Janezu N. Hradeckemu
| ← V spomin Matija Čopa. (Mera po zgolih udarjih.) | Janezu N. Hradeckemu ob petindvajsetletnici njegovega mestnega županstva. 27. rožnika 1845. l. Prešérnove poezije (1902), uredil A. Aškerc. Dr. Prešérin. |
Nova pisarija. → |
| |||||||||||||
Od srčno zaželjenega poklica,
ki tebi ’zročil varstvo je Ljubljane,
pretekla je stoletja četrtnica.
Za svojega rojaka srca vžgane
je že takrat napolnil up veseli,
da mestu očetnemu zlat čas nastane.
Up najpredrzniši si spolnil z deli,
ki jih pred hitrih let valóv togôto
Emone bodo letopisi oteli.
Pregnal ’z zastavnih bukev si temnôto.
Pod težkim ključem bogatin ne hrani
zakladov z nazaúpljivo strahôto.
Roké zdaj pridne, umni zdaj možgani
lahko dobé pomoč. Da se razprosti
med vsaki stan obilnost — kaj ji brani?
Da tem, ki jim ne ’zliva v plôhi gosti
bogastva sreča, kapljice bolj skope
do jézera zberó se visokosti,
pred mnogo si hranilnico Evrope
jo nam oskrbel ti s tovar’ši, ktera
odvrača revščino in nje nastope.
Njim, ki grení potreba let večera,
al préd je treščila v njih barko strela,
jim z jadri svojim’ plavati zavera,
naproti tvoja je pomoč hitela;
z dobrotljivosti zborom si načinil,
da jih podpira mestna srenja cela.
Da bi v samôti revež ne poginil,
da brat pomagal bratu bi ’z nesreče,
občinsko hišo vbogim si vlastninil.
Kak tvoje je biló srce goreče
za čast in prid in blagorstvo Ljubljane,
Ljubljane, ljubice nebes in sreče!
Ozrì se na snežnikov velikane,
ko jih najmlajši žarek zôre zlate
pozdravi, k’ iz iztoka post’lje vstane!
Dalèč okrog poglej ravní bogate,
visokih žit na njih poglej valove,
nje reke breg, okrog zelene trate!
Poglej nje čvrste, bistrih glav sinove,
ki vnema v srcih se jim želja sveta,
obrnit’ v doma čast vseh zgod osnove!
In zvestosrčne nje poglej dekleta,
lic rajski zor, oči poglej nebesa
in sramožljivost, ki je var’h njih cveta!
Obrni na-nje méstnjane očesa,
kak ljubijo poštenost in pravico: —
Veselje v prsih ti srcé pretresa.
Al grda delala pošast krivico
je méstnjanom in mesta je lepôti
pokrivši s siv’ga plašča nas temníco.
Bežáti moraš, hôti al ne hôti,
si mislil si, ko si se dela lotil,
s cesarsko pomočjo dat’ strah mokroti.
Brijáreja storočnega si vkrótil,
močvirje vekoletno je pregnano;
megló slovó si vzét’ od nas zarótil.
Z mostovi zaljšaš novimi Ljubljano,
bogastva vire nove ji odpiraš;
srcé za celo je deželo vžgano.
Kmetijske družbe ud nje zbor podpiraš,
podpiraš z njim domače ti »Novice«,
zahvalo vseh Slovencev si nabiraš,
ki bratov tihotijo zabavljice,
da smo zares mi Kranjci pozabili
že Slave matere, nje govorice,
ki stala v bran je Atilovi sili,
ki preživela mnoge je naróde,
ki naj naprej ohrani Bog jo mili!
Zato naj ti zahvala naša bode,
v del tvojih naj spomin ti tá bo čaša!
Pij, domorodec, zdravje ’z te posode!
Naj tvojih dni število se naraša,
naj vse britkosti tebi Bog odvrne,
vseh méstnjanov je in je prošnja naša!
Podobo tvojo, ki se zdaj odgrne,
časti naj pozni vnuk, nepozabljivi,
ko davno bomo rop mi zemlje črne,
ki kličemo iz srca: Bog te živi!