Janezu N. Hradeckitu
| ← Benečanska trojka | Janezu N. Hradeckitu Nezbrane lirske pesmi France Prešeren |
Kar je, beži → |
| |||||||||||
Od srčno zaželenega poklica,
ki Tebi zróčil varstvo je Ljubljane,
pretekla je stoletja četrtníca,
za svojeta rojaka srca vžgáne
že je takrat napolnil up veséli,
de mestu očétnemu zlat čas nastane.
Up narpredrznejši si spolnil z déli,
ki jih pred hitrih lét valóv togôto
Emone bodo letopisi otéli.
Pregnal ’z zastavnih bukev si temnôto,
pod težkim ključam bogatin ne hrani
zakladov z nazaúpljivo strahôto.
Roké zdéj pridne, umni zdéj možgani
lahkó dobé pomoč, de se razprósti
med vsaki stan obilnost, kaj ji brani?
De tému, ki ne zliva v plohi gósti
blagástva sreča, kapljice bolj skópe
do jézera zberó se visokósti,
pred mnogo si hranilnico Evrope
jo nam oskrbel Ti s tovarši, ktéra
odvrača revšino in njé nastópe.
Njim, ki grení potreba lét večéra,
al préd je tréšila v njih barko strela,
jim z jadri svojim’ plavati zavéra,
nasproti Tvoja je pomoč hitela,
z dobrótljivosti zbóram si načínil,
de jih podpira mestna srenja cela.
De bi v samoti revež ne poginil,
de brat pomagal bratu bi ’z nesreče,
občinsko hišo ubogim si vlastninil.
Kak Tvoje je bilo srcé goreče
za čast, in prid, in blágorstvo Ljubljane,
Ljubljane, ljubice nebes in sreče!
Ozri se na snežnikov velikane,
ki narmlajši žarek zore zláte
pozdravi, k’ iz iztóka póstlje vstane;
dalèč okrog poglej ravní bogate,
visôcih žit na njih poglej valóve,
nje reke breg, okrog zelêne trate;
poglej nje čvrste, bistih glav sinóve,
ki vnema v srcih se jim želja svéta
obrnit’ v dóma čast vseh zgód osnove;
in zvestosrčne nje poglej dekleta,
lic rajski zor, očí poglej nebésa,
in sramožljivost, ki je varh njih cvéta;
obrni na nje méstnjane očésa,
kak ljubijo poštenost in pravico,
veselje v prsih Ti srcé pretresa.
Al grda delala pošast krivico
je méstnjanam, n mésta je lepôti,
pokrivši s sivga plájša nas temníco.
Bežáti moraš, ôti, al ne ôti,
si mislil si, ki si se dela lotil,
s cesarsko pomočjo dat’ strah mokrôti.
Briáreja storóčnega si ukrótil,
močvirje vekolétno je pregnano,
meglò slovó si vzét’ od nas zarótil.
Z mostóvmi zaljšaš nôvimi Ljubljano,
bogastva vire nove ji odpiraš;
srcé za célo je deželo vžgano.
kmetijske družbe ud nje zbor podpiraš,
podpiraš z njim domače Ti »Novice«,
zahvale vseh Slovencov si nabiraš,
ki bratov tihotêjo zabavljíce,
de smo zares mi Kranjci pozabili
že Slave matere, nje govorice,
ki stala v bran je Atilovi sili,
ki preživela mnoge je naróde,
ki naj naprej ohráni Bog jo mili!
Zato naj Ti zahvala naša bode,
v del Tvojih naj spomin Ti ta bo čaša,
pij domorodec zdravje ’z te posode!
Naj Tvojih dni število se naráša,
naj vse bridkosti Tebi Bog odvrne,
vseh méstnjanov je, in je prošnja naša.
Podobo Tvojo, ki se zdéj odgrne,
častí naj pozni vnuk, Nepozabljivi!
ko davno bomo rop mi zêmlje črne,
ki kličemo iz sŕca: Bog Te živi!