V spomin Matija Čopa (Prešernove poezije)

← Zvezdogledom.

V spomin Matija Čopa. (Mera po zgolih udarjih.) Prešérnove poezije (1902), uredil A. Aškerc. Dr. Prešérin.

Janezu N. Hradeckemu ob petindvajsetletnici njegovega mestnega županstva. 27. rožnika 1845. l. →

Izdano:	Prešérnove poezije, 1902
Viri:	Spletišče Štefana Rutarja
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Tajati led naš še le začnè se,
pomlad je drugod že;
v dragi slovenski vkročèn ni domovini vihar.
Stešemo svoj si čolnič nov,
z Bogom ’zroč’mò ga valovom;
ni se navadil popréd brêzen se, skal ogibát’.
Zvezde, ki reš’jo, bilé so neznane,
ki čoln pogubijo;
Lelj bíl naš je krmár, drugi je bil Palinúr.
Ti nam otél si čolnič, si mu z jadrami
krmo popravil,
ti mu pokazal si pot pravo v deželo duhóv.
Skrita nobena bilà ni zvezd ti
nebá poezije,
slednji je bil ti domač jezik omikan, učèn.
Stari Rimljan, kar svetá je gospod,
kar Grecija modra,
z Lahi Francoz, Španijol, Nemec in Albijonèc,
Čeh in Poljak, kar Rus in Ilir,
kar rod naš slovenski
slavnih izmislil si bil časa do tvoj’ga pisanj,
polno si znanost imel njih,
Čop, velikan učenosti!
Ti si zaklade duhá Krezove bil si nabral.
Nisi zaklepal domá ti žlahtnega
blagodarova,
sebi ’zročeno mladost, druge si z njim bogatil.
Komaj zastavil, rojak, si pero
popréd praznujoče
v ’zgubo veliko rodú, krivega dókaj zamud,
v Save deroče valov vrtinčinah
smrt te zasači,
glas ti zaprè besedi, ’z rok ti potegne pero.
Zemlja, nemili čuvaj, nam zaklad tvoj
varuje skopa;
grobu na tvojem oči materi Slavi rosé.
Niso suhé nam prijatlom oči,
ko se spomnimo tebe,
ino predragih s teboj tvoje ljubezni daróv.
Seme, ki ti zasejal si ga, že gre
v klasje veselo;
nam in za nami dokàj vnukom obeta sadú.
Naj se učenost in ime, čast tvoja, rojak,
ne pozabi,
dokler tebi dragó v Kraj’ni slovenstvo živi!