Jeseni (Anton Medved)
← Neumni kes | Jeseni (Anton Medved) (Pesmi, 2) Anton Medved |
Roži → |
|
Pomirjen, utešen, ozdravljen
od vseh skrbi, krivic in ran,
kako zemljan je varno spravljen,
ko v smrti mu zatone dan!
Od burnega odmaknjen vrišča,
za mestom ali za vasjo
sameva tihi kraj grobišča,
obzidan gleda le v nebo.
Zakaj srce se vendar oži,
kadar zanese nas korak
na kraj, kjer nihče več ne toži,
kjer je beraču kralj enak?
Ah, le jesen je tožna v leti,
pozimski mir nikdar tako.
Grenko je mreti in umreti,
a mrtev biti je sladko.