Kje ste mati? Kje moji dragi vsi?
Kje ste vi, ki so vas selili
za prazen nič, nedolžne,
ker narod svoj ste vi ljubili?
Ker sinu pot ste pokazali,
po njej naj zvesto hodi.
Ker tvegali ste vse in rekli:
»Če mora biti, – bodi!«
Odšel je sin, da brani domovino,
da spolni, kar narod, čas, zahteva.
Da zmaga ali umre!
Njegova pesem po vrhovih zdaj odmeva.
A vi?! Vas so vzeli narodni krvniki.
Mačeha tuja reže črni, trdi kruh
vam, mati, oče, bratje, sestre!
In tebi, bratec mali, vceplja tuji duh.
A vaša glava stala je pokoncu,
ko odhajali ste v tuji svet.
Za vas je bil to svet prognanstva in nesreč,
a šli ste brez solza v očeh.
In zdaj tam čakate svobode,
kakor orel v kletki hrepeneče zrete proti njej.
Da ko zasije prvi žarek njene luči,
za za večno pademo v objem.
