kaj dali.« 

»Kakor mati svojemu sinu, ako ga je sosedov deček nabunkal,« misli gospod Izidor Fučec. V odškodovanje za njegove bolečine.«

Profesor se nasmehne. Res je Evropa podobna bila pristranski materi, ki svojemu razposajenemu otroku izkazuje več materine ljubezni, ko ostali pridni deci. Zakaj? Zaradi starejšega sina, ki jej je umrl, dasi ga je tako rada imela. Na mesto njega je dobila druzega in prenesla ja ljubezen do pokojnika nanj. – Ni-li to slučaj tukaj? Ne uživa-li Italija toliko sočutja zato, ker je naslednica Rima, te zibelke naše kulture in zlasti našega pravnega naziranja? Saj so najprosvetljenejši možje tako dolgo in vztrajno zahtevali, da se je Evropa bila morala celo odločiti, da osvobodi Grčijo, naslednico jasne Helade, gojiteljice umetnosti in učenosti.

Te misli prevladovale so profesorju možgane, ko je poleg svojega tovariša stopal po trgu. A nečesa ni mogel razumeti. Zakaj so Rimljani dopustili, da jim nova Italija z ogromno zgradbo spomenika zakrije pogled na Kapitol, kjer sta v davnini vladala »Senatus popalus que Romanus«. To pa tembolj, ker spomenik v zamišljeni svoji ogromnosti podere vsakršno sorazmerje in mora v tem – naj si bo sam na sebi še tako lep in bogat – kvariti celotni vtis. Profesorju se zdi, da bi bilo mnogo, mnogo lepše in primernejše, ko bi se spomenik dvigal le do vrha kapitolskega griča, da bi tako nad njim bile vidne kapitolske stavbe te sijajne priče stare rimske samouprave. Ob teh mislih stopa s svojim potnim tovarišem po ulici della Pedacchia in po ulici Giulio Romano počasi v breg. Vrhu poslednje ulice drže visoke stopnjice s stoštiriindvajsetimi stopinjami k cerkvi Sanctue Mariae in ara coeli, dočim se na levo dalje kložneje vzdiguje stopnjičasto napravljeni dohod do kapitolinskega trga, ki se dandanes imenuje Piazza di Campidoglio.

»Ali sem-le gori bodeva morala?« vpraša ves v strahu gospod Izidor Fučec.

»Da,« odvrne profesor. »Škoda bi bilo, ko bi ne pogledala v to znamenito cerkev.«

»Po čem znamenito?« vpraša oponašljivo gospod Izidor Fučec. »Le poglej njeno pročelje. Ali ni še Svetoflorijansko v Ljubljani lepše?«

»Res, pročelje ni dogotovljeno,« odvrne profesor. »A to bo v Rimu našel pri mnogih cerkvah. Toda kaj pravim v Rimu? Po vsej Italiji. Stavitelj zasnoval je brez dvojbe lepo in bogato pročelje, ki bi bilo seveda tudi dokaj stalo. Ko so cerkev zidati začeli imeli so gotovo tudi namen, da ga je po načrtu izvrše. Ko je bila gotova zazdelo se jim je pa, da služi brez daljnjega lahko svojemu namenu. Ozališavali so notranjost, zanemarjali unajnost. Ravno nasprotno, kakor stari Rimljani, kateri so smatrali, da bi bilo bogov. nedostopno, ko bi njihova svetišča ne napravljala že od zunaj lepega vtisa. – Poleg tega je treba pomisliti, da so cerkve často nastajale iz javnih zbirk vernikov. Naravno je, da je darežljivost usahnila, ko je svetišče bilo dogotovljeno. Po Italiji ne glej torej pri cerkvah na unajnost. Často se pod njo skriva prekrasna in silno zanimiva notranjščina. Ta-le cerkev na priliko ima mnogo znamenitih grobnic in – kar bo tebe, Hrvata, posebno zanimalo – počiva v njej tudi poslednja bosenska kraljica Katarina Kosančićeva.«

»Aha!« pravi sedaj premagani gospod Izidor Fučec, »tedaj pa le pojdiva gori. Pa lepo počasi, veš. Večkrat si oddahnem. Saj tudi solnce že hudo pripeka.«

Ves zasopljen prispe čez kakih pet minut gospod Izidor Fučec na vrh. Kakor riba, ko jo vržeš na suho, zajema s polnimi usti zraka in debele kaplje potu mu stoje po pleši ter teko po licih. Ko si odpočije in posuši, stopi za profesorjem v cerkev. Najde ga ravno nad grobom bosenske Kraljice, čitajočega spominsko pločo, katero je za čast hrvatstva in proslavo svoje domovine tako vneti vladika bosensko sriemski nad grobom vzidati dal.

»Glej,« šeptne mu profesor. »Grob poslednje kraljice hrvatskega rodu je to. A nad njim – ta-le kamenita plošča v zidu – je spomenik kralja hrvatskega duha. Slavne može ste imeli Hrvatje. Mogočne kralje in vešče vojskovodje pozna vaša zgodovina. Niste pa imeli iskrenejšega rodoljuba in morebiti tudi ne prosvetljenejšega moža od Strossmajerja.«

Gospodu Izidorju Fučcu laskale so te besede neizmerno in skoro žal mu je postalo, da je njegov oče iz užaljenega samoljubja napravil ga iz pravega Hrvata planinskega Hrvata. In kako prenagljeno. Samo nepremišljena fraza po popularnosti hrepenečega govornika je zadostovala. Kakor včasih zadostuje le mala iskrica, da se zaneti velik požar. Samemu sebi očita, da je očetu pritajeval, mesto da bi mu bil ugovarjal.

»Ta cerkev,« pojasnuje profesor svojemu tovarišu, ko stopata po njej, »spada med najstarejše cerkve Rima. Ona stoji na razvalinah Junoninega svetišča. Le poglej stebre, ki dele postranski dve ladji od srednje. Različne debeline, različne višine in različne izdelave so. Vsi so iz starega, poganskega Rima. Bržkone od raznih stavb na Kapitolu ali na foru pod njm. Evo – bila sta ob tretjem stebru na levi – starega napisa: »A cubiculo Augus forum.« Dokaz, da je ta steber stal v kakem cesarskem poslopju.«

»Rimljanom krščanske dobe,« pripomni gospod Izidor Fučec, »pač ni bilo težko zidati. Kar stare stavbe so predelovali.«

»Ko bi to bili le storili!« odvrne profesor. »ohranili bi nam bili na ta način mnogo dragocenih stavb. A oni so krasne, monumentalne stavbe podirali samo za to, da so dobivali v njih stavbnih tvarin za nove, često jako neukusne stavbe. Včasih so delali kakor srake, znašajoč skupaj razne ostanke davnine. Stopi z mano. »

In podasta se v levo prečno ladjo k mramornatemu oltarju prvorojenca božjega.

»Vidiš,« šeptne profesor gospodu Izidorju Fučcu. »Ta oltar je bil svoje dni grob. Prinesli so ga kdo ve od kod semkaj. In nastala je pravljica, da je padel naravnost iz neba ...«

»Iz take višine,« se začudi gospod Izidor Fučec, »pa se ni razbil?«

»V pravljicah je vse mogoče,« odvrne profesor. »Še stekleni gradovi pod vodo. V tem slučaju dala je pravljica cerkvi ime: In ara caeli. Saj veš, kaj to pomeni.«

»Čakaj no,« premišlja te gospod Izidor Fučec. »Ara, ara ..., aha! ... nebeško plačilo.«

Dasi na posvečenem kraju, vendar ne more profesor zatajiti dokaj glasnega smeha.

»Ti misliš na slovensko aro. Vidim, da je ostalo v tebi nekaj kupčevalskega duha. Ara,« pravi pojasnjevaje, »je oltar. Na nebeškem oltarju, torej.«

»Mmhm« meni zarudevajoč gospod Izidor Fučec.

»Na pravljici o Sibili, katere sem ti omenjal včeraj dopoldne ob Garibaldijevem spomeniku, se menda še spominjaš.«

»O, da,« odgovori gospod Izidor Fučec; sam pri sebi pa si mora priznati, da je je že pozabil. Ko bi ga bil profesor vprašal, kaj je jedel pri kateremkoli dosedanjem zajtrku ali obedu v Rimu, mogel bi mu bil dati točen odgovor. A o Sibili? Le toliko je vedel še iz šolskih let, da so te bile nekee babnice. Kdo bi se torej za-nje menil! Kdo bajko o njih branil v spominu!

Na kapitolinskem trgu je gospoda Izidorja Fučca zanimal predvsem bronasti v rimsko togo oblečeni jezdec na konju. To pa zaradi konja. Ko mu profesor pojasni, da je to eden najbolj ohranjenih bronastih spomenikov iz stare rimske dobe in da predstavlja cesarja Marka Avrela, se začudi, da so že stari Rimljani znali tako dobro vlivati v bron.

»O tem, duša krščanska,« pravi mu profesor, »imaš najlepši dokaz doma prav pred nosom. V deželnem muzeji kranjskem. On hrani mojstersk bronast kip, ki je bil izkopan na ozemlju nekdanje Emone. Pozlačen je bil, ravno tako, ko ta-le spomenik. Oba nam pričata o visokem razvoju umetniške tehnike pri starih Rimljanih.«

Profesor Veselko se nemalo začudi, ko mu gospod Izidor Fučec prizna, da ni še bil v ljubljanskem muzeju. Obljubiti mu mora, da ga o prvi priliki spremi tjekaj. Ko čuje, da se mora taka brezbrižnost za lepi muzej z njega bogatimi zbirkami, ki nudijo, ako jih človek le že površno pregleda, toliko poučnega smatrati za nedostatek izobrazbe, naprosi profesorja celo, naj ga kmalu po povratku pelje vanj. Hotel je namreč veljati za izobraženca.

To je pokazal takoj, ko mu profesor Veselko pripomni, da je obliko trga, na katerem sta stala, določil Michelangelo. Vse mu postane sedaj zanimivejše. Zlasti še, ko izve, da je stopnjice k senatski palači, v kateri je sedaj umeščena mestna uprava, napravil še mojster sam, da ste pročelje te in na desni stoječe konservatorske palače izvršeni po njegovih načrtih in da je ravno tako bila njegova misel dati na trgu postaviti spomenike slavne preteklosti. Zato si ogleda Kastorja in Poluksa vrhu širokega stopnjiščnega dohoda ter ugotovi, da sta že nekoliko poškodovana konja čisto podobna konju, na katerem sedi Mark Avrel in ugane, da je to morala biti starimska konjska pasma. Še celo oba miljnika s starih rimskih cest, uredba, katero smo mi prevzeli od starih Rimljanov, sta ga zanimala. Kar naenkrat stoječ na robu trga, zagleda pod sabo v senča kletki volkuljo.

»Poglej no,« pokliče profesorj, ki je stal na drugi strani trga, »potomko dojiteljice Romulove in Remove!«

Profesor stopi k njemu.

»Bog ve,« nadaljuje gospod Izidor Fučec, »če je tudi to bila misel Michelangelova.«

Ogovorjenec ga pomilovalno pogleda in pravi:

»Pročelje najlepše hiše ni zato nič lepše, ako se pase teel pred njo.«

Gospod Izidor Fučec se glasno zasmeje, češ, da je to jako dobro povedano. Smisla profesorjevega dovtipa ni doumeval. –

Le-tega, ki bi se bil rad vsaj površno ogledal silno bogate kapitolinske zbirke vzpodbode ta topost spremljevalčeva k predlogu za obisk teh zbirk.

»Starinski iz brona vlito skupino volkulje, doječe Romula in Rema, videl boš ondi,« doda svojemu predlogu v tovariševo izpodbudo. Le-ta se hlastno ozre po voljkulji in pritrdi.

»Dobro torej,« pravi profesor. »A ker je muzej odprt še le ob desetih, sedaj pa še devet ni, stopiva njpreje na forum.«

Po ulici del Campidoglio, ki presekava na dveh krajih stari, veliko zložneje izpeljano Clirus capitolinus, pridete v ulico delle Grazie, kjer si kupita vstopnici. Že na ulici del Compidoglio obstojita za nekaj časa. Odprl se jima je bil namreč pogled na ves forum. Kakšno ogromno prostranstvo!

»Škoda« – pripomni gospod Izidor Fučec, »da tega lepega prostora ne zazidajo. Kako lepa stavbišča bi se dala pridobiti in koliko bi se za-nja lahko skupilo!«

»Bodi tako dober,« odvrne mu profesor. »Vsega na svetu vendar ni presojati z gmotnega stališča. Ko bi vsi mislili kakor ti, izginili bi prav hitro zgodovinski spomeniki s sveta. Saj cene zemljiščem čedalje bolj naraščajo. Čem bolj se množi prebivalstvo. Zares, gospod Izidor Fučec, če bi te ne bil ravnokar videl, kako si se pred mojimi očmi oblačil, mislil bi, da ne živiš v sedanjosti, temveč da si prikazen iz srednjega veka.«

»Da me ne bo prehudo ošteval,« pripomni med smehom gospod Izidor Fučec, »jemljem besede nazaj.«

»Tako je prav,« pritrdi mu profesor. »Nikaka sramota ni umakniti se pred nazori druzih, ako vidiš, da je tvoje mnenje bilo prenagljeno. Sicer pa,« poučuje ga profesor, »so nazori, katere si izrazil ti v prenagljenosti v srednjem veku žalibog prevladovali. Najrajše bi bili res ves ta-le pred nama ležeči prostor s sveta spravili. Saj so ga razdejavati začeli takoj, ko je zavladalo v Rimu krščanstvo. Fanatizem oslepuje. Verski fanatizem zlasti. Le-temu prišli so na pomoč barbari, ki so ob raznih časih navaljevali na Rim ter so ondi ropali in požigali. Pod vlado papežev nastali so kasneje mirnejši časi; a verski fanatizem se vendar ni polegel. Prav verjetno je zato, da bi bili vse to zemljišče že davno zazidali ali za kaj druzega porabili, ko bi jih ne bile veličastne in trdne starorimske stavbe pri delu ovirale. Pobrali pa so, kar se je od njih le vzeti daloin zidali so s tem drugje. Zato najdeš po raznih cerkvah stebrovje starih templjev. Ravno v cerkvi in ara coeli mogel si se s tem prepričati. Zato najdeš nekatere palače in hiše sezidane zgolj iz materiala, ki se je nalomil tukaj. Cela stoletja je namreč forum romanum s Kapitolinom in Palatinom, so ogromna kopališčna poslopja, bila takorekoč kamnolom Rima.«

»A!« začudi se gospod Izidor Fučec.

»Da,« pripoveduje profesor dalje »tempelj je stal tu pri templju, bazilika pri baziliki. Poslednje vse velike in visoke. Lahko si torej misliš, koliko in kakšnega stavbnega materiala se je tu našlo.«

»Blagor tedanjim staviteljem,« omeni smeje gospod Izidor Fučec, ki se nehote spomni ljubljanskega stavitelja, s katerim se je bil svoje dni često shajal v »brlogu« in kateri je rad pripovedoval, da je v Ljubljani zaradi druzega stavbnega materiala skoro nemogoče obstati, pri tem pa si je vendar zidal hišo za hišo.

»Ali,« nadaljuje profesor, »poglej tjekaj-le na kolosej, čegar ogromnost si že od spomenika Garibaldijevega občudoval. Dve tretjini je podrtega. Vse v stavbne namene. Vendar je nek stavitelj 18. stoletja preračunil, da je stavbni material še stoječega dela kolosalnega poslopja vreden osem milijonov lir. Po današnji denarni vrednosti bilo bi to dvajset milijonov lir. Prej več, ko manje.«

Gospod Izidor Fučec si ne more kaj, da bi ob teh profesorjevih besedah ne vzkliknil začudeno:

»Kaj hudiča!«

To pripovedovanje profesorjevo je pa zbudilo v njem zanimanje. Prav radoveden stopil je torej na zagrajeni prostor. Ondi ga ustavi profesor ter mu pravi:

»Na znano mi zemljo stopam. Ne zato, ker sem predvčeranjem takoj po prihodu, odhitel semkaj. Že davno jo poznam. Kolikokrati sem se sklonjen nad načrtom starega Rima, v duhu izprehajal tod. Zlasti ob nedeljah, kadar mi neugodno vreme ni dopuščalo kam izleteti. Moji tovariši so posedali po zakajenih kavarniških prostorih, zajemajoč komaj za dihanje potrebnega zraka. Meni se je pa zdelo, da diham zrak rimske kampanije. Zato ti bom tukaj res vešči ciceron. – Glej tu sva stopila na prostor bazilike Julija Cezarja.

»Bazilike,« seže mu v besedo gospod Izidor Fučec, »so vendar cerkve. So-li to ime dobile od poganskih templjev?«

»Ne,« pojasnjuje profesor, »pač pa so dobile ime od starorimskih bazilik. Le-te niso bili templji. Bila so poslopja, ki so služila javnemu življenju. Beseda je grška in pomeni toliko, ko poslopje, ki bi dostojno bilo celo kraljem za stanovališče. Njihov stavbni način je bil vedno jednak: na sredi velika dvorana ki je služila navadno državnim namenom, okoli nje pa odprte arkade, ki so bile vsakomur dostopne. Le poglej tukajle na tleh nese rise v marmornih ploščah. Od iger so. Otroci in odraščani zbirali so se namreč pod baziličnimi arkadami, da so si preganjali čas. Bili so ondi varni pred pripekanjem solnca in pred slabim vremenom. V dvorani bazilike, ki je bila dvainosemdeset metrov dolga ter šestnajst široka, imelo je sedež centumviralno sodišče.* (* Sodišče sto mož.) Starorimskim bazilikam podobne stavbe najdejo se še dandanes po raznih laških mestih. Le da niso dosledno tako zidane. Eno si videl v Padovi. Palazzo Ragione. Pač pa se je način stavb ohranil pri cerkvah, katere se zato zovejo bazilike. Široka srednja ladja, ožje postarnske. Čisto naravno. Prvi krščani niso mogli imeti boljšega vzora za poslopja, ki so bila namenjena božjim službam, pri katerih se je shajalo veliko ljudi, ko starorimske bazilike. Vse velike rimske cerkve so bazilike. Najstarejša med njimi Sveti Ivan laferanski, potem Santa Maria Maggiore, Santa Maria in ara coeli, Sveti Peter, Sveti Pavel za mestnim ozidjem in mnogo drugih. Ker je bil Rim merodajen za vso Italijo, bodeš tudi po druzih laških mestih našel bazilike.

»Glej« – pravi, ko stopata proti zapadni strani – »ondi-le je ohranjeno še nekaj prvotne stavbe. Ona je bila namreč jednonadstropna in so arkade šle tudi v prvem nadstropju krog in krog poslopja. Evo ti nje slike.«

Profesor mu jo pokaže na načrtu, ki ga je bil kupil dva dni pred tem.

»Kako neki morejo tako natančno vedeti, kakšna je bila?« čudi se gospod Izidor Fučec.

»Zato so poskrbeli stari Rimljani sami,« odgovori mu profesor. »Kakih sto let po Kristu so bili pod cesarjem Trajanom uklesani v mramor prizori iz življenja na foru s takratnimi stavbami vred. Sicer bi se bilo tudi po temeljih sklepati dalo, kakšne so bile; vendar nam verno sliko podaja šele najdba teh upodobljenj. Videl jih boš na dveh velikih obširnih ploščah, ki so ju šele v naših dneh našli vzidani v neko poslopje. Šele v devetnajstem stoletju so se namreč temeljito začeli zanimati za čestititljive ostanke starega Rima. Napoleonu gre prva zasluga za to. Sestavno in krepko se pa to delo nadaljuje, odkar je Rim postal glavno mesto združene Italije. Preje si je smel iz starih stavb vzeti, kar je kdo našel. Le kiparske najdbe so shranjevali in so si v tem oziru nekateri papeži, ki so imeli smisel za umetnost, pridobili nevenljivih zaslug. V obče se pa more reči, da imamo tu zopet dokaz za znano pravilo, da je nehvaležnost plačilo sveta. Oblika za svoje najveličastnejše cerkve je dobilo krščenstvo v starih stavbah. To mu je bilo dovolj. Porabilo jih je. Stavbe same dalo je razdejavati. In to razdejavanje se je vršilo tako jako, da je trušč iz njih tekom stoletij zasul priliko ves forum. Po nekod na več ko deset metrov debelo. Na kraji, koder je nekdaj valovalo svojeobrazno življenje visoko kulturnega naroda, kateremu imamo tudi mi zahvaliti svojo izobrazbo, pasle so se – krave. Dobil je ime Campo vaccino, kar bi – po ljubljansko – pomenilo kravjo dolino.«

»Dejal si,« pravi gospod Izidor Fučec, »da stojiva tu na prostoru bazilike Julija Cezarja. Je-li oni, ki je v boju z Galci prekoračil planine in spisal oni spis »de bello gallico«* (* O galski vojni.), kateri je nam dijakom prizadejal toliko preglavice in jeze?«

»Da, prav on,« potrdi profesor. »Prevzevši se vsled svojih vojnih uspehov, je potegnil vso moč na-se ter položil s tem temelj cesarstvu. Da se narodu prikupi, mu je dal sezidati to-le baziliko. Imel pa je vendar nešteto sovražnikov in padel je v štiriinštiridesetem letu pred Kristom pod morilčevo roko.«

»Vem, vem,« pohvali se gospod Izidor Fučec. »Tudi Brut, kateremu je bil izkazoval nešteto dobrot in ki se mu je delala prijatelja, je bil med morilci. Bolestno je vzkliknil Cezar, ko je tudi njega zagledal med zarotniki: »Et tu Brute!* (* Tudi ti, Brut!)«

»Prav res,« potrdi mu profesor. »Dobro se ti je to vtisnilo v spomin.«

»Veš zakaj?« pravi gospod Izidor Fučec. »Zato kar smatram izdajstvo nad prijateljem za ostudno.«

»Pritrjujem ti,« pravi profesor. »A Brutov je mnogo na svetu.«

»Da bi jih bilo mnogo?« začudi se gospod Izidor Fučec.

»O prav mnogo« zagotavlja ga profesor. »Tudi pri nas. Neznačajneži so to, ki se ti hlinijo prijatelje, ki pa besedo prijatelj nosijo v srcu. Naj si jim še toliko dobrega storil, vedno so pripravljeni da te izdajo. Samo prilike za to čakajo. Izdajstvo jim je namen, koker Brutu. Tudi če si se pošteno in nesebično trudil za občno stvar. Julij Cezar si je gotovo pridobil neocenljivih zaslug za svojo domovino. Brutu priznaval jih je, je ga poveličeval, kazal mu svoje prijateljstvo, a iz njegovih prilinjenih besedi je sikal gad, pod njegovo prijateljsko togo je bilo skrito bodalo. – Toda pustiva te žalostne refleksije. Prišla sva semkaj, da kaj vidiva. Ondi le glej stoji na visokem podstavcu še osmero stebrov Saturnovega templja. Tukaj-le, koder sedaj stopava proti njemu, bila je Sacra via* (* Sveta cesta.). po njej ob navdušenem pozdravljanju zbranega naroda skozi navlašč prirejene jim slavoloke, zmagovalci. Evo tu temeljev slavoloka Tiberijevega, postavljenega temu cesarju zaradi Druzovih zmag nad Nemci. – »Ondi-le« – pokaže mu na desno – »glej ostanke tako imenovane rostre,« podolgaste, na breg naslonjene štirivoglate stavbe, nekakega govorniškega odra. »To-le,« pokaže mu ko stopata ob rostri, na desno »je Fokov steber, najkasnejši okrasek fora. Postavljen je bil namreč na začetku sedmega stoletja, krvoločnemu in nesposobnemu Foku, ki se je bil s svojo vojsko uprl ob Dunavu cesarju Mavriciju, je odhitel v Carigrad, se polastil cesarske krone, ter bil naposled po osmih letih v krvi utopljenega vladanja, ko ga je bil vrgel Heraklij a prestola raztrgan od upornega ljudstva na drobne kosce.«

»Kaj takim trinogom, da so postavljali spomenike?« začudi se gospod Izidor Fučec.

»Žalibog. Postavil mu je bil njegov rimski vlastadižec Smaragd, da bi se mu bil prikupil,« odgovori profesor Veselko.

»Smaragd!« vzklikne smeje se gospod Izidor Fučec ter se nehote dotakne s prste leve roke svoje zavratnične igle, katere glavico je krasil velik zelen smaragd, obdan z vencem drobnih, iskrečih se briljantov. »To pa res ni bil vreden, da bi ga bili vkovali v zlato!«

»Ha ha ha!« se zasmeje profesor, videč da je ime tedanje rimske sence carske moči carigrajske dalo njegovemu potnemu tovarišu tako ugodno priliko za bahatost, »prav zares ne. Preje je zaslužil, da bi ga bili vkovali v železo. A kaj hočeš. Takih potvorb žlahtnih kamnov, katerim naj bi podobni bili človeški značaji, je dovolj na svetu. Povsodi.«

»Povsodi praviš?« vpraša ga gospod Izidor Fučec. »Torej tudi pri nas?«

»O in še toliko!« odgovori živahno profesor. »Servlizem poznali so že stari Rimljani. Zaničevali so ga sicer, a trpeli vendar. Še celo širil se je med njimi. Čem večjo moč in bogatstvo so zadobivali nekateri. Predmogočneži je klečeplazilo vse. Pred bogatini isto tako. No, ali ni dandanes še ravno tako?«

Gospod Izidor Fučec se vzravna ter zakašlja brez potrebe. Vedel je, da je bilo profesorjevo vprašanje stavljeno navlašč zaradi njega, bogatina. Laskalo mu je to, a odgovoril ni. Profesor nadaljnje usmerivši svoje počasne korake na desno:

»Servilizem se je kasneje razvil v bizantinizem. Klečeplazenje v padanje na trebuhe. Izraz za te vrste pasjo ponižnost nastal je po imenu mesta, v katerem je zlasti cvetela. Iztočnjakom je v krvi; zapadnjakom je prešla v kri. Tudi nam Slovencem. Res, imamo še može, ki nosijo neskrivljene svoje hrbte in nesklonjene tilnike; a koliko jih je? Koliko zlasti v javnem življenju, kar pri tem vprašanju pred vsem prihaja v poštev? Ali ne leže vsi pred mogočneži na trebuhih? Ali ima kateri kaj lastnega mnenja in prepričanja? Ne, pravim ti, še enkrat: ne! Kar se jim prišeptne, to izpovedavajo, na to prisegajo. Tudi tedaj, če se zavedajo, da mora to biti splošnosti v nepopravljivo škodo. Zato seveda žanjejo prijazne nasmehe na ustnicah mogočnežev, dasi se le-tem taka brezznačajnost bržkone studi. Misliš-li, da se Foka ni sramoval Smaragdovega hinavstva in da se mu ni gabilo? Seveda, povedal mu tega ni; narobe: še pohvalo mu je bržkone poslal. Saj je v tem, ko Smaragd ni imel nujnejšega posla. Ko misliti na spomenik carigrajskemu silniku propadal Rim, tekmec Bizanca. – Tudi pri nas propada narod. Na videz njegovi 'prvaki' v skrbeh zaradi tega. V resnici pa nikdo izmed njih nima poguma, da bi odločno in brez bojazni povzdignil svoj glas v njegovo rešitev. Saj se oglasi kedaj kateri. Z votlo bobnečimi frazami. Govorniški dar preslepi javnost, da ne pogleda nekoliko globlje v smisel govora. Ako bi pogledala opazila bi, da se za vsemi blestečimi frazami in govorniškimi okraski skriva samo globoko poklonstvo onim, ki imajo odločati o usodi naroda, da se korak za korakom odstopa od njegovih zahtev, ker pravic, ki mu gredo, so mu priznali še kaj malo; z eno besedo: da možate besede ni najti v njem. Včasih sem mislil, da je med našimi brati Hrvati, ki so bliže iztaka in zato pristopnejši njega vplivu, več neznačajnosti in bizantinizma, ko med nami Slovenci, ki smo izmed vseh Slovanov potisnjeni najdalje na zapad. Sedaj pa vidim, da zapad ne brani pred takimi nelepimi lastnostmi; sedaj vidim, da so med nami zastopane ravno tako, ako ne še bolj.«

Med temi dokaj dokaj strastno govorjenimi besedamiprofesorjevimi sta bila prišla do plošč, katerih je profesor že preje omenil. Anaglypha Trajani zovejo ti plošči. Tvorili ste stranski spodnji končnici rostre.

»No,« pravi profesor, sedaj poglej, da je po teh-le kiparskih izbočnih upodobljenjih res bilo mogoče sestaviti sliko starega fora in njega okolice.«

Gospod Izidor Fučec ogleduje si plošči ter pritrdi profesorju z nepomembnim: »Mhm!« Naenkrat pa se mu razjasni obraz. Našel je bil svojemu miselnemu pojmovanju pristopnejše izločke na drugi strani prve teh plošč.«

»Poglej no,« pravi profesorju, »prašička, ovna in bika. Kaj neki to pomeni?«

»Daritvene živali so to,« pojasnuje profesor. »A pojdiva naprej. Glej, tu sva zopet na sveti cesti. Prvotna sveta cesta je to. Ona ob Cezarjevej baziliki je le kasnejši nje odcepek. Po tej cesti vršil se je prvotni glavni promet. Ona je delila forum od komicija. Glej ondi-le ostanke najstarejše bazilike. Zvala se je bazilika Emilia. Ona je stala že na komiciju. Le-ta, ravno tako javen trg, bil je manjši, a imenitnejši od fora. Forum, na katerem so se prvotno vršili vsi ljudski shodi ter reševale vse javne zadeva, izpreminjal se je bolje in bolje v sejmišče. Njegovo mesto v javnem življenji je zavzel komicij.«

Gospoda Izidorja Fučca je bodla že davno v oči mogočna na zapadni strani fora stoječa stavba s tremi otvori. Pričakoval je, da mu profesor o njej kaj pove. Ker mu je pa razlagal le druge stvari, vpraša ga sam:

»Ti, kaj pa je ono-le tam-le?«

»Res,« odgovori profesor, »najvidneje je, zato bi ti je bil moral najpreje predstaviti. Slavolok Septimija Sevéra je to. Postavljen je bil temu cesarju od njegovih dveh sinov na začetku tretjega stoletja po Kristu v proslavo njegovh zmag nad Partitrabci in Adiabenci. Vrhu slavoloka umeščena je bila iz brona vlita skupina. Rimski dvokolesni voz, v kateri je bilo vpreženih šestero konj. Na vozu je stala Viktorija, držeča venec zmage v roci. Takih slavolokov imel je stari Rim mnogo. Takoj na iztočnem koncu fora stoji drug, ki je bil postavljen v čast cesarju Titu in ne dalječ od ondod poleg koloseja še eden v čast cesarju Konstantinu. – Ondi-le pod senatorsko palačo vidiš ostanke bogoslužnih stavb na foru. Starih poleg novih in najnovejših. Najnovejša stavba bil je hodnik, od katerega je ohranjeno nizko stebrovje na južni strani senatorske palače. Ta hodnik bil je naslonjen na takozvani, od konzula kvinta Lutacija Katula sezidani tabularij, ki se služil za shrambo državnega arhiva in čegar močno zidovje daje senatorski palači podstavo. Na hodniku je v drugi polovici četrtega stoletja dal postaviti mestni načelnik Vetij Agorij Pretekstat, ki je bil strasten zagovornik vere svojih očetov, kipe dvanajsterih božanstev. Širjenja krščanstva in njegove konečne zmage ta čin domišljavega mestnega načelnika ni zabranil. Takoj poleg je stal koncem drugega stoletja po Kristu sezidani tempelj Vespazijanov in poleg njega čez petsto let starejši tempelj sloge. Od vsacega teh templjev je ohranjeno po dvoje stebrov. – Obrniva se sedaj nazaj proti drugemu koncu fora.«

Gospod Izidor Fučec, ki je doslej potrpežljivo hodil s profesorjem ter poslušal njegovo razlaganje, pripomni, brišoč si pot s pleše in obraza:

»Ti, malo preveč je tega na enkrat. In vroče je. Pojdiva rajše v muzej. Tam bova vsaj v senci. In tudi sesti bo morebiti mogoče.«

»Glej,« odvrne mu profesor, »jaz na teh svetih tleh ne poznam utrujenosti. Premagaj jo tudi ti. Že zaradi mene. Vsaj pol ure še.«

Dasi nerad, uda se gospod Izidor Fučec, že iz ozira do svojega postrežljivega cicerona, vendar, ter stopa poleg njega po »sceti cesti« nazaj.

»Tukaj-le« pokaže profesor, ko storita več sto korakov, »je prostor, ki te bo zanimal. Juliju Cezarju posvečeni tempelj stal je tu.«

»Je-li mogoče?« se začudi gospod Izidor Fučec. so ga-li proglasili za svetnika?«

»To je, duša krščanska, takrat bilo drugače, ko je sedaj,« pravi smeje se profesor. »Njegov nečak in posinovljenec, kasnejši cesar Oktavijan Avgust, mu ga je iz hvaležnosti postavil in pa zato, ker je velikega moža jel oboževati ves narod. Očeta domovine so ga nazvali.«

»In prej so ga umorili!« vzklikne gospod Izidor Fučec. »Kakšna zaslepljenost in nehvaležnost!«

»To se, dragi moj, često dogaja,« odvrne profesor. »Koliko zaslužnih, v resnici velikih mož veljavo spoznajo ljudje še le kedar jih več ni. »Križaj ga!« kriče, po zavistnikih in hinavcih podpihovani, marsikomu v življenji po smrti pa mu stavijo spomenike. – Rimskemu ljudstvu na čast bodi povedano, da je hitro izpregledalo. Ravno tu je stala tribuna, ki jo je za govornike sezidati dal Julij Cezar. Na to tribuno stopil je v dan njegovega posmrtnega sprovoda Mark Antonij ter je v slovečem govoru zbranemu ljudstvu še le odprl oči, kaj mu je pokojnik bil. Divja srd do ostudnih morilcev polastila se je naroda; spoštovanje do telesnih ostankov njegovih pa je bil s takšno, da so nanagloma napravili sredi fora grmado ter jih na njej sežgali.«

»Sežgali!« ustraši se gospod Izidor Fučec.

»Ne pozabi,« opozori ga profesor, »da so stari Rimljani svoje mrliče sežigali. Biti sežgan pred svetišči, v očigled bogov, je pomenilo najvišjo čast. Te je bil deležen Julij Cezar. Pa ker že o njem govoriva, naj te opozorim, da imamo mi spomin nanj v našem jeziku.«

»Pojdi no!« vzklikne gospod Izidor Fučec.

»Da,« pojasnjuje profesor, »v besedici cesar. Rimljani so po Cezarju zvali vse svoje vladarje, Cezar je, dasi jim je pristojal naslov, imperator, ki jim ga je bil podelil senat.«

Tako se je na priliko naslednik Cezarjev, njegov nečak Oktavijan, nazival s polnim imenom Caezar Octavianus Augustus. Rimska vlada nad našimi deželami prinesla je tudi nam besedo »cesar«, ki se je popolnoma udomačila med nami.

»Kaj je bilo pa ono-le tam-le?« vpraša sedaj gospod Izidor Fučec.

»Tempelj Kastorja in Poluksa,« odgovori mu profesor. »Vsa spodnja stavba mu je ostala ohranjena in poleg tega troje lepih postranskih stebrov. Postavljen je bil skoro petsto let pred Kristom iz hvaležnosti zato ker sta imenovana dvojčka baje pripomogla k zmagi Rimljanom nad Latinci pri regilskem jezeru.«

»Kako?« začudi se profesor. »Latinci bili so premagani? Pa vendar so se Rimljani zvali Latinci!«

»Da, premaganci so dali ime zmagovalcem, kakor včasih velika reka od ondi, kjer se spoji z manjšim dotokom, nosi ime poslednjega,« pojasnuje profesor. »Stanovalci Latija so zvali se Latince. Ko so si Rimljani osvojili to pokrajino, preselili so nje stanovništvo siloma v Rim, da so imeli mir pred njim. Tako je prišlo, da je obveljalo njihovo ime za narodnostni pojem. – Tam-le pred nama glej, je cerkev ...«

»Menda vendar nečeš, da greva va-njo?« seže mu gospod Izidor Fučec s strahom v besedo.

»Ne boj se,« odvrne mu profesor. »Dasi me vleče tjekaj, ker je umeščena v starem poslopju, vendar iz obzira do tebe to opuščam. – Tukaj-le, glej« – in pokaže mu na tleh temelje – »stal je Avgustov slavolok. Po obliki tak ko oni Septimija Severa. Ondi-le« – pokaže mu na holmec proti zapadu – »stoji drugačen slavolok. Samo z enim otvorom. Slavolok Titov je to. Postavljen ob zmagi nad Izraelci. Od slavoloka na levo vidiš razvaline ogromnih razmer. Konstantinova bazilika je bila to. Pokrita je bila s pozlačenimi bronastimi ploščami in je napravljala po svoji velikosti porazujoč vtis. Njeni zidovi in obloki so še razmerno dobro ohranjeni tako sicer, da dajo pojem o veličastnosti cele stavbe. Vem pa, da te bo tje še manje vleklo, ko v cerkev Sanctae Mariae Antiquac.«

»Prosim te, ob tej-le vročini, pa v breg!« pripomni gospod Izidor Fučec, brišoč si znoj. In zato, da vidim nekaj podatin. Sploh se mi zdi, da imava fora že dovolj. Vsak trenotek izpodtakne se človek ob kak kamen. Naj si je tudi starinski, prijetno to vendar ni. Vse same razvaline. Kaj imaš od njih? Saj kakšen je forum bil, sedaj že vem. Tvoja slika mi ga je pokazala, oni dve kamenitni plošči mi potrdili, da ga slika res prav predstavlja.«

»Ti si barbar,« pravi mu očitajoče profesor. »Bil bi, da te je usoda postavila bila semkaj, ravno tako lomil najlepše mramorne stebre velike umetniške vrednosti ter žgal iz njih apus, kakor so to delali drugi. Seveda preje. Sedaj je laška vlada temu hvalevrednim načinom storila konec. Le škoda, da je to prišlo že tako kasno.«

»Če sem jaz barbar,« pravi smeje se gospod Izidor Fučec, »si pa ti profesor. In profesorji ste nepraktični ljudje. Učenost vas včasih odnaša v zračne višine, da pozabljate najpotrebnejšega. Vidiš, jaz se na primer že sedaj-le veselim na današnji zajtrk; ti pa vem, da bi ga čisto pozabil, samo da bi blodil po teh-le razvalinah okoli, dokler bi te zvečer ne zapodili venkaj. Iz strahu, da jim ne odneseš kak steber za spomin s sabo.«

Profesor se nasmehne. Pripomnje tovariševe bile so mu všeč. Res bi bil rad še vstal na foru, a spoznal je, da jima je čas omejen.

»Ne boj se,« pravi šaljivo. »S teboj sem oženjen. In mož se mora pokoravati ženinim željam. Vsaj v življenji opažam to prav često. Zato: evo me na odhodu v muzej. Samo še nekaj. Ali veš kaj o vestalkah?«

»O Vestalkah? Čakaj no!« premišlja gospod Izidor Fučec. »Ali niso to bile nune?«

»No vidiš!« zakrohče se profesor. »Ondi-le, glej, je bil njihov samostan. Še del prvega nadstropja je ohranjen. Ti-le okrogli temelji pa so od templja boginje Veste, v katerem so morale vestalke vzdrževati večno luč. Zato so jih zvali duhovnice in so uživale veliko veljavo. Altroche naše nune!« pristavi šaljivo. »Njihova priporočila za javne službe bila so vedno merodajna. Zato pa tudi ni čuda, da so take službe z večine dobivali le premožni možje. – Najbolje se je pa pokazala njihova veljava tedaj, kadar je kaka vestalka – slučajno ali neslučajno – srečala zločinca, ki je bil k smrti obsojen. Rešen je bil. Ker so bile, kakor si ejal, nune, morale so ohraniti devištvo. Gorje onej, ki se je izpozabila. Živo so jo do vratu zakopali.«

Gospoda Izidorja Fučca strese mraz. Nehote se obrne od »samostana«, kakor je bil profesor v dosledku njegovega pojma o vestalkah nazval »atrium Vestae«, proti izhodu. Profesor mu sledi.

Ko prideta po ulici del Campidoglio zopet na trg; kupita si vstopnici k kapitolinskim zbirkam. Najpreje se podasta v senatorsko palačo in sicer zaradi omejenega časa takoj v prvo nadstropje. Tudi tu korakata počasi – skozi sobe in dvorane. Ustavita se le semtertje pred kakim zlasti znamenitim kipom ali skupino. Tako prideta v poslednjo sobo, v sobo kapitolinske Venere. Profesor posadi gospoda Izidorja Fučca v kreslo ob oknu ter mu zavrti dvakrat mojsterski kip izredno nežne ženske dražesti pred očmi. Pojasni mu, da je to delo neznanega grškega mojstra – morebiti Praksitela samega – in prosi ga, naj si je nekoliko natančneje ogleda. Gospodu Izidorju Fučcu tega ni bilo treba še če reči. Saj je žestrmel v kip, da so mu oči skoro po račje stopile venkaj. Profesor vidši to, stopi nazaj. Bil je opazil mimogrede oprsja slavnih mož stare dobe in – koj v prostoru poleg – oprsja rimskih cesarjev in cesaric. Poznal jih je iz slik. Kaka sreča, da je mogel sedaj videti izvirnike. Demosten, Sofoklej, Sokrat, Diogen, Virgil, Alkibigad, Homer, Platon! Nekateri tako dovršeno lepo izklesani. Zdelo se mu je, ko da bi eden ali drugi hotel izpregovoriti z njim, saj so mu vsi bili stari znanci in prijatelji, vsi voditelji plemenitega tekmovanja v jasni državi božanske vede.

In krasna zbirka oprsnih kipov cesarjev! Julij Cezar, Avgust, Nero, Trajan, Mark Avrel, Septimij Sever ter drugi in drugi. Zopet stari znanci, a v drugačnem smislu. Niso mu bili prijatelji, ne pokrovitelji. On jim je bil sodnik. Pameten sodnik promatravajoč njihova dela v zrcalu zgodovine. Na njihovih obrazih je skušal čitati razlog za njihova dela in dejanja. Na marsikaterem jo je našel. Tudi na obrazu Mesaline, tretje soproge cesarja Klavsija, razuzdanke, kakršna je celo v starem Rimu, ki je užival življenje v polnih duških, težko da našla vrstnico.

Več kot pol ure se je profesor zamudil pri teh zbirkah. Ko pride zopet v Venerino sobo, najde svojega potnega tovariša še vedno zatopljenega v prislovično lepoto Venerinega kipa.

»Pusti, duša krščanska vse poganske misli,« ga ogovori, »ter pojdi z mano dalje.«

»Grem,« odvrne ogovorjenec. »Hvala Bogu, da sem se tu malo odpočil. Veš, kipi v tejle sobi so, dasi je najmanjša, vendar najlepši. Pa ne samo ta-le. Le poglej tudi ona druga dva na desni in levi. Kaj pa oni-le tič pomeni?«

»Labod pri Ledi,« pravi profesor, »to je Jupiter.«

»Aha, že vem,« ugotavlja z veseljem gospod Izidor Fučec, »saj je res bil tič ta-le poglavar starorimskih bogov!«

»Poglej,« pravi profesor brez povdarka, »kako koristna ti je klasična izobrazba.«

Ves vesel zaradi te pohvale vstane gospod Izidor Fučec ter odkoraka s svojim voditeljem skozi prostore, ki so bili polni obiskovalcev, samih tujcev, venkaj in čez kapitolski trg v konservatorsko palačo. Ondi stopata počasno, a ne da bi se kje ustavljala, po hodnikih, v dvoranah in sobah pritličja in obeh nadstropij. Profesor hotel je zaradi omejenega časa vzeti s seboj iz Rima vsaj pojem o kapitolskem muzeju; njegovemu tovarišu bilo je na tem, da vidi volčico. Ko pride do nje, opazuje jo prav pazljivo. Staro v bron vlito delo je to. Pravijo, da iz petega stoletja pred Kristom. Glavo ima obrnjeno nekoliko v stran, gobec v katere se kažejo ostri zobje odprt, ušesa po konci. Očividno je hotel kipar izraziti, da se boji za svoja rejenčka Romula in Rema, katera eden sede, drugi na levi nogi kleče, sesata iz njenih napetih sis. Kaj je gospoda Izidorja Fučca tako vleklo in vezalo na to sicer v umetniškem oziru manje vredno skupino je težko reči. Morebiti spomini iz prve gimnazijske dobe. Saj je z izrednim zanimanjem poslušal profesorja, ko je pripovedoval o tej živali, ki je bila dojilja smrti posvečenima, na divje zaraščenih bregovih Tibere izpostavljenima dvojčkoma, katera sta baje kasneje na onem kraju ustanovila mesto take slave. Morebiti tudi zato, ker ga je od nekdaj bolj zanimalo, kar je količkaj v zvezi bilo z živalskim svetom, ko dogodki, ki so se odigravali med ljudmi samimi. Zato se je v zvezi s Kapitolom spominjal, kakor smo videli, gosk; zato je na slikah in pri kiparskih skupinah opazoval rajše konje ko ljudi.

Tudi sedaj se spomni gosk. Profesorja, ki je bil že v veliki dvorani takoj pobeg ter si je ogledoval cavalierja d'Arpina zanimive slike na presno o bojih med Horaciji in Hurijaciji, vpraša zato, ko pride do njega, če ve kje so bili svoje dni kurniki onih gosk, ki so s svojim gaganjem rešile Rim. Profesor pogleda na uro. Le še nekaj minut je bilo do enajstih. O pol dvanajstih je moral njegov potni tovariš biti na določenem kraju.

»Dobro, popeljem te tjekaj,« pravi profesor, obrnivši se po muzejskih prostorih nazaj proti stopnjicam. »A,« pripomni spotoma, »s pogojem, da se vrnem potem semkaj. Ti si vzameš na trgu pod Kapitolom voz ter se popelješ v Collegium Illyricum. Ob dvanajstih sestaneva se v hotelu ter ostaneva izjemoma ondi na zajtrku.«

Ko gospod Izidor Fučec pritrdi, vpraša ga profesor:

»Ti je-li kaj znanega o tarpejski pečini?«

»Čakaj no,« brska vprašanec po svojem spominu, ter pravi čez nekaj časa: »Če se prav spominjam skakali so z nje o posebnih slavnostih najboljši telovadci za tekmo na daljavo.«

Profesor ne more si kaj, da se ne bi zasmejal na ves glas. Le preveč je njegovega tovariša klasična izobrazba puščala na cedilu. Ko se mu poleže dušeči ga smeh, pravi:

»Vidim, da si o stvari čul zvoniti; pozabil si pa od kod. Ni čuda« – pripomni nagajivo – »preveč imaš drugih opravkov in skrbi.« Potem ga poučuje: »Da, skakali so z nje. A ne telovadci za tekmo in ne prostovoljno. Suvali so jih namreč v globino. S početka samo izdajalce domovine, kasneje tudi druge zločince.«

»Čudno,« pripomni gospod Izidor Fučec, »da sem stvar tako zamenjal.

»Škoda« oglasi se profesor, ko prideta zopet na trg, »da nimamo mi tarpejske pečine, s katere bi suvali izdajalce naroda. Oh, koliko bi jih bilo požrlo brezdno pod njo!«

Gospod Izidor Fučec se zamisli. Čutil se je po teh besedah zadetega. Misli, ki so ga bile obšle v cerkvi in ara coeli ob grobu poslednje bosenske kraljice se mu povrnejo zopet. Ali ni tudi on izdal svoj narod? V prvič se zave, da je planinsko Hrvatstvo prazna fraza. A istočasno se spomni tudi pesmi

»Slovenec i Hrvat

Za uvijek brat i brat.«

Ako sta brata, tedaj sta člana iste rodbine. To ga potolaži. O izdajstvu tu ne more biti govora.

Tako sam pri sebi potolažen, spomni se zopet gosk. Zato, ko prideta na stopnjice za konservatorsko palačo, vpraša:

»A goske?«

»Imeli so pri Junoninem svetišči,« odgovori profesor. »Bile so, kakor veš, njej posvečene tice. One so začutile Galce, ki so se povzpeli na tarpejsko pečino ter tako obvarovale Rim.«

»Čudno,« pripomni gospod Izidor Fučec, »da stari Rimljani niso poznali psov. Ti so vendar vse drugačni stražitelji, ko goske. Sicer bi bili pa lahko postavili tudi kako vojaško stražo ob tarpejsko pečino, da bi se bila drla v nočno temo, kakor se ona na ljubljanskem gradu. Prokleto b si bili Galci tedaj premislili plezati gori. Kakor bi jaz za nobeno ceno ne šel na ljubljanski grad.«

Profesorju je to in podobno pripovedovanje vzbujalo veselost. Hitreje je čas potekel, ko sta stopala po ulici di Monte Tarpeo. Kmalu dospeta do nemškega arheološkega zavoda in do nemškega nočevališča. Profesor Veselko mora ob pogledu na obe lični stavbi in na lepo masivno železno ograjo ob vrtu, potem na krasno urejeni in skrbno negovani vrt ter konečno na vzorno snago, ki je v apreki s tozadevnimi italijanskimi pojmi, vladalo tod okoli sam pri sebi, da zastaži nemški smisel za red in snago vsega priznanja in posnemanja. Skoro inako se mu stori, da ima ta narod sicer toliko odvratnih lastnosti, vsled katerih je postal po vsem svetu omražen. Ob vratih nemškega nočevališča pozvonita in vratar ju pelje preko vrta k tarpejski pečini, na kateri plapolalo dvoje zastav: italijanska in nemška. Profesor se ob njej zamisli. Gospod Izidor Fučec obstal je nekaj korakov od njega. Bal se je, da bi mu ob pogledu s pečine doli ne zagomazeli po hrbtu mravljinci.

Ko stopata zopet po ulici nazaj, pravi:

»Vražji Nemci! Še tarprejsko pečino so spravili v svojo posest. Polagoma bodo res še zavojevali ves poznani svet!«

Profesor se namuzne tej pripomnji in meni:

»Tarpejska pečina je nevarna posest. Kdor je kedaj zdrknil z nje ni se – tudi po ovinkih – vrnil več na-njo.«

Pred konservatorsko palačo se ločita. Profesor izgine zopet v stopnjišču konservatorske palače, gospod Izidor Fučec odide čez trg.

17. Zrešena radodarnost. – Veseli zajterk. – Sant Isidoro. – Fontana di Trevi. – San Gesu.

V prijazni sobi ilirskega zavoda čakal je vodja slovenskih hodočastnikov svojega povabljenca. Ker ga ni bilo točno o pol dvanajstih, jel je stopati nemirno gori in doli, držeč svojo brado v dlani desne roke, katere komolec je podpiral z levico. Sedaj in sedaj je stopil k oknu ter pogledal skozenje na živahno ulico Ripetta. Kaj ko bi ga bil gospod Izidor Fučec za blazna? Ko bi se bil skesal? Ko bi ga bil oni profesor pregovoril? Take in enake misli so mu viharju enako drvile po glavi.

Kar se pripelje od Cavourjevega mostu sem dvouprežen izvošček. Pred zavodom se ustavi. Torej vendar! Da, da. Pogled skozi okno pouči visokega gospoda, da leze iz kočije nenavadno debel človek.

»O, le naprej,« se odzove veselo gospod, ko potrka došlec na duri. Ob enem stopi do njih ter zgrabi z obema rokama mesnato desnico vstopivšega gospoda Izidorja Fučca.

»Dober dan vam Bog daj!« hiti gospod ne da bi pustil onega priti k besedi. »Prišel je, veste, oni čas. Toda, še vprašal vas nisem: kako vam je všeč Rim?«

»O, prav dobro,« odgovori ogovorjenec. »Le ko bi toliko videti ne bilo. Človeka kar utrudi.«

»Kaj ne, kaj ne?« smeje se dostojanstvenik medeno sladko. »O Rim, Rim. To je prvo mesto sveta; da: prvo mesto. Bog si je to mesto izbral za sedež svojega namestnika na zemlji. O hvalite ga na milosti, katero vam je podelil, da sta prišli semkaj – Vseh grehov očiščeni pojdete zopet domov. – A kaj pa kaj vaš prijatelj?«

Okolo me vlači, da se Bogu usmili,« odgovori vprašanec. »Ravno kar prihajam iz konservatorske palače. On je ostal še tamkaj.«

»Kaj pa cerkve, cerkve? Ali jih kaj pridno obiskujeta?«

»O, pridno,« zlaže se gospod Izidor Fučec. »Pred tem sva bila v cerkvi Matere božje na Kapitolu.«

»Matere božje pri nebeškem oltarju, veste,« poučuje ga dostojanstvenik. »Matere božje na Kapitolu ne poznamo. To je preposvetno naivanje. Seveda sta tam opravila svojo pobožnost. O, blagor vama! Opravila sta jo na kraju, ki je Bogu silno priljubljen.«

Gospod Izidor Fučec posluša to pohvalo molče. Nekako tako mu je bilo, ko učencu, ki je povedal učitelju neresnico in se boji, da bi le-ta njegove laži ne odkril. Tolažil se je le s tem, da on sam o pobožnosti ničesar imenil ni, ker je govoril če o obiskovanji cerkva. Če njegov sobesednik združuje to že tudi s pobožnostjo, je njegova stvar. Oni pa je ves ta razgovor razpredel kot uvod za veliko važnejši govor.

»Poprosil sem vas,« pravi, »da pridete semkaj zato, ker se pojutranjem popoldne ob petih poklonimo svetemu očetu papežu. Na trgu pred cerkvijo svetega Petra se zberemo o pol petih. Točno o pol petih, veste. Pridita gotovo tudi vidva. Jutri pa izročimo vatikanski zakladnivi darilo, katero smo prinesli s seboj. Vse imamo že skupaj, samo vašega doneska še ne. Če imate denar pri sebi, morere mi ga izročiti kar sedaj-le.«

»Izročil sem ga že,« odvrne ponovno gospod Izidor Fučec, vzravnavši se kolikor mogoče.

»Izročili!« vzklikne – vidno neprijetno iznenaden vodja hodočastja –. »Izročili! To je vendar proti dogovoru. Saj bi bilo vendar veliko bolje, ko bi bili s svojim doneskom pomagali skupnosti do večjega daru. In veliko lepše; da: lepše. – Ali ste izročili denar pri zakladnici?«

»Ne,« odgovori gospod Izidor Fučec. »Po zelo imenitni osobi. Po ženi svojega prijatelja, prvega zaupnika španjskega kralja, po ...«

»Kaj! Ali se vam blede?« vzklikne dostojanstvenik.

»po sestri papeževega tajnika, kardinala Meryja del Val.«

Ko da je mahoma okamenel, obstoji po teh besedah vodja hodočastja sredi sobe. Gospod Izidor Fučec pa potegne iz žepa svoj denarnik, vzame iz njega zlato obrezano posetnico ter mu jo pomoli. Hlastno seže duhovni gospod po njej. Duh, ki je prihajal od nje, bil je za njegov, samo kadila vajeni nos omotičen. Čita jo počasi.« prečita v drugič, v tretjič. Nič dvojbe. Sestra kardinalova je to.

Z milostnim nasmehom na ustnicah pravi na to:

»Kako ste pa vi prišli do tako imenitnega poznanstva?«

»V Krapinskih toplicah,« odgovori gospod Izidor Fučec. »Svak papeževega tajnika se je ondi zdravil. Bil je često moj gost.«

»A, tako!« začudi se dostojanstvenik. »To pa ni lepo, da mi tega niste nič omenili,« dostavi očitajoče. »Sicer pa,« doda s sladkim smehljajem, »je vse eno, kako ste denar izročili, da je le prišel na pravo mesto. No, in ker je stvar taka, pa le pridita z gospodom profesorjem pojutranjem ob napovedani uri.«

Ves vesel poslovi se gospod Izidor Fučec. bil je tako iz sebe, da je še pozabil vzeti posetnico soproge svojega prijatelja s sabo. Dostojanstvenik spremi ga iz sobe do stopnjic. Ondi se mu globoko prokloni ter mu

(konec 12. zvezka brez datuma!!!!!!!!!)

6/12. 1916.

zakliče: »Do svidenja torej, do svidenja.«

Ko gospod Izidor Fučec stopi zopet v kočijo ter veli peljati v hotel Milano, navdajali so ga občutki, kakor še nikdar poprej. Izraz, ki ga je zadobil obraz visocega gospoda, ko je prečital posetnico in veliko spoštljivejše njegovo vedenje do njega, ki je temu sledilo, utrdilo ga je v veri, da je blizo svojemu, tako goreče zaželjenemu smotru. Hvaležno se spomni španjskega ministra in v srcu blagoslovlja uro, ko se je bil seznanil z njim. A to le za trenotek. Potem se pogrezne v neko vrsto omotice. Za vse okolo sebe postane gluh in slep. Uličnega hrupa skoro ne čuje; ljudi, ki ga srečavajo, vidi le megleno. Pač pa vidi na prsih vsakega moškega, ki pride mimo, nekaj svetlega: red. Ozre se kvišku. Na električnih žicah vise sami redovi. Ozira se po oleandrih, ki stoje na trgu Monte d'oro: na vseh vejicah bingljajo redovi. Ozira se po prodajalnih izložbah tekališča Umberta I.: povsod sami redovi. Na trgu della Colonna obrne oči proti jasnomodremu nebu: ves njega oblak je bil posejan s samimi redovi. Zablešči se mu pred očmi, zato jih obrne na tla. Kočija drči ravno okolo vogla na trg di Montcitorio. Ali ne stoji ondi na robu velik hrt s privzdignjeno nogo in z redom pod vratom!

Iz čudnega svojega razpoloženja pride še le, ko obstoji kočija pred hotelom in priskoči livrova zamorec, da odpre duri. Profesorja ni bilo še doma; počaka ga zatorej v prostorni hotelski veži, sedši v kreslo iz vrbovih viter in opazujoč goste, ki so prihajali in odhajali.

Proti pol eni pride profesor Veselko.

»Ne zameri,« pravi gospodu Izidorju Fučcu, ki vstane iz kresla, ko opazi njegov prihod, zamudil sem se nekoliko dlje. Našel sem toliko zanimivosti, dase kar nisem mogel odtrgati.«

»Nič ne de,« odvrne sicer ob tej dobi navadno že jako nestrpni ogovorjenec, »danes itak po zajtrku ne pojdem počivat. Neznansko sem dobre volje.«

»Glej glej,« začudi se profesor. »Ali si mar dobil generalno odveto?«

»Več ko to,« pravi gospod Izidor Fučec.

»Menda vendar ne odveze za vse grehe, katere še storiš?« čudi se nagajivo profesor.

»Ne vem, če takšno odvezo sploh dajo,« pripomni gospod Izidor Fučec. Potem pa, stopajoč po stopnjicah proti jedilnici prvega nadstropja, doda: »Veš, pri izpovedi sem bil, odveto pa dobim še le jutri. Kakšna bo pokora, ti tedaj že povem.«

Profesor Veselko spomni se trajnostnega namigavanja, katero je bil iz ust svojega tovariša čul takoj prvi dan njunega bivanja v Rimu in ugane, da mora to njegovo govorjenje biti v neki zvezi z onim namigovanjem. Zato nesili dalje vanj.

Med zajtrkom bil je gospod Izidor Fučec tako dobre volje, da je bil skoro razposajen in profesorju s svojimi po gostilnicah in kavarnah – zlasti svoje dni v brlogu – nabranim često silno neslanimi dovtipi skoro nadležen. Vendar je profesor vse to prenašal, ker mu ni hotel pokvariti dobre volje in ker je bil vesel, da mu vsled tega, ker izostane običajni popoldnaski tovarišev spanec ne bo potreba s hojo ponj in čakanjem nanj tratili časa, ki mu je bil glede na njuno kratko odmerjeno bivanje v Rimu tako dragocen. Vendar je – zvest svoji iz profesorskega poklica izvirajoči navadi poizkušal uplesti v pogovor nekaj poročila o tem, kar je po njegovem odhodu videl v zbirkah. Pri tem je zasoljeval svoje pripovedovanje semtertje s kako dobro šalo. Gospod Izidor Fučec se je vsaki prav iz srca smejal ter je navadno po njej dvignil čašo, da po stari hrvatski navadi trči, rekoč: »No, pa neka nas Bog poživi!« Zajtrk je bil naročil nenavadno obilen. Samih izbranih jedil, katerih nekatera so se morala še le sproti pripravljati. Med presledki prinašanja na mizo zalival je pridno. Naposled si ni dal vzeti, da ne bi bil naročil steklenico penečega. Profesor mu je sicer oporekal, a zastonj. Tedaj mu je pa vsaj toliko dopovedal, naj ne naroča šampanjskega , temveč lapki Asti spumante. Po eni steklenici, dá, ker mu je vino bilo vsled lagodnega okusa prav všeč in ker je videl, da je lahko, prinesti še eno. Ko je potem po navadi, katera se je pri imenitnih gostijah udomačila, popil po črni kavi še kozarček likerja, dobil ga je bil prav pošteno v glavo. A samo toliko, da je še nevezaneje govoril, ko sicer. Nog mu, ko vstane, ni zanašalo. Tudi profesor Veselko je bil prišel v dobro voljo.

Ko si zapahta havanski smotki, katerih vsaka je stala liro in dvajset centesimov, pravi gospod Izidor Fučec svojemu profesorskemu ciceronu veselo:

»Danes me pelješ lahko kakor hočeš. Pa naj si bode v peklo.«

Profesor Veselko mu zadovoljen, da ni vezan na njegovo poobedno spanje, odgovori smeje:

»To je moška beseda. A ne boj se, duša krščanska. V peklo te ne popeljem, dasi ne rečem, da ti ne bo še vroče. Pač pa mespremiš med ostalim v nekaj cerkva. Kdo ve, če te to ne spravi malo proč odpeklenskih vrat.

»Če me že po cerkvah vodiš,« pravi gospod Izidor Fučec nekam šaljivo razposajeno in samoljubno, »pa me vendar pelji tudi v cerkev mojega patronata. V Rimu, kjer je toliko cerkva, menda vendar niso pozabili na svetega Izidorja, ki je ovčice pasel, prelepo žvižgal, še lepše pel.«

Profesor Veselko je bil v zadregi. O kaki cerkvi svetega Izidorja v Rimu mu ni bilo nič znanega. Vzame torej Bacdeckerja v posvet. Po dolgem iskanju najde v njem trg tega imena in ko ga poišče na legopisnem načrtu, vidi da je dobil avoje ime po cerkvi svetega Izidorja.

»Slava!« vzklikne obrnjen proti svojemu sopotniku. »Jo že imam. Prav si imel. Niso ga pozabili, tvojega patrona. Najprej torej k njemu, da se mu predstaviš in primerno priporočiš.«

Ves razveseljen in nekam ponosen stopi gospod Izidor Fučec, čegar protivje do avtomobilov je bilo prejšnjega dne srečno premagano, v že preje naročeni avtomobil in profesor dovikne vodji: »Piazza Sant Isidoro.«

Avtomobil zdrči čez Piazzo Colonna, po živahni Via del Tritone, skozi Via Giuseppe in Via degl Artisti na malo Piazza Sant Isidoro. Visoko na levi zagledata naša dva potnika lepo renesančno pročelje srednje velike po širokih kamenitih sopnjicah dostopne cerkve. Pročelje krasi dvoje velikih slik na presno. V desni sliki spoznata takoj kmetovalca Izidorja. Leva predstavljajoča škofa, jima je bila neznana. Profesorzapazi na njej troperesno deteljico in ko obrne oči kvišku, nad njo napis v čisto neznani mu pisavi. To zbudi njegovo radovednost.

Povabi torej svojega sopotnika v cerkev. Predno le-ta prileze po stopnjicah, bil je profesor že poskušal odpreti cerkvena vrata. A naj je potiskal na kljuko, kolikor je hote, niso se podala.

»Ti, tvojega patrona imajo pa pod strogim zaporom,« obrne se k sopihajočemu gospodu Izidorju Fučcu. »Pomoli se torej kar tu-le na stopnicah k njemu. Jaz med tem poizkusim prečitati ta-le napis tukaj-le gori nad škofom, ki je v nebesih gotovo vsakdanji tovariš tvojega patrona.«

Ni bil še teh besedi dobro končal, ko zaškriplje od znotraj ključ v cerkevenih vratih. Skoz-nja stopi mlad, slok frančiškan visoke rasti. Ko vidi dva tujca, prikloni se jima in pravi prijazno:

»Gospoda, sta menda želela v cerkev. Prosim.«

»Saj je to cerkev svetega Izidorja, kajneda?« vpraša profesor Veselko patra.

»Da,« odgovori pater, »prvotno svetega Izidorja, sedaj svetega Izidorja in svetega Patricka.«

»Aha!« izvije se iz ust profesorjevih označba doumevanja; pater Jerome, tako mu je bilo ime, pa nadaljuje:

»Sezidali so cerkev Španjci. Kasneje je prišla v last irskih frančiškov in le-ti so jo poleg svetega Izidorja posvetili tud svojemu narodnemu patronu Patricku.«

Profesor Veselko pojasni patrovo pripovedovanje gospodu Izidorju Fučcu. Potem stopita oba za patrom v cerkev. Prijazno je le-ta pelje po njej ter jima jo razkazuje. Gospod Izidor Fučec polen samoljubja pripomni profesorju Veselku, da cerkev ne zaostaja za drugimi rimskimi cerkvami. Ta pripomnja bila je točna. Cerkev, po priliki tako velika ko svetega Jakoba v Ljubljani, ima dragocene kamenitne oltarje z umetniškimi slikami svetnikov, je svetla, okusno okrašena in izredno čista. V Italiji glede čistoče niso nič kaj tankočutni. Zato popotnika, ki je dlje časa po njej potoval, v Rimu, iznenaduje čistota cerkva. Ne vseh sicer, a velike večine. Cerkev svetega Izidorja je gotovo med prvimi. Dokaz, da so patri, ki jo oskrbujejo, doma iz dežele, v kateri se snaga visoko ceni.

Pater Jerome opozori naša dva potnika v cerkvi pred vsem na altarsko slik. Beg v Egipt od slavnega slikarja Carla Maratle in pa na sliko svetega Izidorja v Velikem altarju. Pred le-to obstane gospod Izidor Fučec v nemem občudovanju. Torej tega priprošnjika v nebesih so mu pri krstu določili. Priprostega kmetiča, doma na Španjskem. Zagleda se vanj. Dobrota in notranja zadovoljnost mu sije z obraza, ko stopa po razoranih brazdah zemlje, katero je obdeloval. Gospod Izidor Fučec se zamisli. Ali ni to slika in prilika njegovega pokojnega očeta? Saj je bil prvotno tudi kmetovalec. Kot hlapec v Pregradi je ravno tako často stopal za plugom. Kasneje je res obdelovanje zemlje zamenjal z lukrativnejšo kupčijo s prašiči. Vendar je kot posestnik v Smrdičeven semtertje prihajal na polje nadzovat svoje posle, ko so orali in sejali ter žanjice ob žetvi. Sicer ga pa kupčija s prašiči ni oddaljila od prvotnega njegovega poklica. Saj je reja prašičev ena glavnih panog kmetiškega gospodarjenja.

Gotovo – tako si misli – je njegov sveti ščitnik tudi redil prašiče. Svetost mu je pridobila njegova pobožnost. Pa, ali njegov oče ni bil tudi pobožen? Saj je v Pajcekovcu sezidal lepo kapelico in daroval cerkvi v Suhi Bari lepo svoto denarja. Da, da, izredna sličnost okoliščin. Ona privede gospoda Izidorja Fučca tako dalječ, da najde na obrazu svetega Izidorja celo podobnost z njegovim očetom. Kakor zagorski kmetič se mu zazdi. Le rumene hlače in zelena suknjica temu oporekata. Če bi ga pa slikar bil oblekel v belo prteno obleko s širokimi bregešami in mu obesil čez ramo neizogibno torbo, bil bi to Zagorec, kakoršnih na tisoče hodi po oni skrbno obdelani, blagoslovjeni zemlji. Vse to ga privede do zaključka, da mu pri krstu niso mogli izbrati primernejšega imena. Med tem premišljevanjem gospoda Izidorja Fučca pelje pater Jerome profesorja Veselka pred sliko svetega Patricka na levi strani cerkve. Opozori ga na troperesno deteljico na sliki ter mu pove, da ga slikajo in izklesavajo z njo zato, ker je svojim rojakom po njej razkladal svojo Trojico. Tri osebe en Bog; trije peresci, ena rastlina. Tako je profesor izvedel razlago zagonetnosti, katero je občutil ob pogledu na svetnikovo sliko na cerkvenem pročelju.

Profesor Veselko, videč, da se njegov sopotnik ne more ločiti od slike svojega patrona, opozorri patrana njegovo ime. Le-ta se sedaj zanima od kod sta. Da sta Slovana, uganil je bil po njuni govorici. In glej, ko mu profesor pove, da sta Slovenca, poznal je prav dobro slovenski narod in njegove okoliščine. Spusti se z njim v politiko. »Mi Irci,« pravi, »se že stoletja borimo za svojo samoodločbo, vi Slovenci imate podobne boje. Mi proti Angležem, vi proti Nemcem. Verujte mi: zmagali bodemo oboji. Tako mi svetega Patricka.«

Profesorja Veselka prav prisrčno razveseli to patrovo rodoljubno prepričanje. Zlasti, ker je je aplikoval tudi na Slovence. Pater pa, ko se jima pridruzi še gospod Izidor Fučec in stopajo skupaj po cerkvi proti izhodu, nadaljuje:

»Mi sočustvujemo z vsemi zatiranimi narodi. Zato tudi s Slovani. Morebiti ni slučaj, da imamo en altar posvečen slovanskemu svetniku. Evo ga. Svetemu Ivanu iz Nepomuka.«

Profesorju je bilo že na jeziku, da prijaznemu patru pove, kako je ta svetnik v svoji domovini prišel ob veljavo; a pravočasno si še premisli. Saj bi bil s tem morebiti žalil njegovo versko gorečnost. Tega bi pa zaradi njegove ugotovitve o sočustvovanju z bojem Slovancev proti njihovim narodnim sovražnikom, ne bil hotel za ves svet.

Pred cerkvijo poprosi profesor Veselko patra Jeroma, naj bo tako prijazen prečitati mu napis nad sliko svetega Patricka. Vedel je sedaj, da mora biti v irskem jeziku in ni ga bilo sram priznati, da mu je bilo popolnoma neznano, da imajo Irci svojo posebno pisavo.

»To je naša sveta pisava,« pravi pater. »Kakor imate vi svojo glagolico.«

»In cirilico,« dostavi profesor Veselko.

Ta je shizmatična,« ga zavrne pater.

Profesor se temu – dasi pristransko prikrojenemu – znanju irskega patra začudi, le-ta pa – ustrezajoč njegovi želji, čita napis nad sliko svetega Patricka:

»Jassar guéini ame

Aspal Erenn oige

Patraic comet mile

Rob ditin diar troige.«

Prevodu tega napisa se pater upre s pripomnjo, da je v staroirskem jeziku, katerega sam ne razume. Profesor pač – kakor je spoznal – učenemu patru tega ne verjame; vendar ne sili vanj. Zahvalivši se mu na njegovi prijaznosti, poslovi se od njega. Pater si pri tem ne more kaj, da ne bi segel gospodu Iziorju Fučcu še posebej v roko, češ da je lepo, da je v Rimu obiskal svojega svetega ščitnika.

Le-ta, vidno razveseljen teh patrovih besedi, katere mu je pretolmačil profesor, in nad vse zadovoljen z vsem, kar je videl, stopa ponosno po stopnicah navzdol. Profesorju se je zdelo, da je debelejš, ko navadno. Tako je napihoval svoje prsi, katere mu je razganjal ponos.

Ko stopita v avtomobil, veli profesor vodji: Fontana di Trevi. Avtomobil zdrči po poti, po kateri se je pripeljal nazaj in čez Piazzo Poli na Piazzo Trevi ter obstoji pred monumentalnim vodjakom konci Polijeve palače. Prijeten hlad vane našima potnikoma od vodnjaka sem na obraz. Provzročala ga je množina mrzle v mnogih slapičih in curkih izmed umetno seskupljenega skalovja kipeče vode.

»Z vodo nisva ravno v najbližnjem sorodstvu,« izpregovori prvi gospod Izidor Fučec, »tudi ne v posebnem prijateljstvu; priznavam pa, da je bilo vredno ogledati si to-le.«

»Glej,« razlaga mu profesor, »to vodo je v Rim napeljati dal že konzul Menenij Agripa dve desetletji pred Kristovim rojstvom. Ona prihaja iz daljave dvajsetih kilometrov. Ker je bila najboljša voda starega Rima dobila je ime Aqua Virgo.* (* Deviška voda.) iz tega nastala je kasneje bajka, da je studenec, iz katerega je napeljana, pokazala neka devica vojakom, ko so ob hudej vročini – žeje gagajoči – iskali vode. Evo izbočne mramorne skupine na desni strani druzega nadstropja. Ona predstavlja ta pravljični dogodek.«

»Kdo pa je oni-le dedec v sredi?« vpraša gospod Izidor Fučec.

Profesor se na ves glas zasmeje, potegne na to krepko dim iz smotke, puhne ga iz ust, da se vije v kolobarčkih po čisto mirnem, od nikake sapice razvalovljenem zraku, ter pravi:

»Kaj ga ne poznaš? Izza svojih klasičnih študij? Neptu je to, bog vodovja.«

»Kdo naj ga pa spozna?« odvrne gospod Izidor Fučec. »Ko pa nima vil v rokah! Neptuna sem še vedno – tudi v Trstu – videl z vilami, ker je kidal gnoj iz Avgijevega hleva.«

Profesor Veselko se zakrohoče. Zaradi primere glavnega po Pietru Bracciju izgotovljenega kipa tega vodnjaka s tržaškim zmašilom in zaradi znamenitega tovariševega poznavanja verskega bajeslovja starih Rimljanov.

»Neptun da je kidal gnoj iz Avgijevega hleva?« pravi dušeč se smeha. »To je bil Herkul.«

»Naj bo pa Herkul,« pripomni čisto mirno in kakor samo po sebi umevno gospod Izidor Fučec, »A če je bil Herkul, zakaj dajo po nekod Neptunu vile v roke? Morja menda ni zajemal z njimi. Bil bi še manje opravil, ko Ribničanka, ki je zajemala vodo z rešetom.«

»To niso vile, duša krščanska!« pojasnuje mu profesor. »To so osti za nabadanje rib.«

»Aha,« potrdi gospod Izidor Fučec s kretnjo domnevanja. »Ta-le stari bog je bil torej patron ribičev.«

»In poglavar Tritonov, nad katerimi je vihtel žezlu enako svoje osti,« pripomni vedno še s smehom profesor. »Le glej jih ondi pod njim z morskimi konji. – Sicer pa te,« dostavlja profesor, »opozarjam, da tujci prihajajo pred svojim odhodom iz Rima popit kozarec te-le vode. kdor to stori in vrže kovinast novec čez glavo v vodnjak, pravijo, da ima upanje videti še kedaj večno mesto.«

Če se ti torej Rim prikupi, prideva tudi midva pred odhodom semkaj, da izvršiva to tujsko pravilo.«

»Za moj del,« pravi gospod Izidor Fučec. »Samo zjutraj bodeva morala odpotovati, kajti popoldne jaz nikakor ne pijem vode. da bi to sredstvo kaj koristilo, ne verjamem. Ono koristi le tistemu, ki pobira novce iz vode.«

Ker se je profesorju duhovitih tovariševih pripomenj zdelo dovolj, veli vodji avtomobila peljati k cerkvi San Gesin na glavno rimsko prometno žilo, ki se ondi imenuje Via del Plebiscito, v svojem iztočnem delu Corso Vittorio Emanuele, v svojem zapadnem pa Via Nazionale. Dasi je bila najmanje prometna ura, ker je solnce imelo ravno največjo moč, bila je cesta vendar polna pešcev in vozil. Ko avtomobil postoji pred cerkvijo, povabi profesor svojega tovariša, naj stopi iz njega.

»Kar tukaj te počakam,« meni gospod Izidor Fučec.

»Glej kako mi smotka lepo gori.«

»Kaj tebi za smotko, če je tudi draga!« pravi mu profesor.

»Lahko si kasneje prižgeš drugo. Saj si jih vzel pet s seboj. V to cerkev le pojdi. Grob imenitnega svetnika je v njej. Svetega Ignacija iz Lojole.«

»Kolikor vem Lojola ni na Hrvatskem,« pripomni malomarno gospod Izidor Fučec.

»No seveda, če boš povpraševal po hrvatskih svetnikih, veliko hodil po cerkvah,« odvrne profesor. »Lojola je na Španjskem.«

»Na Španjskem?« se začudi gospod Izidor Fučec ter vrže smotko s tako silo proč, da se utrinki razprše po tlaku, trga del Gesu. »Sveti Ignacij je bil torej Španjec? Kakor kardinal Méry del Val?«

»Da,« odvrne profesor in gospod Izidor Fučec se izmota iz avtomobila. »Ustanovitelj jezuitskega reda je.«

Profesor stopil je bil že preje iz avtomobila; a smotke ni zavrgel. Utrnil jo je samo ter položal na zato pripravljeno kovinasto posodico nasproti sedežema v avtomobilu. Njegovega tovariša pripravljenost stopiti takoj iz voza, kakor hitro je čul da je bil sveti Ignacij Španjec iznenadila ga je še bolj pripomnja o kardinalu Méryju del Valu. Spomnil se je, kako ga je bila prevzela prikazen tega kardinala v Rafaelovih sobah. Pripisoval je to ceremonijoznosti prizora. Sedaj se mu je zdelo, da je zato moral biti drug vzrok. A vprašati ni hotel, kedar je gospod Izidor Fučec sam hotel povedati, ni mu nedostajalo živovornosti.

»To je jezuitska cerkev,« razklada profesor na trgu del Desu, ozirajoč se po bogatem cerkvenem pročelju. Ena najsijajnejših in najbogateje opremljenih rimskih cerkva.

Jezuitski red, čegar glavni sedež je tukaj, hotel je tudi na zunaj pokazati svoje bogatstvo in svojo moč. Saj so jezuitje nekoč tekmovati jeli s papeštvom, tako da je le-to v svojo obrambo primarno bilo red razpustiti. Zgodilo se je to v osemnajstem stoletju po papežu klementu XIV. Papež Pij VII. je štirideset let kasneje red vnovič vzpostavil in dandanes so jezuitje previdnejši. V bistvu se pač niso izpremenili. Po nadvladi v katoliški cerkvi streme še vedno. Marsikak papež je bil nevede čisto v njihovi oblasti. »Svobodnim zidarjem« očitajo katoliški krogi kaj radi najtajnostnejšo in najpopolnejšo duhovno organizacijo. Po krivici. Popolnejše od jezuitske ni. Tudi ne tajnostnejše in mogočnejše. Tudi bogatstvo reda se množi.

V cerkvi najdeta naša dva potnika le nekoliko osob. Bili so tujci s potnimi knjigami v rokah. Klečalo in molelo je samo dvoje starih ženic. Ena pri oltarju svetega Ignacija, druga pri onem svetega Frančiška Ksaverskega. Sijaj cerkve iznenadi oba. Še gospoda Izidorja Fučca. Njega seveda sugestivno. Ker mu je bil njegov cicerone govoril o bogatstvu jezuitov. Za profesorja Veselka je bila ta velika cerkev zanimiva že zato, ker mu je bilo iz zgodovine o razvoju umetnosti znano, da je z njo stavitelj Vignola položil nekak temelj za takozvano baročno staviteljstvo in okrasje in ker je ta cerkev bila vzor za mnoge jezuitske cerkvene stavbe širom katoliškega sveta. Dasi pa ima sijaj nje notranje uredbe v resnici mikavnost za oči, napravila je nanj vendar vtis neke bahatosti, kakršne na priliko v vsem sijaju in bogatstvu z mirno eleganco urejene, po svojih skladnih razmerah učinkujoče, bazilike svetega Pavla pred mestnim ozidjem ni opaziti. Ogledavša si poleg ostalega altar svetega Ignacija lojolskega s srebrnim kipom svetnikovim in s pozlačenim njegovim grobom ter njemu nasproti altar svetega Frančiška Ksaverskega, zapustita oba potnika cerkev.

»To-le veliko poslopje ob cerkvi,« razlaga profesor, je, kakor vidiš, sedaj vojašnica. Prej je to bil samostan jezuitov, ki se po vsej pravici smatrajo za prve predstavitelje vojujoče cerkve. Glasoviti »collegium romanum«, takozvano gregorijansko vseučilišče, ki je odgajalo borilce ecelesiac mili tantio in iz katerega je izšlo devet papežev, je poleg cerkve svetega Ignacija iz Lojole na trgu del Collegio Romano. To-le obširno samstansko poslopje ostalo je kolikor toliko ohranjeno svojemu namenu. Le da so vojščaki cerkve morali prostor napraviti vojščakom naroda. – v tem poslopju stolovali so generali jezuitskega reda. V njem je tudi umrl njegov ustanovitelj sveti Ignacij iz Lojole. Vsa uredba njegovega stanovanja ohranjena je še ravno tako, kakor je bila ob njegovej smrti. Če se zanimaš, lahko si jo jutri dopoldne ogledava, kajti sedaj so dotične sobe zaprte?

»Vrjemi mi, da je vse eno, če jo midva vidiva ali ne,« odgovore gospod Izidor Fučec.

»Morebiti bi te pa zanimala še druga, tej-le dokaj podobna jezuitsk cerkev, ona svetega Ignacija. Dalječ odtod ni do tjekaj. Grob svetega Alojzija je v njej,« pravi sedaj profesor.

»Ne sveti Ignacij ne sveti Alojzij ni moj patron,« odgovori gospod Izidor Fučec. »Zato me nič kaj ne vleče tjekaj. Le ako je še bogatejše opremljena ko ta-le tukaj, reci peljati tjekaj.«

»Torej prav,« pripomni profesor, »pa ne pojdeva. Jutri zjutraj ogledam si jo, ker je blizo najinega hotela, sam. Bogatejše opreme od cerkve San Gesu si je težko misliti. Spomni se le na grob svetega Ignacija. Opozoril sem te na zemeljsko oblo pod mramornato skupino svete Trojice nad grobim altarjem svetnikovim. Iz enega sameg kosa lapisa lazuli je. Pravijo, da na svetu ni večjega in da je vreden dva milijona lir. Tudi onih četverostebrov ob tabernaklju je obloženih z istim dragim kamnom. Samo Isakijejevskij sobor v Petrogradu utegne imeti bogatejše okraske iz lapisa lazuli. Lahko si torej predstaviš, kakšno bogatstvo so si znali jezuitje pridobiti, dasi njihova redovna obljuba obsega uboštvo kakor obljube ostalih cerkvenih redov.

18. Forum Frajamim. – Mons Palatinus.

»Comandano signeri?«* (* Gospoda ukažeta?) vpraša ju vodja, ko sedeta zopet v avtomobil.

»Foro Trajano!« ukaže profesor in čez nekaj trenotkov pridrdra avtomobil skozi ulico d' Aracveli in ulico di San Marco na trg del Foro Trajano.

»To je pa ravno tak steber, kakor oni na trgu Colonna!« vzklikne gospod Izidor Fučec še v avtomobilu. »Samo kip svetega Petra ima na vrhu, v tem ko ima oni kip svetega Pavla.«

»Prvotno,« pojasnuje profesor, »stal je na vrhu kip cesarja Trajana, kakor na onem kip cesarja Marka Avrelija. Nadomestili so ju s kipoma glavnih apostolov zato, da predočijo s tem zmago krščanstva nad poganstvom. Oba stolpa sta od dalječ vidna, zato sta v ta namen bila kakor navlašč. Ko bi bila nižja, bila bi bržkone zapadla razdejalni besnosti srednjega veka.«

Gospod Izidor Fučec sedaj mahoma opazi, da na foru mrgoli vse polno maček. Različne velikosti in raznih barev. Leno korakoajo med ostanki stelerovja in kamenjem semtertje ali pa polegajo na solncu in se skrivajo v bohotno rastočih šopih trave in plevela.

»Profesor,« vzklikne ves vesel svojega odkritja, glej no, to-le je pa templum mackarum.

Ogovorjenec se zasmeje in ko opazi tudi sam mnogoštevilno mačjo naselbino na toru, obrne se do prvega pasanta ter ga prosi raditega pojasnila. Od le-tega izve, da znosijo Rimljani vse mačke semkaj, kjer žive potem ob usmiljenju tujcev in domačinov, ki jim mečejo hrano v globino. Gotovi krogi rimskega prebivalstva imajo pa te živalice v stalni in točni evidenci. Z veščim očesom jih hodijo opazovat. Kadar kateri teh opazovalcev spozna, da je ta ali druga dovolj odrastla in primerno rejena, da bi mogla dati okusno »zajčjo« pečenko, tedaj jo pobaše.

Ko profesor Veselko to razloži svojemu sopotniku, pravi le-ta krohotaje:

»Forum Trajanum je torej dandanes zalagališče rimskih sladkosnedežev z mačjo pečenko. Glej kako se je sla v stoletjih izpremenila. Od slavčjih jezikov so prišli Rimljani na mačjo pečenko.«

Profesorju Veselku bi bile te pripomnje neprijetne, ko bi ne bil vedel, da jih nikdo ne razume. Tako so mu zbudile veselost, da je smeje se pristavil:

»Cesar Trajan si pač ni mogel misliti, da bodo njegov forum kedaj uporabljali za mačje gojilišče. Zate, ljubljanskega sladkosnedeža pa bodi to opomin, da na Laškem ne jej nikdar zajčje pečenke.«

Potem nadaljuje:

»Vidiš, tu sva sedaj na cesarskih forih. Rim se je – ko je bila država na vrhuncu tvoje moči in slave in ko se je kupičilo v njem bogatstvo vsega sveta – razvijal ter je rastel od dne do dne. Prvotni forum postal je zatorej pretesen. Zato je že Julij Cezar poleg tega, da je sezidal na starem foru znano ti baziliko, napraviti dal na ravnini, ki se je raztezala pod Kapitolom proti Kvirinalu, nov forum, na kateri se je preselil od trgovskega prometa. Na tem foru dal je postaviti tempelj Venerio genetricis. (Porajajoče Venere.) Njegov naslednik, cesar Avgust, dodal je takoj poleg drug, približno isto tako obsežen forum s templjem Martis ultoris. (Marta osvetnika.) Nekoliko proč dal je napraviti kasneje cesar Vespazijan še večji forum s templjem miru. Vsa ta fora zvezal je cesar Nerva s tako zvanim prohodnim forom, na katerem je sezidati dal boginji Minervi posvečen tempelj. »Forum transitorium se je ta trg zval zato, ker je čezenj šla cesta s fora romana. Vsa ta fora zavzemala so veliko površino. Devetero stavbnih skupin je sedaj ondi in petero ulic pelje preko njih, četvero ob njih. – najsijajnejši pa je bil forum, na katerem stojiva sedaj. Dal ga je bil po stavitelju Apolodarju iz Damaska napraviti na začetku fruzega stoletja po našem letoštetju cesar Trajan. Od drugih cesarskih for razlikoval se je po tem, da je imel tudi baziliko, poleg katere je bilo sezidano poslopje za knjižnico. Ta forum smatrali so za najsijajnejšo napravo Rima. Ko je v drugi polovici četrtega stoletja prišel bil carigrajski cesar Konstancij v Rim in je stopil na Trajanov forum, je po spričevanju Amijanovem obstal, ko od strele zadet. Videl je namreč nekaj, čemur podobnega ni več na svetu in čemur se morajo čuditi celo bogovi. Njegovo zadivljeno oko je blodilo od ene orjaške stavbe do druge, za katerih opis je beseda preslaba in kakršnih se noben umrljiv človek postaviti ne bi več upal. Vse se je bleščalo zlata in mramorja; povsod se je oko moglo naslajati ob najdovršenejših umetniških izdelkih.«

»To je šlo denarja!« vzklikne gospod Izidor Fučec.

»Tega pač,« potrjuje profesor, dasi mu ta banalna pripomnja sopotnikova, zaradi katere ga je bil že ukoril, ni bila po volji. »Rim je bil takrat neznansko bogat. Njega cesar razsipali zlato, s polnimi perišči. Hoteli so tlačem narod zaslepljevati s sijajem. Ravnali so se prav po istih pravilih, kakor seravnajo mogočneži še dandanes. Kaj radi namreč, ko da so hodili k rimskim cesarjem v šolo, odvračajo narode od zavesti, daso tlačeni in od hrepenenja po samoodločbi s sijajem okolo svojih osob. – A so le mimogrede. – Naj si je Trajan imel kakršen namen koli, ustvaril je nekaj, kar svet občuduje še dandanes, dasi mu je znano le po popisih in po verjetnostnih upodobljenih. Sijajen in zgovoren ostanek je ta-le steber, ki s krasnim, v mramor klesanim izbočnim kiparstvom, predstavlja poveličevanje Trojanovega življenja. Triintrideset metrov visok je. Prvotni napis na povstavah stebra nam predočuje pogumni Trajanov načrt za napravo. »Ad declarandum quautae altitudi nis mons et locus tantis operibus sit egestus.* (* V dokaz, kako visok breg in kje je s tolikošnim delom bil znižan.) Prostor za forum treba je bilo namreč odkopati. Prvotno bilo je tu sedlo, ki je vezalo Kapitol s Kvirinalom. Trajan lotil se je težavnega dela ter je na ta način napravil pripravno zvezo glavnega dla mesta s fori.«

»Kakor so Kamničani z znižanjem Klanca napravili pripravnejšo zvezo med Šutino in Gjabnom,« omeni z glupim nasmehom gospod Izidor Fučec. zavedal se je, da je napravil dovtipno prispodobo. Profesor dela se, ko da je to pripomnjo preslišal ter si ogleduje spodnje kiparske izbočenine Trajanovega stolpa. Gospodu Izidorju Fučcu ponudi, videč da se je pogovor med obema tujcema pretrgal, eden uličnih dajalcev fotografije teh izbočkov na prodaj. Da pokaže profesorju, da ima smisel za klasično starino, prodajalcu pa, da je petičen kupi cel album slik za petindvajset lir. Na to se obrne do profesorja z vprašanjem, če kaže prižgati smotko, češ, če me hočeš takoj zopet vleči v kako cerkev, bi se to ne izplačalo. Ko mu da pritrjevalen odgovor, potegne torej dragoceno z zlatom kovano usnjato tobolko iz žepa ter vzame iz nje debelo, čez sredo zlatorudeče opasano havanko. Prodajalec priskoči z voščenimi vžigalicami, potegne eno po robu škatljice, da se vžge ter s silno vljudnim: »Prego signore!«* (* Prosi, gospod!) jame prižigati imenitnemu tujcu smotko. Ko je bilo to gotovo, stopi gospod Izidor Fučec za profesorjem, ki si je želel ogledati še odkopani prostor, na katerem je stala bazilika Ulpia.

»Via San Teodro, ingress al Palatino!* (* V ulico svetega Teodorja k vhodu na Palatin.)« pravi profesor vodji avtomobila, ko sta sedela zopet v njem. Po poti razloži svojemu tovarišu, da mu bo potreba iti nekoliko v breg, da bo pa zato odškodovan s tem, da vidi brlog, v katerem je volčica Romula in Rema dojila. Ko stopata od vhoda v cerkev, pojasnuje tovarišu, ki se silno poti in – loveč sapo – od časa do časa postaja sape, da je mons Palatinus najstarša naselbina Rima. Bajka pripoveduje, da sta stanovala na njem pastirja buander in Favsul, kateri poslednji je odredil Romula in Rema potem ko ju je volčica oddojila. Ker sta bila sinova boga Marta in neke vestalke, sta se krepko razvijala ter kazala že v otročjih letih, da bosta pogumna in bojevita. Ko sta odrastla, skleneta ustanoviti mesto. Rem bil je takoj za to, da se mesto ustanovi na Aventinu, Romul se je zavzemal za Palati. Ker se nista mogla zediniti, prepustita odločbo bogovom. Božanske voljo so jima imele naznaniti tice. Rem na Aventinu videl je šestero, Romul na Palatinu dvanajstero jastrebov. Odločba bogov je bila torej za Palatin.

Romul se sedaj takoj loti dela. On obzida s svojimi tovariši pastirji planoto Palatina, davši jej ime Roma quadrata.* (* Štirivoglati Rim.) Brat Rem zelen deloma iz zavisti, da ni zmagal z Aventinom, deloma iz nagajivosti čez zid rekoč zaničljivo, da je slabo nareje. Zaradi tega ga zabode Romul, da jebil takoj mrtev.

»Ti,« pripomni ves zasopljen gospod Izidor Fučec, »tale pripovedka pa spominja Kajna in Ablja.«

»Prav praviš,« odvrne profesor. »Da je Kajn ubil Ablja, zgodilo se je isto tako iz zavisti. Tudi vzrok zavisti je isti. Tu in tam božja odločba. Tu za Romula, tam za Ablja. A ne čudi se. Podobnih stvari najdeš mnogo v verskem bajeslovju. In ta bajka spada tudi va-nje. Po božanskem izvoru Romula in Rema so ju Rimljani kasneje res častili ko bogova ter jma postavljali svetišča.«

»Tu doli,« profesor pokaže na levo, »vidiš okroglo stavbo. Po vnajnosti uganeš takoj, da je cerkev. Svetemu Teodorju je posvečena. Prej je bil tempelj Romula in Rema,«

Ko prideta po stari Clivus Vietoriae zvani cesti, na prostor, na katerem je stala Tiberijeva palača, pravi gospod Izidor Fučec:

»Vem, da boš po teh-le grobljah lazil kakor martinček ali kuščar. Jaz nimam veselja za to. Evo ti tukaj-le prijetne sence in krasnega pogleda na forum, po katerem sem se potil dopoldne. Tu ostanem. Kadar boš gotov z ogledovanjem, pridi po-me.«

Profesorja Veselka prevzel je bil pogled na izkopanine. Poznal jih je po slikah. Sedaj stoji na prostoru nekdanjega sijaja in moči in na lastne oči si bo mogel ogledati, kaj govori sicer nemo zidovje. Živo mu bodo stopili pred oči prizori, ki so se utegnili odigravati tut gori, ki so nekdaj v glavah samodržcev dozorevali za usodo sveta merodajni sklepi ter se porajale krutosti pri spominih na katere nam zadrhteva duša. Po besedah tovariševih ozre se preko fora proti Kapitolu ter pravi:

»Obljubil si mi, da pojdeš z mano, kamor te popeljem.«

»...in sem prišel celo sem gori,« mu seže gospod Izidor Fučec v besedo.

»In to si pripisuješ že v zaslugo?« okara ga profesor. »Že sam ta-le pogled ti trud hoje obilno poplačuje. Sedaj pa se zamisli v davno preteklost. Vso planoto, katero vidiš pred seboj, tudi ono, ki je še pokrivajo vrtovi in vinogradi, pokrivali so cesarski dvori. Zidani z onim okusom, kakor so le stari Grki in Rimljani, ki so se stavbarstva od njih naučili, zidati znali. Urejeni s sijajem in razkošjem presajenim semkaj iz jutrovih dežel, a stopnjevanim po vseh izmislih omehkužene zapadne kulture. Saj nam Plutarh pripoveduje, da je cesar Domicijan izpremenil stanovanje svojega očeta Vespatijana v tako sijajno palačo, da jej ni bilo ravne ter da je celo prekašala Jupiterjev tempelj na Kapitolu. Kaj to pomeni, boš razumel, ako ti povem, da so baje samo zlata strela in zlati okraski tega templja stali stodvajsettisoč talentov, kar je približno toliko, ko petinšestdeset milijonov kron.«

Gospod Izidor Fučec odpre začudenja usta; potem pa pravi:

»Po tem takem je moralo pa v Rimu tudi sicer biti veliko bogatinov.«

Profesor je takoj razumel, kaj naj te besede pomenijo. Zato odgovori:

»O, prav lahko bi bil našel tovarišev.«

Gospod Izidor Fučec se ošabno izravna ter potegne s polnim duškom dima iz svoje debele, lepo dišeče smotke. Znamenje, da je s to pripomnjo profesorjevo jako počeščen.

»Eden bogatinov,« nadaljuje profesor, »je bil Kras. Od njega je kupil slavni govornik Cicero...«

»Poznam ga,« seže mu gospod Izidor Fučec v besedo.

»Ni čudo,« pripomni profesor. »Bogatini vsega sveta so si znanci.«

»Je-li bil on tudi tako bogat?« vpraša gospod Izidor Fučec.

»Kakor ti?« pravi poredno profesor v tem, ko se gospodu Izidorju Fučcu napno prsi. »Morebiti malo manj. A cvenka je ta državnik vendarle moral imeti dovolj. Hotel sem ti ravno reči, da je kupil od Krasa tu na Palatinu hišo za šeststo tisoč kron naše vrednosti.«

»Kaj vraga,« začudi se gospod Izidor Fučec, ki ob tem razpravljanju popolnoma pozabi svoje utrujenosti.

»Njegov strastni nasprotnik in tekmec Kladij dal je za svojo palatinsko hišo po naši vrednosti celo več ko tri milijone kron.«

»To je morala pa že cesarskim dvorom podobna biti!« vzklikne gospod Izidor Fučec.

»Ne pozabi,« pojasnuje profesor, »da sta oba imenovanca živela še za dobe ljudovlade.«

»Saj res,« potrjuje gospod Izidor Fučec. V resnici pa mu je znano bilo samo Ciceronovo ime, v tem ko se mu je Klavdijevo glasilo čisto tuje.

»Vidiš torej,« nadaljuje profesor, »da je že tistokrat bilo v Rimu silnega bogatstva. Palatin je bilo bivališče bogate in imenitne starorimske družbe. Bil je nekaka plutokratska in aristokratska četrt mesta. V dobi cesarjev je bil bogastvo vsled vedno novih in novih zavojevanj neznansko naraščalo. Cesarji, ki so bili takorekoč zasuti z zlatom, čutili so potrebo zunajnega sijaja. Vedeli so, da jih to obda s posebnim čarom in po tem so kot samodržci in trinogi morali hrepeneti. Cézar Oktavijan August nastopil je prvi to pot. Videč, da je njegov stric Julij Cézar postal žrtev ljudske nevolje, smatral je, da je najbolje nastopati proti njej z dotlej nepoznanim, rekel bi, nadzemeljskim bleskom in sijajem. Proglasivši Julija Cezarja božanskim, hrepenel je po tem, da bi ljudstvo začelo tudi njega že za žive glave častiti velikemu stricu podobno. Pri teh svojih načrtih obrnil je svoje oči na Palatin. Ne le oblika in lega njegova ste govorili zato, da postane torišče cesarskega udejsvovanja, žarišče cesarskega bleska in siajaj, predstavitelj cesarske moči: tudi dotedanji njegov pomen vabil je k temu. Na njem torej sklene cesar Avgust sezidati cesarske dvore. Seveda so se jim morali umakniti mnoge zasebne hiše, ki so bile odkupljena za velike svote. Stavbe kasnejših cesarjev, pred vse Tiberija in Domicijana so izpodrinile zadnjo meščansko posest s Palatina, ki je po tem takem postal izklučno prestolni grič rimskih cesarjev. Oddalječ je že bilo opaziti to njegovo odmembo. Sedina hiša. Tista Klavdija Nerona, očeta cesarja Tiberija ostala je še na njem. V tej hiši je po Avgustovej smrti stanovala Tiberijeva mati Livija, katera se je bila ločila od svojega soproga ter postala soproga Avgustova in s tem cesarica. Najbolje ohranjena stavba na Palatinu je to. Ogledava si jo, ker daje popolno sliko uredbe boljših starorimskih hiš. Vidiš jo ondi-le doli pod pločevinasto streho.«

»Sedaj me pa začenja stvar res zanimati,« pripomni gospod Izidor Fučec, sedši na klop v senci pod hrasti.«

»O tem, kakošen je bil Palatin v dobi največjega svojega sijaja,« pripoveduje profesor Veselko, sedši tudi on poleg svojega potnega tovariša, »ne moremo si mi seveda napravili pravega pojma. Vemo le toliko, kolikor so nam povedali sodobni pisatelji in kolikor govore ti-le zidovi. A še to megleno sliko si bodemo napraviti mogli še le tedaj, kedar bo razkopan ves Palatin. S hvale vredno vnemo lotila se je tega italijanska vlada. Nakupila je v ta namen že ves palatinski svet. Naj si bo pa ta slika meglena kolikor hoče, vemo vendar, da si je kaj sijajnejšega, kakor so bili dvori rimskih cesarjev, teško misliti. Pobeg obširnih stavb cesarja Avgusta dal je njegov nečak in naslednik Tiberij sezidati skoro ravno tako obširne dvore. Poglej le to prostranstvo do takozvane Livijine hiše pred sabo. Avgustovi in Tiberijevi dvori bili so razsipnemu in perverznemu okrutniku Neronu pretesni. Zato jih je, ko je sklenil sezidati svojo rezidenco domus Laurea ali zlato hišo do onega-le griča nasproti: do Eskvilina. Seveda to niso bila samo poslopja, temveč tudi bajni vrtovi z vodnimi napravami razne vrste. Ondi na priliko, kjer stoji sedaj ogromni kolosej, bilo je umetno jezerce v vrtu Neronovega zlatega doma. Prav poleg stal je kolosalni štirideset metrov visoki bronasti kip, v katerem se je Neron po Zenodoru upodobiti dal za boga Apolona z zlatimi žarki okolo glave. Radski kolos je slovel za eno sedmerih čudes sveta. Bil je tako velik, da so pod njim, stoječim z razprtimi nogami ob vhodu v pristanišče, jadrale lahko ladje z najvišjimi jambori. Ta kolos je bil šest metrov nižji od Neronovega kipa. Kakor vidiš smatral se je Meron za boga. Ni torej čudo, da je v božanski svoji oblasti zapaliti dal nekoč Rim na vseh koncih in krajih, da se naslaja ob pogledu na morje plamenov. Za Neronom prišli so na vlado pametnejši cesarji, ki so se zadovoljevali s Palatinom ter so propasti dali, kar je Neron pod njim z nepojmljivo potratnostjo in razsipnostjo napraviti dal. Jeli so pa zidati kolosej, kateri je pod imenom anaphiteatri Flavii dokončal cesar Tit, ki je prišel dvanajst let po Neronovi smrti na vlado. To ogromno gledališče, v katerem je bilo prostora za več kot petdesettisoč gledalcev, stoji ondi, kjer je bilo preje umetno jezerce Neronovega vrta. Potratnost je bila tudi to; a vendar potratnost v namene javnosti. Dvore cesarja Avgusta dal je razširiti in z nepopisnim sijajem urediti cesar Domicijan, za njim pa zopet Leptinij Sever. Na dvorih asirskih in egiptovskih vladarjev vladalo je razkošje jutrovih dežel; a ne vem, če so živeli v takem sijaju, ko rimski cesarji. Zato se ni čuditi, da so se smatrali za nadčloveška bitja. Misli si k temu se razkošje, v katerem so živeli, sijaj s katerim so bili obdani. Saj so jih do tega morali privesti ponižnosti in pohlevnosti mroči ljudje njihove ožje okolice, ki so samo skrbeli, da se je ugajalo vsem njihovim strastem in da so se izpolnjevali vsi njihovi često nesmiselni ter državi nevarni ukazi. Prosto razpolaganje z državnim bogatstvom; oblast nad življenjem in smrtjo podanikov; in pa nravno propali, za višje podvige nesposobni in omehkuženi narod, ki je smatral za največjo čast klicati jim slavo ter kazati jim svojo udarnost. Se je-li zato čuditi, da je Neron dal samega sebe upodobiti za boga? Ali pa naslednika Tiberijevemu cesarju Kaligulu, ki se je smatral za utelesenega Jupitra? Blaznost je bila to; a blaznost, ki je ob rečenih razmerah izbruhniti morala. Ker govorim o Kaliguli, naj te opozorim, da je ta cesar ravno od tod, kjer sva sedaj, dal preko fora – tedaj v omotični višini – sezidati most do Kapitola, da je je hodil po njem v Jupitrov tempelj pogovarjat z bogom.«

Gospod Izidor Fučec se na ves glas zakrohoče, potem pa pravi:

»Kaj mu res ni mogel nikdo odsvetovati take blazne misli?«

»Bil bi,« odgovori profesor, »izgubil glavo. Seveda, ko je blaznost cesarjeva, ki se je kazala v razkošju, razuzdanosti, krutosti, brezsramnosti, molitvah poljubih osob samo zato, da pride do njihovega premoženja, napredovala bolj in bolj in ko je naposled prišel na misel pregnat Jupitra, poglavarja bogov, s sveta, češ da je on sam pravi Jupiter, se je vendar-le našel človek, ki je z bodalom storil konc tej bolehni domišljiji ter rešil narod poblaznelega vladarja. – A čas poteka. Ohladil si se. Stopiva sedaj dalje.«

Oba vstaneta ter se podasta med izkopaninami Tiberijevega doma proti Livijini hiši.

»Hvala Bogu,« pravi gospod Izidor Fučec, »da so z rimskimi cesarji izumrli vladarji, ki sose smatrali za nadčloveška bitja.«

»Misliš?« pravi profesor.

»Kaj mar ni tako?« vpraša gospod Izidor Fučec.

»Žalibog ne,« odgovori profesor. »Kdor bi pisal zgodovino – recimo samo evropskih – vladarjev raznih držav, našel bi jih med njimi mnogo, katere so okoliščine ne napravile ravno tako blazno domišljave in krute, ko so bili rimski cesarji. Samo ena primera: Car Ivan grozni. Ta krvoločna zver na prestolu. In koliko bi ti jih lahko še naštel. Zlasti tacih, ki sose smatrali Bogu jednake.«

»Pa vsaj v naših časih je drugače,« pripomni – sedaj radovedno – gospod Izidor Fučec.

»Morebiti« pravi profesor malomarno ter se zamisli. Molče si ogleduje razvaline in ostanke mramornih okraskov Tiberijevega doma. Ko prideta s tovarišem do Livijine hiše, ogledata si jo. Profesorja je silno zanimala nje uredba, zlasti še prav dobro ohranjene slike in slikarski okraski. Na eni slik našel je portret Livije, ki mu je posredočil njeno plemenito lepoto in podal razlog za to, da je postala cesarica. Slika je to, na kateri na domačem altarju, ki je v atriju še dobro ohranjen, daruje bogovom ovna, katerega že zaklanega prinaša sluga. Gospod Izidor Fučec se je zanimal najbolj za obednico. Neznansko všeč mu je bilo, ko mu je profesor razložil, da so stari Rimljani med jedjo ležali okolo miz. Kako imenitno se je, tako si je mislil, dalo takoj ondi zadremati.

Daljša hoja po pokritem hodniku k izkopinam Avgustovega doma gospoda Izidorja Fučca ni zanimala več posebno. Profesor postal je molčečnejši. Ogledoval si je sam vse jako pazljivo, a le redkokoedaj je pojasnil kako stvar svojemu tovarišu. Tako prideta končno med kupom razvalin palače Seplimija Severa do onega prostora, ki so ga krstili za Belvedere. Tu se jima odpre prekrasen razgled, segajoč od koloseja do kuplje cerkve svetega Petra in globoko noter na kampanjo. Dolgo se ne moreta ločiti od njega. Da zadovolji svojega potnega tovariša pelje ga sedaj profesor še do »lupercal« zvane jame pod razvalinami nekega zidovja, katero smatrajo – ali s pravico ali ne, ne ve povedati nikdo – za Romulovo obzidje, mu pove, da je to baje oni brlog, v katerem je volčica oddojila dvojčka Romula in Rema. Gospod Izidor Fučec, čegar zanimanje za živalstvo je, kakor smo že videli, iz kdo ve kakšnega duševnega razpoloženja bilo posebno veliko, ogleduje si jamo s takšno pobožnostjo, da si profesor ne more kaj pripomniti:

»A opozarjam te, da je to bajka.«

»Reci, kar hočeš,« odvrne mu skoro zamaknjeni opazovalec votline, »imenitna stvar je pa to vseeno. Dva dečka pod sisamivolkulje! Saj si ju videl v konservatorski palači. In ona sta v grbu najimenitnejšega mesta na svetu!«

Profesor ni imel kaj pripomniti. Vzel je na znanje zahvalo tovariševo, da ga je pripeljal na ono, kakor se je zdela, zanj najzanimivejšo točko Palatina. Dolgo je stopal ob njegovi strani molče. Še le! ko sta se bližala cerkvi svetega Teodorja mu pravi:

»Ako si, kar pričakujem, sezidaš kedaj v beli Ljubljani palačo, vedi, da je to ime prišlo v naš jezik, kakor tudi v vse druge jezike po sijajnih stavbah cesarskega Palatina. Vse za bivališča vladarjev nemenjene stavbe jeli so nazivati tako. Še kasneje vsaj bivališča plemičev in navsezadnje vse večje stavbe z monumentalno vnajnostjo, pa naj so služile tudi drugim namenom.«

»Glej, česa se človek ne nauči, ako malo po svetu pogleda,« pripomni gospod Izidor Fučec. »Nikdar ne pozabim, dasem bil na rojstnem kraji vseh palač.«

»Presmelo je to rečeno,« pravi smeje se profesor. »Le ime se jim je tukaj zdelo. Rojstni kraji palač so dandanes z velikimi bankovci nabite denarnice.« Pri tem potiplje tovariša po levi strani prsi, kjer je vedel, da nosi v notranjem sukninem žepu denarnico. Gospod Izidor Fučec potrdi mu to kretnjo s hvaležnim pogledom. Izviral je iz bahatosti, ki je bila podobna bahatosti onih slovenskih kmetov, zlasti Gorenjcev, ki se, kedar dobe malo pijače v glavo, ob semanjih dneh po gostilnicah postavljajo s tem, da tolčejo z mozoljastimi dlanmi ob svoje polne denarnice. Gospod Izidor Fučec ni bil sicer sam udaril po svojej denarnici; za njegovo zadovoljstvo pa zato ni bilo nič manjše. Bahatost bila je v njem razvita v takošni meri, da bi bil, ko bi ga bila usoda postavila v razmere, kakršnih smo omenili, morebiti nadkriljeval vse kmečke bahače. Naravno je, da je profesorjevo pripomnjo in kretnjo smatral za čisto zlato. Še v glavo mu ni padlo, da ga hoče le potegniti. Zato mu je pa hotel vrniti prijaznost s prijaznostjo. Ponudi mu havanko. Profesor Veselko odkloni ponudbo, češ da ju sedanja pot popelje zopet v cerkev.

19. Kolosej. – Razglabanje o zveri, ki tiči v človeku.

»San Clemente«! veli profesor vodji avtomobila in voz zdrči z njima po ulici San Teodoro, po ulici dei Cerchi skozi ulico di San Gregorio mimo koloseja na široko cesto Labicana. Med vožnjo po ulici dei Cerchi ob dolini med Aventinom in Palatinom opozori profesor svojega tovariša, da je ondi v stari rimskej dobi bilo tekmovalno dirkališče, zvano cirens maximus, v katerem je bilo prostora za mnogo čez dvestotisoč gledalcev. Dirke so se prirejale navadno v dvokolesnih vozovih. Cirkus bil je sezidan že nekaj stoletij pred Kristom. Julij Cezar razširil ga je, njegovi nasledniki pa so ga čedalje bolj olepšavali. Zadnja dirka bila je v njem za gotskega kralja Totile sredi šestega stoletja po Kristu v takrat že silno opustošenem Rimu. V vznožju Aventina onstran počasno tekoče kalne Marrane pokaže profesor svojemu tovarišu prostorno židovsko pokopališče.

Vozečima se po ulici San Gregorio stopijo naenkrat pred oči ogromne razvaline amphitheatri Flavii. Poleg Konstantinovega slavoloka veli profesor avtomobil ustaviti. Gospod Izidor Fučec kar oči ne more odvrniti od obrovske stavbe.

»Nekaj sem ti o tem gledališču že povedal,« pravi mu profesor, videč, kako ga zanimajo velikanske razmere njegove. Ako ne največja stavba sveta, je vsaj ena največjih. Vsekakor pa največje gledališče. Bliže ogledala si ga danes ne bodeva, ker bi se preveč zamudila; vsekakor pa prideva še semkaj in takrat pojdeva va-nje.«

»Pa me vendar ne bo vodil gori po nadstropjih?« vpraša v strahu gospod Izidor Fučec.

»Siliti te nikamor ne morem,« odvrne profesor. »Ako ne boš hotel natančnejšega ogledovanja, ostal boš v areni. Tudi od ondod je videti veliko.«

»So se-li vršile v tem gledališču,« vpraša gospod Izidor Fučec, »takšne predstave, ko v naših gledališčih?«

»Služilo je,« odgovori mu profesor, »za razne, tudi našim podobne predstave: z večine za borbe z divjimi zvermi in za gladijatorske boje. Pri prvih spuščali so zveri proti zverem, mnogokrat kar cele črede in gledalci so se naslajali ob pogledu na to, kako se med sabo mesarijo. Bile so pa tudi borbe ljudi z zvermi. Navadno so za-nje določali na smrt obsojene zločince. Kdor je premagal nadenj spuščeno zver, si je včasih s tem kupil življenje. Smrtna kazen mu je bila oproščena. Često pa so obsojence gonili v areno že z namenom, da jih divje zveri pred očmi stotisočne krvi žejne, neusmiljenosti drhteče množice raztrgajo. – Seveda so bile tudi predstave, kakršne še dandanes vidimo v raznih zverinjakih. Nastopali so krotilci zveri. Tudi borilci po poklicu spuščali so se z divjimi zvermi v boj. Zmagovalcev je pri takih bojih čakala bogata nagrada. O gladiatorjih ti je gotovo kaj več znanega.«

»Seveda,« pritrdi gospod Izidor Fučec. Vedel o njih ni nič, a priznati tega ni maral. Zato izvije stvar s pristavkom: »Pa vendar te prosim, da kaj poveš o njih. Tako prijetno te je poslušati.«

»Bojevali so se z meči. Dopoldne si mogel v muzeju videti kip gladiatorja. Škoda, da te nisem opozoril nank. V obrambo so imeli na levih rokah z jermeni pritrjene ščite, dočim so z desnicami vihteli meče. Seveda so to bili dvoboji. S tem pa ni rečeno, da bi bila nastopala vedno samo po dva gladiatorja. Največkrat vršilo se je po več dvobojev naenkrat. Zločince, vojne ujetnike, sužnje so uporabljali za take borbe. Zmagovalca so oprostili kazni, dali mu svobodo. A ne vedno. Kedar se je izmed gledalstva začul vzklik »habet«* (* Dobil jo je.) in je težko ranjeni borilec vzdignil prst v znamenje, da prosi življenja, so imeli razsoditi Kviriti. Vseh oči so se obrnile na-nje. Ako so nagnili palce svojih rok navzdol, kar se je najčasteje dogajalo, pomenilo je to, da zahtevajo, naj se prosilcu zada zadnja, smrtna rana in gledalstvo se je zadovoljevalo pri tem z nemim odobravanjem. Le priprošnja kake vestalke je mogla že med bojem izposlovati cesarjevo milost za kakega borilca. Pri gladijatorskih bojih so veliko vlogo igrali borilci po poklicu. Kdor je mnogokrat zmagal, postal je slaven in bogat in srca mladega in starega ženstva – le-tega bržkone brezuspešno – utripala so zanj. V Španiji je še dandanes toreador, ki je ob javnih borbah zabodel večje število bikov, najslavnejši človek mesta in okolice. Kaj čuda torej, da je celo eden cesarjev šel med gladijatorje. Bil je to Komod. Ta »bogovom jednaki« mož je s početka smatral uživanje za galvno nalogo svojega življenja. Pogreznil se je bil v poltnost ter je vlado prepustil popolnoma svojim ščičencem. To je bilo povod zaroti proti njemu, v katero je bila zapletena celo njegova sestra. Odkrivši to zaroto, postal je bil okrutnež. Dal je pomoriti mnogo slovečih mož in morij odslej ni hotelo biti konca. Cesar sam začutil je poleg tega častihlepje, da postane slaven borilec...«

»Životopisi rimskih cesarjev so pa res zanimivi,« meni gospod Izidor Fučec, posegši profesorju v besedo; le-ta pa nadaljuje:

»Kaj ne da? Sedemstopetintridesetkrat nastopil je baje kot gladijator ter pobil s svojo levico dvanajst tisoč roborilcev ob tla.«

»Ni čuda,« pripomni gospod Izidor Fučec. »saj se njega, cesarja, nikdo ni prav lotiti upal.«

»Tudi meni se tako zdi,« pravi profesor. »Vendar se je pa prevzel tako, da si je nadel ime Herkula. In klečeplazci, kakršnih je še vedno bilo okolo vsakega vladarja, sneli so Neronovemu orjaku Titovo glavo, katero je nosil, odkar so bili Titovi klečeplazci sneli bili Neronovo, ter postavili nanj glavo Komodovo.«

»Ti, to-le je pa imenitno,« pripomni gospod Izidor Fučec ter useka z desnico ob koleno. »Kaj so neki rekli cesarji, ko so videli, kako nadomeščajo glave njihoevih prednikov?«

»Morebiti se je,« pravi profesor, »godilo to celo z njihovim soglasjem. Izpreminjale so se namreč vladarske rodbine. Za Cezarjevcem Neronom prišel je bil Flavijanec Tat. Zato je morala s kipa Neronova glava. Antoninovci zopet niso radi videli proslavljanja Flavijanca Tita: zato se je morala njegova s sedem metrov dolgimi solnčnimi žarki obdana glava umakniti glavi – cesarja Komedijanta. – A oddaljujeva se od predmeta. Za nekaterih cesarjev, zlasti za okrutnega Nerona, potem za Trajana, Septimija, Severa, Dijoklecijana so se bile gledališke predstave izpremenile v mučenje krščanov. Divjanje proti izpovedovalcem nove vere bilo je takšno, da celo zmaga nad divjimi zvermi za-nje ni pomenila rešitve. Kdo neki? Kdo naj bi bil prosil milosti za-nje? Mogle bi bile to storiti vestalke, katerim je bil prostor odkazan na podiju poleg Cesarja. Naravno pa je, da se za krščane niso zavzemale. Saj so bile čuvarice državne vere; saj so vedele, da z njenim propadom pade tudi njihov položaj, ki jim je dajal poleg silnega ugleda in izredne veljave tudi toliko siceršnjih ugodnosti. In tako je krščan, ki je iz ječe pod gledališčem moral stopiti v areno, vedel, da mu ni več rešitve. Zato so se vsi moški in ženske vdajali v skupni molitvi neizbežni svoji usodi; dočim je do vrha dopolnjeno gledališče v besni strasti z dopadajenjem, katero je povečevalo sovraštvo do verske občine, ki so jo – kakor so kasnejši dogodki dokazali, ne brez pravice – smatrali državi nevarno, zrlo na grozne prizore v dnu gledališča. Na tisoče in tisoče krščanov našlo je na ta način smrt. Najzanimiveje pa je da je mučeniško krono našel tudi sam Gavdincij, stavitelj tega ogromnega poslopja. – Postal je krščan in brgli so ga brez usmiljenja v areni, kateri je posvetil toliko truda in pažnje, divjim zverem.«

»Grozno,« prav gospod Izidor Fučec »kako je neki kaj takega bilo mogoče!« 

»Človek res strmi,« ogovori mu profesor »narod, ki je bil tako prosvetljen, ki je rodil toliko velikih mož, ki je tako silno obvladoval carstvo duha, v katerem je bila tako razvita blažilna umetnost; pa tako krut! Razlago vam daje samo dejstvo, da v vsakem človeku spi divja zver. Gorje, če se le-ta zbudi!«

»V meni gotovo ne,« seže mu v besedo gospod Izidor Fučec.

»Kdo ve,« odvrne mu profesor. »Morebiti ni imela prilike zbuditi se.«

»Pač, pač,« popravlha gospod Izidor Fučec svoje besede. »Prav imaš. Tudi v meni tiči. Pa veš kakšna zver? Divji maček.«

Profesor se zasmeje, tovariš njegov pa nadaljuje:

»In tudi zbudila se je mrha že včasih. Prejšnje čase, veš.«

»Takrat, ko si zahajal še v brlog, kajne?« pripomni profesor. »Verjamem.«

»Oh!« vzklikne gospod Izidor Fučec, »strašno divja je bila včasih.«

»No glej,« pravi profesor. »Divja zver tiči torej vendar-le tudi v tebi. Kdo ve, če bi se v dani priliki ne pokazala tudi še na drug način. Dasi si videti tako krotak. Človek pač ne more zatajiti svojega naravnega razvoja, s katerim je podedoval krutost, katera je lastna, ako pomno opazujemo naravo, vsakemu živemu bitju. Omika, prosveta morete to krutost oblažiti, morete jo pod ugodnimi pogoji tudi zazibati v spanje. A gorje, kedar se prebudi! Saj je res, da je v naravi neprestan boj. Žival zasleduje žival ter jo prganja; zver napada zver ter jo uničuje. A človek?«

»Ima tudi,« seže gospod Izidor Fučec v besedo, »semtertje nesoglasja s svojimi vrstniki; a on, to moraš vendar priznati, se ravna po nekih pravilih ...«

»Da,« preruši ga profesor, »na videz. Njegovo pravilo je in je bilo: moč gre nad pravico. To načelo je vedno udejstvoval. Vsaka stran zgodovine priča nam o tem. Premisli le razne vojske, katerih nekatere so bile tako krvave. Zakaj so se bile? Pod raznimi napovednicami, to je res. A nobena teh napovednic ni bila iskrena. Pravi povod jim je bilo vedno rop, surova nadvlada. Kaj pravica! Ali vpraša tiger, kedar napade tura, ali vpraša volk, kedar se vrže nad jagnje, če ima pravico za to? Njegova moč mu je pravica. Po drugem ne vpraša. Tako tudi človek. Le da v njem tiči več krutosti, ker more še svoj razum stavljati v službo svojih strasti. Njegova krutost je organizovana. V skupnih vojih, v izvežbanju istih za skupna napadalna dejanja, v prisposobljenjih za pobijanje in moritev. Moderne naše vojske z brzostrelnim orožjem, z raznimi strahovito učinkujoči,i razstrelitvi, pomenijo za nas najvišji pojem besnenja in krutosti. Takega ni zmožna nobena – tudi najkrvoločnejša – zver. Pomisli le avstrijsko prusko, nemško francozko, angleško-bursko in rusko-japonsko vojsko. Take krutosti zmožen je le človek, ki se tako rad ponaša s tem, da je krona stvarstva in ki tako rad jemlje v usta večno laž o ljubezni do bližnjega. A prišlo bode, veruj mi, še huje. Prišli bodo časi, ko si bode Bog moral zaradi zverstva – ne, to ni pravi, to je premil izraz! – zaradi človečnosti – kajti ta beseda pomenja najvišjo stopinjo krutosti, rafinovane krutosti namreč – zakriti jasni svoj obraz in ko bo obžalovati moral, da je ustvaril to gadjo zalego na zemlji.«

Profesor se je ob svojih besedah zavzemal bolj in bolj. Ko je končal, bil je rudeč ko kuhan rak in pot mu je stal po obrazu. Gospodu Izidorju Fučcu ni ušlo to iz svete jeze izvirajoče razburjenje. Žebel je torej odvrniti svojega tovariša od podobnega premišljevanja. Storil je z vprašanjem:

»Kako dolgo pa so zidali to ogromno poslopje.«

»Samo osem let,« odvrne mu oni.

»V tako kratki dobi so jo dovršili?« čudi se gospod Izidor Fučec.

»Da,« odvrne profesor. »Porabili so za-nje vojne ujetnike iz Palestine. Žide.«

»Žide?« začudi se gospod Izidor Fučec. »Saj vendar ti ljudje niso za nikako delo!«

»Ljudi, ki niso za nikako delo,« odvrne pikro in ne bez poudarka profesor, je dovolj ljudi med krščani. Samo de ni nikogar, ki bi jih gonil k delu, kakor so Rimljani žide. Dvanajst tisoč bilo je stalno zaposlenih pri pripravljanju gradiva in pri gradnji sami. Toliko in še več jih je bilo v rezervi za slučaj, da je kateri teh dvanajstih tisoč obolel ali umrl. Pripovedujejo, da jih je res v tej kratki dobi osmih let pomrlo nad dvanajst tisoč.«

»Po tem takem so židje,« pripomni gospod Izidor Fučec, »poleg tega, da so smrti mučili Krista, bili tudi graditelji poslopja, v katerem je izkrvaveti moralo toliko sledbenikov njegovih naukov.«

»Dobro si pripomnil,« pohvali ga profesor v vidno njegovo zadovoljstvo, »in židje so ostali mučitelji krščanov. Saj so skoro ves krščanski svet spravili v svojo suženjstvo.«

Ko gospod Izidor Fučec odpre v znamenje nedoumevanja na stežaj usta, doda še: »In denar je oni bič, ki ga vihte nad njihovimi hrbti.« – Gospod Izidor Fučec razume sedaj in prikima. Potem pa da iznovega duška svoji radovednosti.

»Kako dolgo,« vpraša, »bilo je gledališče v uporabi?«

»Za gladijatorske boje do začetka četrtega stoletja,« odgovori profesor. »Zveri ščuvali so v njem eno proti drugi do časov cesarja Teodoriha, torej do petega stoletja. Ker sem zopet omenil tega, naj ti zaradi popolnosti povem, da se je ob otvoritvenih slavnostih za cesarja Tita, razmesarilo preko pet tisoč divjih zveri in našlo smrt več tisoč borilcev. Te slavnosti trajale so sto dni zaporedoma. Lahko si torej predstavljaš, kakšen užitek je bil to za človeško zver. Višek užitka dala jej je pa pomorska bitka.«

»Kako?« začudi se gospod Izidor Fučec.

»Da, prava pomorska bitka,« pojasnuje profesor. »Areno napolnili so namreč z vodo in pripeljali so va-njo ladje cesarske mornarice. Sužnji so se morali bojevati. Ko jih je bilo pobitih ali je ranjenih v vodi potonilo stotine, nastopiti so morali novi. – »A sedaj,« pravi profesor, »dovolj o koloseju. Ozri se samo še malo okolo sebe, predno se peljeva dalje. Ta-le krasni slavolok, ob katerem stojiva, je slavolok cesarja Konstantina. Najlepši rimski slavolok in od druzih stavb. Ondi-le na levo vidiš v razvalinah izbočno obliko neke stare stavbe. To je tempelj Venere in Rome, ki ga je cesar Hadrijan sezidati dal po lastnih svojih načrtih. Zemljišče, na katerem stoji, je bregovito. Titov slavolok stoji na bregu, na kateri si se bil dopoldne uprl iti s fora romana. Hadrijanov tempelj segal je čez breg. Od one strani prihajalo se je vanj, torej od zgoraj, od te strani od spodaj. Izboček, katerega, sem omenjal, bil je namenjen za eno boginjo, dočim je druga bila v podobnem izbočku na drugi strani.«

»O kaki boginji Romi,« meni gospod Izidor Fučec, »se na gimnaziji nismo učili.«

»In vendar,« pravi smeje se profesor, »je imela svoj tempelj. Ne čudi se. Ako so Rimljani postavljali svojim cesarjem templje, povzigujoč jih v božanstva, zakaj bi ne bili postavili templja Romi, mestu, katero je v njihovih očeh predstavljalo vsegamogočnost? In še kakšen tempelj je bil to! Po sijaju svojem in bogastvu okraskov je baje celo nadkriljeval Jupitrov tempelj na Kapitolu.«

»O,« začudi se gospod Izidor Fučec.

»Zgodovina njegove stavbe kliče nam pa zopet človeško zver v spomin,« pripoveduje profesor dalje. »Kakor sem dejal, napravil je bil načrt zanj cesar Hadrijan sam. Poklical je bil na to Apolodorjaonega znamenitega stavitelja, ki je zgradil sijajni forum cesarjevega očeta Trajana, ter ga je pozval, naj izreče o načrtu svoje mnenje. To mnenje ni bilo ugodno. Stavitelj veščak izpodtikali se je ob tem in onem. Zlasti tudi ob velikosti obeh sedeče začrtanih boginj. Bili ste tako veliki, da bi bili, ko bi bili mogli vstati, morali z glavama prodreti strop. Na to napako opozoril je cesarja. Kaznovan je bil zaradi te smelosti – s smrtjo.«

»Kakšna nehvaležnost do tako velikega moža!« vzklikne gospod Izidor Fučec.

»Nehvaležnost! Da,« pripomni profesor. »A zakaj si je drznil ugovarjati cesarju? Njemu, polobogu, ako se ni morebiti smatral celo za božanstvo. Vidiš, tako je na svetu tudi še dandanes. Bodi zaslužen, kolikor hočeš, kazen te bo zadela, ako ugovarjaš mogotcem. Še cesarji ni potreba, da bi bili. Včasih so njihovi hlapci domišljavejši od cesarjev samih. Tak domišljavec pa je samemu sebi bog. S smrtjo te sicer kaznovati ne morejo. A voljo za to imajo. Če so razmere ugodne za njihove namene, ti bodo naravnost po glavi stregli. Sicer te bodo preganjali na druge načine. Z duševnimi mukami, z uničenjem tvojih eksistenčnih pogojev, skušali bodo doseči vendar-le namen, da zadaste zveri, ki tiči v njih. – A dovolj teh spominov. Zapustiva kraj, ki jih nehote vzbuja. Peljiva se samo malo dlje. In duša se nama nasladi vzvišenih spominov, blaženost se nama naseli vsaj za nekaj časa v srcu. –

20. San Clemente.

Adesso al San Clemente!* (* Sedaj k svetemu Klementu!) dovikne vodji avtomobila. Le-ta zavije okolo vogla in v par trenotkih ostane pred videzno neznatno, zasebni hiši podobno stavbo v ulici di San Giovanni in Laterano.

»Kaj je to cerkev?« se začudi gospod Izidor Fučec, stopivši z voza.

»Da, cerkev. In še kakšna!« odgovori profesor. »Ena najstarših, kajti omenja je že Jeronim proti koncu četrtega stoletja. Tudi ena najzanimivejših. Res, onega sijaja in one veličastnosti, kakor pri svetem Petru, svetem Pavlu za mestnim ozidjem, svetem Ivanu laferanskem in po nekaterihdrugih, ne bo našel v njej. Vse je tu bolj pohlevno, k pobožnosti budeče. S tem pa nečem reči, da jej ne dostaje zunajnega leska. Videl boš. Njena zanimivost tiči v nečem drugem. Tri cerkve pod eno streho so to. Gorenja, nova, sezidana na začetku dvanajstega stoletja nad dolenjo, ki je bila veliko večja od sedanje gorenje in je bila z okolico vred pod konec jednajstega stoletja od vojne drubali Roberta Guiskardskega skoro popolnoma razdejana ter s truščem okolnih poslopij zasuta in najspodnejšo, nad katero je bila sezidana dolenja. Najspodnejše poslopje bilo je prvotno hiša patricija Favsta in njegove soproge Matidije, iz katerih se je okolo tridesetega leta po Kristu rodil Klement. Le-ta se je že v mladeniški dobi izpreobrnil k krščanstvu in je svojo izpreobrnitev popisal v štiriindvajsetih poglavjih knjige, ki se zove homiliae Clementinae in se smatra za dodatek k zgodovini apostoljev. Jako mlad še se je Klement podal v jutrove dežele, kjer se je seznanil s svetim Petrom, nekaterimi drugimi apostlji in z mnogimi vnetimi širilci krščanstva. Pridružil se jim je in postal je – najizobraženejši in poleg svetega Pavla najduhovitejši – eden najgorečnejših sledbenikov nove vere in eden najmodrejših nje učiteljev. Njegovo, v grškem jeziku Korintčanom pisano poslanje, čegar izvirnik brani britski muzej v Londonu, smatrajo za biser katoliških verskih spisov. Ko se je bil vrnil v Rim, je bil Klement v svoji rodni hiši priredil skromno cerkev, v kateri so se zbirali verniki k službam božjim. Po Linu in Kletu, ki sta bila naslednika svetega Petra, postal je Klement devetdesetega leta po Kristu poglavar krščanske cerkve. Cesar Trajan izgnal ga je v Cersono, sedanji Herson ob ustju Dnjepra na sedanjem Nikolajevskem zalivu severoiztočno od Odese, kjer je bil stodrugega leta po Kristu v morju utopljen. – In sedaj pridem k poglavju, katero ti pove, zakaj mora ta cerkev, poleg vseh svojih drugih zanimivosti bili zlasti draga nam Slovanom. Sveta brata Ciril in Metod sta bila našla Klementovo truplo v Hersonu ter je prenesla v Rimu, kjer so ga kot umrljive ostanke mučenikove z veliko častjo sprejeli ter pokopali v lastni njegovi hiši, v katere posestvo so ga na ta način po stoletjih zopet uveli. V cerkvi namreč, ki je nastala nad prvotnim Klementovim zbirališčem krščanov. To je dolenja cerkev. Ondi počiva truplo njegovo pod velikim altarjem. Počiva pa v tej cerkvi in sicer v levi njeni stranski ladji tudi sveti Ciril…«

»Kaj?« začudi se gospod Izidor Fučec.

»Da, sveti Ciril,« nadaljuje profesor. »Umrl je v Rimu osemstodevetinšestdesetega leta po Kristu.«

»In sveti Metod?« vpraša gospod Izidor Fučec.

»Odšel je bil,« pripoveduje profesor, »po bratovi smrti na Moravsko in počiva sedaj na Velehradu.«

»Bodeva-li videla grob svetega Cirila?« zanima se gospod Izidor Fučec, ko prestopita cerkveni prag.

»Videla ga bova,« odgovori profesor polglasno, obstavši za stranskimi cerkvenimi vrati. Videla bova pa še več. In to je, kar bode tebe, Hrvata, napolnilo z veseljem in ponosom.«

»Torej k tolikom zanimivostim te cerkve, še ena?« vpraša začudeno gospod Izidor Fučec.

»Da,« odvrne profesor. »Krasen spomenik postavilo dvoje velikih mož, sorodnih si po umu in duhu. Papež Lev XIII. in vladika Strosmajer.«

»Kaj mi ne poveš!« vzklikne radostno iznenaden njegov potni tovariš.

Profesor napoti se proti sredi cerkve in potegne na lahko svojega sopotnika za laket s sabo. Obstala sta sredi glavne ladje krasne v obliki bazilike sezidane cerkve. Šestnajst starinskih stebrov deli jo od obeh postranskih ladij.

Sedaj se podasta na desno. Oba ostrmita radostnega iznenadenja. Krasna v polokrogu zidana kapela s kupljo na vrhu, skozi katero se vsipa nekoliko oslabljena, a vendar še zadosti jaka dnevna svetloba, da omogočuje opazovanje slik, s katerimi je kapela okrašena, stopi pred nju začudene oči. Kapela svetega Cirila in Metoda. Kapelo dal je sezidati papež Lev XIII. po načrtih stavitelja Foutane; s slikami okrasiti pa vladika Štrosmajer po mojstru Nobiliju. V izobčku nad altarjem naslikan je Krist, sedeč na prestolu in držeč v rokah odprto knjigo, v kateri stoji z glagolico napisano: »Az sъm pъtistina i žizu.« Pod prestolom kleči s svetim Cirilom na levi in svetim Metodom na desni papež Lev XIII. ter poklanja Kristu model kapele.

Silno učinkovita je slika na desnem zidu kapele. Ona predstavlja sveta slovanskega brata, stoječa pred papežem. Hadrijanom in braneča zgovorno in navdušeno pravice staroslovanskega jezika v cerkvenem obredoslovju. Mojstersko delo je. Z obrazov apostolov sije globoko prepričanje. Z onega svetega Cirila odseva poleg tega zmagovalna zgovornost in najčistejše rodoljubje. Izraziti je to mogel le slikar, čegar srce samo je bilo polno ljubezni do naroda, ki je z zavzetjem Rima malodane dosegel svoje združenje. – Pa tudi papežev obraz je nenavadno izrazit. Kar čita še na njem, kako sta ga pridobila sveta brata za svoje nazore. Kakor komu! Vcepila del svoje ljubezni do slovanstva. Napis nad njo veli, da je sredstva za njo poklonil Josip Juraj Stromayer, biskup bosenskosremski s svojim djakovskim kapitljem. – Kapitelj imenovan je tu le radi lepšega, kajti vse troške prevzel je bil vladika sam. Slika na levem zidu kapelice predočuje slavnostni cerkvenij prenos telesnih ostankov svetega Cirila iz vatikanske bazilike k svetemu Klementu, napis nad njo pa veli, da je ta kapela bila ob troških hvaležnega Leva XIII. sezidana na čast svetega Cirila in Metoda, ker so vsled njunega pouka in truda vsi slovanski narodi spoznali krščansko modrost.

Dokaj dolgo stala sta naša dva potnika, ki sta tukaj še le prav za prav postala hodočastnika, v misli zatopljena pred to kapelico. Misli profesorjeve bile so prava pobožnost, združena z rodoljubnim zanosom; one gospoda Izidorja Fučca dale bi se izraziti s kratkimi besedami: »Pa smo le tiči, mi Hrvatje!« Ob tej priliki bilo mu je žal, da ga mnogo ljudi smatra za Slovenca.

Iz zanimanja zbudi oba star cerkvenik. Opazil ju je bil tedaj, ko sta vstopila. sledil jima je bil z očmi, ko sta se sredi cerkve – radovedna, kakor vsi tujci, katerih je videl že neštete tisoče, – ozirala po njej na okolo; sledil, ko sta se napotila naravnost k kapelici svetega Cirila in Metoda. Opazoval ju je, ko sta nemo stala pred njo ter se ozirala sedaj na oltar, sedaj na slike po zidu; ko je večji zašepetal svojemu tovarišu polglasno kako pripomnjo; ko sta zlasti pazljivo občudovala Nobilijevo sliko na desnem kapeličinem zidu. Uganil je, da morata biti Slovana. Stopi torej k njima ter vpraša:

»Bi-li gospoda hotela v dolenjo cerkev?«

Profesor, ki raztolmači vprašanje svojemu tovarišu, pritrdi. Cerkvenik jima pomigne, naj gresta z njim. Pelje ju najpreje pred veliki altar. Ondi jima pokaže dvoje vzvišenih mest, s katerih se po obredih iztočne cerkve pojo sveta pisanja in blagovestje. Ker je bilo v cerkvi nekaj vernikov, jima s pridušenim glasom pove, da je od ondi za časa zadnjega cerkvenega zbora pa tudi kasneje večkrat, kedar so prišli v Rim slovanski hodočastniki, propovedoval vladika Strosmajer. »V slovanskem« jeziku navadno; za dobe cerkvenega zbora pa tudi včasih v latinskem – za duhovnike – in v laškem. Pove jima, kako so ljudje vreli k njegovim propovedim, tudi k slovanskim, dasi jih razumeli niso. »Bila je,« pravi, »že neznanska slast videti ga in čuti zvonke njegove besede opazovati njegovo obrazno mišičevje, ki je bilo v divnem skladu z njegovimi besedami in je le-te dopolnjevalo, s kratka: »propio em apostolo!«* (* V resnici apostol.)

Gospodu Izidorju Fučcu so te besede jako dobro dele. Skoro tako se mu je zdelo, ko da jestari cerkvenik hvalo pel njemu samemu. Žilica samoljubja in bahavosti mu ni dala miru.

»Io sano,« zajeclja, poslušujoč se besedi, katerih se je bil naučil ob svojih pogostih obiskih v Trstu, in sedaj v Rimu, »io sono – – sono – – suo – – sono suo* (* Jaz sem, jaz sem – – sem – – njegov – sem njegov) – – – rojacco.«

Povpraševalno se ozre cerkvenik po profesorju, glede katerega je bil na čistem, da govori dobro italijanski. Le-ta razume takoj ta pogled ter mu pojasnuje:

»Gopod pravi, da je bližnji rojak biskupov.«

»Oh! cosi, cosi,«* (* Oh, tako, tako.) hiti cerkvenik, ki je razumel menda, da je debeli gospod doma iz kraja, v katerem vladika, »vive ancora Sua Eminenza?«** (** Ali njegova preodličnost še živi?)

Profesor mu razloži, da kedaj je že umrl in cerkvenik vzdihne:

»Da, da, star je že bil.« Potem pa doda, ko da sta bila najboljša prijatelja: »Baje pojdem tudi jaz kmalu za njim.«

Po teh besedah zavije v desno stransko ladjo proti sakristiji. Naša dva potnika mu sledita. Ondi pelje ju po širokih mramornih stopnjicah, ob katerih prižge električno luč, v dolenjo cerkev, ki je poleg častitljive starosti – kajti sezidana je bila že v četrtem stoletju – zanimiva tudi zato, ker so v njej freske iz sedmero stoletij. Ko pridejo v predddvorje, pokaže jima sliko na zidu, rekoč, da je bil ondi spodaj prvotno pokopan sveti Ciril. Starinska dobro ohranjena slika na presno predstavlja Krista na prestolu med angeljema Michaelom in Gabrijelom. Sveti Andrej in sveti Klement priporočata mu klečočega Cirila, v tem ko njegov brat ob skupini stoji. Profesor ogleduje si sliko natančneje. Umotvor posebne vrste vidi da ni. Stari Rimljani slikali so mnogo lepše. Že samo slike na zidovih Livijine hiše svedočijo o tem. Zanimiva pa se mu slika zdi zato, ker predočuje, ravno tako, kakor ostale mnogoštevilne in z večine dobro ohranjene slikarije te cerkve, način krščanske umetnosti potem, ko se je oprostila poganskega vpliva ali se ga je vsaj skušala oprostiti. Popolnoma otresti se ga ni mogla nikdar. Čem bolj se ga je otresla, tem bolj je propadala. In ko se je v svetli dobi preporoda povzdignila do one popolnosti, kakor jo opazujemo pri Michelangelu in Rafaelu, se je vrnila starim tradicijam, si je po večno zelenih tratinah, po katerih je stare Rimljane vodilo versko njihovo bajeslovje, poiskala življenja veselečega se vdahnenja in razpoloženja.

Nasproti tej sliki je profesorjevo zanimanje zbudila druga, po sestavi in izvedbi le-te podobna. Ta slika razdeljena je na dva dela. Na zgorenjem predočuje čudež, ki se je baje zgodil na grobu svetega Klementa v Hersonu, kjer je bil v morju utopljeni rimski izonance pokopan in kjer so nad njegovim grobom napravili altar. Ob krščanski službi božji stopilo je nenadoma morje čez bregove ter pokrilo altar in z njim vred malega dečka, ki se ni mogel pravočasno rešiti. Čez leto dni odteklo je to morje in glej čuda: deček sedel je živ in zdrav ob vznožju altarja, kjer ga je našla vsa razsvetljena mati, ko je prihitela tjekaj ob enem z množico hersonskih prebivalcev, katerim na čelu stopa ondotnji škof. – Na spodnjem delu slike vidimo rodbino, ki je to sliko naročil; na levi stoji on sam, za njim njegova hčerka Aktilija in neka ženska, katere ime je odkrušeno; na desni njegova žena Marija in njegov sinko Klement. Napis med gorenjim in spodnjim delom slike pa pravi: In nomine Domianego Beno de Rapiza p* (* pro) amore beati Clementis et redeptione ani nice** (** animae meae) pingere fecit.*** (*** V imenu gospodovem sem dal jaz Beno plemič Rapica naslikati blaženemu Klementu na ljubo in zaradi odrešenja svoje duše.)

Beno plemič Rapica! Slovansko ime. Gotovo ime Dalmatinca, torej Hrvata, priseljenega v Rim ali pa pridšega tjekaj na hodočastje. Eno in drugo je mogoče. Dalmacija je stala od najdavnejših časov v tesni zvezi z apeninskim polotokom. Spajalo jo je z njim morje, edina tedanja prometna možnost. Zato je med njo in Italijo bila vedno živahna trgovina. Cesar Dijoklecijan bil je celo dalmatinski rojak in si je potem ob krasni nje obali v bližini obljudenega Solina, ondi kjer stoji sedanji Split, sezidal veličastno palačo za letno svoje bivališče. V Italijo se je preseljevalo mnogo Dalmatincev ter ostajalo ondi za vedno. Deloma iz poslovnih ozirov deloma tacih, ki so oblagodarjeni s posvetnim blagom, imeli željo uživati je udobnejšim načinom, kakor so jim to dovoljevala dalmatinske okoliščine. Zlasti Rim jih je vabil na-se, kakor so jih v kasnejših stoletjih Benetke. Ko so postali krščani, bil jim je Rim sveto mesto, kamor so často potovali, da se pomolijo Bogu in poklonijo na grobovih prvih poglavarjev in številnih mučenikov krščanstva. V kasnejših časih potovali so kaj radi zlasti k grobu svojega rojaka svetega Jeronima. Ni-li torej mogoče, da je Beno de Rapiza eden iz njih? Ali pa trgovec, ki se je v Italiji naselil in je ondi obogatel? Ali bogat hodočastnik, ki je prišel s svojo soprogo v Rim? Profesorju zdelo se je, da vse govori za to njegovo domnevo; zato opozori svojega tovariša, da utegne oni, ki je to sliko naročil – in seveda tudi plačal – biti Hrvat. Kakšen učinek tega razkritja!

Gospod Izidor Fučec bil se je, ko je stopil v preddvorje, omalovaževalno ozrl po starih teh slikah. Zdelo se mu je, da je bila ona, katero je pokojni njegov oče naslikati dal, v kapelici svetega Antona Puščavnika, v Pajčekovcu, lepša. In milo se mu je storilo, da je ni več. Žid Kohn se je bil sicer očetu zavezal, ko je bil kupil od njega posestvo, da jo ohrani v prvotnem in dobrem stanju; ostal pa ni bil mož beseda. Dal jo je bil prebeliti ter potem pretegniti z modro barvo, na katero je velel naslikati srebrne zvezdice in med njimi zadnji krajec meseca. Jasno noč privoščil je svetemu puščavniku in njegovemu prašičku. Storil je bil to pa zato, ker so se često prihajali mladi ljudje iz Zagreba pred kapelico prihajali smejit in zbijat neslane šale. – Po profesorjevih besedah zazde se mu te slike naenkrat lepe. Kako bi be bile, ako jih je naročil Hrvat! Takšna bila je v njem narodna zavest. Menda edina njegova res dobra lastnost, ko bi tudi ona ne bila le preveč koreninila v bahatosti.

Čuvši stari cerkvenik, da sloki tujec, katerega je jel smatrati za tajnika debelega tujca pripoveduje le-temu o Benu plemiču Rapici, opozori ga, da je le-ta naslikati dal tudi še drugo sliko, ter ju pelje v glavno cerkveno ladjo pred njo.

»Evo,« pravi cerkvenik, kažoč na zid, »tu je še ena po Benu plemiču Rapici naročena slika.«

Profesorjevo zanimanje zbudi ta slika takoj zaradi svoje sestave. Izvedba njena ni se razločevala od ostalih. Gospod Izidor Fučec zagleda se va-njo vseld dozdevnosti, da je njen naročitelj bil Hrvat. Slika je razdeljena na tri dele. Na zgorenjem, ki mu je odbit omet, na katerem so bila naslikana oprsja z glavami, čitajo se pod tremi osobami imena: Petrus, Linus, Cletus. Treh prednikov svetega Klementa. Srednji predstavlja čudež na Rimljanu Sisinija, ki se je trdovratno držal stare vere, dasi je njegova žena Teodora bila postala krščanka. Radovednosti gnan je bil Sisinij v družbi svojega roba prišel k službi božji. Ko se sveti Klement, ki je čital mašo, obrne k zbranim vernikom med katerimi je bila tudi mlada in lepa Sisinijeva žena, z besedami: »Pax domini sit semper vobiseum«* (* Mir Gospodov bodi vedno z vami) oslepi in ogluši Sisinij ob popolni ravnodušnosti svoje soproge. Pod tem delom slike stoje besede: »Ego Beno de Rapiza cum Maria uxremca pro amore Domini et beati Clementis PGRFC (pragere peci)** (**Jaz Beno plemič Rapiza dal sem s svojo soprogo Marijo naslikati iz ljubezni do Boga in blaženega Klementa).

Profesorjevo pažnjo obrne na-se sedaj spodnji del slike. To pa iz posebnega vzroka. Zaradi napisov na njem. Ta del poočuje nov čudež. Razsrjeni Sisinj naročil trem svojim robovom, naj zadavijo svetega Klementa. Šli so z vrvjo nadenj, a glej: kameniten steber smatrali so za Klementa in ovili so vrv okolo tega stebra. Sisinj kliče robovom: »Fili delle putetraite!* (* Vlecite, vlačugini sinovi.)«; svetnik, katerega je njihovim očem zakrita božja volja, pa jim, kakor svedoči napis med stebrovjem očita: Duritiam cordis vestris saxa fraere meriustis.«* (* Vi trdosrčniki. Zaslužili ste, da vlečete skale.) Značilen se je profesorju zdel prvi napis, ker tako jasno in na takšnem kraju svedoči, kakšne surove kletvine so bile v Italiji vedno v navadi. Ogledavša si konečno še po Mariji Macelariji naročeno sliko o slovesnem prenosu trupla svetega Cirila iz cerkve svetega Petra semkaj, stopita za cerkvenikom v najspodobnejšo cerkev, prvotno domovanje sv. Klementa. Ozidje te cerkve, katera pa sicer ne nudi nič posebnega, sega še v dobo ljudovlade.

Oba tujca morala sta vzbuditi zaupanje starega, v svoji službi osivelega cerkvenika. Ko se iz najspodnejše cerkve vrneta, stopa hitro pred njima ter prižiga električne žarnice tako da je bila kmalu vsa po svoji legi, svojih razmerah, svoji resnobi znamenita bazilika polna svetloba. Le petkrat na leto – tako jima pojasni – žari v njej elektrika na ta način. Več luči je ob tistih dneh v njej le toliko, kolikor je dajo še sveče. Na vsako malenkost opozarja cerkvenik, a naša dva potnika se v točnejše opazovanje o številnih stalik fresk nista spuščala. Zahvalila sta postrežljivega moža. Kupila na veliko njegovo radost svetlotise slik, katere sta si ogledala ter mu konečno stisnila ob slovesu tako krepko desnico, da se mu je ob pogledu na sledi tega krepkega poslavljanja v veselem zadovoljstvu razbezal obraz.

21. Karakalovo kopališče. – Cerkvi: Domine quo vadis in San Sebastiano. – Via stopia. – Čudež meti čast.

Ko sedeta zopet v avtomobil, vpraša profesor gospoada Izidorja Fučca:

»Kaj bi videl raje preje: mater cerkve, ali mater cest?«

»Najraje mater gostilnic,« odvrne vprašanec.

Profesor se na ves glas zakrohoče ter se z obema rokama udari po kolenih. Gospod Izidor Fučec pa nadaljuje:

»Samo cerkve in groblje. Je že prav. Kaj novega človek vidi rad. Da sva bila v tej-le cerkvi mi je jako všeč. Poleg ostalega, kar pride seveda v prvi vrsti v poštev, sem se v njej prav dobro ohladil. Zlasti v dolenji cerkvi. A Latinci pravijo,« sedaj pogleda zmagoslavno profesorja, »Omne nimium nocet«* (* Kar je preveč škoduje.). Tudi preveč cerkvenih obiskov. Še bolj pa preveč grobelj pa naj imajo še tako slavno zgodovino!«

»Ustreženo ti bode,« pripomni profesor; »a popeljem te res v mater gostilnic. Skozi ulico Clandia po najkrajšej poti na ulico di Porta san Sebastiono in potem na Spijsko cesto!« pravi levo uho nastavljajočemu vodji avtomobila.

Pod desetega leta po Kristu postavljenim slavolokom konzulov Dolabele in Silana prideta na trg della Navicella. Profesor opozori svojega tovarišša na cerkev Santa Maria in Domnica, stoječa na desni strani na prostoru hiše, v kateri je imel sedež eden sedmero rimskih dijakonatov in katero je pobožna nje posestnica Cinijaka pred mučeniško svojo smrtjo darovala verski občini. Dalje mu pokaže iz mramora izklesano ladjo na trgu, rekoč, da jo je napraviti dal papež Lev X. Po starinski ladji, katero so, na drobne kose razbito, bili našli ter sestavili.

»Take ladje,« pojasnuje profesor, »imeli so navado poklanjati bogovom polki, ki so vozeč se po morju, srečno dospeli na kraj namembe.«

»Naši rnarji,« pripomni gospod Izidor Fučec, »so menda to navado prevzeli od njih.« vsaj v cerkvi na Trsatu videl sem mnogo slik Matere božje od ladijskih poveljnikov priporočenih ladij.«

»Prav praviš,« pripomni profesor. »Po vseh primorskih mestih najti je v cerkvah tacih slik, izvirajočih iz priporočila ali zahvale kakemu svetniku. Največkrat svetemu Miklavžu ali Materi božji. Rimljanom bil je zunanji sijaj vse. Kiparstvo je poleg tega cvetelo pri njih. Zato so centurije ali polki poklanjali bogovom mramorne ladje. Postavljali so le ladje v templjih ali pred njimi. Ena tacih ladij stala je nekoč v preddvorju cerkve, mimo katere sva se peljala. Našli so jo bili v taborišču centurij, zvanem castra peregrina. Bile so to obširne vojašnice, ki so stale tukaj-le,« pokaže mu na desnej prostorni vrt vile Celimontane. »V tem taborišču bil je po svojem prihodu v Rim zaprt apostol Pavel, dokler mu ni bilo oblastveno dovoljeno, da se sme prosto gibati po mestu.«

Na ulici della Ferratella opozori profesor na dominikanski samostan in njega svetemu Sikstu posvečeno cerkev; na izbočku te ulice v ulico di Porta San Sebastiano pa veli ustaviti avtomobil.

»Evo pred nama onstran ceste,« pojasnuje gospodu Izidorju Fučcu, »cerkve svetega Nereja in Ahileja. Razvaline za cerkvijo, katerih razleglost še dandanes priča o mogočnem poslopju, ki se je tu dvigalo nekdaj, pa so ostanki toplic cesarja Karakale. Prav za prav to niso bile samo toplice, temveč tudi mrzlice, parne kopelje, telovadnica in dirkališče. Vsa naprava bila je dolga tristotrideset metrov in ravno tako široka. Njena uredba bila je sijajna. Šestnajststo mramornih sedežev bilo je v kopališču. Kopati se je pa zamoglo še večje število osob skupaj. Arkade in notranji prostori so bili polni mramornih kipov. Stari Rimljani imeli so več takih kopališč, kajti čut za snažnost in skrb za zdravje telesa ste bili pri njih silno razviti. »Mens sana in carpore sano«* (* Zdrava duša v zdravem telesu) je resnica, katero so nam povedali oni. Že Mark Vipsanij Soripa žet Avgustov je bil poleg Panteona sezidal javno kopališče. Cesarji Tit, Trajan, Konštantin so poleg že omenjenih dveh sezidali vsak po eno kopališče.«

»Gotovo so,« meni gospod Izidor Fučec, »stari Rimljani, ki so se zavedali, da le v zdravem telesu biva zdrava duša, imeli pri svojih kopališčih tudi restavracije.«

»Brez dvojbe,« potrdi profesor. »In ne bodemo se motili, ako sodimo, daso bile sijajno urejene in dobro založene.«

»Pametni ljudje,« pravi gospod Izidor Fučec, »kajti ako hočeš v zdravem telesu imeti zdravo dušo, moraš jo pred vsem na telo privezati.«

»Aha,« zasmeje se profesor, »hine illactaerimae!* (* Od tod vekanje!)«

»No da,« potrdi mu tovariš, »glej koj ondi-le na levo je. Osteria alle Terme di Caracalla. Ali ne bi?«

»Nikakor ne!« upre se profesor, »Hotel si v mater gostilnic. Počakaj da prideva do nje.«

Na znamenje njegovo zdrči avtomobil z vso brzino po ulici di Porta San Sebastiano in se na zahtevo ustavi se le pred slavolokom, ki je bil postavljen pastrku Avgustovemu Druzu Klavdiju Neronu v proslavo njegovih zmag nad Nemci. Druz sam tega slavoloka ni videl. Na poti od Labe, do katere je bil prodrl s svojo armado, nazaj proti Reni, je tako nesrečno padel s konja, da je obležal na mestu mrtev. Pripoveduje se, da se je, dasi zmagovit, vrnil le zato, ker se mu je bila prikazala na bregu Labe krasna žena, katera mu je v materinem njegovem jeziku prorokovala skorajšnjo smrt. Gospod Izidor Fučec, čuvši to pripovedovanje, pravi:

»Da bi le tebe kaka prikazen ne odvrnila od gostilnice.«

»Ne boj se,« tolaži ga profesor. »Verjetneje je, da me zvabi va-njo.« Onstran vrat svetega Boštjana, nadaljuje profesor:

»Evo ti slavne apijske ceste, katero imenujejo mater, pa tudi kraljico cest. Ob njej najdeva, dasi nisem še nikdar bil tukaj in dasi o tem tudi v legopisnem načrtu ne nahajam pojasnila, prav gotovo mater gostilnic, dasi ne kraljice gostilnic. Le malo potrpi. To cesto je napraviti dal cenzor Apij Klavdij slepi in je vezala Rim do Kapne s Spodnjo Italijo. Kasneje so jo potegnili do najjužnejše obale laškega čevlja. Bržkone je to bilo prva tlakovana cesta take širjave in dolgosti. Zato je dobila ime kraljice cest. Izstopila bodeva samo še pred cerkvijo svetega Boštjana, potem pa ne več, dokler na najdeva tebi tako željenega cilja. Kar bo ob cesti sicer omembe vrednega, na to te opozorim.«

In naročil je vodji avtomobila, naj vozi štiridesetkilometersko brzino. Ko se spustita po bregu v dolino reke Almone, opozori profesor svojega tovariša na ostanke mnogih grobov ob obeh straneh ceste. Vrhu brega onstran doline pokaže mu cerkvico z imenom: Domine quo vadis?* (* Kam greš, gospod?), stoječo na onem krajutik ceste, kjer je baje sveti Peter, hoteč ubežati preganjanju, srečal bil Krista ter ga je ves začuden ogovoril z navedenimi besedami. Izveličar pogledal ga je kakor ta sveta pravljica govori očitajoče ter mu je odgovoril: »Venio isterum crucifigi* (* Prihajam, da me križajo vnovič.), kar je svetemu Petru bilo svarilo, da se je vrnil ter da je do mučeniške svoje smrti vztrajal v Rimu. Videč, da se tujca večkrat ustavljata in da sloki daje debelemu obširna pojasnila, zavre vodja pred to cerkvijo sam od sebe avtomobil in opozori na kamen s Kristovimi stopinjami v tej cerkvi. Imel je namen vzbuditi v tujcih dobro razpoloženje za napitnino.

»Vidiš,« pravi profesor svojemu sopotniku, »v Rimu vsi trdni sklepi nič ne veljajo. Kar po sili te gonijo po cerkvah. Pa izstopiva, no,« dostavi, ko mu pove, zakaj gre.

Videti Kristove stopinje je bil tudi gospod Izidor Fučec radoveden. Zato se izkobaca iz avtomobila. Kmalu se oba vrneta. Nič kaj zadovoljna. Videla sta bila koj za cerkvenimi vrati v belo mramornato ploščo nerodno vklesani stopinje dveh očividno v sandale obutih nog. Ker belega mramorja ondi. Kamor je po svet pripovedki Kristus na apijski cesti postavil noge gotovo ni bilo, izpoznata oba nerodno reklamo, ki je s to ploščico delajo za cerkev.

Med daljnjo vožnjo opazi gospod Izidor Fučec na desni – jako primitivno tablo z napisom: Alle caticombe. Mraz ga izpremeni. Kaj, ko bi ta napis zagledal profesor. Gotovo bi dal kreniti v stran in vlekel bi ga morebiti pod zemljo. Na srečo bil je njegov strah prazen. Avtomobil je mimo odcepka po stani apijski cesti zdrčal dalje. Gospoda Izidorja Fučca strah je imel vendar velike oči. Kaj ko bi še kaka druga cesta peljala tjekaj? Zato vpraša:

»Ti, profesor, saj menda vendar nimaš namena vleči me v hekatombe?«

Profesor Veselko ga začudeno pogleda. Nagajiv smeh zaziblje se mu na ustnicah.

»Ti misliš v katakombe,« popravi mu vprašanje.

»Saj sem dejal da v hekatombe,« odvrne gospod Izidor Fučec.

Profesor mu sedaj razloži razliko med besedo katakombe in hekatombe. Zastonj. Tovariš nikakor ni mogel spraviti z jezika prve besede. Nehote zdrknila mu je z njega druga. Videč to, ne muči ga profesor več. Spomni se pa podobnega slučaja, na kateri je naletel bil svoje dni v Ljubljani v gostilnici pri Kamničanu. Nek ižanski kmetič vpraša ga, kje je najbližnja tobaktelefrika. »Tobačna trafika,« popravi mu profesor. – »Kaj pak, tobaktelefrika,« ponovi kmetič. – »Tobaktelefrika, očka, ne pomeni nič. Recite tobačna trafika,« sili profesor vanj. – »Saj vendar pravim tobaktelefrika,« ponavlja trdovratno Ižanec, potem pa dostavi: »Če vej, kje je, naj mi pokažejo, če ne vejo, naj pa povejo.« – Profesor Veselko imel je sedaj drug dokaz, da je ljudi, kateri gotovih besedi ne morejo izgovoriti ali pa jih izgovarjajo čisto po svoje. In nehote se

(konec zvezka – brez kakršnegakoli datuma!!!!!!)

20/12. 1916

domisli, kako si razni narodi prikrajajo často tuje izraze. Prav iz istih razlogov. Izgovarjava, katera na priliko Nemcu ne dela težave, dela jo Francozu, Lahu, Slovanu. Najklasičnejši dokaz za to je Bidelmon. Tako so Ljubljančani nazivali nekdanji najimenitnejši hotel mesta, ki je stal za Robbovim monumentalnim vodnjakom pred Škofijo in se je imenoval »Zum svilden Mann!«* (* Pri divjem možu.) Avtomobil brzi med visokimi zidovi, s katerimi so obdani ob obeh straneh ceste vinogradi in kateri zapirajo razgled. Semtertje se pokaže kako nezanimivo poslopje. Pod klancem, kjer prestanejo ograjni zidovi, stoji na desni strani ceste stara, prostorna cerkev svetga Boštjana. Pred njo veli profesor ustaviti in povabi svojega sopotnika, da z njim vred izstopi. Ogledata si v hitrici lepo in zanimivi cerkev, zlasti Berntnijev kip svetega Boštjana in kapelico, v kateri je pokopan kardinal Albani, potem se pa vračala proti glavnim vratom.

Tu nenadoma zbudi njih pozornost družba osmerih tujcev, ki – po večini s pofesorjevimi knjigami v rokah – stopijo iz postranskih vrat v dnu leve cerkvene strani. Sledi frančiškanski pater, kateremu, ko se od njega poslavljajo, segajo na tak načinv roki, da je bilo takoj videti, da mu nekaj vanj stiskajo. Predno se naša dva potnika dobro zavesta, vzel se je od nekad cerkvenik, stopil je k njima ter jima dejal soglasno v slabi nemščini: »Woll sie in Katakombe?«* (* Bi li šla v Katakombe?)

Gospod Izidor Fučec, čuvši to vprašanje, zbeži kolikor se je hitro dalo iz cerkve. Profesor Veselko pa se pridruži petero tujcem, ki so se tudi kar naenkrat od nekod pojavili, in stopi, ko je plačal liro vstopnine za patrom skozi postranska vrata in potem po stopnjicah v Katakombe, ki se razprostirajo pod cerkvijo in pod sosednim jej zemljiščem. Peter vodi tujce po vseh prostorih in jim dajo razlago v francozkem in angleškem jeziku. Dvoje tujcev je bilo namreč Angležev, eden Francoz. Ostala dva, mož in žena, sta bila Čeha in je prvi prevajal drugi patrove razlae. Ker je profesor Veselko začel govoriti s patrom po laško, dajal je njemu laška pojasnila.

Katakombe sv. Boštijana niso posebno razsežne, vendar je bilo potreba skoro pol ure, predno je pater svojo družbico ob častem postajanju, razlaganju in ogledovanju pripeljal skoz-nje. Katakombe peljejo zelo globoko in imajo ob stenah mnogo udolbin, katerih nekatere so že prazne, druge pa hranijo še vedno grobove prvih Kristjanov. Na stenah je semtertje nekaj napisov in risb. Zlasti je v kamen vsekanih ali v prstvojtih večje število rib kot simbola prvega krščanstva. Ko pater na nje opozori, pravi k češkima obiskovalcema obrnjen: riba, doda pa tudi takoj, da je to edina slovanska beseda, ki jo zna.

Ko stopi profesor iz cerkve, najde gospoda Izidorja Fučca v avtomobilu. Leno je bil naslonjen nazaj in je kadil dišečo havanko. Bil je očividno v misli zatopljen.

»Škoda,« pravi mu profesor, pridši do avtomobila, »da nisi šel z mano. Stvar je zelo zanimiva.«

»Zanimiva ali ne,« odvrne ogovorjenec, »osebno imam rajše pekoče rimsko solnce, ko znoj od hoje po podzemeljskih luknjah. In kako mi je dišala smotka! Ob oblačkih dima, ki so se mi vili iz ust pa sem premišljeval, mnogo premišljeval.«

»Pojdi no,« pravi nagajivo profesor, »saj vendar nimaš navade mnogo premišljati.«

»Res je to,« odreže se bahato gospod Izidor Fučec.

»Pri meni so v navadi nagle odločbe. A,« profesor ga pogleda radovedno po strani, »v Rimu prihajajo misli same po sebi. Veš kaj sem mislil. Kako da so ljudje lahkoverni, ko vrjamejo da so res Kristusove stopinje ohranjene na onem kamnu, ki sva ga videla v oni-le cerkvi preje. Saj bi vendar vsakdo moral vedeti, da bi bili vozovi, izgladili gospodove stopinje. Ka ni verjetno, da bi bili oni kamen že koj takrat shranili.

»Ako se je zgodil čudež, tega še potreba bilo ni. Ona stopinja mogla je čudežno ohranjena biti proti vsemu trenju, kateremu je kamen na cesti bil izpostavljen,« odvrne mu profesor.

»Čuj,« vpraša gospod Izidor Fučec, »govori in piše se toliko o čudežih in tu v Rimu čul sem že iz tvojih ust toliko o njih: ali se jih je nekdaj res toliko dogajalo?«

»Kdor veruje, bo izveličan,« odgovori mu profesor.

»Zakaj pa,« izprašuje gospod Izidor Fučec, »dandanes ne čujemo več o kakih čudežih?«

»Duša krščanska!« vzklikne profesor,« zato ker imajo naši letopisi – to so danes namreč časnikarji – pisati dovolj o druzih stvareh. Čudežev še zapazijo ne. In vendar se gode ...«

»Beži!« poseže mu neverno njegov potni tovariš v besedo.

»Pravim, da se gode,« zatrjuje profesor. »Neprestano! Razni slučaji vsakdanjega življenja so to, katerim ne pripisujemo nikake važnosti. Ker nam kipeče življenje naših dni, katero se giblje v čisto drugačnih razmerah, ko se je gibalo življenje zadnjih stoletij, odvrača zanimanje od njih. Marsikak dogodek, ki se nam zdi samo po sebi umeven in si ga razlagamo naravnim načinom, bili bi naši – morebiti še v osemnajstem stoletju – smatrali za nadnaraven pojav. Saj so največji čudeži iznajdbe zadnjih desetletij. Vzemiva samo elektriko. Kakšen prevrat je nastal vsled nje! In kemijo. Kako nam je odprla oči o večnih silah, ki neprestano stvarjajo in presnavljajo svet! – Samo eno primero vzemiva. Da postaneš najprosvetljenejšega krščana prve dobe, reciva samega svetega Pavla, pred telefonsko govorilnico v svoji sobi ter pokličeš – recimo svetega Petra – da govori z njimi iz oddaljenosti tisočih kilometrov in še več; ne bo-li tega smatral za čudo? In parni voz, avtomobil, brezžično brzojavljanje. Kakšna čuda bi to bila v njegovih očeh! Mi se jim ne čudimo več, ker si jih znamo razlagati. Kako naj bi torej opažali one vsakdanje čudeže, o katerih sem ti govoril? Po teh besedah sede profesor poleg svojega sopotnika in vodja avtomobila zavrti kljuko pred hladilnikom. Z velikim ropotom začne delovati motor.«

V tem trenotku prijaha po cesti nasproti njima v debelo haljo iz raševine odet pastir, držeč v roki palico z ostjo na gorenjem koncu. Takšne palice rabijo na južnem delu apeninskega polovstrova mesto bičev. Pastirjev mezeg se naenkrat vzpne, obrne nazaj, oddirja v divjih skokih, odskoči v stran na ravnino poleg ceste proti Maksencijevemu cirkusu, priskoči bloboko z vmazano deževnico do polovice napolnjeno jamo, ter vrže pastirja s sebe tako nesrečno, da se ost zapiči vanj. Strah in groza preleti oba potnika; vodja avtomobil pa okrcne krmilo, da zdrči vozilo za jezdecem. Vsi so bili prepričani, da najdejo jahača nekje na tleh. Morda nataknjenca na ost. Res ga zagledajo, onstran kala na nagnjeni ravnini z glavo navzdol. Skozi plašč mu štrli ost, ko da mu je predrla prsi. Mraz preleti vse. A glej: ko prihitita profesor Veselko in vodja avtomobila k kalu – kajti gospodu Izidorju Fučcu njegova obilnost ni dovoljevala hiteti za njima – najdeta pastirja, motajočega se iz svoje halje, čisto nepoškodovanega, mezga pa mirno pasočega se poleg njega. Z besedami: »L' Iddio ha fatto un miracolo!«* (* Čudež božji je to.) in z nasmehom na ustnicah ju sprejme. In res je bilo čudo, da se ni kaj hujšega zgodilo. Že padec sam je bil nevaren. Potem pa ost! Ravno pod pazduho desne roke mu je prodrla obleko tako blizo pazdušne votline, da mu je izdrla iz nje nekaj kocin, ki so se držale palice ob zatiku osti vá-njo.

»Vidiš,« pravi profesor, ko se vrne na cesto k svojemu tovarišu in ga o stvari obvesti, »sedaj si bil svedok čudeža. Pastir sam smatra dogodek za čudež; nama se zdi srečen slučaj. Bog pa ve, kaj bi bili v prvih časih krščanstva napravili iz njega!«

Že ko sta se peljala proti svetemu Boštjanu navzdol, opazila sta bila gorenji del videzno velike, okrogle stavbe pred sabo. V druge pogovore zatopljena ni profesor prišel do tega, da bi bil svojemu sopotniku pojasnil, kaj ta stavba pomeni. Sedaj stopila jima je naedenkrat pred oči. Gospod Izidor Fučec vpraša:

»Glej no; kaj pa je ono-le?«

»Grob Cecilije Metele je to,« razklada profesor. –

»A glej sedaj tu na levo. Kaka krasota, kaka veličastnost! Dokler ti neso oči, vidiš stebrovje nekdanjega vodovoda, ki ga je napeljati dal cesar Klavdij sredi prvega stoletja po Kristu iz daljave sedeminšestdesetih kilometrov in kateremu je dodal še novi vodovod od izvirka reke Anio iz daljave triindevetdesetih kilometrov. Celih šestnajst kilometrov daleč je voda tekla po zaprtem koritu čez obloke vrhu zidanih stebrov, katerih nekateri so po trideset metrov visoki. Sedanji rimski vodovod, takozvana Sequa Felice, uporablja deloma to staro zidovje. Nekaj podobnega videl sem, ko sem pred par leti potoval o počitnicah po Dalmaciji. Mesto Split napeljali si je vodo, ob uporabi vodovoda, ki je podobno, kakor ta-le, na zidanih stebrih dovajal svoje dni vodo iz vrelcev reke Jadro v cesarja Dijoklecija na palačo. – A sedaj glej tu na levi razvaline velikega cirka. Sezidal ga je bil na začetku četrtega stoletja po Kristu cesar Maksencij v spomin na svojega prezgodaj umrlega sina Romula. Z velikim cirkom pod Palatinom se pač ne dá primerjati, ker je bilo v njem prostora le za približno dvajset tisoč gledalcev, a zanimivo je zato, ker je preveč oddaljen, da bi ga bili izdatno porabljati za kamnolom – še primerno dobro ohranjen in daje verno sliko o uredbi cirkov, ki so se pred vsem rabili za dirke z dvokolesnimi vozovi, tako zvanimi bigami. – in sedaj evo naji ob grobu Cecilije Metele.«

Profesor da vozniku znamenje, naj ustavi in stopi z voza. – »Evo,« – razlaga v avtu ostalemu gospodu Izidorju Fučcu, napisa Cacciliae Q. Cretici F. Metellae Crassi. Ta napis razkladajo na dva načina. Nekateri trdijo, da pomeni: »Ceciliji Meteli, krasovi hčeri Kvinta Kretika,« drugi pa: »Ceciliji, hčeri Kvinta Metela Hretika, sinahi Krasovi.« Prva razlaga zdi se meni verjetnejša. Pa naj si že bode, kakor hoče: iz rodbine bogatega Krasa, o katerem sem ti že na Palatinu pripovedoval, je bila ta Cecilija. Zato ima tak nagrobni spomenik, da se skoro Hadrijanovemu primerjati zamore. Dvajset metrov v premeri ima ta mogoč iz ogromne daljave vidna, posebno obiležje kampanje tvoreča, na štirivoglatem podstavcu dvajset metrov visoko vzdigujoča se, iz lepo obsekanega transtiberiaskega kamna zgrajena stavba. Samo tak bogatin, kakoršen je bil Kras, ki je nekoč ob desetih tisoč mizah s stotinami volov in potoki iskrega vina dal gostiti rimsko ljudstvo, je mogel misliti na podoben spomenik.«

»Kaj kakšen blazen je bil?« se začudi gospod Izidor Fučec.

»Bogatini,« odvrne profesor, »imate včasih čudne muhe. Kaj pa tvoje napajanje ljubljanskih obrtnikov in pa radodarnost zadnji večer pred najinim odhodom pri Zajcu?«

Gospod Izidor Fučec raztegne svoj obraz in okolo ustnic zaigra mu nasmeh zadovoljnosti. Zato, ker ga je profesor primerjal Krasu, ki je po predstavi, katero si je bil napravil o njem moral biti starorimski Rotschild. Profesor pa, sedši zopet v avtomobil in davši vodji znamenje, naj vozi dalje, dostavi:

»Ob tej cesti videl si in videl boš še množico grobov. Dasi ne več tako sijajnih. A vendar jako imenitnih. Kar je bilo v starem Rimu znamenitih vojskovodij, državnikov, govornikov, pokopavali so jeli ob tej cesti. Čisto naravno. Glavna, najoživljenejša, najlepša prometna žila je bila. Grobovi so ob enem predstavljali spomenike slavnim in zaslužnim možem...«

»Ona Cecilija Metlja,« seže mu gospod Izidor Fučec v besedo, »vendar ni bila mož! Slavna bržkone tudi ne. Kako torej pride ona semkaj.«

»Duša krščanska!« vzklikne profesor, potem živahne veselosti. »Bogata je bila. Ali vsaj iz bogate rodbine. Bogatstvo pa je na svetu v stanu« nadaljuje s porednim naglasom, »napraviti iz bedaka modrijana.«

22. Mati gostilnic. – Pravoveren hodočastnik. – Nebesa in bogastvo.

Komaj izgovori te besede, že naroči voziti kolikor se da počasi. Ni se motil. Našel je ob cesti, česar se je nadejal. Mater gostilnic. Pred malo nizko kočo na levi strani ceste zazrl je bil pod brajdami v obliki zasenčevalnice daleč venkaj proti cesti speljanih trt nekaj miz.

»Je-li ono-le krčma?« vpraša vodjo avtomobila.

»Da, gospod,« odgovori le-ta. Dasi nevprašan, doda še: »Prav dobra vinska kapljica dobi se ondi.«

»Ustavite tam,« veli mu na veliko zadovoljnost tovariševo, ki je bil v znanju laškega jezika že tako napredoval, da je razumel ta kratki pogovor.

Ob zaprešenih zelenih mizah male krčme, ki je stala ob odcepku »Strade militare« ter je imela ravno pod kapom obešenih dvoje na robu zidu stikajočih se črnih tabel, na katerih je bilo zapisano »Osteri nella trapola«* (* Krčma v mišjej pasti), je na stolih, katerih sedala so bila pletena iz lečja, sedelo nekaj rojakov in par moških v obleki rimskih okoličanov. Iz ozadja ob vhodu v hišo, pride k avtomobilu počasnih korakov in nekam boječa mlada, lepa, belopoltna kakih osemnajst let stara, črnolasa in črnooka deklica. Spogledovalsko je na glavi imela pritrjen velik, bel po južnolaški navadi zložen robec tako, da jej je padal zadaj preko tilnika precej daleč doli ob ramenih na hrbet. Obleka bila jej je temne barve; predpasnik bel z rdečimi in zelenimi vezeninami. Na lepo oblikovanem vratu imela je debele, v obliki biserov na trak nabrane steklene krogljice modrikaste barve, ušesa pa so jej krasili veliki, a lahko zlati krožki. Košulja iz finega, snežnobelega platna, je puščala gorenji del grudi prost. Srebrno obrobljen, zapeljivo na sredi izrezan životek je pripuščal, da je pod belo košuljo dražestno kipelo iz njega polno nedrije.

Deklica je očividno pričakovala, da si osobe v avtomobilu naroče vrček vina kar tjekaj. Ko pa vidi, da je voznik skočil doli ter hitel odpirati gospodoma dveri voza, steče nazaj ter jame ob vhodu v hišo s pisanim, že ne več posebno čistim prtom pogrinjati mizo. Ob silni radovednosti že prej ondi sedečih gostov, sedeta gospod Izidor Fučec in profesor k pogrnjeni mizi in povabita k njej tudi vodjo avtomobila. Profesor naroči vrč vina. Gospod Izidor Fučec pripomni, da bi k vinu treba bilo tudi prigrizka.

»Pojdiva torej pogledat, kaj bi se dobilo,« odvrne mu profesor. Oba vstaneta in stopita v krčmo. V edinem, ne velikem a vendar dovolj obsežnem prostoru, ki je bil čisto zakajen, bila je kuhinja, shramba za jedila in klet. Zadaj ob zidu stalo je od treh strani prosto, veliko ognjišče, na katerem je poleg ugaslega pepela ležal in predel velik tigrast maček. Poleg ognjišča dremala je na stolu, naslonjena z levim komolcem ob rob ognjišča, kakih štirideset let stara, debela ženska. Ob vstopu naših dveh gostov se zbudi in zravna. Tedaj zapazita, da jej izpod robca, ki ga je imela na glavi pritrjenega ravno tako, ko mlada deklica – povsem saditi nje hčerka – sili množica črnih, razmršenih že semtertje z belimi nitkami pretkanih las in da jej v ušesih visi dvoje velikih zlatih uhanov v obliki zobčastih krožkov. Njen od solnca in ognja počrneli obraz bil je že ves naguban, kar je bilo v veliki opreki z njenim sicer krepkim telesom.

Iz enega sodov, ki so stali na levi strani ognjišča v zidni udolbini, natoči mlada deklica vrč vina. Ko ga postavi namizo poleg vhoda, stopi k gostoma v hišo ter ju vpraša z zvonkim, prikupljivim glasom, česa bi še želela. Gospodu Izidorju Fučcu začele so se že sline zbirati v ustih. Iz dveh razlogov. V napi nad ognjiščem zapaziti je lepe gnjatina eni dvanajsterih prebarvanih mizic, v ospredju pa veliko belo skledo, poveznjeno zaradi muh, katerih je po krčmi letalo cele roje, z neko polooblasto gosto pletenino iz pocinjene žice. Na olji pečene artičoke bile so v njej. Ne da naprosi profesorja, naj pove, česa želi, pokaže kar z eno roko na gnjat, z drugo na skledo. Profesor se zasmeje. Deklica pa je ti kretnji že razumela ter radovedno opazujoč čudno debelo prikazen tujčevo, tudi že zagostobela: »Subito, signore!«* (* Takoj, gospod.)

Ko se vrneta zopet k mizi, pokusita vino. Dobra, močna, sicer malo presladka, a pitna črnina je bila. Gospod Izidor Fučec izpije ga takoj kozarec. Tako silno ga je po dobrem obedu in vsled kajenja močnih havank mučila žeja. Vodja avtomobila opozori profesorja, da je vino iz Frascatija in nevarno, češ da rado stopi v glavo ter priporoči naročiti slatine Nocera Umbra. Ko profesor to pripomnjo raztolmači svojemu tovarišu ter prikima vodji, stopi le-ta v krčmo in prinese iz nje steklenico slatine. Gospod Izidor Fučec natočil je pol kozarca ter dolije pol kozarca vina. To mešanico popije; skremži pa, ko odmakne kozarec od ustnic svoj široki obraz tako neznansko, da se ne zasmeje samo profesor, temveč tudi vodja avtomobila in vsi prejšnji gostje, ki od novih kar niso mogli odvrniti oči.

»Hudiča, to ni za nič!« vzklikne gospod Izidor Fučec ter pljune debelo na tla. Če ne po besedah, uganil je vodja po pljunku pomen tujčeve pripomnje. Zato pravi: »Ecco signore cosi,«* (* Glejte gospod, takole.) ter si natoči kozarec slatine, popije jo, potem pa četrt kozarca vina, katero tudi popije. Uganjka je bila torej rešena. Tudi naša dva gosta sta se poslej ravnala po tem izgledu in sicer v popolno svojo zadovoljnost. Gospod Izidor Fučec poznal je sicer dobro staro zagorsko pravilo, da se z vodo kvari vino in z vinom kvari voda; a rogaška slatina in cviček sta mu bila vendarle silno priljubljena, ker nenavadno osvežujoča pijača. Oba jedal Bog na slovenski zemlji. Zato ono zagorsko pravilo ni prodrlo čez Sotlo. Nasprotno. V Zelinkovi gostilnici v Rogatcu kamor je nekoč bil napravil v Slatine izlet, čul je gospod Izidor Fučec nekega župnika dovtipno pripomnjo, da je blagoslovil že mnogo zakonov, da je pa prepričan, da nobeden teh zakonov ni tako srečen, ko oni, v katerem se združita sedajle pod njegovo roko in z božjim blagoslovom rujno vince in sramežljivo vzkipevajoča slatina. Ob splošnem smehu vsega omizja izpraznil je na to kozarec ter se pogladil po prsih. Ta dovtip iz Rogatca je bil gospodu Izidorju Fučcu ostal živo v spominu. Od takrat se mu je silno priljubila mešanica slatine z vinom, zlasti s cvičkom. Sedanja izkušnja ga je poučila, da je naposled ono zagorsko pravilo vendarle veljavno in da je narava le malokje ustvarila tako tesno prijateljstvo med vinom in vodo, ko ravno na Slovenskem.

V tem, ko je treba bilo čakati, da nareže gostilničarica gnjati, vpraša gospod Izidor Fučec profesorja:

»Zakaj nisi hotel iti v gostilnico »pri Karakalovih termah«? videti je bila lepa, prav po mestno vrejena.«

»Duša krščanska!« mu odgovori profesor, zato, da tebi ustrežem.« Ko ga oni vprašujoče pogleda, potrjuje profesor: »Pa da! Mi-li nisi rekel, da želiš v mater gostilnic?«

Gospod Izidor Fučec se začudi:

»In to naj bi bila...«

»Mati gostilnic,« ga preruši profesor. »Iz takih-le malih krčem razvilo se je gostilništvo do one stopinje, na kakšnem je sedaj v velikih mestih in kakršna je na primer tudi najina 'Bavaria'«.

»Sedaj prinesla je deklica narez, postavila pred goste krožnike, položila pred vsakega kos z makom potresenega belega kruha, v čegar spodnjo skorjo jebil zapečen drobno sesekljan peteršilj, primaknila sosednjo mizico in postavila na-njo skledo z artičokami, katero jeseveda zopet poveznila z žično pletenico. Težko je povedati, kako je šla gospodu Izidorju v slast surova, a imenitno prekajena svinjina in kako je hvalil kruh, kateremu mak – še bolj pa peteršilj – dajala nenavaden okus. Dasi prinesti še pladenj nareza in použije ga s tovarišem. Naposled se spravi nad artičoke in ne neha prej, dokler jih ne obere osem. Med použivanjem nareza je pač semtertje pil Nocero Umbro; med obiranjem artičok pa je le še zalival z vinom, pridržujoč ga zaradi onega prisladlega okusa, ki ga pravi sladkosnedeži tako čislajo, po dlje časa v ustih in mlaskajoč potem z jezikom. Vodja avtomobila imel je – kako se je videlo – največji užitek od opazovanja, s kakšno slastjo se gosti debeli tujec in kako gluh in slep je za vse drugo okoli sebe; vojaki pri mizi v kotu pa so zavidno zrli k pogrnjeni mizi. Uživali so tudi oni. Požirali so namreč sline.

Ko se je gospod Izidor Fučec napasel in napojil, izrekel je svojo zadovoljnost. Profesor je bil tudi zadovoljen. Opazoval je bil v tem, ko je bila njegovega tovariša pozornost obrnjena le k jedi in pijači, lepo deklico, katera je – menda nalašč – sedla k mizici pred njima ob cesti. Izredno lepa nje prikazen, katero je zlasti občudoval zaradi njene bele polti, znamenje, da se je skrbno varovala solnca, bila mu je tako všeč, da je naposled stopil k njej, se spustil z njo v pogovor ter ji končno pohvalivši nje krasoto, zagotovil, da ponese spimin na-njo v svojem srcu s sabo iz Rima. Deklica je zadrhtela že ob njegovih laskavih besedah; še bolje pa ob tem zagotovilu. Katera druga na njenem mestu bi ne bila? Saj za mlado deklico ni slajše godbe, ko one, katera zveni iz besedi, ki slave njeno lepoto. Hvaležno je zato uprla svoje velike in globoke oči v tujca. In zazdel se jej je lep. Temu se ni čuditi. Bil je slicer že blizo štiridesetih; a poznalo se mu je, da je mož od peta do glave. In taki možaki so ženskam večinoma najprikupljivejši. Seveda pametnim ženskam. Kaka trkljica, katere sodbo je zameglilo mehkužno božkanje matere ali hinavsko laskanje sodobne družbe, te pameti nima. Ona bo raje ko krepkemu, ko jeklo utrujenemu nasvetu že izkušenemu možu najlepših let podala roko in srce, mlademu, priliznjenemu, morebiti že izmozganemu mehkužnežu.

Marietta, tako je bilo ime deklici iz krčme V mišji pasti, morala je biti naravno razumna deklica ali pa nečimerna. Ko je bil račun plačan in so se naši trije gostje odpravljali, stopi namreč naenkrat k profesorju ter mu nekam sramežljivo, nekam spogledovalno stsine svojo fotografijo v roko. Ves razveseljen jo pogladi profesor po mehkem licu. Pri tem opazi, da ste se jej zmočili obe očesi. Kdo ve zakaj? Saj si je morala vendar misliti, da vljudnega tujca, ki je imel toliko umevanja za njeno lepoto, bržkone ne bo videla nikdar več.

Gospod Izidor Fučec, ko sede v avto, svojemu ciceronu:

»Ni bila napačna misel, da si dal ustaviti pri tej koči.«

»Tudi jaz sem zadovoljen,« pripomni profesor.

»S priznal bodeš, da imam jaz več razloga za to,« pravi zopet gospod Izidor Fučec, ko se začne avtomobil počasi pomikati dalje in ko profesor z desnico pošilja poslednje pozdrave za vozom zroč Marietti.

»Zakaj?« vpraša profesor.

»Ker sem se najedel in napil,« odgovori gospod Izidor Fučec. »Kaj pa imaš ti od mojega ljubimkovanja?«

»Epikurejec!« vzklikne profesor.

»Kaj? Kdo je bikorejec?« vpraša gospod Izidor Fučec.

Profesor Veselko se ob tem tovariševem vprašanju zakrohoče tako na vse grlo in udari s takošno silo z rokama po svojih stegnih, da jame vodja avtomobila pritiskati na zavornico. Mislil je, da se je zgodila kaka nesreča. Ob topotu motorja ni namreč spoznal, da je le veselost dala povod za glasove, ki so mu prišli na ušesa. –

Že ko je avtomobil stal, še ni bilo profesorju mogoče priti k sebi. Polotil se ga je bil tako krčevit smeh, da je prehajal v neko ihtenje, katero je bilo vzrok, da je postal v obraz rdeč, ko kuhan rak in da so mu po licih tekle solze. Začuden ga gleda vodja ter se spusti konečno tudi sam v smeh. Ni čudo. Smeh je ravno tako nalezljiv, ko zdehanje. Videč gospod Izidor Fučec, da se je jel smejati za profesorjem, vodja avtomobila se tudi on ni mogel držati več resno. Nastalo je pravo trojstvo smeha, v katerem je profesor Veselko, neprestano – pripogibajoč in dvižoč se – z obema rokama mahal po zraku, spušcajoč ju zdaj in zdaj na koleni. Nekaj ljudi, ki so prišli po cesti od Kampanje sem, obstalo je ob pogledu na to veselo družbo. Opazlovali so radovedno smejalce, čemer se je vsem njim zibal nasmeh na ustnah. Še le čez nekaj minut se profesor toliko umiri, da more s solznimi očmi vzklikniti: »Avanti!«* (* Naprej.)

»Kaj te je pa tako prijelo?« vpraša ga gospod Izidor Fučec.

Profesorja jame zopet lomiti smeh; a končno mu je vendar mogoče, da se toliko umiri, da vpraša:

»Ali nisi nikdar čul ničesar o Epikurju?«

»Nikdar še,« odgovori vprašanec. »Kdo pa je ta človek?«

»Mož,« pojasnjuje profesor, »je bil, ki je učil, da je vsa sreča življenja v telesnem zdravju ter je zato smatral že namen življenja ohraniti telo kar najdlje mogoče vzprejemljivo za užitke. Morebiti po krivici, vsekakor pa zato, ker človek za ohranitev svojega zdravja v prvi vrsti potrebuje jedil in pijače in ker je Epikur, ko je umrl, zapustil bil svojim učencem sredstev za vesele zabave, pri akterih jed in pijača gotovo niste bili izmed zadnjega, prišlo je ime Epikurejec v navado za ljudi, katerim je jed in pijača prvi pogoj življenjske slasti.«

»Bog in bogme!« vzklikne gospod Izidor Fučec »saj sta tudi res.«

»Kakor se vzame,« odvrne profesor, »kajti mi jemo in pijemo, zato da živimo, ne živimo pa zato, da bi samo jedli in pili. Epikurju na čast bodi rečeno, da je kot pogoj za telesno zdravje smatral duševni mir, za dosego le-tega pa učil, da je treba na dokazilih slonečega spoznanja in pojmovanja.« –

–––––––

Izletnika sta bila že preje opazila, da se kaže semtertje na cesti stari tlak. Sedaj sta bila prišla do tje, kjer so cesto odkopali takšno, kakršna je bila v davnini. Napis na hiši ob desni strani ceste opozoril je profesorja na to. Dotakne se z roko vodjeve rame in ko se le-ta ozre, da mu znamenje, naj ustavi. Hotelo se mu je napraviti po starem tlaku, iz okamenele lave majhen izprehod. Da zamore vsaj reči, da je hodil po tlaku ceste, po kateri so svoje dni korakale cesarske rimske legije. Nenavadni razlog izprehoda pridobi tudi sicer udobnega gospoda Izidorja Fučca zanj. Zapaljivši si poslednjo onih havank, katere je bil vzel od obeda s sabo, izkobaca iz avtomobila. Vodji naroči profesor, naj počaka onih.

Pešcema se sedaj odpre krasen pogled. Po cesti polagoma spuščala z rebri, čez pusto deloma ravno, deloma valovito Kampanjo, na ugasle ognjenike albanskega gorovja. Monte Cavo, Monte Salomone, Monte Ceraso in Monte Pesehio dvigali so pred njima svoje vrhove, katere je bilo že polagoma k zatonu nagibajoče se solnce, ki se je v raznih barvnih odsenčkih poigravalo s toplim zrakom, puhtečim iznad albanskega in nemškega jezera kviško. Ob cesti vrstili so se po obeh straneh grobovi iz davne rimske dobe: nekateri zidani, drugi nasuti in s travo poraščeni. Tudi kaka cipresa ali kak borovec se je bil izgubil med grobove ali je velo zasajal korenine naravnost v vá-nje. Čuden pogled. Dokler oko nese gola Kampanja, po kateri se pasejo črede goveda: vseskozi živine z dolgimi rogovi. Semtertje pa po nekoliko temnozelenih vitko kvišku hrepenečih cipres s koničastimi vrhovi v družbi borovcev, ki svoje ob konceh tudi v temnozelenim izgličevjem gosto porasle veje, raztegujejo na vse strani, napravljajoč na ta način velik okrogel senčnik. Tu in tam tudi večje skupine borovcev.

Nekaj dražestnega imajo te vrste drevesa za človeka, ki prihaja iz severnejših krajev, v katerih je rast borovcev čisto drugačna. Vso to opisano pokrajinsko sliko dopolnujejo še velikanske razvaline Klavdijevega in Marcijevega vodovoda, ki nehote vzbujajo spoštovanje do tvorne sile naroda, čegar spomenik so.

Kakih pet sto korakov bila sta naša dva potnika napravila peš po tlaku stare apijske ceste. Na to se vrneta. Inu

»Buon giorno, signori!«* (* Dober dan, gospoda.) čujeta naenkrat poleg sebe glas. Ko storita že kakih sto korakov na obratnem potu.

»Dober dan,« odvrne profesor, ozrši se po onem, od katerega je prihajal pozdrav. Bil je to velik, suh, silno ogorel kmečk mož, obritega obraza. Hodil je golorok, noseč suknjico čez laket leve roke. Z desno opiral se je ob debelo palico. Glavo pokrivala mu je pisana čepica s koničastim zadaj po zagorelem tilniku opletajočim koncem, katerega se je držal rudečezelen trepec. Vrat je imel gol, košuljo globoko doli do trebuha odpeto. Izpod nej silile so goste, dolge, črne kocine. – »Kam pa, dobri mož?«

»V Rim grem,« odvrne le-ta; »pomolit na grob svojega ščitnika svetega Aleša.«

»Ali prihajate od daleč?« vpraša ga profesor.

»Iz Pesscollomazze blizo Beneventa,« odgovori vprašanec. »Tri dni sem že na poti.«

Profesor pojasni svojemu tovarišu, da je to blizo Napolja ter vpraša kmeta, ki stopa sedaj poleg nju dveh: – »Pa zakaj se ne vozite po železnici?«

»Po železnici!« začudi se le-ta.

»Na božjo pot grem vendar.« »Bi-li bilo zaslužno, ko bi se po železnici pripeljal tjekaj?«

Profesor tolmači njegove besede gospoduju Izidor Fučcu, ki si je brisal ravno pot s čela. Dasi se je dan že nagibal k večeru, bilo je solnce vendar še pekoče.

»To ste se morali potiti!« pripomni kmetu. »Prav nič,« odgovori le-ta. »Čudno; in nama je vroče še sedaj, ko se že solnce nagiblje k zatonu,« omeni profesor.

»Vama,« pravi kmet, ozrši se po njima. »Ni čuda. Jaz sem ko polenovka, a vidva ko vola.«

Profesor buši v smeh in ko pojači gospodu Izidorju Fučcu kako ju je označil priprsoti božjepotnik, jame se smejati tudi le-ta. Tuja govorica napravi kmetiča radovednega in razvije se spotoma med njim in profesorjem tale pogovor:

»Vidva sta tujca, kajne?«

»Da.«

»Ali Angleža?«

»Ne.«

»Tedaj morebiti Francoza?«

»Tudi ne. Slovenca sva.«

Kmetič ga pogleda tako, da profesor takoj ugane, da mu je ta narodopisni pojem tuj. Zato dostavi pojasnjujoče:

»Iz Avstrije.«

Kmetič strese z glavo ter pravi:

»Ne razumem vas.«

»No,« premišlja profesor, željan spraviti svojega sobesednika do umevanja, »Slovana sva.«

»Aha, vidva sta torej iz Turčije!«

»O, ne. Slovani ne žive samo na Turškem. Veliko jih je. Slovani so na priliko poleg nas Slovencev še Hrvatje, Čehi, Rusi ...«

»Razumem,« seže mu sedaj kmetič v besedo, »Rusa sta torej.«

Videč, da bi bilo vse razganje zastonj, odloči se profesor pustiti kmetiča pri tej veri ter pravi:

»No, da.«

»O, kako mi vaju je žal!«

»Zakaj?«

»Zato, ker ne bosta prišla v nebesa.«

»Kdo pravi, da ne?«

»Naš gospod župnik nam je to razkladal. – Rusi ste krivoverci.«

»To vendar ni res, saj ravno isto verujemo ko vi.«

»Ali sta se vidva torej izpreobrnila?«

»Nisva,« ostaja profesor pri svoji prostovoljno prevzeti vlogi ter jame priprostemu laškemu kmetiču razkladati, da pravoslavni verujejo v istega Boga in v Mater božjo, da so krščani, kakor on ter da je razlika prav za prav le v tem, ker ne spoznavajo rimskega papeža za svojega vrhovnega poglavarja.

Zvesto ga posluša kmetič, pomisli nekoliko, ko konča profesor, potem pa pravi:

»Vrjamem, da ste Rusi dobri ljudje. Saj po vama bi to sodil. A pogubljeni boste vendar-le. Žal mi vaju je.«

V tem pogovoru dospeli so do avtomobila. Naša dva potnika ustavita se ob njem in profesor povabi kmetiča, naj sede poleg njiju, češ da tako dospe preje v mesto.

»Kaj neki mislite?« zavrne ga kmetič, stegnivši obe roki proti avtomobilu, ko da se hoče ubraniti njegove privlačnosti. »Navlašč sem pri Capannelah krenil po slabši poti semkaj.Samo zato, da imam večje zasluženje v nebesih. Kaj bi neki dejal moj ščitnik sveti Aleš, ki je vedno hodil peš in je, da samega sebe poniža, v očetni hiši, nespoznan, leta in leta ležal pod stopnicami in živel od miloščine, ko bi sedaj naenkrat sedel na to-le motovilo, katero ne more nič druzega biti, ko iznajdba pekla. Le peljita se sama. Ker sta pa tako prijazna, prosim vaju, da se spokorita, in prestopite v našo vero. Če to storita, se še kedaj vidimo. V nebesih. Če ostaneta trdovratna, vidimo se sedaj-le zadnjekrat.«

Profesor bi se bil temu modrovanju najraje zasmejal. A premagal se je. Ni se mu zdelo primerno žaliti moža, ki je govoril s tako globokom prepričanjem in ju opominjal s tako dobrim namenom.

»Ako našemu svidenju,« odvrne profesor, »sedajoč za gospodom Izidorjem Fučcem v voz,« ni druzega na poti, tedaj se vidimo gotovo še. Z Bogom, dobri mož.«

Seže mu v žuljavo desnico. Hodočastniku razjasni se obraz. Prepričan je bil, da je našel in k čredi pripeljal dvoje izgubljenih ovac. Obstal je. Proti nebu je obrnil svoje oči v tem, ko mu je gost oblak prahu zakril peklensko vozilo, ki je brzelo proti mestu.

Ko se avtomobil približa krčmi V mišji pasti, ni bilo deklice več pred njo. Profesor veli vodji, naj zavije ob krčmi na vojaško cesto na desno. Pričakoval je, da mu bo mogoče ujeti še zadnji pogled zale hčerke rimske Kampanje. Zato je molčal. A nič mu to ni pomagalo. Mariette ni bilo na izpregled. – Sedaj jame svojemu potnemu tovarišu razkladati pogovor s priprostim spremljevalcem. Gospodu Izidorju Fučcu zdela se je stvar zabavna. Smejal se je kmetiču, ki je tako neomajno prisegal v besede svojega župnika. A poloti se ga tudi znatiželjnost.

»In če bi bilo res tako, kakor pravi ta mož?« vpraša nekam nesmelo profesorja.

»Kaj?« obrne se profesor do njega.

»Da bodo vsi Rusi pogubljeni,« odvrne le-ta.

»Potem bodo seveda pogubljeni vsi ljudje, ki ne prisegajo na besede župnika iz Pescolamazze,« pravi profesor. »Prostorna nebesa ostanejo po tem takem prazna. Saj če ne pridejo vá-nja krščanski Rusi, morejo priti tem manje ljudje, ki ne verujejo v Krista in njegove nauke. In vendar je le-teh ogromna, poražujoča večina vsega zemeljskega prebivalstva. Razne vere imajo. Več sledbenikov imajo nekatere ko vse krščanstvo skupaj. Nikar že samo rimsko krščanstvo. Nam se te vere zde smešne. A njeni so svete. In ni je skoro vere, neizvzemajoč ver na najnižji stopnji telesnega in duševnega razvoja stoječih človeških bitij, ki bi ne poznala neke vrste izveličanja.«

»Zares čudno in zanimivo je to,« pripomni gospod Izidor Fučec. »Kako neki je mogoča takšna razlika ver?«

»Morebiti,« odgovori mu profesor, »ima prav Lamatine, ki je dejal: »Les religions sont la pocsie de l'âme«, kar znači po slovensko: »Vere so pesništvo duše.«V vsakem človeku tiči nekoliko pesnišlega navdahnenj. Celo v najnenadarjenejšem, v najsurovejšem, kar velja za posameznika, velja tudi za rodove, plemene, narode. Duh je, ki se povzdiga nad vsakdanjosti, nad naravne prikazni; ki išče nečesa zunaj sebe, nad temi prikaznimi. Nekaj mogočnejšega, popolnejšega. Večja ali manjša sposobnost pojmovanja ustvarja pri človeku več ali manje duševnega zanosa, ali reciva z Lamartinom: pesništva. Iz tega čutila nastaja vera in verstvo. Čem razvitejši je človek, čem dovzetnejša njegova duša, tem vzvišenejši so nauki, ki so podlaga njegovemu verstvu. A tudi največji divjak veruje. Po svoje. On trepeta ob prirodnih prikaznih, katerih si razkladati ne more; topi se hvaležnosti pred njihovimi dobrimi učinki. Pesniško navdahnjeno, ki dremlje v njegovi duši, mu veli da so to bitja zla in dobrega; božanstva, katera vladajo svet. Od tod vera v zle in dobre duhove. Od tod pri narodih na nizki stopinji razvoja strah pred temo in obožavanje solnca. Pri prosvetljenejših narodih morala se je končno razviti vera v moč, katera obvladava vse, vera v – edinega Boga. A pomni dobro: tudi v takih verah je odkazana zlim duhovom velika vloga. Človeška duša si pač dobrega brez zlega misliti ne more. Saj bi potem dobro več dobro ne bilo. Je-li čudo, da si tudi izveličarja ne more predstavljati brez pogubljenja?«

»Pogubljenje je torej vendar,« poseže mu gospod Izidor Fučec v besedo.

»Gotovo,« odgovori mu profesor ter nadaljuje: »Sami sebe pogubljajo ljudje. Če se ne ravnajo po dobrih magibih, ki jim prihajajo semtertje iz duše, ter se ravnajo po zlih, katerih jim je prirojenih veliko več in z živeljnejšo silo. Pogubljajo se, ako ne iztrgajo iz svojih src živalskih nagonov ter jih ne nadomesti z duševnimi vrlinami, ki najdejo vzpodbude in poticrla v verskih naukih. – V pogubljenje v smislu naukov pescolamaškega župnika ne veruj. Bog je neskončno dober in pravičen. Vse vere dopušča on. Bi-li njegova dobrota in pravičnost mogli dopustiti, da morejo izveličanje doseči le izpovedovalci gotove verske sekte? – Ne, ne! Brez skrbi bodi. Tudi Rusa, kakršna sva v očeh priprostega pescolamaškega božje potnika, doseževa lahko izveličanje. Ti posebno.«

»Zakaj ravno jaz?« vpraša gospod Izidor Fučec, iznenaden, a vendar prijetno zadet vsled te profesorjeve pripomnje.

»Ker si bogat,« mu odvrne le-ta ter se za trenotek zamisli. Gospod Izidor Fučec se med tem nehote na svojem sedežu vzravna. Iste besede glede večnega izveličanja, katere je bil čul drugod in od druge osobe glede svojega časnega izveličanja! Ali mu ni Peter von Sratschnigg prišeptnil, da lahko dobi red, ker je bogat? In res je na poti do njega. Vsled svojega bogatstva. Profesor nadaljuje:

»Bogatinom je vse mogoče. Z njimi se morajo vzporejati le še mogočneži. Pa oni so brez tega tudi vsi bogati. No glej: primera med bogatinom in siromakom je približno takšna, ko med tabo in ubogo paro iz Pescolamazze. Ti si se pripeljal na božjo pot z vlakom, vozeč se doberšen kos pota v prvem razredu; on potuje peš. Ti si užival vse udobnosti počitka in preživitve med vožnjo; on je korakal zaprašen, lačen in žejen ter počival čez noč kje v kakem bornem prenočišču na trdih tleh, ako ne pod milim nebom. In če se kosata: on z molitvijo, ti z denarnico? Kdo vaju dveh dobi laglje nakazilo na nebesa?«

»Morebiti imaš prav,« pravi gospod Izidor Fučec, neznansko zadovoljen, dase dotika profesor njegovega bogatstva. Spomni se pri tem svojega pokojnega očeta. Njemu je tedaj, ko je zidal svojo kapelo v Pajcekovcu ter daroval večjo svoto cerkvi v Suhi Bari, dal dolnji župnik nekako zagotovilo, da si je s tem kupil nebesa. Ta spomin navede ga do pripomnje:

»A sedeč po današnji tvoji pripomnji, da bi v Rimu zastonj iskala kakega hrvatskega svetnika, nam Hrvatom ni posebno lahka pot v nebesa.«

»Glej ga,« zasmeje se profesor, »kar svetnik bi hotel postati! »Počasi vozite!« glase se napisi na voglih ljubljanskih cest.«

»Saj smo itak vozili počasi. Zato Hrvatov ni med svetniki. A povej mi, kako neki to?«

»Prav iz tistega razloga,« odgovori mu profesor, »iz katerega tudi nobenega Slovenca ne najdeš med svetniki. Svetnike proglaša cerkev. Ona se ozira pred vsem na svojo bližnjo okolico. Zato je največ svetnikov in svetnic italijanskega rodu. Kolikor se tiče prve dobe krščanstva je to vredu. Kaj je bilo naravnejšega, ko da so prisodili svetost krščanom in krščankam, ki so za svoje versko prepričanje umrli mučeniške smrti? A kasneje bilo je drugače. Preje skromna, samo Kristovim naukom živeča verska občina se je tekom časa izpremenila. Cerkev se je navzela imperijalizma, kateri je oborila krščanska vera in na čegar klasičnih tleh je nastala sama. In jela se je v oživotarjanje svojih nmenov spogledovati z mogočneži. Naravno torej tudi z mogočnimi narodi. Zato je takim narodom laskala tudi s tem, da je njihove rojake proglašala za svetnike. Lahko se reče, da je katoliška cerkev dala kakemu narodu tem več svetnikov, čem mogočnejši je bil in čem več se je bilo papeštvu nadejati podpore ali koristi od njega. Francozom, da laska njihovemu narodnemu čuvstvovanju, še v novejšem času dala blaženko. In kakšno! Devico orleansko. Ono narodnega duha navdala njeno junaško deklico, katera je svoje dni po volji škofa beauvaiškega kot čarovnica in pomočnica pekla na grmadi sežgana bila. Vi Hrvatje ste si pač z nami Slovenci vred pridobili neocenljivih zaslug za krščansko vero. »Antimurale Christianitis«* (* Predzidje krščanstva) so vas nazvali. Saj ste odvračali divje naskoke najkrutejšega sovražnika krščanstva Turka. A kaj zato.« V veliki politiki niste za papeštvo nikdar mnogo pomenili, dasi ste imeli svojo samostojno državo. Toda pač. Dvoje Hrvatov je bila proglasila rimska cerkev blaženima. Trogirca Auguština Kozolica, škofa zagrebškega in Marka Štepana, kanonika ostrogonskega, rojenega v Križevcih in zvavšega se zato: Crisinus. Bilo bi pa napačno soditi, dasta se onadva čutila v življenju za Hrvata. Prvi umrl je v Apuliji in se je po svojem priimku Casotti in po rodnem mestu, ki je imelo takrat italijansko lice, smatral Laham i od druzega si pod imenom Korosij-ja svoje Madjari. Gotovo je, da je papeška stolica s še le pred par leti izvršenim proglašenjem jezuita Marka Štefana Križevčana in dvoje drugih duhovnikov, ki sta z njim vred v verskih bojih reformačne dobe v Hašicah na Gorenjem Ogrskem našla mučeniško smrt, hotela napraviti uslugo Madjarom. Pač zato, ker so bili prišli do tako odločilne veljave v Avstriji, katera je bila vedno najkrepkejša podpornica in zaščitnica papeške stolice. – To sta torej vaša edina dva svetnika. Več jih nimate. – Mi Slovenci tem manj. Mi še svoje samostojne države nikdar imeli nismo, torej sploh nismo šteli. – Seveda bi bilo napak misliti, da med nami ni bilo ljudi, ki bi si bili zaslužili odlikovanja svetosti. Še celo mučenikov. Kako neki ne? Saj smo vsi skupaj narod mučenikov!«

Profesor, ki se je bil proti koncu vidno razgrel, bil bi morebiti te svoje misli med počasno vožnjo po grapasti cesti razpredal šedalje, ko bi ne bil avtomobil med tem zavil na novo apijsko cesto. Prav iz bližine pokažejo se sedaj veličastni ostanki starih dveh vodovodov poleg neštevilnih stebrov in oblakov acqna e Felice, vodovoda, ki dandanes preskrbljuje Rim z zdravo pitno vodo. Ako je bil vtis že ob pogledu ná-nje s stare apijske ceste, znamenit, bil je ta naravnost očarujoč. Zato veli profesor ustaviti, da sega naužije. Tudi nazaj na prvotno apijsko cesto obrne pogled. Mogočno se ondi dviga grobnica Cecilije Metelea od nje mu zdrknejo oči, vendar dalje na levo, ter obstanejo za trenotek na strehi nizke koče, v kateri ga je bila očarala priprosta cvetka rimske Kampanje. Ko da se hoče otresti neplodne te čustvenosti, pravi po par trenotkih vodji:

»Z vso hitrico na lateraniki trg!«

23. Mati cerkva San Giovanni al Latergno. – Piazza San Giovanni. – Zanimiv tujec.

Avto zdrči po gladki cesti, vzdigujoč za sabo oblake prahu, in obstane čez šest minut na trgu di Porta San Giovanni pred glavnim vhodom v cerkev svetega Ivana Laferanskega.

»Videl si,« pravi profesor svojemu potnemu tovarišu, ko stopata iz avtomobila, »mater cest in mater gostilnic. Evo ti sedaj matere cerkva.«

»Moje pravilo,« odvrnem u ogovorjenec, »je, kakor veš, gora od spodaaj, cerkve od zunaj, gostilnice od znotraj...«

»Ni pravil brez izjeme,« seže mu profesor v besede.«

»Ravno to,« odvrne gospod Izidor Fučec, »mislil sem dodati tudi jaz. Saj sem že grešil proti pravilu. Še danes nekolikokrati. In ni mi bilo žal. V Rimu sva pač. Naravno je torej, da se s tabo prav rad podam v to cerkev, katere pročelje že samo napravlja tako mogočen vtis.«

»Zares mogočen in v vsej svoji priprostosti veličasten,« pripomni profesor. »Podobno je pročelju svetega Petra, samo da je za polovico ožje. Kakor cerkev svetega Petra, samo da je za polovico ožje. Kakor cerkev svetega Petra ima tudi ta-le petero vrat, izmed katerih so zadnja na desni zazidana in se odzidavajo le vsako sveto leto. Prihodnjič se to zgodi leta 1925. nad srednjimi vratmi vidiš tudi tu ložijo. Z nje delili so papežu vsako leto v praznik vnebohoda Gospodovega na trgu zbrani mnogotisočglavi množici blagoslov. Zadnjekrat se je to zgodilo leta 1870.«

»Zakaj zadnjekrat?« vpraša gospod Izidor Fučec.

»Zato,« muodgovori profesor, »ker so bile italijanske kraljevske vojske dne 30. septembra onega leta zasedle Rim. Papež se je takrat zaprl v znamenje svojega prosveda v Vatikan ter se smatra od tedaj ondi za ujetnika.«

»A zakaj,« vpraša sedaj gospod Izidor Fučec, »se zove ta cerkv mati cerkva.«

»Omnium urbis et orbis ecclesiarum mater et caput« odgovori mu profesor. »Mati in glavarica vseh cerkva mesta in vesoljnega sveta. Zato ker je to bila prva cerkev, ustanovljena potem, ko je cesar Konstantin povzdignil krščanstvo v državno vero. Morebiti je tudi najstarejša. Označujejo sicer za starejše cerkve, katere božje in svete Cecilije onstran Tibere ter svetega Aleša in svete Priske na Aventinu. A to je le ustno podanje. Cerkev svetega Ivana Lateranskega je prva, katere ustanovitev je zgodovinsko overovljena. V zadnji Rafaelovej sobi v Vatikanu videl si sliko o bitvi cesarja Konštantina z Maksencijem. Še prav z velikim zanimanjem si jo opazoval.«

»Zaradi množice o krepkih in dobro rejenih konj, ki so na njej naslikani,« pojasnuje gospod Izidor Fučec.

»Tedaj zaradi njih,« pripomni profesor. »Tudi oni konji so Konštantinovim vojščakom kolikor toliko pripomogli do zmage, katera je pomenila začetek poti, ki je privela do ustanovitve cerkve svetega Juana v Luteranu. Pobožne zgodbe vedo povedati, da se je cesarju Konštantinu, že ko je bil s svojimi voji na pohodu po Nemškem, prikazalo v oblakih znamenje križa z napisom: »in hoc signo vinces«* (* V tem znamenji zmagaš.); po noči pred glavno bitvijo z Maksencijem pa da se mu je prikazal angelj ter mu ukazal zaznamovati ščite svojih vojščakov z znamenjem Kristovega imena. Konstantinova zmaga pri molskem mostu, sedanjem ponte Milvio, bila je popolna. Že leto na to je izdal cesar Konštantin s socesarjem Licinijem v Milanu oni znamenit razglas, s katerim je bilo še za njegovega prednika Dijoklecijana hudo preganjanemu krščanstvu zagotovljen svobodni razvoj. Ob tej priliki daroval je tudi rimskemu škofu Melhijadu »lateransko hišo«. Domus Lateranorum je bila krasna palača, ki je bila nekdaj last konzula Plavtija Laterana, katerega je cesar Neron zaradi zarote proti njemu usmrtit dal. Bilo je to posestvo, ki je zavzemalo ves iztočni del celijskega griča. Ta palača postala je tedaj last rimskih škofov, kateri so se od leta tristoštiriindvajsetega zvali papeže. Tega leta je namreč Konstantin daroval ljubemu svojemu bratu, kakor je pisal rimskemu škofu, Silvestru. Sijaro ali papeško krono ter mu poklonil ob enem »dedištvo svetega Petra«. Od tristotrinajstega leta do začetka štirinajstega stoletja stanovali so v Lateranu papeži. Skoro tisoč let torej. »Domus Faustae in Laterano«* (* Favstina hiša v Lateranu.) zvala se je lateranska palača ob času poklonitve škofu Melhijadu. Po Fausti, soprogi cesarjevi. Ta »domus Faustae« postal je priča razvoja in rasti papeške moči, katera je tekom let narastla tako jako, da so papeži bili res ne le duhovni, temveč tudi posvetni vladarji sveta. Vladarji največjih držav so trepetali pred njimi. Imeli so namreč moč spraviti jih ob krone, kedarkoli se jim je to zahotelo ali se jim je potrebno zdelo. Odkar so zginili s svetovnega pozorišča starorimski imperatorji, ni še nobena prestolna palača videla okolo sebe toliko, vsled neizmerne moči in veljave nastalega sijaaj in vsemočja, ko »domus Faustae in Laterano«. Ta »domus« zasenčevala je španjski dvor in dvor nemških cesarjev. Mogočni ruski car ni nikdar na sedežu svojega samodrštva videl takega sijaja, ko ga je videval par stoletij Lateran. Celo Napoleon I., ki si je bil podjarmil skoro vso Evropo ter doberšen del Afrike in Azije in v čegar rokah so vladarske krone bile blago, katero je poljubno razdajal, se ne more vzporejati z mogočnostjo nekaterih papežev. Kralji in cesarji stregli so tem mogočnežem. Kedar so sedali za mize, pazeč na vsako kretnjo njihovo in prizadevajoč se ustreči vsaki njihovi volji.

»A kje je ona palača, o kateri mi pripoveduješ?« vpraša gospod Izidor Fučec.

»Ni je več,« pojasnuje mu profesor. »Namreč prvotne palače. Pokrivala je ves prostor do svetih stopnic, katere vidiš ondi-le pred sabo. Menda je segala še čez nje, kajti domača papeška kapela, zvana »Saneta sanetorum«* (* Svetišče svetišč.), bila je še v palači. Neposredno ob papeškem stanovanju. Na začetku štirinajstega stoletja je lateranska palača pogorela in še le papež Sikst V. Dal je proti koncu šestnajstega stoletja postaviti sedanjo, katero vidiš tu poleg cerkve. Sedež papežev in njihove moči ni bila več. Le-to postal je Vatikan, iz katerega so papeži napravili še večjo in sijajnejšo prestolnico. Kljub temu pa one bajne moči, kakoršna je spojena bila že s pojmom Laterana, Vatikan ni imel nikdar več. Dandanes je zgolj še duhovna prestolnica; to pa bode brez dvojbe in kljubujoč vsem priključbam časov, ostala, dokler bo rimokatoliške cerkve. – Sedanja lateranska palača, ki je, kakor vidiš, tudi še obširno in krasno poslopje, služila je v raznih časih raznim namenom. Papež Gregor XVI. okolo srede preteklega stoletja določil jo je končno za muzej starin in krščanskih znamenitosti ter za galerijo slik.«

»Dobro,« pripomni gospod Izidor Fučec, »da je že prekasno; drugače bi me čisto gotovo vlekel še vanj. Naposled je to celo več muzejev!«

Profesor se zasmeje in pravi:

»Niti je oče muzejev, ker je v Rimu še starejših, niti bi mi padlo v glavo siliti te k obisku. Saj ne vem, če bi našla v njem kakih tako klasičnih stvari, da bi te zanimale. Jaz si ga ogledam vsekakor. Morebiti kedaj med tvojim pozajtrčnim počitkom.«

»Bog ti ga blagoslovi,« pravi gospod Izidor Fučec, potem pa dostavi: »A sedaj pojdiva pogledat cerkev.«

Profesor pritrdi in oba vstopita. Ogromni prostori druge največje bazilike krščanstva ju objema. Stotrideset metrov dolga je cerkev; za dvaindvajsettisoč ljudi je v njej prosotra. Ker je prvotna večkrat prezidavana cerkev ponovno pogorela, ni seveda ostalo mnogo spominov več na-njo. Eden le-teh je glavni altar sredi prečne ladje, ki brani mnogo svetinj, med katerimi ste tudi glavi apostolov Petra in Pavla in pa lesena miza, ki je baje služila apostolu Petru za altar pri mašnih daritvah v katakombah. Pri tem altarju sme maševati samo papež ali pa oni mašnik, katerega on v to posebej določi. Notranja uredba cerkve je silno bogata. Ni čuda. Bila jedolgo časa in jedeloma še tudi danes kot mati in glavarica cerkva predmet posebne pažnje papežev in kardinalov, pa tudi pobožnih vernikov. Okraski so po zadnji njeni prezidavi delo Francesca Baurominija. Za vzor mu je bila jezuitska cerkev San Gesu. K veljavi je torej prišel baročni slog. Pri materi bazilik, ki je imela prvotno pred sabo lestarorimske vzore in je po teh gotovo tudi zidana bila, je to nkam čudno. Nehote zdelo se je to profesorju protičasovno. Vendar dela prijeten vtis, da ne kažejo okraski one preobloženosti, kakor v cerkvi di San Gesu. Vse je nekam diskretnejše.

Gospoda Izidorja Fučca zanimanje zbudili so predvsem v srednji cerkveni ladji po obeh straneh razmeščeni, obrovski kipi dvanajsterih apostolov, ki stoje med otvori do stranskih ladij, katerih jena vsaki strani po dvoje. Videč, kako jih z zanimanje in nekim bojazljivim spoštovanjem ogleduje, se mu tiho pridruži eden cerkvenikov, mož podolgastega, obritega, čisto razbrazdanega obraza. Polglasno mu nekaj izpregovori. Gospod Izidor Fučec sicer ni vedel, kaj mu jedejal, vendar je približno uganil. Zato pravi: »Si.« Profesor, ki je ravno opazoval vrhu srednje ladje ob obeh straneh stoječa krasna starinska stebra iz granita, vidi ju prihajati skupaj proti sebi.«

»Ecco!« pravi gospod Izidor Fučec, pridši do njega in pokaže z desnico na svojega spremljevalca.

Dasi je bila kaka razlaga nepotrebna in dasi se je profesorju gabilo poslušati pripovedovanja po papiginsko naučenih, brez umevanja in poudarka izgovarjanih pojasnil, vendar je videl, da sedaj odklonitev ni lahko mogoča. Ne zaradi cerkvenika. Prva odklonitev, ki jo je kedaj doživel, bi to ne bila. Tudi zadnja ne. Pač pa zaradi gospoda Izidorja Fučca. On je cerkvenika pripeljal; njegovo samoljubje bilo bi torej z odklonitvijo zadeto. Uda se torej z lahnim poklonom proti cerkveniku. Le-ta jima tako brez umevanja, kakor kedar odgovarja pri maši kot ministrant, jame sedaj razlagati zgodovino cerkve. Po načinu, kakor nekateri ljudje klepečejo daljše na izust naučene molitve, ne da bi pri tem kaj mislili, ne da bi sploh vedeli, kaj govore. Profesor Veselko ga preruši, češ da jima je zgodovina itak dobro znana in da naj jima pokaže le posebne znamenitosti cerkve. Niti najmanje užaljen, pelje cerkvenik svoja dva tujca k papeškemu altarju ter ju pouči o njegovih svetinjah. Na to stopi pred njima na levo stran prečne ladje k altarju z najsvetejšim. Prekrasen altar je to. Četvero pozlačenih bronastih stebrov iz prvotne, konštantinske cerkve, drži nebo nad tabernakljem. Posebno znamenit pa je – in na to zlasti opozori cerkvenik – zato, ker je v njem ohranjena baje ona miza iz cedrovega lesa, ob kateri je Izveličar použival s svojimi apostoli zadnjo večerjo ter po naukih cerkve ustanovil svetotajstvo svojega Telesa.

Ob obeh straneh gorenjega cerkvenega izobčka, takozvanega kora, opozori cerkvenik na dvoje prekrasnih grobnic. Prva je grobnica papeža Inocenca III., ki je bil preje pokopan v stolno cerkev v Perngiji. Umrl je bil namreč na poti v Pizo in Janov, kamor se je bil podajal, da poravna med njima viarajoči spor. Papež Lev XIII. je dal tisoč osemsto dvaindevetdesetega leta prenesti njegove telesne ostanke zato semkaj, ker je bil Inocenc III. eden najimenitnejših papežev, ki so kedaj stanovali v lateranski palači. Morebiti cel najimenitnejši in najmogočnejši. Učen in moder, silnega duha, neustrašljiv in osobno pogumen, v svojem nastopu smel i vendar previden skrajno brezobziren in nepopustljiv, a če je kazalo tudi uvideven in spravljiv, pri tem pa tako čistega življenja, da se mu ni moglo ničesar očitati, zadobil je takošno oblast, da so se pred njim tresli vsi vladarji Evrope. Zakone kronanih glav je sklepal in ločeval po svoji volji čez cesarje in kralje je izrekal prokletstva cele države je deval zaradi njihovih vladarjev v prepoved, to se pravi prepovedova je katoliškemu duhovništvu teh držav izvrševati bogoslužna opravila. Angleškega kralja je primoral na ta način, da mu je plačeval danj. Tudi mnogo druzih vladarjev moralo je storiti isto. Bolgarski car iz njegovih rok in celo v Carigrad je segala njegova moč. Najsijajnejši dokaz za njegovo mogočnost pa je bil lateranski cerkveni zbor tisočdvestopetnajstega leta. Udeležilo se ga je štiristodvainosemdeset škofov, devetsto opatov in prijorjev; prihiteli so nanj najslavnejši sodobnikiin svoja odposlanstva so poslale v Rim vse evropske države. Blizo dvatisoč tristo osob štela je udeležba na zboru, ki je med ostalim ustno izpoved proglasil za versko pravilo in ob katerem sta bila ustanovljena frančiškanski in dominikanski red. Kakor so prestolovali nekdaj na Palatinu cesarji, katere je njihova moč in veljava dovela do prepričanja, da so več, ko ostali umrljivi ljudje ter so se v obožavanje samih sebe, jeli čutiti božanstva; tako je sedaj in domu Faustae v Lateranu prestoloval mož, ki je prekašal nje vse. Saj je imel neomejeno moč, katera je segala mnogo dalje po svetu, ko nekdaj moč rimskih cesarjev. Poleg tega pa tudi čudodelno sredstvo, katero mu je zasužnjevalo poleg teles tudi duše. Tega sredstva rimski cesarji niso imeli. Je-li tedaj čudo, ako je ravno za papeža Inocenca III. zavladal v Lateranu sijaj, ki je spominjal na naslavnejše dni Palatina? V enem oziru se je Lateran razlikoval od Palatina. Tukaj so smatrali cesarji cesarske dvore za tempelj živečega božanstva. Njihovo versko naziranje bilo je takemu pojmovanju ugodno. Zakaj bi se celi vrsti božanstev ne moglo pridružiti še eno? – V Lateranu za tako pojmovanje ni bilo možnosti. Edini Bog ga ni dopuščal. Zato je bil pa Inocenc III. trdno prepričan, da je pravi in edini namestnik edinega vsegamogočnega Boga in da mu je le-ta izročil svoje vsemočje ne le nad dušami vernikov rimokatoliške cerkvene občine, temveč tudi nad glavami njihovimi. Še več: tudi nad glavami drugovernikov. Nikakega dvoma ni dopuščal, da da se zaveda te svoje moči, ki mu jo je podelil Bog.

Pač čudno, da papež takega imena in take slave ni našel počitka in grobnega spomenika v tristopetinšestdesetih cerkvah, kolikor jih šteje Rim, tako da je človeku, ki bi si to vzel v glavo, mogoče vsak dan navadnega leta obiskati drugo. Vsi njegovi nasledniki, katerih nekateri so si še za žive glave preskrbeli presijajne in dragocene grobnice v poglavitnih rimskih cerkvah, pozabili so nanj. Še le Lev XIII., ki je edenintrideset let sedel na peružijaki nadškofovski stolici spomnil se je te dolžnosti do njega. Zakaj? Morebiti zato, ker mu je v nekih ozirih bil silno podoben. Lev XIII. Ni bil sicer zavojevalec kakor Inocenc III. morebiti ni bilo veliko papežev, ki bi bili tako malo hrepeneli po posvetni moči. Njegove želje segale so v duševno castvo in tu se je srečaval z Inocencem III. Moder in učen, kakor oni, pri tem pa blag in spravljiv mož, čegar življenje je bilo brezprikorno. Tako jevladal Lev XIII. nad dušami svojih vernikov. Mogočneži niso sicer trepetali pred njim, kakor so pred Inocencem XIII.; a spoštovali so ga vsi brez izjeme. Tudi doba vladanja obeh papežev je bila dolga. Ne sicer absolutno, pač pa – ker stolico svetega Petra oni redki izvoljenci, katere zadene ta čast, zasedajo navadno v dokaj visoki starosti – relativno. Inocenc III. vladal je osemnajst, Lev XIII. petindvajset let.

Pri grobnici le-tega poslednjeimenovanega zamisli se profesor vnovič. Lepa je ta grobnica, ki je izšla iz spretnih rok mojstra Giulija Tadolinija; a vendar priprosta in morebiti ravno zaradi tega, ker ni preobložena, še učinkovitejša. Nad grobom mramorni kip papežev, ko blagoslavlja, poleg pa ženska postava, predstavljajoča osirotelo cerkev, in pa hodočastnik. Profesor obrne se k svojemu tovarišu ter mu pravi:

»Zadnjekrat se sestajava tu z Levom XIII. Kaj je bil ta mož nam Slovanom, veš deloma iz cerkve svetega Klementa. Kako ga je do tega prišlo? Vezala ga je vez spoštovanja in prijateljstva z Josipom Jurijem, vladiko bosenskosremskim. Ob zadnjem cerkvenem zboru leta osemnajstosedemdesetega ste se nju veliki duši našli. Iz tega prijateljstva izvira Leva XIII. enciklika »Grande mumis«* (*Velik dar.). Josip Juraj Strosmajer govori iz nje. Samo on je bil v stanu v dobro dušo dovzetnega papeža, kateremu je do tedaj umevanje slovanskega vprašanja bilo tako tuje, udahniti vso ljubezen, ki do slovanskih narodov iz te enciklike veje. Slovesno je Lev XIII. potrdil z njo pravico staroslovenskega obrednega jezika in ko bi bilo šlo po njegovem, mogli bi se ga posluževati brez utesnitve.«

Gospod Izidor Fučec, katera je to zaradi mnogih v cerkvi zbranih vernikov šepetajoče izgovarjano pripovedovanje poslušal s takim samozadovoljstvom, ko da gre njemu zasluga, da je imel hrvatski narod biskupa Štrosmajerja, vpraša sedaj začudeno:

»Kako? Če je, kakor praviš, izdal proglas o pravicah staroslovenskega bogoslužja, kdo nam more braniti, da se z njim okoriščamo?«

»Oni, ki so v tem oziru nad papeštvom,« odgovori mu profesor.

»Ali more kdo biti nad njim?« vpraša zopet gospod Izidor Fučec.

»Prav za prav ne,« odvrne profesor. »V verskih rečeh so leta tisočosemstosedemdesetega proglasili ravno na cerkvenem zboru, katerega sem preje omenjal papeža za nezmotljivega. Vprašanje, katerega se tiče papeževa poslanica »Grande munus«, je sicer bolj cerkveno. Tiče se pa vendar verstva. Sicer cerkev tudi kaj rada sama napravlja zgolj cerkvena vprašanja za verska. Ločitev je torej težavna. Papež Lev XIII. bil je torej po cerkvenem pojmovanju, ko je v omenjeni poslanici govoril k Slovanom nezmotljiv.«

»No torej!« pravi gospod Izidor Fučec.

»Pa vendar se,« odgovori profesor, »drugi smatrajo za nezmotljivejše. Še veda le-ti cerkveno postavo o nezmotljivosti papežev postavljajo v neko čudno luč in le čuditi se je, da se jim Lev XIII., ki je bil sicer tako razumen, ni uprl.«

»Kdo pa so ti drugi?« povprašuje radovedno gospod Izidor Fučec, hoteč stvari priti do dna.

»Duša krščanska!« pravi profesor nekoliko glasneje, »kaj ne uganeš?« Potem nadaljuje da je s pritajenim glasom: »Naši dobri skrbnik. Na Dunaju in v Budimpešti sede. Saj jih poznaš. Povsod nas ovirajo.«

»O poznam,« potrdi gospod Izidor Fučec. »Redove in križce sipljejo med Nemce in Madjare; kak Slovan je pa redko česa tacega deležen.«

Profesor Veselko pogleda svojega sobesednika silno začudeno in vprašujoče. Kaj imajo križci in redovi opraviti s staroslovenskimi bogoslužnim jezikom? V kakšni zvezi so z njim? Dasi pozna gospoda Izidorja Fučca duševno omejenost in njegov miselni kolobar vendar mu postane sedaj uganjka. Bil bi ga vprašal po pojasnilu te pripomnje, a vedel je, da bi mu to ali ne bilo prav, ali pa da bi izzvalo dolgo pojasnjevanje, spojeno s pogovorom. Zato obmolkne.

Cerkvenik, ki ju je ves čas pogovora v neznanem mu jeziku, ki ga je pa smatral za poljskega, mirno in tiho opazoval, hoče se jima sedaj posebno prikupiti.

»Evo gospoda,« pravi jima, kažoč z roko proti orgljam ogromnih razmer, »ondi-le vidita zastavo vašega hrabrega kralja Jana Sobieskega.«

»Ta je lepa,« misli si profesor. »Ni še dolgo tega, kar sva bila Rusa, sedaj sva že Poljaka. Prav res. Slovan všude bratry ma.« In ozre se gori po zastavi.

Nato stopita oba potnika s cerkvenikom v kor, kjer si profesor ogleda dragocene mozaične slike Giacoma Torritija iz trinajstega stoletja, gospoda Izidorja Fučca pa zanimajo trije pomoli v zidovih s pozlačeno rešetkasto ograjo. Dalje se ozreta površneje po kapelah rodbin Torlonia in Massimi. Profesor poda se že pred krasno Giottovo sliko takoj ob glavnem vhodu v prvi postranski ladji na levo, predstavljajočo papeža Bonifacija VIII. med dvema kardinaloma, ko oznanja za tisočtristo prvo sveto leto, potem pa se nekoli. Ko natančneje ozreta v kapelo rodbine Corsinijeve, v kateri počiva kardinal Andrej Corsini in v kateri profesorja zlasti zanimajo starinski partirni stebri, potem veliki portirni kropilnik – starinske neške iz panteonskega preddvorja – in pa bronasti kip papeža Klemena XII., ki je to kapelo imenovanemu svetemu kardinalu na čast zgraditi dal ter je našel v njej tudi samo večno bivališče.

Sedaj ju povabi cerkvenik na samostansko dvorišče, kamor ju pelje mimo kapelice ravbin Ceva, Santorio in Lancelotti. Komaj stopita na hodnik in se gospod Izidor Fučec pokrije, že vpraša:

»Povej mi, prijatelj, če mora tudi za odlikovanje, katero kdo dobi od papeža, dati naša vlada dovoljenje.«

»Seveda,« odgvori mu profesor. »A povej mi, čemu se neki zato zanimaš. Po mojem mnenju ne prideš nikdar v položaj, da bi moral takega dovoljenja prositi.«

»Zakaj pa ne?« pripomni drzno gospod Izidor Fučec. »Ali nisem prišel na hodočastje semkaj?«

»Ha, ha, ha!« zakrohoče se profesor, »ko bi imeli vselej vsi hodočastniki z redovi odlikovani biti, bi se jih v Rimu vedno trlo in papež bi moral napraviti kar veliko tovarno za izdelovanje redov. Ljudska neumnost je namreč neizčrpna.«

»Zakaj neumnost?« vpraša gospod Izidor Fučec hlastno, ko da ga je pičil škorpijon.

»No, pa reciva: nečimernost,« odgovori profesor. »Ona je piramidalna. Moški svet jo rad očita ženskam. In smeje se jim zaradi tega. Pa vendar je pri njih opravičljiva. Saj je žensko že narava napravila spogledljivo, ker je njena naloga biti dopadljiva. Dokazala je to že Eva.«

»Z jabelkom,« seže mu tovariš v besedo.

»Kaj še!« zavrne ga profesor. »S smokvinim listom po grehu.«

Gospod Izidor Fučec odpre na stežaj usta.

»Da,« nadaljuje profesor, opazivši njegovo začudenje, »s smokvinim listom. Ko bi jej ne bila nečimernost prirojena, ne bila bi si izbrala tega tako lepo in globoko nazobčenega, radovednost le še bolje vzbujajočega lista, ko jej je vendar narava ponujala dokaj drugih, dozdevni svohi primernejših. Na priliko veliki rapuhov list.«

Gospod Izidor Fučec se glasno zasmeje glasno. Všeč mu je bila ta profesorjeva sodba o naši pramateri. Sam pri sebi moral si je reči, da bi se tudi dandanes vsaka mlada in vsaj prilično lepa ženska, ko bi imela voliti med zapulovim in smokvinim listom, odločila za poslednji. In Eva je bila mlada, ker še le malo časa pred tem ustvarjena. Pa tudi lepa. Bog je v njej gotovo ustvaril vzor ženske lepote. Vendar mu primera ni šla prav v glavo.

»Ne zameri,« pravi zato svojemu potnemu tovarišu. »Red in pa smokvino pero! To se vendar ne ujema.«

»Prav imaš,« odvrne mu profesor. »Res se ne ujema. Poslednje ima zakrivati nekaj, kar človek ima; prvo nekaj, česar nima.«

»Ne razumem te,« pravi gospod Izidor Fučec.

»Nedostatek samostojnosti, možatosti,« pojsnuje profesor, »kajti ljudi, ki mislijo s svojimi glavami in imajo poguma dovolj svoje prepričanje možato zastopati, oblastniki niti odlikujejo, niti le-ti potakšnih odlikovanjih hrepene.« 

Gospod Izidor Fučec je bil po teh redoskrunskih besedah ves iz sebe. Veliko spoštovanje vzbujal je v njem profesor. Zaradi obsežnega svojega znanja. A sedaj ga je nekam strah postalo pred njim. Nevaren upornik obstoječega reda se mu zazdi. In primeri ga v duhu s Petrom von Sratschniggom. Oni v državni službi osivel, izkušen, obro zavedajoč se, kaj je človeku potreba do veljave.Kako spoštljivo on sodi o odlikovanjih. Le-ta sicer tudi državni urdnik; a mlad še in nezadosti izkušen. Človek, ki misli, da je učenost vse in da se norčevati iz vsega ostalga sme. Le misel, da fa že še sreča pamet, ga zopet potolaži. Mirno torej posluša ta predmet zaključujoče profesorjeve besede:

»A pustiva to. Edine svetinje in križce, katere midva prineseva s sabo so svetinje in križeci, ki sva jih kupila v Borgu in pri cerkvi svetega Pavla pred mestnim ozidjem. Ti za soprogo in za služkinjo, jaz za svojo klepetavo a pridno staro postrežnico Jero. To bodo odlikovanja za katera jim ne bo potreba positi posebnega vladnega dovoljenja.«

Gospod Izidor Fučec ne vpraša nič več. V njegove možgane se pa ko ostra igla zapiči profesorjebo pojasnilo, da bo potreba za redove, kedar jih dobi, prositi vladnega dovoljenja. Sicer mu je znano bilo, da je »Harmonija« v srbskih odlikovanjih svojih članov in članic obvestila vlado; a smatral je to za propise zakona o združevanju. Tako, kakor morajo društva naznanjati občne zbore, imena odbornikov, dajati poročila o številu članov ter o društvenem imetku. Da se mora za nošenje kakega tujega reda izposlovati še le dovoljenje, ni vedel. In v strahu si je dejal, da bo vlada hotela vedeti, zakaj je redove prejel. Glede papeškega ni bil v skrbeh. Peterski novec je zaslužna stvar, odlikovanje zaradi njega torej čisto nedolžno. A oba ruska redova! Kako naj pojasni, za kaj ju prejme? Ali ga ne bodo zaradi njih dolžili kakih zvez z Rusijo? Nekoliko se potolaži ob misli, da mora vladi vendar znano biti kako si človek lahko na Ruskem kupi red od odlikovanca ter ga prepisati da ná-se. In s svojim denarjem bo vendar po svoje razpolagati smel! Saj je svoboden in polnopraven državljan. Sicer pa sklene pisati španskemu ministru ter ga vprašati za svet. Še jutri iz Rima. Seveda, ako se ni motil, da ga je videl v avtomobilu. Če je bil res on, pripeljal se je nenadoma semkaj in ga gotovo obišče ko stvar s svojo soprogo in s svakom uredi. Ni čuda, da se ob tem premišljevanju ni dosti zmenil za samostansko dvorišče in krasne hodnike okolo njega, po katerih ju je vdil cerkvenik. Delal se je, ko da posluša profesorjeve opozoritve na razne redke stvari, ki jih hranijo na hodnikih. Edino oni kamenitni steber, ki se je baje ob Kristovi smrti v Jeruzalemu, vsled žalosti, ki ga je prevzela, na dvoje razklal, bil je deležen njegove pažnje in le čudil se je, da je profesor šel mimo njega brez posebnega zanimanja. Stebričevje hodnikov, dasi je jako raznoliko in sozlasti njegovi starinsko klesani zaglavki občudovanja vredni, da ni zanimalo. Zato je pa tem bolj zanimalo profesorja, ki je primerjal dvorišče z onim poleg cerkve svetega Pavla za mestnim ozidjem ter našel, da se more po svoji lepoti smelo vzporejati z njim.

Cerkvenik pelje ju sedaj skozi zakristijo po mnogih hodnikih in ovinkih na dorišče poleg baptisterija, one krstne kapelice, katero smatrajo za najstarejšo in katera je bila vzorom za vse krstne kapelice. Mimo lepega, dasi skromnega spomenika, ki so ga leta tisočdevetstočetrtega dala papežu Levu XIII. v čast postaviti ondi katoliška delalska društva, vstopijo skozi vrata, ob katerih stoji dvoje starinskih portirmih stebrov. V predprostor krstne kapele pridejo, ki ga na vsaki strani zaključuje krasen oltar.

Sedaj stopijo v krstno kapelico samo. Bila je ravno prazna. Profesorja porazi nje veličastna krasota. Sredi osmerooglate kapele stoji obdan od ograje iz belega mramorja krstni kamen z veliko starinsko krstno posodo iz zelenega bazalta. Osmeromogočnih starinskih portirnih stebrov, o katerih pravijo, da jih je za krstno kapelo daroval že cesar Konštantin, stoji okoli mramorne ograje in nosi gorenje ogrodje, katero na prečnicah tvori osem belih mramornih stebričev. Nosečih na vrhu zaključek staviteljske sestave. Vse to obdaja s staviteljskimi okraski in lepimi slikami na presno ozališano zidovje, katero pokriva kuplja.

Profesor pove svojemu tovarišu, davši cerkveniku znamenje, da mu njegove razlage ni potreba, kaj o tej znameniti krstnej kapeli govori sveta pripovedka. Po njej je zbolel Konštantin, ko je bil star petdeset let, tedaj tristoštiriindvajsetega leta po Kristovem rojstvu. Dobil je po vsem telesu izpuščaj. Zdravniki so mu dejali, da ozdravi le, ako se vsak dan skoplje v krvi nedolžnih otročičev in postrežni dvorniki, kakršnjih je v obližjumogočnežev vedno v izobilju, dali so takoj na mestu, kjer sedaj stoji kapela, napraviti primerne kamenitne neške. Tedaj pa se prikaže Konštantinu angelj in mu veli, naj ne preliva krvi nedolžnih otročičev, temveč naj se – da ozdravi – poda k škofu Silvestru, da ga okrsti z živo vodo, katera izpira vse grehe človeštva. Konštantin uboga, zadobi ves zdravje in v zahvalo zato podari, kakor sem ti že pravil predno sva stopila v cerkev, škofu Silvestru papeško krono ter dedištvo svetega Petra.

Gospodu Izidorju Fučcu so med profesorjevim pripovedovanjem gomazeli mravljinci po hrbtu. Konštantin naj bi se bil kopal vsak dan v krvi otrok! Koliko nežnih bitij bi bilo za to potreba pomoriti! Konec pripovedovanja ga pomiri. Oddahne si ob njem. Ne more si pa kaj, da ne bi dejal:

»Kakšni osli so pač biti morali takrat cesarski zdravniki!«

»Ne razburjaj se,« odvrne profesor. »Stvar ni tako grozna kakor se zdi. Dejal sem, da je to le pobožna pripovedka. Nastala je bržkone iz časti, katero so prvi krščani izkazovali prvemu javnemu krstnemu kamnu, iz spoštovanja do prve javne krstne naprave. Zgodovinska resnica namreč je, da se je cesar Konštantin, dasi je krščanstvu že preje pokroviteljstvoval, še le trinajst let kasneje, in sicer na svoji smrtni postelji krstiti dal.«

Cerkcenik opozori sedaj, da se je iz davnine še do donašnjih dni ohranila navada, da vsako velikonočno nedeljo krščujejo v tej kapeli odraščene izpreobrnjence. Iz daljnih krajev pošiljajo v ta namen v Rim nevernike: Turke, Budiste, žide, pogane. V belih haljah prihajajo potem, ko so sprejeli krst, med tisočgalvo v cerkvi in na trgu zbrano množico. Znamenje, da je krstna voda izmila z njih izvirni in vse njihove dotedanje druge grehe.

Gospod Izidor Fučec misli ko mu profesor razloži, kaj je pripovedoval cerkvenik, da mora biti jako imenitno gledati te belo ogrnjene krščence. Zlasti zamorce. Zaradi kričeče razlike med belo in črno barvo, kateri se pridružuje še rudeča barva njihovih nabreklih ustnic. Razloživši profesorju te svoje misli, dostavi:

»Po katoliškem obredu jih krstijo; protestanski Prusi postanejo po barvah.«

Profesr ga karajoče pogleda ter pravi:

»Ako ne želiš, da me zadene mrtvoud, ne delaj več takih dovtipov.«

Gospod Izidor Fučec je ta opomin smatral za potrjilo svoje duhovitosti. Nasmehne se torej zmagovalno ter ozre ošabno tudi po cerkveniku. Le-ta se, videč da sta se tujca v tem približala vnanjim vratom kapele, globoko prikloni. Gospod Izidor Fučec imel redek dar umevanja takih poklonov. Takoj torej seže v šep, potegne iz njega denarnico in bankovec za deset lir zdrkne v prijetnega iznenadenja drhtečo roko začudenega cerkvenika. Profesor se ni čutil vezanega do napojnine. Saj si je bil njegov tovariš sam izbral tega prav nepotrebnega spremljevalca.

Ko sta stopil tujca skozi vrata, tleskne si cerkvenik veselo v dlan. Takega dne že dolgo ni bilo. In on ugane, da mora biti debeli tujec kak imeniten poljski velikaš, njegov spremljevalec pa njegov tajnik. Tudi se mu zazdi, da se mu je v cerkvi približal zaradi njegovega dostojanstvenega ponašanja. Večna škoda, da gospod Izidor Fučec ni izvedel za to znamenito cerkvenikovo mnenje o sebi. Bilo bi povzdignilo njegovo bahatost tako visoko, kakor je visok obelisk, kateri sedaj zagleda pred lateransko palačo.

»Evo ti zopet take egiptovske preklje,« pravi svojemu tovarišu, ko stopita iz krščevalnice.

»Mislil sem, da si jo že preje opazil,« pripomni profesor. »Saj štrli ta obelisk, ker je s podstavcem sedeminštirideset metrov visok, dalječ nad vsa poslopja.«

»Nisem ga opazil,« odgovori gospod Izidor Fučec. »Preponižen sem, zato so moji pogledi obrnjeni lepo okolo mene in se ne dvigajo v zračne višave. Po pravici rečeno: nič kaj prijetno ni, ako človeka boli tilnik.«

Profesor se zasmeje in pravi:

»Oglej si ga torej udobno od tod iz daljave. Največji obelisk sveta je to. Izklesan iz edinega kosa rudečega granita imel je prvotno višino triintridesetih metrov in tehta skoro polpet tisoč metričnih sttotov. Kralj Tutmoz XV. Dal ga je v prvi polovici trinajstega stoletja pred Kristom postaviti pred templjem v Tebah. Preko sedemnajst stoletij stal je tamkaj. Cesar Konštancij ga je v drugej polovici četrtega stoletja po Kristu dal prepeljati v Rim ter postaviti sredi velikega cirka, med Palatinom in Aventinom. Kako dolgo je ondi stal, se ne ve. Več ko dvanajststo let pa je poteklo, predno so ga od ondod prepeljali. A našli so ga na tleh, razbitega na tri kose. So ga-li podrli sovražne čete, katere so často pustošile Rim ali je-li padel sam os debe, morebiti ob kakem potresu, ni znano. Proti koncu šestnajstega stoletja prepeljali so one tri kose semkaj zasadili na vrhnji znamenje križa ter ga postavili, da priča o zmagi krščanstva. V veliko daljavo blešči se križ vrhu njega, oznanjujoč, da je iz Laterana po volji Konštantinovi nastopil pot zmagoslavja po vsej tedanji rimski državi in dalječ čez njene meje.«

Stopajoč proti obelisku, se gospod Izidor Fučec ozre na levo ter pravi:

»Glej, takšna pa je tale velika cerkev z dvema zvonikama? Pojdeva-li va-njo?

»Saj sva že bila v njej,« odgovori profesor Veselko. »To je le pročelje prečne ladje cerkve svetega Ivana lateranskega. Evo sedaj imava lateransko palačo ravno od nasprotne strani pred sabo.«

»Kako se človek moti!« pripomni gospod Izidor Fučec.

»Mislil sem, da imava čisto drugo cerkev pred sabo. V Rimu, kjer se vsak trenotek, to ni nič čudnega.«

»Tudi velikanske prostorne razmere zapeljejo človeka,« potrdi profesor. –––––

Sedaj se jima pridruži velik dokaj rejen človek s precej dolgo, razmršeno, sivo brado in z dobrodušnim nasmehom na licih. Glavo mu je pokrival črn širokokrajen, mehak klobuk, izpod katerega so se vsipali sivi lasje. Oblečen je bil v dolgo črno suknjo s škrijci, ki je bila široko razpelega tako da se je iz nje videl telovnik, limonaste barve, na katerem se je poznalo nekaj, bržkone od jedil izvirajočih madežev. Stopal je že nekaj časa v gotovi oddaljenosti poleg njiju. Ker pa je na trgu bilo večje število ljudi, katerih nekateri so hitreje, drugi počasneje ubirali svoje korake, nista se zato menila. Nenadoma stopi sedaj proti njima ter ju ogovori:

»Gospoda Slovenci?«

»Da,« odvrne profesor.

»Očenj* (* Jako) milo. S kakim ja udovoljstvijem posluhal vaš razgovor. Vĕd vaš jazyk tak podobajetsja russ komu.«

Profesor Veselko se sedaj predstavi:

»U!« vklikne neznanec, »kakoj slučaj!« Vol* (* Evo) kolega. Da, kolega. Ja professor Václav Mrkvička.«

»Po imenu bi človek sodil, da ste Čeh, gospod kolega!« pripomni profesor Veselko.

»Uhodl* (* Uganili) jste, kollego! Ja jsem Čech,« odgovori profesor Mrkvička.

»A zakaj ste naju ogovorili po rusko?« vpraša ga profesor Veselko.

»Zato, ker sem tudi Rus,« odgovori z dobrodušnim, glasnim smehom vprašanec. »Profesor carske gimnazije v Rastovu na Donu.«

Profesor Veselko se nakloni ter mu seže v desnico, katero krepko stisne. Gospod Izidor Fučec odpre široko oči. Profesor carske gimnazije! Uplivna osoba brez dvojbe. Gotovo tudi v Petrogradu znan. Kak imeniten slučaj! Kako lahko mu bo marsikaj izvedeti od njega. V letih je tujec že. Precejšnjo službeno dobo mora imeti za sabo. Gotovo je bil že zato petletnično odlikovan. Morebiti je svoje redove tudi prodal. Bog ve, koliko je dobil za-nje. Vse to preleti mu mahoma glavo. Ko jemlje iz hlačnega žepa zadaj zlato okovano tobolko. Iz tabolke vzame posetnico in pomolivši jo novemu znancu, pravi po stari svojej navadi ceremonijozno:

»Čast mi je predstaviti se; jaz sem gospod Izidor Fučec.«

Profesor Mrkvička vzame posetnico, seže gospodu Izidorju Fučcu v mesnato roko ter jo stisne tako krepko, da le-ta bolečine skoro zavpije. Potem pa potegne iz hlačnega žepa zmečkan bankovec za pet lir ter pravi z veselim smehom:

»Svoje posetnice ne morem vam vrniti. Tudi bi jo bržkone zavrnili. To-le je namreč,« pokaže mu zmečkani petak, »moja posetnica. Seveda, če je prava, kajti topovi italijanski jako radi goljufajo. Vse polno imajo ponarejenih. A ta-le« – sedaj potegne iz denarnice, katero je bil vzel iz žepa, da dene va-njo prejeto posetnico »trehrub levuju«* (* Bankovec za tri rublje) – vem da je prava. Po njej me spoznajo povsod. Drugačne posetnice ne potrebujem.«

Profesor Veselko in gospod Izidor Fučec se zasmejeta. Deloma zato, ker jima je bila všeč pripomnja o »lopovih italijanskih«, kajti oba sta že takoj v Pavlovi bila dobila, vsak par ponarejenih dvolirskih bankovcev; deloma zato, ker sta spoznala, da je profesor Mrkvička dobrovoljen in zabaven človek.

»Midva sva danes bila že tudi Rusa,« pripomni sedaj gospod Izidor Fučec, »a takih posetnic, kakor vi, gospod profesor, nimava s sabo.«

»Imata pa krone,« odvrne ogovorjenec. »One so tudi dobre posetnice. Še na Ruskem bi se vama klanjali ob pogledu ná-nje. – A kako je bilo ono, kar ste dejali?«

Profesor Veselko pove mu s kratkimi besedami dogodek s pescolamaškim kmetom na stari apijski cesti, kateremu se profesor Mrkvička nasmeje prav iz srca.

Kedar se sestanejo dotlej osobno neznani si ljudje, ki so pa eden drugemu vendar iz kacega razloga koli sorodni, vedo si takoj s kratkimi besedami povedati jako veliko. Tako izvesta naša dva potnika od novega svojega znanca, da poučuje klasične jezike, da prihaja vsako leto o velikih počitnicah v svojo česko domovino, kjer ga zlasti zlata mati Praga vedno z novim čarom vleče nasvoje nedrije; da je bil, odkar jena Ruskem, že dvakrat v Grčiji in že osemkrat v Rimu; da ima petindvajsetletno sližbeno dobo za sabo; da bi zato po obstoječih predpisih moral iti v pokoj; da ga je pa »popečitelj«* (* Skrbnik) donskago učebnago okruga« zaradi izvrstnih učnih uspehov naprosil, naj ostane še v dejanski službi, mu pri, ministerstvu narodnago prosveščenija izposloval leto dni počitka in petnajststo rubljev v ta namen, da potuje v toli priljubljene mu klasične dežele; da je zato skozi Grčijo prišel v Italijo in da se od tod preko Prage poda konci počitnic zopet na svoje službeno mesto. Profesor Veselko spozna, da ima častivrednega tovariša predsabo in razveseli je slučaja, ki ju je privel skupaj. Ne manj, ali morebiti še bolje vesel bil je novega poznanstva gospod Izidor Fučec. seveda iz svojih razlogov. On povabi takoj pofesorja Mrkvičko, naj se na povratku v svojo drugo domovino oglasi v Ljubljani ter mu ostane nekaj tednov gost na njegovem posestvu – te tri besede izgovori s posebnim povdarkom – v Krapinskih Toplicah.

»Bela Ljubljana!« vzklikne navdušeno profesor Mrkvička. »Posestrima je naše zlate Prage. Často sem se vozil mimo nje. Vleklo me je va-njo, a vendar se doslej nisem mogel še odločiti, da izstopim na njenem kolodvoru. Bogve, če ni,« pravi smeje, »naš sestanek prst božji, ki mi kaže pot va-njo. Če pridem tjekaj, obiščem vaju gotovo. Že iz vljudnosti. A k sebi me tesneje ne vabita. Saj se še premalo časa poznamo in zato ne moreta vedeti, kakšna pošast sem.«

Smeh sledi tem dobrovoljnjim besedam in gospod Izidor Fučec nem ore si kaj, da ne pristavi:

»Če vas, gospod profesor, spoznam za nevarno pošast, vržem Vas v najtoplejši vrelec Krapinskih Toplic ter vas pustim ondi, da se počasi kuhate.«

»Krapinske Toplice?« pravi profesor Mrkvička vprašujoč. »Kaj so v Krapini kake toplice? Meni je Krapina znana. Toda kaj pravim? Ne Krapina, temveč: »pitekantropos krapiniensis«.

»Evo, to je to,« pripomni profesor Veselko smejese, kažoč na svojega potnega tovariša, »pitekantropos hermarum krapiniensium.«

Profesor Mrkvička se jako zakrohoče. A celo ta njegov smeh ni izgubil značaja do

5/1. 1917.

5/1. 1917.

brovoljnosti. Profesor Veselko ne bil bi si te zarobljene šale dovolil, ko bi ne bil vedel, ne le da je njegov potni tovariš ne bo razumel, temveč da mu celo prav pride. In res je bilo tako. Gospod Izidor Fučec čutil se je počaščenega po njej. Videč dobrovoljni smeh ruskega profesorja, smatral je da ga je profesor Veselko z neznanim mu tujim izrazom pohvalil. Morebiti ga je označil bogataš ali posebne vrste imenitnika. Saj kdo drugi bi neki mogel ruskemu profesorju izmed Krapincev znan biti, ko ondotnji graščak naj si že bo nekdanji ali sedanji. V tem ga takoj potrdi druga okolnost.

Profesor Mrkvička bušil je ob poslednji pripomnji svojega ljubljanskega tovariša zato v tako glasen smeh, ker se je ob njej nehote ozrl po gospodu Izidorju Fučcu ter ej pod njegovim nekoliko nazaj potisnjenim panamskim slamnikom zazrl njegovo nizko plosko čelo, pod katerim je globoko tičalo dvoje malih, sivih oči. A hitro se je zavedel. Žal mu je bilo, da si je le v mislih drznil žaliti tega svojega novega znanca, ki vendar more biti najboljši človek na svetu. Da to popravi, pripomni resno:

»A Krapina je na Hrvatskem!«

»Krapinske Toplice tudi,« odvrne gospod Izidor Fučec. »Uro vožnje od nje.«

»Moj tovariš je Hrvat,« pravi sedaj profesor Veselko.

»In vi Slovenec, gospod kolega?« vpraša hlastno profesor Mrkvička. Ko profesor Veselko z lahnim naklonom glave to potrdi, vzklikne pa: »Kako imenitno! Čeh, Slovenec, Hrvat. Čeh, Leh, Neh!«

Gospodu Izidorju Fučcu ta; s krapinskim gradom zvezana pravljica ni bila neznana. V vili svoje soproge našel je bil srebrno dobrodošlico v obliki onih lončenih, ki so razširjene povsem hrvatskem Zagorju. Troje trebušastih, z vinsko trto ovitih lončkov, ki so ob stikih prevrtani. Zato, da vino, kedar jeta trojedna dobrodošlica v rabi, teče iz enega lončka v drugi. Neikušenemu gostu, katerega zadene dolžnost, da z nje izpraznitvijo izkaže dostojno čast zagorskemu gostoljubju, pljuskne, ako dobrodošlico – stvari ne vajen in šale nepoznavajoč – prehitro izprazni vino iz dveh lončkov v lice, v tem ko pritiska tretji na usta. Dokaj smeha provzroča to vedno. Seveda gre drugim bolj od srca, ko onemu, ki ga na ta način z dobrodošlico sprejemajo. Gospod Izidor Fučec bil je často svedok takih prizorov. Pri vinogradu svoje soproge in drugod. Zadnjekrat bila je njegova dobrodošlica v rabi, ko je španjski minister prišel prvokrat k njemu na obed. A opozoril ga je na njeno tajnost. Ni se mu namreč hotel zameriti. Saj je vedel, da velika gospod včasih šale ne more razumeti. Vedel tudi, da nasproti njej šala ni umestna, pa naj bi bila še tako ukoreninjena v narodnih navadah. Ta dobrodošlica storila je, da je profesorja Mrkvičke pripomnjo razumel. Zvali so jo navadno Čeblehme hovko. Zato, ker je imela na vsakem lončku zapisano eno teh imen. Radoveden kaj to pomeni, je bil še divjak izvedel. V Pregradi o pravljici, katero je porabil oni dovtipni lončar, ki je prvi na lončenem kolovratu izsukal to trojedino dobrodošlico. Oprt na svoje znanje, pravi dobrovoljno in z nasmehom na ustnih:

»Vi Čeh. Dobro. Jaz Meh.« Profesor Mrvička, čegar oči so bile uprte v govornika, udari se z roko po ustih, iz katerih je silil dušljiv smeh. – »A moj prijatelj? On ni Leh!«

»Eh, čert poberi!« vzklikne profesor Mrkvička. »I jesli ne Poljak, on slavjanskij bratь. Možet bitь, lučšij každago istinnago Ljaha.««

Potem pa pravi:

»A kaj stojimo tu. Zadržujem vaju. Morebiti sta kam namenjena.«

»Mesto si ogledujeva, kakor vsi tujci, ki prihajajo v Rim,« odvrne profesor Veselko. »A čas ni najin gospodar.«

»To me pomirja,« pripomni profesor Mrkvička. »Jaz sem samo preganjal zrak. Prišel sem semkaj gori, ker je svežejši, ko doli spodaj na Marsovem polju, koder polje glavni promet. Ker sem bil že často tukaj, mi je itak vse znano. – A vidva, gospoda: sta-li vprvič v Rimu?«

»V prvič,« odgovori profesor Veselko.

»Če vama je všeč, sprejmita me za cicerona, pravi sedaj profesor Mrkvička. Brezplačnega seveda,« dostavi še smeje.

»Z velikim veseljem,« pritrdi profesor Veselko.

Prišli so bili do avta. Videč, da se je vodja njegovima slovanskima znancema spoštljivo odkril, vzklikne profesor Mrkvička prestrašen:

»Jo, panečku!* (*Ja, gospodek!)« – ta praški vzklik imel je navado rabiti tudi v svoji ruski govorici, »vidva takó-le. Velika gospoda! Jaz pohlevna duša v staromodni, ponošeni profesorski obleki ne spadam med vaju. Z Bogom!«

–––––––––

24. Lateranski kres. – Svete stopnjice. – Santa Croce in Gerusaleme. – Piazza Vittorio Emanuele.

Obrne se ter hoče oditi. Profesor Veselko skoči par korakov za njim, prime ga za laket desne roke te ga ustavi. Ves njegov nastop, njegova iz obraza sevajoča dobrovoljnost, njegovo neprisiljeno govorjenje mu ga je omililo. Z besedami, ki so razodevale, da mu prihajajo iz srca, prosi ga, naj ostane z njima, dokler sta v Rimu. Pove mu, da on sam sicer večno mesto, staro in sedanje, pozna iz knjig ter da za silo že opravlja pri svojem tovarišu ciceronsko službo; da bi pa njegovo na licu mesta ob ponovnih obiskih pridobljeno poznan je bilo obema silno koristno. Po nekem obotavljanju se profesor Mrkvička uda. In že je takoj zopet v svojem v življu.

»Prišla sta,« pravi, ko stori zopet dva koraka nazaj do avtomobila, »iz krščevalnice. Sta-li v cerkvi že bila?«

Ko mu to potrdita ter pravita, da nameravata k svetim stopnjicam, opozori ju, da bi pač bilo odveč; voziti se tjekaj, češ da je do njih itak par sto korakov čez trg. Udasta se in profesor Veselko veli vodji avtomobila, naj se čez trg pripelje za njimi. Spotoma pripoveduje profesor Mrkvička mladostno živahno.

»Kakšno življenje je moralo nekdaj biti tukaj. Tistokrat, ko so še papeži stolovali v Lateranu in je bil zazidan ves ta-le prostrani trg prav do sedanje ceste Emanuele Filiberto. Sedaj dela Lateran vtis zapuščenosti. Skoro milo se človeku stori. Vse dan se spomni nekdanjost ter pogleda v sedanjost. Le poglejta, kako razmeroma redki so tu ljudje. –

A včasih lateranska okolica vendar oživi. Prostorvi trg pred cerkvijo ni okolo nje se napolni. Vse na njem zagomazi. Zlasti o veliki noči. Od vseh strani prihite ljudje iz rimske okolice. Tudi mestno prebivalstvo in tujstvo daje obilno udeležbo. Že veliki četrtek in jako živahno, veliko soboto se vse tare. Veliko nedeljo je seveda vrhunec prazničnega življenja in vrvenja. Vse se zanima za novokrščence. Tudi jaz sem bil letos tukaj...«

»Je-li bil kak zamorec med novokrščenci?« seže mu gospod Izidor Fučec hlastno v besedo.

»O bil,« odvrne profesor Mrkvička živahno. »Še več jih je bilo. Celo par Malajcev sem videl.«

»To je moralo biti imenitno,« pripomni gospod Izidor Fučec. »Nalašč pridem še kedaj o veliki noči semkaj, samo da vidim novokrščene zamorce.«

»Vsekakor se vam,« pripomni profesor Mrkvička, »pot semkaj izplača. Pa ne ravno zaradi zamorcev. Ne rečem: zanimivo je tudi to. A bolj zanimivo še, ko zamorci sami, je opazovanje ljudi, ki so ravno zaradi njih prišli radovednost past. Kako zijajo va-nje, kako s prsti kažejo ná-nje! Največ seveda zaradi njihovih belih halj in temne polti. Je pa tudi takih vmes, kakršen je vajin znanec iz Pescolamazze. Ti se vesele, da bodo krščeni črnci kedaj v nebesih delili večno izveličanje z njimi. Črnci sami se nekako zavedajo, da so jih ob velikem trošku prepeljali najbolj zaradi parade semkaj. Zato se tudi temu primerno vedejo.

Zanimiveje, ko ta obred, je opazovanje velikotedenskega življenja v Rimu. Po mestu in po raznih cerkvah. Zlasti na trgu svetega Petra, kjer se vse tare in kjer kmetje iz okolico kar prenočujejo. Po hodnikih pod stebrovjem; pa tudi na trgu samem. Silno pestri so njihovi narodni kroji. Če torej pridete semkaj, ne bode vam žal, gospod. – Na tem-le trgu čujem in čitam, da je jako živahno tudi o vnebohodu. Ostal je spomin na prejšnje dobe, ko so papeži cerkvene ložije v pročelju delili ta dan svoj vsesvetski blagoslov. – A najživahnejše je vsekakor kresno noč. Sam sem to doživel. Ko sem prvokrat potoval v Rim gnalo me je nepopisno hrepenenje. Pri nas, kakor bode vam, gospod tovariš, znano, sklepamo šolsko leto veliko preje, ko pri vas in počitnice nam trajajo tri mesece. Tistokrat nisem mogel dočakati sklepa. Takoj po poslednji konferenciji, ko so se začeli zrelostni izpiti, prosil sem za dopust. Na srečo nisem tedaj v osmi šoli ničesar predaval. Sesedel sem se torej že šestnajstega junija na vlak in bil sem čez pet dni v Rimu. Tistokrat še ni bilo tako dobrih železničnih zvez, ko so sedaj.

V hotelu, v katerem sem stanoval, opozorili so me na lateranski kresni večer. In imel sem kaj videti. Saj smo pri nas tega večera tudi veseli. Zlasti mladina najde zabave. Ona kuri kresove in pleše okolo njih. Pogumni mladeniči skačejo tudi čeznje. To pa je vse. Tako utegne vsaj kolikor mi je znano, tudi pri vas biti. Vse drugače v Rimu. Videl sem letos pust. Sloveči »Carnovale di Roma«. Pa pravim vama, da take razposajenosti in takega veselja skoro niem opažal, ko onokrat o kresu na Lateranu. Tudi letos bom takrat še tukaj in se že sedaj veselim. Vsa okolica Laterana in ves prostor prav do starega mestnega ozidja se tedaj napolni mestnega prebivalstva in okoliškega kmečkega ljudstva. Cvetlični sejem je to. Povsodi stoje prodajalnice, na katerih se ponujajo cvetice in kitice na prodaj, pri katerih se toči vino, prodajajo jedila in najraznovrstnejša okrepčila. Med cveticami je največ materne dušice, česnjevih kobuljic in južnoevropske, krepko dišeče sivke. Materno dušico in sivko jemljo ljudje s sabo domov, tako kakor pri nas praprot ali kresnični grm. Češnjeve kobuljice nosijo po semnju s sabo. Nekateri zataknjene v gumbnice, drugi v rokah. Moč imajo baje, da odganjajo hudobne duhove. Hudobne duhove« – zasmeje se pripovedovalec – »ne hude duhove! Predstavita si to množico po noči, ko semtertje polje se prerivajočo in po navadi južanov na vse grlo smeje ali kriči. Kajti sejem traja vso noč in ljudje se poizgube še le, ko jutranja zarja jame zlatiti iztočni rob nebesnega obzorja. Človeku se zdi, ko da je prišel v pravljično ozračje, ko da je vržen bil v ogromen kotel, v katerem vse vresiči, hrešči, kipi. Izmed množice oglašajo se namreč na neštetih krajih, zlasti ob vinskih točilnicah, dude, drugod zopet mandolina, še drugod piščali in razna druga godala in glasbila. Vmes se čuje petje. Tu lepo, tam hripavo, tam zopet pijanokričavo. Ob zvokih dude plešejo v kolobarju, pa tudi v parih. Razume se samo po sebi, da je ljubavi odkazano široko polje. Kakor so Venero častili stari poganski Rimljani, tako so jej udani še njihovi krščanski potomci. Objemanje in poljubljanje, čemer je v posebno vzpodbudo topla poletna noč, katere zrak, ki je napojen močnega duha materne dušice in timijana, boža lica, ko da polzi po njih mehka ročica Afroeitina, je vsesplošno. Vsepovsod vlada radost in razposajeno veselje, spojeno s použivanjem dobrot, ki jih nudijo prodajalci in prodajalke na stojiščih in pa kričavi raznašalci med valovečo množico. Nekaj posebnega bile so zame mize, na katerih se prodajali – tu pečene, tam zavrete in na nek p+2 načinom pripravljene tam zopet ocvrte – polže.«

»Kaj vraga!« se začudi gospod Izidor Fučec.

»Net« – vzklikne profesor Mrkvička, ki je pripovedoval vse to v svojem materinem jeziku ter se je prizadeval težje razumljive izraze tolmačiti z ruskimi, pa tudi s srbohrvatskimi, kolikor mu je znanih bilo – »ne; čert poberi! Ničego. Eti polži očenjdobrije,« ter nadaljuje po prejšnjem načinu: »Pokusil sem jih. Kot varovalno sredstvo proti oslepitvi.«

»Kaj?« začudi se gospod Izidor Fučec.

»Da,« pravi profesor Mrkvička. »Če človek vedno tiči v knjigah, mora si konečno pokvariti oči.«

»In použivanje polžev, da v tem oziru koristi?« vpraša gospod Izidor Fučec.

»Če ne koristi,« odvrne profesor Mrkvička, »vsaj škoduje tudi ne. Koristi pa vera. Zato uživajo ob lateranskem kresu polže posebno radi ljudje, katere bole oči. In pa neplodne ženske.«

»Bežite!« zasmeje se gospod Izidor Fučec.

»O, ne sodite prehitro,« pravi profesor Mrkvička ter pripoveduje dalje: »Pri neplodnih ljudeh morebiti stvar ni taka, ko pri očesno bolnih. Ali ste že opazovali kako prav vlažno spomlad ob kakem močvirnem kraju, kako se oplajajo polži? – Ne? – Jaz pa sem in verjamem, da je ženske izkušnja privela do tega, da o kresu tako rade jedo polže, ob onih mizah se jih je namreč kar trlo. Že postarnih in še prav mladih. Verujte mi, da sem se ob pogledu na-nje izvrstno zabaval. Zlasti ko sem videl, kakšne obraze delajo. Pri mnogokateri bi bil tudi – vsaj razumeta, kakšen je človek – rad uganil, kaj si pri tem, ko jej drči polž po goltancu, misli. Da je morala biti zarobljenih dovtipov od moških, pa tudi pri ženskah med sabo, spoznal sem po smehu okolo stoječih, ki je sledil na marsikako, očividno zabeljeno, opazko. Laški tistikrat nisem še znal toliko, da bi bil razumel, kaj se govore. – Skratka, gospoda: lateranski kres je ena prvih zanimivosti Rima. V moji domovini nimamo nič podobnega. Vi gotovo tudi ne. Edino, kar bi se mu po moji vednosti zamoglo primerjati, je »verbnoj bazar« v Moskvi, ki se vrši vselej v soboto pred cvetno nedeljo na prostrani Krasni ploščadi ob Kremlu. Več stotisoč ljudi se takrat gnjete ondi. Množica je vsekakor večja, ko na Lateranu ob kresu. A oni bazar je po dnevi podtakrat navadno še hladnim ruskim nebom; le-ta po noči v mehkobno toplem zraku.«

––––––––

Stali so že nekaj časa pred vhodom k svetim stopnjicam, ko je profesor Mrkvička še vedno pripovedoval. Dasi je čas hitel in je vsaj gospod Izidor Fučec ob tej uri po navadi bil že nestrpen, vendar ga nista prerušila. Tako prijeten je bil njegov način pripovedovanja. Še le nekajkmetiških ljudi – moških in ženskih – v zalih krojih rimske Kampanje, ki so se nazaj klanjali ter pobožno prekrižavali, provzroči, da neha prepovedovati ter prestopi s svojima najnovejšima znancema prag.

Troje stopnjic imajo pred sabo. Srednje so svete stopnjice. Baje one iste, po katerih je moral stopati Krist in iznad katerih ga je bičanega, izmučenega, s trnjem kronanega pokazal Pilat besni židovski mnižici z besedami: »Glejte človeka!« Velika Jacomettijeva mramorna skupina ob levem zidanem stebru v vznožju stopnjic predstavlja ta prizor, dočim skupina istega mojstra na desni predstavlja prizor Judeževega izdajskega poljuba. Stopnjice dala je baje sveta Helena, mati cesarja Konštantina, prepeljati iz Jeruzalema semkaj ter vzidati že leta tristošestindvajsetega v škofijsko palačo vatikansko, kjer so bržkone s početka služile papeže. Kasneje jeli so jih smatrati za svetinjo ter so odredili, da se po njih ni smelo drugače, ko po kolenih. Razlikovale se pa niso prav nič od obeh stopnjic na desni in levi, ki so bile zato, da so verniki, ki so po svetih stopnjicah pripolzeli gori, mogli po le-teh doli. Še le papež Pij IX. dal jih je urediti v obliki kapele s tem, da je dal okno vrh hodnika zazidati ter da je dal ondi napraviti nekak altar z razpelom. Vrhu tega dal je dohod k stopnjicam kakor tudi samo stopnjišče s slikami na presno in s slikarskimi okraski ozališali. On sam je pod njimi zadnjekrat klečal devetnajstega septembra osemnajststosedemdesetega leta. Vedel je bil, da mesta ne bo mogel ubraniti pred vojnimi zbori združajoče se Italije. Prišel se je torej, ker je imel svoj sklep že storjen, poslavljat od onega Laterana, v kateri so svoje dni po takozvani papeški cesti jahali papeži na iskrih belcih od cerkve svetega Petra sem da sedeč na starem škofijskem prestolu prevzamejo po cesarju Konštantinu podeljeno jim dedištvo svetega Petra. Dan kasneje vdrle so vojske kralja Viktorja Emanuela v Rim in Pij IX. ni prestopil več vrat Vatikana. Klečeči mramorni kip njegov ob vstopu spominja tega poslednjega njegovega obiska.

Mramorne stopnjice same so vsled obilega števila onih, ki so se kleče plazili po njih, silno trpele. Vsled tega so jih tistokrat, ko so stopnjišče namenu primerno oreurejali, dali obložiti z deskami. V deskah napravili so obvore, katerih nekateri so prosti, da se morejo hodočastniki s prsti dotikati svetega kamna, drugi zastekleni. V enem tacih zasteklenih otvorov kažejo pego, o kateri pravijo, da jo je napravila kapljica Kristove krvi. Ono steklo je zato močnejše od ostalih, ker ga verniki radi poljubljajo.

Ob vstopu naših treh hodočastnikov bilo je na stopnjicah večje število vernikov, ki so se počasi pomikali proti vrhu.

»Jaz,« pravi profesor Mrkvička, »bil sem že gori po kolenih; a z vama grem še enkrat.«

»Kaj?« upre se gospod Izidor Fučec in pot mu stopi na čelo. »Jaz, da bi lezel po kolenih gori? Saj bi me še tako zdelovalo!«

»To pa vendar ne,« zavrne ga profesor Mrkvička, »saj imajo samo osemindvajset stopinj.«

Kljubu temu vzpodbudnemu ugotovilu ostane gospod Izidor Fučec pri svojem. Njegove odločbe še celo opozorilo, da je bo na vrhu mogel ozreti v kapelo, ki se zove »saneta sanetorum«, v kateri so smeli tedaj, ko je bil Lateran še papeška prestolnica, službo božjo opravljati samo papeži in v kateri visi slika Kristova, ki jo je naslikal sceti Lukež, ni moglo izpremeniti. Nasprotno: prav škodoželjno je gledal os podaj, kako sta je ostala dva, prvi da napase svojo profesorsko radovednost, drugi, da mu stori tovariško uslugo, trudila po stopnjicah navzgor. Prišla sta seveda dokaj hitro. Tako celo, dasta pustila za sabo one, ki so jih, ko sta pokleknila na spodnjo stopinjo, imeli že polovico pred sabo. V ta namen morala sta seveda semtertje, ako sta hotela prehitevati svoje prednike, popolzevati sedaj na desno, sedaj na levo.

Ko se profesorja vrneta, sedejo vsi trije zopet v avtomobil. Profesor Veselko izbere si sedaj sedež na šoferjevi levici. Le s težavo si ga pribori. V svoji skromnosti hotel je na vsak način profesor Mrkvička sesti nanj.

V tem, ko drči vozilo proti cerkvi svetega križa jeruzalemskega, razklada profesor Mrkvička gospodu Izidorju Fučcu zgodovino te cerkve. Pod cesarjem Hadrijanom sezidali so bili Rimljani na Golgati tempelj Jupiterja in Venere. Seveda z namenom, da onemogočijo krščanom obisk svetega mesta, na katerem je pod tako groznimi mukami izdihnil Bog-človek svojo dušo. Cesar Konštantin sklenil je odpraviti to onečaščenje. Zato je ukazal tempelj podreti. Kot izvrševateljica njegove volje se je njegova devetinsedemdesetletna mati Helena podala v sveto deželo. Ko je bil tempelj podrt, kopali so po navodilu nekega Juda, ki je kasneje pri krstu dobil ime Kvirijaka, pod njim in našli so v nasipini, katera je bila baje napeljana za temelje templja tri križe. Tudi trojezični napis Jezus nazarenski, kralj židov, našli so ondi. Sveto podanje pravi, da so, hoteč izvedeti, na katerem križu je visel Izveličar, po ukrepu jeruzalemskega škofa Makarija nesli vse tri k neki ženski, ki je bila na smrt bolna. Rekli so jej, naj se dotakne vseh treh zaporedoma. Ko se dotakne tretjega križa, ozdravi mahoma. To je bil dokaz, da so našli pravi križ. Na to so vkovali kos križa v srebro ter ga izročili škofu Makariju, da ga shrani v cerkvi, katero je dala Helena sezidati na gori Kalvariji; ostali križ z žeblji vred, s katerimi je bil Krist nanj pribit, pa je vzela s sabo v Rim. Ondi je cesar Konštantin leta tristoosemindvajsetega dal sezidati cerkev, v kateri je shranil križ, ki ga sedaj vsak veliki petek kažejo vernikom z ložije na levi strani velikega altarja.

Cerkev se delu v gorenjo in spodnjo zove se pa pri svetem križu v Jeruzalemu zato, ker je spodnji cerkvi kapela svete Helene, katera je vsa tlakovana s prstjo z gore Kalvarije. To prst pripeljala je sveta Helena s sabo. Tudi se pripoveduje, da je ondi, kjer je kapela po povratku iz Palestine stanovala sveta Helena do svoje smrti.

Ogled cerkve ni trajal dolgo. Posebnih znamenitosti ta bazilika s tremi ladjami nima. Naši trije potniki pomude se pred glavnim na vzvišenem prostoru stoječim altarjem, kjer se v starinskih bazaltnih neškah hranijo telesni ostanki svetega Anastazija in svetega Cezarja, ozro se po slikah na zidovih, katere predočujejo zgodbe, ob najdbi križa; v spodnji cerkvi pa si ogledajo kapelo svete Helene ter mozaične slike na oblokih. Profesorja Veselka je na altarju kapele svete Helene zanimal kip te svetnice. Pomagali so si enostavno s tem, da so kipu božice Here nataknili drugo glavo; v roke pa jej dali: v desno križ mesto žezla, v levo pa žeblje mesto skledice.

Ko stopijo zopet na trg, jame profesor Mrkvička pripovedovati:

»Po rimskih cerkvah najde se veliko svetinj. Nikjer pa menda toliko, ko v le-tej, Cistercijenci, katerih samostan je poleg cerkve, hranijo namreč v vrhu križa še kos Kristove obleke, košček gobe, na kateri je rimski vojščak žejnemu božjemu trpinu ponudil žolča in kisa, košček jaslic, v katerih je ležal novorojeni sin božji v betlehemskem hlevu, napis iznad Kristovega križa, kos stebra, ob katerem je bil Krist bičan, dva trna njegove krone, kos njegovega groba, kos križa izpokorjenega razbojnika. Dizme, kos obleke matere božje, eden onih žebljev, s katerim je bil Krist na križ pribit in pa – oni prst svetega Tomaža, ki bi ga bil rad položil na rano Gospodovo, da bi bil zadobil vero v njegovo vstajenje.«

»Kako pa vedo, kateri svojih prstov bi bil ravno položil?« vpraša gospod Izidor Fučec.

Profesor Mrkvička se ob tem vprašanju zasmeje. Ravno tako profesor Veselko, ki pripomni:

»Malo preveč in preraznolikih svetinj je to vendar.«

»Najzanimiveje,« doda profesor Mrkvička, »pa je, da tudi na Ruskem menihi v raznih lavrah kažejo vernikom iste stvari, razen – prsta svetega Tomaža. A sedaj gospoda, hočeta-li, da si ogledamo amphitheatrum castrense? Evo ravno ondi« – pokaže na levo – »je vhod.«

»Kolikor je meni znano,« odvrne profesor, »ne bi videli nič posebnega. Kakovost stavbe mogli smo spoznati ko smo se peljali semkaj. Opečnata je. Celo stebrovje nima kamenitega. Kakega stavitelja zanimalo bi morebiti kako so stari Rimljani zaglavke stebrov znali napravljati iz opeke. Nam, ki smo videli kolosej, pa bi res ne kazalo muditi se z ogledovanjem. K veliki Materi božjej sva še danes namenjena. In sedem ej ravnokar.«

»Izvrstno,« pravi profesor Mrkvička. »Sedaj grem z vama, kamor vama drago. Ker se pa popeljemo mimo javnih nasadov na trgu Vittorio Emanuele nasvetoval bi vama ustaviti se ondi, da vidita takoznane Marijine trofeje.«

–––––––

Profesor Veselko pritrdi in avto zdrdra po široki ulici Di Santa Croce in Jerusalemme in po ulici Conte Verde ter obstane, vozeč mimo nasadov na Piazzi Vittorio Emanuele, v dnu le-teh nasproti ulici Carlo Alberto. Profesor Mrkvička pelje svoje tovariša v park k razvalinam vodnega gradu Aquae Juliliae ter jima pokaže vdolbine, v katerih so bile nekdaj umeščene znamenite kiparske izbočenine, katere seo znane bile pod imenom Marijevih zmagovalnih spominov in katere je Michelangelo dal odondod premestiti na Kapitol. Znamenitejša od teh razvalin se je pa profesorju Mrkvičku zdela ondi poleg uzdidana porta magica* (* Čarodejniška vrata). Markiz Palombara bil je eden onih ljudi, katere je pohlep po bogatstvu privel do alkimije. Bavil se je neprestano s to umetnostjo za napravo zlata. Proti koncu 17. stoletja doposlal mu je neznanec, ki je menda njegovo slabost poznal in ga je hotel pošteno potegnti, tajnostno značko. Markiz Palombaro je te značke, katero je smatral za ključ do zlatotvorne umetnosti, najse je še tako trudil in trudil in najsi je prečul nešteto noči brez spanja, ni vedel raztolmačiti. Pa si zmisli zvita buča dati jo izklesati v kamen ter vzidati poleg vhodnih vrat svoje vile, češ da mu kdo mimohodečih razjasni uganko. Zgodovina ne ve povedati, da bi bil dosegel svoj namen; pač pa so one čičke čačke, katere nam dandanes izvebljaje le nasmeh pomilovanja do ljudi, ki so v njih videli razodetja nadnaravnih bitij, gotovo vzbujale v marsikom neko sveto grozo, kedar je stopal mimo njih.

»Dandanes,« meni gospod Izidor Fučec, »so ljudje praktičnejši ljudje. Saj za bogatstvo ni potreba zlata. Potiskan papir tvori ga tudi.«

»Samo z razliko,« ugotovi se smeje se profesor Mrkvička, »da mora pravilno potiskan biti in da ga tiska oni, ki mu zakon za to daje pravico. Sicer pa: kdo ve, če bi oni markiz Palombaro, ki bi živel med nami, ne šel med one ljudi, ki s ponaredbami denarnih listkov banke d'Italia in banka di Napoli napravljajo tujcem, ki v taki množici obiskujejo klasična italijanska tla, toliko jeze in škode?« ––––––

25. Santa Maria Magiore. – Prijetno iznenadenje. – San Pietro in Vincoli.

Vozeč se po ulici Carlo Alberto, stopi našim potnikom krasno pročelje bazilike della Santa Maria Maggiore s kupljo sikstinske kapele in z lepim šiljastim zvonikom, najvišjim vseh rimskih cerkvenih zvonikov, pred oči. Pustivši dvoje ulic na levi za sabo, zagledajo tudi drugo, prvi čisto podobno kupljo nad kapelo rodbine Borghese in pa imponujoči kamenitni steber, vrhu katerega stoji velikanski bronast kip neomadeževane Matere božje. Vsa Piazza Santa Maria Maggiore napravlja velik vtis. Stopivši iz avtomobila, kateri pošljejo na dno visokih stopnic onstran cerkve na trgu dell' Esquilino, postoje nekoliko, da se ozro na vse strani. Profesor Mrkvička porabi to priliko za naslednje opozoritve:

»Evo vama krasnega korintskega stebra iz belega mramorja. Preko 14 metrov je visok in polšesti meter ima v objemu. Iz Konštantinove bazilike na foru je. Po njem predstavi si lahko človek vsaj približno, kakšen vtis je ta bazilika morala napravljati v svoji notranjosti. Tamle preko, od stebra na levi, je bivši samostan s cerkvijo svetega Antona opata, katerega smatrajo za ščitnika domačih živali ...«

»In ga zato slikajo ter upodabljajo s prašičkom, kajne?« seže nagloma gospod Izidor Fučec v besedo.

»Ne vem, če je to isto,« odgovori profesor Mrkvička. »verjetno pa je; dasi so po nekod zamenjali opata s svetim Antonom Puščavnikom, o katerem govore svete zgodbe, da ga je hodila skušat sama hudoba v obliki prašiča.«

Gospod Izidor Fučec obmolkne. Tedaj je Bog uporne angelje vendar-le izpremenil v prašiče. Kako prav je torej imel njegov oče, ko je naslikati dal v pajcekovškej kapeli sliko, ki je zbudila toliko zanimanja in kako škoda je, da jo je žid Kohn preslikati dal samo zato, da mu razposajena zagrebška mladina ne kali miru!

»Cerkev,« obrne se sedaj profesor Mrkvička do svojega stanovskega tovariša, »je ena najstarejših. Sredi četrtega stoletja dal jo je sezidati papež Liberij. Ona spada s cerkvami svetega Petra, svetega Pavla zunaj mestnega ozidja svetega Lovrenca tudi tam in svetega Juana v Lateranu med petero patrijaršnjih cerkva, katerih duhovni predstojnik je bil papež sam. Zato ima, kakor ostale, petero vrat, katerih ena so sveta vrata in zato zazidana, ter ložijo nad glavnimi vrati. Ložija te cerkve je, kakor vidita, silno lepa. Ona je znatno višja od ostalih dvoje vrat v gorenjem delu pročelja ter je ozališana s krasnimi mozaičnimi slikami. Velikega Šmarna dan delili so iz nje svoje dni papeži blagoslov.«

Seveda je prvotna cerkev bila nekdaj veliko manjša. Sedanjo obliko dobila je vsled raznih prezidav in prizidav tekom stoletij in je sedaj izmed osemdesetero Marijinih cerkva v Rimu največja. Morebiti je celo največja cerkev Matere božje sploh. Dolga je namreč petinosemdeset, široka brez prečnih ladij osemnajst metrov. Pobožna pripovedka, ki je pa znana postala še le kakih osemsto let po sezidavi prvotne cerkve, ki se je zvala bazilika Liberiana, govori, da se je bil nek pobožni patricij z imenom Ivanes, namenil porabiti svoje izdatno premoženje na Bogu dopadljivim načinom. Zato je prosil razsvetljenja iz nebes. In glej: sanjalo se mu je, naj sezida na onem kraju Rima, kjer dne petega avgusta pade sneg, cerkev v čast Matere božje. Ravno iste sanje je imel baje tudi papež Liberij. Kakšno je bilo iznenadenje obeh dveh, ko ob hudi vročini, ki je tiste čase vladala, vidita v jutro petega avgusta del Eskvilina pokrit s svežim snegom, ki se je blestel v veliko daljavo!

Osemdeset let po sezidavi dal je papež Sikst III. podreti Liberijevo baziliko in nadomestiti z novo, troladijsko. Ona je ostala ohranjena do naših dni. Zanimivo je, da so šestintrideset jonskih stebrov iz belega marmorja in četvero iz granita, ki ločijo glavno ladjo od obeh postranskih in nosijo visoki nazidek z okni, med katerimi so lepe mozaične slike, ki nam predstavljajo Mater božjo po omembah starega in novega zakona, krasile nekdaj poganski tempelj boginje Junone. Okras cerkve je sijajen in dragocen, a ne preobložen. Tla so iz drobnih kamenčkov mozaično sestavljena, strop kasetovan in bogato pozlačen. Prvo zlato, ki je prišlo iz Amerike, so za pozlačevanje porabili.« – Na prostoru, kjer se slika srednje podolžna ladja s poprečnima ladjama, videla bosta, kakor je to pri bazilikah običajno, glavni altar. Tvori ga starinske portirne neške, o katerih pravijo, da so bile grob patricija Ivana. Svetinje vseh štirih blagovestnikov so v njih. Glava svetega Matevža, desna roka z obloktjem svetega Luke, ter kosti svetega Marka in svetega Ivana.

Za največjo znamenitost te cerkve pa smatrajo v konfesiji pred velikim altarjem v kristalni, bogato s srebrom okrašeni posodi ohranjenih pet desak, ki so v betlehemskem hlevčku naje tvorile jasli, v katerih je prvo posteljico našel nocorojeni Izveličar. Več dragocenih svečnikov stoji pred to svetinjo, na katerih, kedar je cerkev odprta, neprestano gore sveče.

Opozarjam vaji tudi na znamenito Tarritijevo mozaično sliko v gorenjem cerkvenem izbočku. Ona predstavlja kronanje Matere božje. Ondi je tudi četvero krasnih kiparskih izbočenin od Mina da Fiesole, predstavljajočih rojstvo Kristovo, svete tri kralje, Marijin vnebohod in pa ustanovitev te cerkve.

V kapeli rodbine Borghese našla bosta na velikem altarju, ki je bogato okrašen z dragim kamenjem, čudotvorno sliko Matere božje, o kateri pravijo, da jo je naslikal sveti Luka. Oni je tudi grobnica kapeličnega ustanovitelja, papeža Pavla V. iz rodbine Borghese.

Nasproti tej, je kapela papeža Siksta V., ki ima v njej tudi jako lepo grobnico s petero prekrasnimi kiparskimi izbočeninami. V altarju te kapele branijo Najsvetejše. On je zato jako bogato okrašen.

Ako vaju zanimajo grobnice sploh, najdeta jih tudi sicer v cerkvi jako veliko.

Po teh razlagah profesorja Mrkvičke vstopijo vsi trije v cerkev. Pomude se v njej skoro pol ure. Bila je, kolikor se glede na njeno obsežnost reči zamore, dokaj polna. Da bi se napolnila, kakor se ob službah božjih napolnjujejo ljubljanske cerkve, bilo bi potreba mnogo tisoč ljudi. Po poprejšnjih pojasnilih profesorja Mrkvičke ni bilo potreba nikacih besedi več. Opozarjal je torej svoja dva spremljevalca nemo na to in ono.

Ko stopijo skozi leva stranska vrata iz cerkve, zahvali profesor v svojem in svojega tovariša imenu prostovoljnega Cicerona, kar le-tega vzpodbode nasvetovati še obisk nedaleč od ondot stoječe cerkve svete Praksede, češ da je to stara cerkev iz petega stoletja, posvečena Praksedi, hčeri Pudenta, pri katerem je baje stanoval sveti Peter. Profesor Veselko bi bil temu povabilu seveda prav rad ustregal; a uprl se je gospod Izidor Fučec. Dasi se je v materi gostilnic dovoljno odpočil in pošteno pokrepčal, se mu je vendar zdelo, da je cerkvenih obiskov že dovolj. Ne da se niti tedaj ganiti, ko mu pove, da v cerkvi počivate sveta Prakseda in Pudencijana, da je v njej mnogo svetih ostankov mučenikov in da stoji v njej kos onega stebra, ob katerem so bičali Krista.

»Ko bi imel,« pravi zakrknjeno, »poleg oni kos iz cerkve svetega križa v Jeruzalemu, da bi videl, če se ujemata, še še. Tako pa ne grem. Za danes bodi dosti.«

Profesor Veselko mu prikima. Vsi trije torej stopijo naprej in obstoje vrhu visokih stopnic, ki z eskvilinskega trga vodijo k cerkvi. Odpre se jim krasen razgled na veliko, tistokrat ravno zelo oživljeni trg ter na onstran njega zložno vzdigujoči se Viminal s cerkvijo svetega Lovrenca, stoječo baje na prostoru, na katerem je ta svetnik bil našel mućeniško smrt. Veliki samostan poleg cerkve služi sedaj za kemični zavod, dočim se na desni od njega vzdiguje lepo, novo poslopje fizikalnega zavoda. Po stopnicah proti njim prihaja mnogo ljudi, z velike večine žensk. Mnogo jih je v kmetiških oblekah. Mlade, deset do petnajstletne deklice v narodnih nošah tekajo po stopnicah semtertje ter ponujajo na prodaj, razglednice, male albume, fotografične poglede, načrte mesta, kažipote. Ker so ravno izšli večerni listi, drvi se nekaj dečkov po stopnjicah navzgor ter kriči, kakor žrjavi, ponujajoč časnike. –––

»O, dober večer, gospodje,« začuje se zdajci iz zaledja. Vsi trije se ko na povelje obrnejo nazaj. Mica Jerebica je bila, ki jih je tako ogovorila. Tik ob cerkvi je čepela ter jedla kos kruha, k kateremu je prigrizovala meseno klobaso. Poleg nje stala je mlada, lepa, kakih 20 let stara plavolasa deklica, oblečena tako po tičmišje, kakor se navadno oblačijo mlade predmestne Ljubljančanke. Ozirala se je raodvedno na vse strani s takšnim izrazom svojega belordečega, krepko zdravje razodevajočega obraza, da bi bil človek čital na njem začudenje, kako da je naenkrat prišla v ta novi in tako neznani jej svet.

»Vi ste tukaj, Mica?« se začudi profesor Veselko, ki jo je poznal iz Ljubljane. Bila je iz onih širokih plasti, ki so svoje narodno prepričanje o vsaki priliki demonstrativno izražali in so s tem pospeševali nje preporod. »In kar sami?«

»O ne,« odgovori ogovorjenka in pokaže z roko, v kateri je držala klobaso, na svojo sosedo. Le-tej je pri tem menda vsa kri stopila v obraz, Mica pa dopolnuje svoj odgovor: »Capnikova Micika je z mano. Saj jo poznajo,« doda, ko da se to samo po sebi razume, potem pa nadaljuje: »Kakovčanka je. Še iz imenitne hiše. Njenega starega očeta stari oče so, s takratnim slovečim ribičem Florijanom Čebešnikom podkovanega Karla ujeli.«

»Podite no!« brani se zarudevajoča še bolj.

Profesor Veselko, ki seveda Capnikove Micike ni prav nič poznal, obrne se zaradi nje vstran, da potlači smeh, ki mu je ob Micini pripomnji silil na ustnice. Gospod Izidor Fučec zareži se ob omembi te ljubljanske zabavljice za svoje predmestne sosede na vsa usta; profesor mrkvička pa zre v skupino, ko človek, ki ne ve, zakaj gre. Da reši položaj, vpraša profesor Veselko:

»Kako ste pa semkaj prišli?«

»Po lektriki,« odvrne mu Mica Jerebica. »K žmarnicam sva se namenili, vejo. Ob osmih se začno. Mnogo sve že popoldne prehodili, pa sva lačni postali. Zato večerjam kar tukaj. Da ne čakam zastonj. Micike je pa sram, vejo. Nič neče jesti. Kakor da bi Lahi samo od zraka živeli. Ali pa samo od božje besede.«

Profesorja jela je lepa, prikupljiva deklica zanimati. Ob pogledu na njo, ki je, ako je sploh mogoče, zarudela še bolje, ter ter sramežljivo povesila svoje velike, vlažne modre oči, prevzela so ga neka čudna tajinstvena čuvstva. Ne takšna, kakor ob pogledu na bujno lepoto mlade Italijanske v mali krčmi ob stari Apijski cesti. Ona čuvstva bila so mu jasna. Malo zabave se mu je zahotelo. Morebiti ga je k temu napeljalo svojstvo deklice kot točajke. Saj se je, ker je bil prisiljen hoditi v gostilnice na hrano, často pošalil s kako natakarico; mlado in lepo, pa tudi že postarno, kateri se je osipalo cvetje lepote. Vse v časti in dostojnosti, seveda. Ta čuvstva bila so drugačna. Neznana mu, nedoločna. Ker je po profesorski navadi za vsako stvar iskal vzroka, potičala. Ker je vse hotel spraviti v pravila in sestave: bil si je dejal, da ga pri tej deklici vleče na-se ono, kar mu je tako ganilo srce ob pogovoru z natakarjem Slovencem v Bavariji. Da jo je srečal kje v Ljubljani, kdo ve če bi se bil ozrl za njo? Še opazil bi je morebiti ne bil. Tu, daleč od domovine, sredi tujega življa, pa je čisto naravno, da mu je mila in draga. Saj je tudi Mico, ki bi v Ljubljani mimo njega ali mimo gospoda Izidorja Fučca šla brez zanimanja in bi se morebiti še upala ne bila, da ogovori enega ali druzega, moralo prevzeti isto čuvstvo, ko jih je tako lepo po domače ogovorila in pozdravila. Te misli, ki so se mu pobliskovo razredale v glavi, bile so vzrok, da je za trenotek obmolknil. Potem vpraša Mico Jerebico: »Kako vama« – rabil je sedaj že namenoma dvojino – »je pa kaj všeč v Rimu?«

»O, prav zelo,« oglasi se brž deklica s prijetnim srebrnozvonkim glasom, ki na ušesa vprašateljeva zadoni angelskej godbi enako.

»Ovbe, avša,« pokara jo Mica, »mlada si, pa bi ti svet ne bil všeč? Posade naj jo vrh Grintovca: pa bo rekla, da je prijetno.« 

»Le resnico bi povedala,« pravi dobrovoljno se profesor ob veselem smehu obeh svojih tovarišev. Bil sem namreč že gori. Pa ne da bi me kdo bil posadil. Moral sem s težavo splezati nanj, da sedem na vrh.«

»Naj no gredo!« začudi se Mica. »Oni pač ne vedo, kako prijetno bi lahko živeli. Ko bi vedeli, ne bi lazili po gorah.«

Oba profesorja se zasmejeta vnovič; gospod Izidor Fučec pa pravi:

»Prav imate, gospica. Jaz sem čisto tistih misli, ko vi.«

Ogovor z gospico je zadonel Mici nenavadno prijetno na uho. Ne da bi bila ošabna. Narobe: prav skromna je bila. Tudi nosila se je, prav priprosto, dasi bi jej njeni prihranki bili dovoljevali gledati nekoliko več na obleko. Prijeten bil jej je ta ogovor zato, ker ga ni pričakovala in ker jej je, kakor vsaki ženski, prirojeno bilo nekaj nečimernosti. Brž spravi kruh in ostanek klobase v črn cekar iz pološčenega platna ter vstane.

»No, kaj ne?« pravi z zmagovalnim nasmehom na ustnicah. Potem pa se obrne k profesorju Mrkvički, čegar dobrovoljni obraz jo je pripravil do mnenja, da se jej posmehuje, in nadaljuje: »O, nič nikar naj se ne smejejo. Bog ve, kako bi jim šlo, ko bi morali nositi svoje breme v visoke gore.« Po teh besedah ošine z očmi njegov precejšnji podprsni vzboček. Sama s seboj je bila zadovoljna, da se je neznancu tako odrezala. Zlasti, ko je videla, kako sta njena znanca bušila v smeh. Pa tudi profesor Mrkvička sam se ni mogel vzdržati, da bi se ne bil na ves glas zasmejal. Med smehom stisnil je raztegnjene prste desne roke skupaj ter je mahal z njo, kakor človek, ki čuti kako bodečo bolečino. Profesor Veselko, hoteč dobiti na svoje prejšnje vprašanje odgovor, pravi sedaj:

»No, in Rim?«

»Doma je prijetneje. Pa že še gre. Kdor gre po svetu, mora marsikaj potrpeti. In pa tožiti ne sme. Kdor misli drugače, naj rajše ostane doma. Videla sem v Rimu mnogo svetih stvari in to me veseli. Kdor na svetih krajih pobožno moli, si izveličanje izprosi. Samo ko bi človeka v molitvi tako ne motili.«

»Kako to?« začudi se profesor Veselko.

»Ježesta, no. Le malo pogledajo naj po cerkvah,« odgovori Mica. »Ali ne letajo po vseh moški in ženske z nekimi knjigami v rokah zijala prodajat? In pa Lahi, kako se po cerkvah obnašajo. Nekateri tako, ko pri nas pastirji na pašah. V Matere božje cerkvi, vejo v tisti, zraven katere ajdovski cesar Mirka Strel ...«

»Mark Avrel,« popravi Micika, dočim se oba profesorja komaj premagujeta, da se ne zasmejeta. Gospod Izidor Fučec, ki jezične izpoddrsnitve še opazil ni, ostane miren in se zasmeji še le, ko Mica zaključi:

» ... jaha konja, sem videla, da sta se dva mistranta za mašnikovim hrbtom zlasala in si potem, kleče vsak na svoji strani, osle kazala. V cerkvi svetega Petra je pa mistrant« – pravilne besede ministrant ne bila bi Mica Jerebica bržkone spravila iz ust, tudi ko bi jej bil kdo obljubil emanueldor – »pri enem stranskih altarjev med mašo segel pod svojo rdečo kuto, potegnil iz hlačnega žepa pest drobiža ter ga začel šteti, polagajoč velike in male laške krajcarje po altarski štablji pred sabo. Še le ko so se gospod obrnili in dejali »Domi, nos' vobisk vun!« podrznil je z desno roko svoj medtem prešteti denar v levo dlan ter ga spravil zopet v hlačni žep pod rdečo kuto.«

Seveda se sedaj tudi profesorja nista mogla zdržati, da bi se izvirnemu pripovedovanju poljubljančene Gorenjke ne bila na ves glas zasmejala. Da bi Mica zaradi tega ne bila razžaljena, osvesti se najprej Veselko ter jej pravi:

»So pač taki ljudje; vroča južna kri jim polje po žilah.«

»Saj res, še zagovarjajo naj jih!« odvrne Mica v veliko njegovo veselost. »Jaz bi vročo južno kri takih paglavcev že ohladila. Z leskovko; če bi to ne šlo, pa tudi z volovsko žilo. Ali je to kaka pobožnost?! – Sicer je pa pobožosti še nekaj drugega zelo na poti. Po rimskih cerkvah se preveč vidi ...«

»Mica!« pokara jo očitajoče mlada deklica, katera zopet čez ušesa zardi. Uganila je bila, na kaj se te njene besede nanašajo. Obeh profesorjev radovednost naraste; Mica pa nadaljuje:

»česar bi se ne smelo. Mnogo svetnic ima nepopolne obleke.«

Vsi trije se sedaj zasmejejo, v tem ko Micika obrne oči vstran, da skrije svojo zadrego. Profesorjema bilo je takoj jasno, da je dobra ženica smatrala alegorične ženske kipe in slike za svetnice. Mice Jerebice pa njihov smeh ni še ugnal.

»No, le smejejo naj se,« pripomni. Jaz pravim, da to ni prav. Ali ne vedo, kako so se naš gnadljivi gospod firšt oglasili proti Prešernovi muzi? In prav so imeli. V Rimu bi jo pa navsezadnje še v cerkev postavili! O pokvarjen je svet, pokvarjen. In še celo tukaj; kjer je vendar sedež svete vere! Le ne vem, kako to, da duhovniki kaj takega ne vidijo!«

Canikova Micika se je bržkone bala, da bi njena tovarišica predmeta, ki jej je bil povod večje in večje zadrege, ne razpletala v probudivši se njeni zgovornosti dalje. Zato jo prime za desno podlaktje, rekoč:

»Glejte, ljudje gredo že v cerkev. Še šmarnice zamudiva.«

»Oh, saj res,« pravi Mica, ozrša se okolo sebe. Potem pa, obrnivša se k naši trojici, pravi:

»Pa adijo, no! In nič naj nikari ne zamerijo!«

Vsi trije podajo jej roke. Ko položi svojo desnico v ono profesorja Mrkvičke, vpraša začudeno:

»Oni pa menda niso iz Ljubljane? Z nami se niso pripeljali in tudi sicer jih nisem videla še nikoli.«

»Jajsem Čech, znajete,« odgovori jej le-ta v rusko-česki mešanici, katero je rabil nehote, prizadevajoč se, da bi bil lajše razumljiv.

»Ali iz Prage?« vpraša začudena Mica jerebica, po katere pojmih so živeli Čehi samo v Pragi. Ko jej profesor Mrkvička, nehoteč se spuščati s priprosto ženico v domovinoslovska razprave, to potrdi, poprosi ga Mica:

»Oh, naj no, kedar pridejo domov, zmolijo mesto mene pa z dobrim namenom, da meni zaleže – na grobu svetega Janeza pet očenašev in pet češčenih si Marij.«

Profesor Mrkvička, katerega je izvirna ta prošnja iznenadila, se dobrovoljno zasmeje, kar Mica smatra tokrat za priterjilo kar izrazi z besedami:

»Že naprej jim Bog lonaj!« – nato se v Micikinem spremstvu obrne proti cerkvenim vratom.

Le-tej poslednji podal je profesor Veselko v tem, ko je Mica segala njegovemu stanovskemu tovarišu v roko, svojo desnico, katere se je ona le trepetaje dotaknila, ter jej je dejal:

»Do svidenja, gospica! Če ne preje, jutri popoldne.«

Hvaležno uprla je vanj svoje oči, katere so se preje s tako radovednostjo pasle po vsej okolici. A le za trenotek. Potem jih je povesila takoj zopet. In dasi je od nje, ko je odhajala, iskal še pogleda, ni ga dobil več.

–––––––––

Ko izgineta Mica Jerebica in Capnikova Micika za cerkvenimi vratmi, sproži se še-le profesorju mrkvički zaradi Micinega naročila zadrževani smeh. Tudi ostalo Micino pripovedovanje zdelo se mu je tako izvirno, da vpraša svoja tovariša, kdo sta ženski in kako sta prišli v Rim. O slovenskem hodočastji ni mu bilo nič znanega. Lista »Osservatore romano« ni čital; v ostalih dnevnih listih ni bilo o tem nikakega poročila. Čuvši, da sta tudi njegova nova dva znanca prišla z ostalimi hodočastniki vred, sklepal je, da se bosta predvsem zanimala za cerkve. V svoji izredni postrežljivosti jima torej, ko stopajo po stopnicah navzdol in ko čuje, da v cerkvi San Pietro in vincoli* (* sveti Peter v okovih) še nista bila, na svetnje obiskati spotoma še to cerkev, češ da je tudi na Eskvilinu in čisto blizo. Gospod Izidor Fučec se temu nasvetu takoj upre; ko pa vztrajni ruski profesor le sili in pove, da je baš ta cerkev zanj, Hrvata, posebno zanimiva, zato ker počiva v njej slavni njegov rojak Julij Klović, bil je njegov odpor strt. Ne da bi bil o tem rojaku kaj vedel. Še njegovega imena ni nikdar čul ali čital. Pač pa zato, ker se je bil profesor Mrkvička dotajnil silno občutljive žile njegove bahatosti.

Avtomobil stal je na trgu dell' Esquilino obstal je ob obelisku.

»Evo,« opozori profesor Veselko gospoda Izidorja Fučca, »dvojčka obelisku, ki sva ga videla prd kraljevsko palačo na Kvirinalu.«

»Aha,« potrdi ogovorjenec, »ob katerem stojita ona velika dva konja.«

»Ki ju držita na uzdah Dioskura,« popolnjuje to ugotovitev natančni profesor Mrkvička.

»Da,« pripomni profesor Veselko, »oba sta enako visoka in oba sta stala svoje dni pred grobnico cesarja Avgusta.«

Avtomobil zdrči sedaj po široki in lepi ulici Cavoni, ter pripelje skozi ulico degli Annibaldi in Polveriera na trg di San Pietro in Vincoli. Predno vstopijo, pove profesor Mrkvička, da je tudi ta bazilika jako stara. Sezidala jo je namreč evdoksija, soproga cesarja Valentinijana III. proti koncu prve polovice petega stoletja. Z namenom, da shrani v njej verige, s katerimi je bil v ječah vklenjen sveti Peter. Po sveti pripovedki dobila je carigrajska carica Evdoksija, ko je obiskala Jeruzalem od ondotnjega škofa dvoje verig, v katere je bil ukovan sveti Peter v ječi. Eno te verig poslala je bila svoji hčeri, rimski cesarici Evdoksiji. Ko le-ta pokaže verigo papežu Sikstu III., ki je hranil verigo, v katero je bil vklenjen sveti Peter v mamertinski temnici na rimskem foru, zgodi se čudo, da se obe verigi mahoma sami od sebe spojite, ko da ste vedno bili ena jedina veriga.

»To je zares veliko čudo,« pripomni gospod Izidor Fučec. »Ravno tako veliko čudo je pa tudi, da sta si jeruzalemska in rimska veriga bili tako na las podobni.«

»Morebiti,« pravi navidezno resno preofesor Mrkvička, »ju je napravil isti kovač. Ali ni mogoče, da so stari Rimljani oddajali dobavo verig za vse ječe svoje države kar na debelo kakemu kovaškemu vele obrtniku?« doda še z nasmehom, ki je razodeval, da se mu vprašanje debelega Ljubljančana vendar-le ne zdi čisto brez podlage. Potem pripoveduje dalje, da te verige hranijo sedaj pod velikim altarjem v dragoceni z papežu Sikstu IV. darovani skrinji z bronastim pokrovom ter da jih vsakega prvega dne avgusta ob posebnih cerkvenih slovesnostih kažejo vernikom. Pod velikim altarjem pokopanih je tudi sedmero makabejskih bratov.

»Dasi je cerkev troladjiška bazilika z dvajsetimi starinskimi dorskimi stebri že sama na sebi znamenita, dodaja jej posebno imenitnost Michelangelov nagrobni spomenik za papeža Julija II. iz rodbine Della Rovere.«

»Kaj?« oglasi se gospod Izidor Fučec. »Nagrobni spomenik od Michelangela? Zakaj pa niste takoj povedali? Tega mojstra jaz namreč jako cenim.«

Profesor Mrkvička zategne dobrovoljni svoj obraz tako, da je bilo na njem čitati iznenadenje, kakršno se človeka polašča, kedar čuje kako posebno neumno opazko, ki bi je ne bil pričakoval. Profesor Veselko obrne se za trenotek vstran ter zakašlja. To je bilo ruskemu njegovemu tovarišu poučila dovolj, kako naj v bodoče ocenjuje duševne vrline debelega hodočastnika, v katerem je mahoma spoznal bahatega naboba.

V cerkvi se niso več dolgo mudili. Najdlje so stali pred veličastnim grobnim spomenikom, pri katerem se vse zanimanje opazovalca osredotočuje v kip Mozesov. Pravijo, da je Michelangelo sam smatral ta kip za najboljše svoje delo in da je, ko ga je opazoval po odložitvi dleta in kladiva, nehote vzkliknil: »Perche non parli?«* (* Zakaj ne izpregovoriš?). Tudi oba ženska kipa na vsaki strani spomenika, katerih desni zlasti zaradi miline ženske glave obrača pozornost na-se, sta deloma še lastnoročno Michelangelovo delo. Popolnoma dovršil ju ni; storili so to po njegovih risbah drugi kiparji.

– »Imenitno,« pripomni ne brez neke komike gospod Izidor Fučec, ogledujoč si Mozes z vseh strani. »A zakaj ima noge?«

»Menda je hotel,« odgovori profesor Mrkvička, »iznačiti mojster z njima žarka, s katerima se navadno slika Mozes. Morebiti je hotel izraziti tudi njegovo krepko voljo; ali pa konečno tudi,« doda s porednim nasmehom, »njegovo nagobornost, katere mu je pri trmastih Izraelcih bilo potreba.«

Sedaj pelje profesor Mrkvička svoja spremljevalca še k skromnemu grobu Klavićevemu. Slavni ta mojster drobnega slikarstva, čegar dela imajo dandanes bajno ceno, se je bil rodil pod konec 15. stoletja v Grižanah v Hrvatskem Primorju ter je živel, ko je dovršil svoje umetniške naukev Florenciji in Rimu. Njegov ščitnik in prijatelj bil je kardinal Grimani. Njemu je s slikami okrasil Petrarkove pesmi. To delo je sedaj v posesti rodbine Trivulzio v Milanu. Neka od njega z drobnimi slikami okrašena mašna knjiga je v posesti lorda Holforda na Angleškem. Slikal je tudi za španskega kralja Filipa II. in za portugalskega kralja Ivana III. Najslavnejše delo njegovo pa je mala, z dragimi kamni obložena molitvena knjiga, ki jo je Klović okrasil s slikarskim delom. Ceni se na trideset tisoč zlatov. Pod belim mramornim oprsjem, katero mu je sigurno preskrbel eden njegovih ščitnikov, stoji napis »Julius Clovius, pitstor nulti secundus«* (* Julij Klović, slikar, ki mu ni jednacega.). In dalje: »Julio Clovio de Croatia pitstori esimio, principibus viris caro in quo diligentia in mininus masima, conspiena gratia, immortalis gloria.« Polglasno čita gospod Izidor Fučec ta napis, delajoč se, ko da ga razume. Profesor Veselko se pri te muza. Poznal je svojega moža. Ko bi bila sama, bil bi mu napis takoj raztolmačil; pred tajim svojim kolego ga ni hotel spraviti v sramoto. Toda le-ta je spoznal po gospoda Izidorja Fučca naglašanju, da mu utegne stvar biti precej kitajska. Zato mu napis jame prevajati, pri čemer mu, kar se tiče slovenskih izrazov, sedaj pomaga tudi profesor Veselko: »Juliju Kloviću iz Hrvatske, izrednemu slikarju, dragemu prvim možem v dribnem slikarstvu, polnemu največje marljivosti, odlične miline, nesmrtne slave!«

»Da,« pripomni gospod Izidor Fučec, ko da hoče s tem overoviti pravilnost prevoda.

V tem se je bila približala osma ura. Profesor Veselko, ki se je bil itak že čudil, da je gospod Izidor Fučec to popoldne bil tako vztrajen, pripomni, ko stopijo zopet iz cerkve, da naroči vodji, naj pelje pred »Bavarijo«. Gospod Izidor Fučec pritrdi; pravi pa, da ju pusti ondi, a sam da se popelje v hotel povprašat, če ga tam kaj čaka, češ da pričakuje važnih vesti.

26. Strela iz jasnega, ki je pa samo osmodila. – Policijski komisar. – Trenoten sklep. – Odpotovanje.

Ko gospod Izidor Fučec vstopi skozi vhodna hotelska vrata, pride mu že vratar nasproti. Pove mu v nemškem jeziku, v katerem se j z njim sporazumeval, da mu je naročeno takoj, ko pride zvezati ga s telefonsko številko 1333. Gospod Izidor Fučec stopi torej za vratarjem v telefonsko celico in ko le-ta uredi spoj, vzame sluhali k ušesom.

»Ali ste vi?« oglasi se znan gla v slovenskem jeziku.

»Da, jaz,« odgovori gospod Izidor Fučec.

Spojenec moral je njegov glas spoznati. Kajti po imenu ni vprašal. Pač pa so se jele takoj vsipati v telefonsko školjko jezne besede:

»Lep tič ste, veste. Res lep tič. Na božjo pot se podaste, pa po Rimu babe lovite. Sram vas bodi, veste. Pa še oženjen človek! Uboga vaša žena! Fej...«

»Prosim...« drzne se ugovarjati oštevanec.

»Le kar tiho bodite!« odzove se zopet še bolj jezno iz telefona. »Noben izgovor vas ne opere, veste. Črn kakor zamorec ste. In vaša vest. Oh, ta je še le črna, ta! Prejasni kardinal Méry del Val še sestre nima. In vi se drznete Bog ve kakošno vlačugo izdajati za njegovo sestro! O, kakšna podlost, kakšna propalost! In meni ste, v Bogu dopadljiv namen dvajstet tisoč kron, pa ste jih vrgli taki babi v grešno naročje. O, to vpije do neba! Sicer pa, če ste jih vrgli. Kdo pa ve? Morebiti me hočete samo slepiti...«

»Izročil sem jih prav res za Petrov novičič,« zatrdi gospod Izidor Fučec pohlevno. Besede, ki so donele iz telefona bile so zanj kakor zaušnice, jedna hujša od druge.

»Tem slabše,« oglasi se zopet iz telefona. »Tedaj ste jih izročili sleparki. Zakaj jih pa nsite hoteli izročiti meni? Prišle bi v prave roke. Tako pa ...«

»Tisoč kron vam vendar še lahko pošljem,« pravi sedaj, ko se spomni svoječasnega don Juanovega poučila, gospod Izidor Fučec, »več nimam s sabo.«

»Kaj, kaj, kaj?« zabobni iz telefona, da gospod Izidor Fučec samega strahu odmakne sluhali od ušes. »Še norca se hočete delati iz mene? Kamor ste dejali svojih dvajset tisoč, vrzite še tisoč, veste. Vi, vi, vi...« Krepko zapoje zvonec. Znamenje, da je telefonski spoj prerušen. ––––––

Ves poten stopi gospod Izidor Fučec iz tesne teelfonske celice. Obraz mu je bil rudeč in pot mu je lil curkoma po licih; na pleši pa so stale debele kaplje, ko da je prišel iz parne kopelji. Potrt in polomljen spusti se, iščoč zraka, ko na suho vržena riba vode, v pleteno kreslo. Z velikim robcem jame se brisati pot. Grozne misli mu najedenkrat napolnijo glavo, ki se je prej še tako v zadovoljnosti topila in je bila polna blaženega pričakovanja. Jame se mu svitati. Megleno sicer, a svitati vendar. Spoznavati jame, da je postal žrtev sleparstva. Nikake dvojbe. Don Juan je tu. Videl ga je z ono žensko, ki se mu je zdel lepa ko kraljica, čista ko svetnica; z ono žensko, katera je znala tako omamljivo vplivati nanj. On bi torej ne bil zaupnik španjskega kralja? A njegova pripovedovanja? Tako plastična, tako polna samozavesti! Da bi bile bajke premetenega sleparja? Ne, ne; to ni mogoče! – In spomni se, kako mu je v Ljubljani v hotelu povrnil do zadnjega beliča vse, kar je zanj bil plačal pri kopališčni upravi v Krapinskih Toplicah. Ob spominu na to zasvita mu zopet upanje. Kaj ko bi stvar, katera je tako razburila visokega gospoda, ki je govoril z njim po telefonu, bila le nesporazumljenje? Saj je vendar v Petrogradu vsa stvar v redu. Dopisoval si je z baronom Champoingom: in profesor Veselko mu je vendar iz uradnega lista ruske vlade prečital, da sta res bili oblikovani obe osobi, od katerih je kupil baron redova zanj. Nič! Sam pojde jutri dopoldne k kardinalu tajniku. Se že kako zgovori z njim. – Stoj! Kaj ko bi profesorja Mrkvička naprosil, da gre z njim? Njemu, ki živi daleč od Ljubljane, ne potrebuje ničesar skrivati. Seveda, če bi bil stvari gotov, zaupal bi se tudi profesorju Veselku. A gotovo je, po tem, kar je čul po telefonu, vendar ni. Veselko je šaljivec. Raztrobil bi stvar. In vse bi se mu v Ljubljani smejalo. Profesor Mrkvička raztrobi jo morebiti tudi. A v Rostovu na Donu. Tam ne poznajo ljudje njega, ne on ljudi. Če se torej tudi smejejo na njegov račun, je že vse eno.

––––––––

Nekoliko potolažen, a vendar silno slabe volje. Odide čez pol ure v »Bavarijo«. Oba profesorja najde ondi v živahnem pogovoru z natakarjem. Zlasti profesor Mrkvička razveseljen da se je natakar Slovenec priučil bil od českih gostov, katerih, kakor znano, vedno mnogo prihaja v Rim, dokaj dobro češčine, kar ni mogel nehati izpraševati ga tega in onega. Dasi je bil že dolgo v Rimu, vendar ni nikdar zašel v »Bavarijo«. Prelepa se mu je zdela, zato jo je smatral tudi predrago. On pa je bil varčen. Zahajal je zato le v »osterije, fiaschetterije in trattorije«. Ko stopi gospod Izidor Fučec k mizi, spoznata oba profesorja, da je čisto izpremenjen, nekam poparjen.

»Kaj ti je?« vpraša ga takoj profesor Veselko.

»O nič,« odvrne gospod Izidor Fučec, podajajoč natakarju Ivanu palico in slamnik.

»Zdiš se mi nekam slabe volje,« pripomni profesor Veselko, »in vendar si bil celo popoldne še prav dobre volje.«

»Dobil sem,« pravi gospod Izidor Fučec, da stori konec izpraševanju, »neprijetna poročila od doma.«

»Pa ti vendar ni soproga obolela?« vpraša profesor Veselko ter da tako gospodu Izidorju Fučcu možnost zlagati se:

»Da.«

»Pa vendar ne nevarno?«

»Ne.«

––––––––

Po teh odsečnih odgovorih zaglobi se gospod Izidor Fučec v jedilni list, kateri mu Ivan postrežljivo prevaja. Konečno si naroči francozko juho, zvano »pot an feu«, postrvi iz reke Jimerivio, zrezek po milanskem načinu z zeleno solato, jako sitljivo italijansko močnato jed »ravioli« s parmezanom in giardinetto. Profesor Mrkvička gledal je debelo. Nehote se je spomnil, da se je gospod Izidor Fučec med razgovorom na lateranskem trgu nazval se Meha. In ni se mogel zdržati, da bi se ne bil zasmejal. Profesor Veselko bi se zlasti svojega potnega tovariša čudil ne bil, ker jo je poznal; a po južini v materi gostilnic mu je vendar zbujala spoštovanje. Rekel oa ni ničesar, da bi že itak čmernega gospoda Izidorja Fučca ne napravil še čmernejšega.

Profesorja bila sta že skromno poobedovala. Sedaj sta sedela ob pivu ter se pogovarjala. Kakor je o tacih prilikah navada, preskakovala sta v pogovorih od ene stvari na drugo. Prišla sta tudi na šolske razmere v Rusiji. Čuvši profesorja Mrkvičko pripovedovati o svojem službovanju v več mestih Rusije; vplete se gospod Izidor Fučec, ravno ko je bil dejal v usta lep kos »bracciolette á la milanese« ter je z vilicami nabiral salate, z vprašanjem:

»Gotovo imate, gospod profesor, že kak red?«

»Tri,« odvrne mu le-ta. »Dva Stanislava in Ano.«

Profesorju Veselku bilo je lačnega tovariša nenadno vprašanje po redovih nova uganjka. Še bolj pa nenadno obnašanje gospoda Izidirja Fučca po tem odgovoru. Padle so mu namreč vilice z nabrano solato v stekleno skledico, v kateri mu je bil Ivan solato osolil, opopral, omastil, okisal in zmešal, dočim je nož iz desnice položil na mizo ter vzkliknil:

»Tri!« Zamilivši se pa nekoliko, zamrmra pred se bolj tiho, ko glasno: »To se vjema.«

»Kaj?« vpraša ga profesor Mrkvička; profesor Veselko pa se spomni one številke »Pravitelstvennaga Vĕstnika«, ki jo je bil našel gospod Izidor Fučec na ulici, mu jo pokazal pri kozarcu cvička, ter ga poprosil, naj mu prečita podčrtane vrstice. In le-te so se nanašale ravno na redova svetega Stanislava in svete Ane. Stvar mu zaradi tega postane še zagonetnejša. Na vrhunec pa prikipi njegovo začudenje, ko gospod Izidor Fučec, osvestivši se iz trenotne ostrmelosti, začne zopet jesti, med jedjo pa profesorja Mrkvičko vabiti v novič:

»Gospod profesor! Vi morate na svojem potu domov, priti v Ljubljano. Od ondod pa speljati z mano v Krapinske Toplice. Videli boste, kako je ondi prijetno. Imate-li kedaj kaj trganja?«

»Po zimi,« odgovori profesor Mrkvička, »večkrat. Če pridem nakak prepih, vjamem koj bolečine v ramah. Včasih tako hudo, da se še sam oblačiti ne morem.«

»Izvrstno!« vzklikne gospod Izidor Fučec.

»O, nič izvrstno,« zavrne ga profesor Mrkvička. »Hudo je to, neznansko hudo.«

»Saj nisem tako mislil,« brani se gospod Izidor Fučec, odloživši nož in vilice, ker bil zadnji košček zrezka in zadnje tri lističe solate pobral s krožnikov. »Razveselil sem se le, da mi bo mogoče rešiti vas trganja za vedno. V Krapinskih Toplicah. Kopali se boste ondi. Eden in dvajsetkrat. Take zdravilne vode, ko je v Krapinskih Toplicah, ne najdete nikjer več.«

»Kopal sem se že,« meni profesor Mrkvička, »v železnovodnaku in Ptjatigorsku. Prav blizo imam iz Rostova tjekaj. Samo dan in noč vožnje z brzovlakom.«

»In temu velite blizo?« začudi se gospod Izidor Fučec.

»Kako neki ne?« odvrne ruski profesor. »Do Moskve imam dva dni in pol, do Petrograda tri dni.«

»Aha!« potrdi gospod Izidor Fučec z izrazom doumevanja ruskih oddaljenosti in njihovega izražanja, profesor Mrkvička pa nadaljuje:

»Izvrstna zdravilna voda je ondi. Na obeh krajih. In topla; kaj topla: vroča! Pa mi ni pomagala. Par let po rabi toplic imel sem mir, potem sem trganje zopet srečno nazaj dobil. Čert jego poberi!«

»Voda Krapinskih Toplic,« zatrjuje gospod Izidor Fučec, »vas popolnoma in za vedno ozdrave. Kakor pravijo, da izpoved izžene iz človeka hudiča in njegov napuh, tako izžene iz njega Krapinski topli vrelec vsakršno trganje.«

»A hudič,« pripomni smehljaje se ruski profesor, »vrne se z novim grehom v vnovič.«

»Trganje pa z nobenim prepihom več!« zatrdi s povdarkom gospod Izidor Fučec.

Oba profesorja se tej odločni trditvi veselo zasmejeta; gospod Izidor Fučec pa se spravi mad »raviole«, katere je bil natakar Juan ravno postavil predenj. Profesorju Veselku se je njegov ruski tovariš jako prikupil. Zaradi njegove prijetne zgovornosti. Pa tudi zato, ker je spoznal obširno in globoko njegovo znanje. Zato mu jame tudi on prigovarjati, naj pride v Ljubljano, češ da lahko Rim, kateri že tako dolgo in tako dobro pozna, nekaj tednov prej zapusti. Temu soglasnemu prigovarjanju obeh svojih novih znancev ni se mogel profesor Mrkvička ustavljati več. To tem bolj, ker se mu je ponudila prilika spoznati nov kos slovanskega sveta. Obljubi torej ter dá zagotovilo, da se takoj po lateranski kresni noči odpelje naravnost v Ljubljano.

Gospod Izidor Fučec bil bi ga najraje povabil takoj k sebi; a spomnil se je, da to ni lahko mogoče, ker se utegne takrat po njegovem stanovanji razlegati že vekanje nežnega deteta. Zamisli si pa takoj kako in kje ga pogosti in kako iznenadi, ko stopi on sam predenj z redom svetega Stanislava in svete Ane. O tej priliki seveda izve tudi, če se da – za ne predrago ceno – dobiti na Ruskem še kak red. v nadomestilo za Silvestrov, ki mu je, kakor se zdi, splaval po Tiberi.

»Giovanni!« zakliče natakarja, brišoč si brado, po katerej se mu je bila pocedila mast od ravnokar v usta utaknjenega »raviola« in ko natakar pridrši, veli mu:

»Una fiaschetta di Asti spumante!«

»Sara servito,* (* Postrežem vam) pravi Juan ter odhiti.

To naročilo bilo je dokaz, da je gospod Izidor Fučec pozabil bil »neugodnega poročila od doma« ter da se mu je vrnila zopet dobra volja. Po pivskem pravilu: »še eno, pa še ne gremo« in, ko je bila ta prazna, po prislovici: »v tretje gre rado« je moral Juan odčepiti troje steklenic te prijetne peneče pijače. Storil pa tega ni, kakor zahtevajo pravila o dobrem vedenju, jemljoč zamaške iz steklenic počasi in brez poka, temveč puščajoč jih, da so lezli – enkrat odvezani – sami venkaj ter letali ob veselem poku kvišku. Zdelo se mu je, da strelja na čast svojim rojakom; gostilničnemu ravatelju oa je dejal, da so mu imenitni gostje tak način odpiranja naravnost ukazali. Z dokaj nesigurnimi koraki, a zadovoljnega srca prišel je bil profesor Mrkvička okolo polnoči v ulico Modena, v kateri jeimel najeto mesečno sobo. Gospod Izidor Fučec naročil je profesorju Veselku, naj ga do devetih zjutraj pusti pri miru, češ da se hoče odpočiti.

––––––––

Prišli pa je drugače. Ob sedmih zjutraj začuje močno trkanje na duri svoje sobe. Ko se zaspano oglasi »chi è«* (* Kdo je)? zdrkne vizitnica skozi špranjo v durih v žično mrežo pod špranjo in vratar pravi zunaj po nemško, da želi gospod, čegar posetnico je potisnil skozi špranjo, kar najpreje mogoče z njim govoriti. Nevoljno prižge električno luč zvali se s postelje, stopi k durmi, vzame iz mreže posetnico in čita, z zaspanimi očmi in težko glavo:

Scipio Bertoncelli

Commissario della regia Polizia.

Mahoma mu zgine vsa zaspanost in iz glave se mu takoj izkade vsi vinski duhovi.

»Šupito!« zakliče ob dverih v svoji slovenski laščini, pograbi obleko, ki je visela osnažena med vnanjimi in notranjimi durmi, vzame čevlje, nese vse to hitro v kopalnico, kjer je bila tudi umivalna naprava, vrže hitro v leseni naslonjač, stopi nazaj v spalnico, prižge električno luč lestenca, zavije se v svoj domači plašč, hiti zopet k dverim, odpre jih ter pravi vstopivšemu gospodu:

»Prego poco* (* Prosim malo) počakare.« na to izgine v kopalnici, dočim sede došlec v meh, ko žametasto kreslo pri mizi.

Gospod Izidor Fučec se jame umivati. Mrzla voda mu s pleše in obraza spira vroči pot, ki ga je bil oblil deloma zaradi hitrice, v kateri je opravil vse povedano, deloma in še bolj pa zaradi obiska. Policijski komisar! Kaj mu neki hoče policija? Saj vendar ničesar napačnega storil ni? In jame si izpraševati vest. Nič. K večjemu, ko bi bil v kaki cerkvi preglasno govoril. Ali pa se celo smejal. Morebiti ga je kdo zatožil, da je motil versko opravilo. Na take stvari so hude kazni. O, vé to. Iz Ljubljane. Nekoč se nekdo ni odkril, ko je šla procesija mimo in bil je obsojen. Dejali so, da je žalil verski čut ter motil sveto opravilo. Kaj če njega obsodijo? Ali celo zapro?

Silno mu je torej bilo srce, ko je, oblekši se, stopil iz kopalnice zopet v svojo sobo. Gospod pri mizi – bil je to plavolas približno trideset let star človek obritega obraza, s kratkimi plavimi brčicami pod nosom in rjavimi očmi, oblečen v temno sivo obleko z belim telovnikom – vstane, stopi mi par korakov nasproti, poda mu – kar gospodu Izidorju Fučcu takoj zmanjša bojazen – roko ter pravi s prijaznim izrazom obličja:

»Prego signore, sensarmi, se vengo distrubarla da cosí buon ora* (* Prosim, gospod, da mi odpustite, da sem vas prišel tako zgodaj nadlegovat.).«

Gospod Izidor Fučec odvrne v zadregi, a vendar zaradi komisarjeve prijaznosti že nekoliko potolažen:

»Non kapiško, signore!«

»Est ce que vons parlez francais, Monsieur?** (** Ali govorite morebiti francozko, gospod?)«

»Non,« bil je odgovor gospoda Izidorja Fučca.

»Ma,« pravi sedaj komisar, »gespud ga je iz Lubiana. Forse ga sraja gespud po slavo?«

Ves iznenaden odgovori, sedaj že pogumnejši gospod Izidor Fučec:

»Da; po slovensko in po hrvatsko.«

»Po hrvaska,« pravi komisar, »no; ma po slovenska ga srajam. Anzi prav dobru, perche jest sem ga triestin. Moja mama, sa bila je laska; anzi puro sangue* (* Celo čistokrvna.). ma moj nače je bin cragnolin, sa. Iz Dragamelli. Blizo Lubiana. Propio med Vrknika in Lubiana. An bot san bin tam. Na bicicleta; Digo: una strada magnifica!* (* Prekrasna cesta, pravim vam.)«

»Gospod komisar ste gotovo v Rimu študirali,« dovoli si, sedaj že skoro čisto miren, pripomniti gospod Izidor Fučec.

»No,« odvrne komisar. »Studira sem ga v Trieste. Na gynnasio communale.** (** Na občinskem gimnaziju.) Iz nasme senole sen bin assentan sa: u sondate. Nas professor della classe me ga an bot na to pokliče ino mi ga reče, in confidenza sa*** (*** Zaupno, veste.), che ga za un Italiano ni lepu che bi delal servizio* (* Služba) u austrijska armada. Kampliu sm ga gynnasio, con matura, sa, poi sm ga skapa** (** Izginil) u Italia. Ecco zdaj sem tukaj. Na servizio dello stato.*** (*** V državnej službi)« 

Po tem uvodu in pojasnilu prestopi policijski komisar k stvari, zaradi katere je gospoda Izidorja Fučca obiskal. Med izpraševanjem dela si beležke. Potegnivši iz žepa posetnico imenitne gospe, katera ga je bila takoj po njegovem prihodu v Rim obiskala v hotelu, vpraša od kedaj to damo pozna. Ko mu gospod Izidor Fučec pove, da je pred tem nikdar videl ni in da je vedel o njej le po pripovedovanji španjskega ministra, vpraša ga komisar po imenu tega ministra. Na to mu mora povedati, kje in kako se je z njim seznanil ter kako z njim občeval, odkar ga ni več videl. Zamolči mu pa, zakaj je ostal z njim v pisemski zvezi. Ko si komisar vse to natančno zapiše, pravi čisto mirno, ko da govori o najnavadnejši in najbolje po sebi umljivi stvari na svetu, da španjskega ministra tega imena ni. Gospod Izidor Fučec ostrmi. Kakor otrpnjen pa omahne v svojem kreslu, ko mu policijski komisar razodene, da je to brez dvojbe silno premeten mednaroden slepar; ženska, ki se je izdajala za njegovo soprogo in sestro kardinala Méryja del Vala, pa kaka damica rimskega polosveta, katero si je izbral za svojo pomočnico. Dolgo po tem groznem razodetju komisarjevem ni mogel priti k sebi. Vsaka beseda mu je trgala srce, mu jemala sapo. Policijski komisar, tacih prizorov že vajen, pusti ga nekaj časa pri miru. Ko se mu zdi, da je bil presledek v izpraševanju dovolj dolg, obrne se zopet k njemu in gospod Izidor Fučec mora mu, koliko se je le spominjal natančno, popisati žensko, kateri je bil izročil dvajset tisoč kron za Petrov noučič. Kakšen namen je pri tem imel, zamolčni gospod Izidor Fučec. Končno še sam od sebe doda, da jo je videl še onega dne okolo ene, ko se je peljala v avtomobilu po corsu Umberto I. mimo njega in da se mu je zdelo, da je bil poleg nje tudi španjski minister.

»Ecco!« vzklikne komisar. »So ga sli na slazion. So ga scapali* (* Zbežala) Gues von. In on naredi v ilustracijo teh svojih besedi pri Lahih navadno kretnjo udarivši se z desno roko po podlaktju leve ter zamahnivši potem z njo po zraku od sebe proč, ko da odganja muhe.

Kakor blisk posveti se gospodu Izidorju Fučcu o možganih. Oni smeh! Ta smeh ni bil znamenje pokroviteljstva; pač pa je veljal njegovi neumnosti. Seveda je to priznanje šlo prepozno; kajti komisar mu je dejal poslavljajoč se z vso vljudnostjo od njega dasi si je sam pri sebi mislil, da mora biti velik tepec – da se morebiti posreči sleparja prijeti, da bo pa to jako težko, ker gotovo ne bo nič več nastopal pod imenom, pod katerim se je upeljal pri njem.

»Ma denare,« pripomni komisar že pri durih, »ne bu ga gespud vidu več. Neanche per idea!* (* Še misliti ni.)«

–––––––––

Ko je policijski komisar komaj dobro duri zaprl, potrka nekdo prav pohlevno. Gospod Izidor Fučec veli, vedno še pod vtisom slovenskega pogovora s komisarjem: »Noter!« na to se odpro počasi duri in v sobo vstopi eden onih »gaspudov, ki buodo ankat zerajs gaspudje« ter moleč gospodu Izidorju Fučcu že preje iz žepa vzeto pismo, vošči plaho: »Dobro jutro!« Gospod Izidor Fučec vzame pismo, odtrga s tresočo se roko gorenji rob zavitka, vzame pisanje ven, stopi pod lestenec ter čita:

»Vaše blagorodje!

Odpuščanja vas moram prositi. Prenaglil sem se snoči. V jezo sem prišel; a jeza je greh. Mesto da bi vas bil zaradi hudobnosti ljudi miloval, ošteval sem vas. To ni bilo prav. Ali mi morete odpustiti?

Pa tudi glede onega tisočaka nisem ravnal prav. Namenili ste ga v dober namen. Kar kdo daruje v dober namen, pa je zaslužno. Najsibode veliko ali malo. Če vas torej smem prositi, izročite vročitelju tega pisemca oni tisočak. Dokaz mi bode, da ste mi odpustili, saj: odpuščati je lepa krščanska lastnost. Za tisočak že naprej. Bog plati! Njegov blagoslov naj vas spremlja kakor vas bode spremljal blagoslov

Vašega

J. Ž.«

Gospoda Izidorja Fučca razpoloženje je bilo takošno, da bi bil prinesca pisma najraje treščil skozi duri. A tisočak je bil obljubil in dejal si je k ljubu svojemu razburjenju, da obljuba dolg dela. Pokzati hoče da zna ostati mož beseda. Ne toliko iz poštenja, ko iz bahatosti. Pisec bo sodil seveda drugače. In to je poglavitno. – Vzame torej iz denarnice tisočak ter ga izroči pohlevno on vratih stoječemu kleriku. Poučen po bridki skušnji, ki mu je bila naklonila čast obiska policijskega komisarja, pogleda ga preje dobro v obraz. Spomni se, da ga je videl ob prizoru na ostienški cesti.

Ko klerik oddide, stopi k oknu in potem k balkonskim durim ter odpre težke, polne, osmerodelne, svetlobelo prepleskane oknice. Solnce sijalo je tako čarokrasno, kakor vse dosedanje dneve njegovega bivanja v Rimu in na trgu, je kipelo jutranje življenje velikega mesta. Gospod Izidor Fučec ozre se na uro nad sobnimi durmi. Pol devetih. Ob devetih pride ponj profesor Veselko, ki gotovo že leta kod po mestu. Ustraši se te misli. Zdi se mu, ko da mu je na obrazu zapisano, kako neumno je nasedel ostudnemu sleparstvu. Pa tudi pri vratarju utegne profesor izvedeti, da je je bil obiskal policijski komisar. Vpraša ga, kaj je hotel. Kaj naj mu odgovori? Saj mu pravico priznati brani njegova čast in ponos. Kaj torej?

Še trenotek premišljanja. Potem stopi k električnemu stikalu, utrne lestenec, vzame slamnik in palico ter hitro odide. Vratarju naroči, naj reče profesorju Veselku, kedar pride ponj, da je imel nujno pot in da se vidita opoldne pri zajtrku v hotelu. Na to odide.

––––––––––

Pridši na trg Monte Citorio krene gospod Izidor Fučec na levo. Na desno hodila sta vedno s profesorjem Veselkom. Bal se je bil, da bi ga ne srečal, ko bi bil ubral svojo pot tjekaj.

Kakor ladja brez vetra in brez krmila plava, kamor jo neso valovi, tako je šel tudi on, kamor ga je vzel s sabo poulični promet. Vrgel se je, prišedši v ulico della Giuglia, vanj in pustil je, da ga je odnašal s sabo. Tako je dospel skozi Vicolo delle Paste, mimo ministerstva za pošte in brzojav, po ulici di Sant Ignazio, mimo trga dell Collegio Romano, skozi ulico Pie di Marmo, ob trgu della Minerva v ulico Santa Chiara. Po glavi brnelo mu je. V ušesih mu je bučalo od pouličnega hrupa; še bolje pa od nemirno poljoče mu krvi. Pred očmi mu je kljubu jasnemu pomladnemu dopoldnevu bilo vse megleno; le semtertje se ji pred njimi zableščalo, ko da je švignila mimo njih butara svetlobnih žarkov, ali ko da se je utrnila pred njimi kaka zvezda. Ničesar ne vidi, ničesar ne sliši. Iz te polovične otrplosti ga zbudi še le deček, ki se s tako silo zaleti vanj, da ga skoro vrže po tleh. Pouličnjak tekel je bil, oziraje se nazaj, pred zasledujočimi ga, po žrjavje kričečimi tovariši. Butnivši ob gospoda Izidorja Fučca, pokaže mu jezik ter se zadere nad njim: »A sino che sei! Perchè non guardi?«* (* Zakaj ne paziš, osel?) Gospod Izidor Fučec ozre se okolo sebe in njegov pogled obtiči ob mizah, postavljenih ob zidu po hodniku. Nekaj ljudi sedi pri njih. Dvignivši oči, čita nad vrati napis Café Santa Chiara. Ko da ga koraki sami od sebe zanašajo, vstopi v kavarno. Izbere si v kotu samotno mizico, sede k njej ter si naroči kave z mlekom.

V tem, ko použiva kavo, nadrobivši si va-njo finega, z oljem zamešenega peciva, jame premišljati. Grozen se mu zazdi njegov položaj. Že obisk policijskega komisarja. V svojem življenju še nikdar ni imel opravka s policijo. Zato se je tako prestrašil, ko je prečital iz mrežice na dverih vzeto posetnico. Kaj bi ne! Še angelj bi vztrepetal, ko bi naenkrat stopil vrag poleg njega. Če tudi bi dobro vedel, da je v vsakem oziru čist in da mu zato ničesar ne more. On te zavesti ni imel. Saj najpravičnejši greši po sedemkrat na dan. Proti božjim zakonom. Kaj še le proti policijskim. In še v Rimu. Saj ni mogel vedeti, kaj je ondi vse prepovedano. Po nekod kaznujejo celo, če kdo pljune na tla. Res se je stvar srečno izvršila. Še po slovensko se je mogel zmeniti s komisarjem. In to v Rimu! – To je bil pa tudi edini svetli žarek, ki mu je posijal izza črnih oblakov, ki so se nakupičili nad njim. Oh, te sramote! Kako ga je gledal vratar, ko je prišel doli! Bog ve, kaj si o njem misli? Dobrega gotovo nič. Kdor hodi z orožnikom, smatrajo ga ljudje za zločinca. Pa naj se je režal tudi le slučajno z njim ali najsi je orožnik celo njegov prijatelj. Kdor ima opravka s policijo, postane sumljiv. In celo če izve to preofesor Veselko. Izvedeti pa mora. Vratar mu to pove. A če bi vratar molčal, ugane z njegovega obraza, da se je nekaj posebnega zgodilo. In silil bode vanj, naj mu pove kaj.

Za takšnimi mislimi pridrve se mu v glavo kakor temni oblaki, kedar jih pred sabo goni vihar, še hujše. Namigoval je svojemu potnemu tovarišu, da mu najkasneje danes razodene važen dogodek. Sedaj je po njem. Vrag je odnesel njegov red, katerega je bil že tako siguren, lepa sleparica, ki je pri tem vedela in znala spraviti ga še v takšno sladko omamljenost, odnesla je njegovih dvajset tisoč. Ne, ne! V Rimu mu ni ostati več. Kar tla se mu zdi, da mu gore pod nogami; kar zrak, ki ga diha, postaja mu dušljiv. Proč mora, proč odtod! Domov, v Ljubljano. Domače razmere provzročijo, da pozabi. Domov mora pa tudi iz drugega razloga. S slovenskimi hodočastniki ne sme se več sestati. Izvedeli bodejo, kako je nasedel. Še misliti ni, da bi molčal vodja hodočastja. Če ne drugemu, zaupa to kakemu duhovniku. Res da morebiti zaupno. A to bo tem več povoda, da izvedo stvar kar najhitreje drugi. In smejali se mu bodo ter zbijali o njem za njegovim hrbtom sramotilne šale.

Nasledek vsega tega premišljevanja bil je trenoten sklep, da odpotuje. Profesorja Veselka še osobno obvesti ne. Pusti mu pisemce, v katerem mu naznani, da ga je zdravstveno stanje njegove soproge vsled dobljenega novega brzojavnega poročila primoralo odpotovati takoj. Vzbujali so se mu sicer pomisleki, če bi to ne bilo žaljivo za profesorja Veselka. Saj sta se skupaj na pot podala in se imela po dogovoru skupaj vrniti. Pregnal je te pomisleke. Čul je nekdaj, da tedaj, kedar bi se koga imelo motiti, pri važnem opravilu ali med zabavo, pravila o dobrem obnašanju naravnost zahtevajo ne motit ga z morebitnim poslavljanjem. Kar izginiti je v takem slučaju potreba. Francozko poslavljanje imenujejo to. In profesor Veselko se v Rimu zabava. Pa še kako! Kar noč in dan bi bil na nogah, da opazuje in si ogleduje, o čemer je bil preje vedel le iz knjig.

»Il conto!* (* Račun!)« zakliče gospod Izidor Fučec. Ko pride marker, plača in odide. Pred Rossijevim gledališčem stopi v izvozčičji voz ter se odpelje v hotel. Ondi izve pri vratarju, da se prvi brzovlak v Florenco odpelje opoldne. Brž naroči račun. Poda se v sobo, kjer zloži prtljago, napiše profesorju Veselku pismo, in ob četrt na dvanajst odrdr v avtomobilu, ne spomnivši se niti vodnjaka Trevi, z avtomobilom na stazione di Termini.

Brzovlak ga je ob dvanajstih odnašal proti domovini.

12/1. 1917