Jetnikova povest (Konec)

← [[Jetnikova povest]]

Jetnikova povest (Konec) anonimno

Objavljeno v Domoljub 1895, št. 2 (17. januarja) v rubriki Listek

Spisano:	Postavila Tina Habjan
Viri:	[1]
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

III.

Jetnik nadaljuje mirneje:

»Nisem Vam Se odkril svojega greha . . . Bog mi bo milostljivejSi, če se ponižam ljudem . . . Ponaredil sem listino z očetovim podpisom, fte tisti večer odpotujem skrivaj in v Londonu mi izplačajo denar na listino. Menjico je bilo rešiti v Štirih tednih, in upal sem, da se oče do tedaj potolaži; Uko bi mi bilo mogoče vao stvar na tihem poravnati.

V Londonu preakrbim takoj vse, kar je bilo treba, da so poročiva. A to ni bilo tako lahko, kakor sem BC nadejal, in proSli so celi trije tedni, predno je bilo vae v redu. In v tem času niaera mogel biti vesel. Bilo mi je, kakor da mi grozi nekaj strašnega Lucija niti alutila ni, kaj mi leti duio, in mislil« j«, da »em ralo Uko pelrt, ker »e tako počasi bliža zaželeni čas poroke. Naposled naju poroči duhovnik v mali kapelici londonskega pred mesija. To je bilo tako le proti koncu svečana.

Srečen sem bil samo nekaj trenotij. Totem pa mi je topel stisnila srce težka alutnja. Takoj, da dobim loliko časa, hotel sem očetu piaali. Dan poprej mi je pisal; ne vem. kdo mu je povedal moj naslov. Holil me je. naj se vendar spametim in se vrnem Da. vrniti se hočem — a ne sam Odpuetiti mi mora in me rešit'. Kaj nisem njefov jedinec, njegov nekdanji dedič? £e teden — pa zapade menjtca; do ledaj je Se vse lahko v redu . . . Vse lo sem premišljeval, ko smo se peljali od poroke in sem sedel poleg svoje mlade, nedolžne soproge . . . Cez pol ure pa pride policijski komisar in ž nj'tn dva stražnika, in odpeljejo me. Ne«rečen »lučaj je nanesel, da so oddali menjioo pred časom, in »p* znali so. da ni prava Nečem Vam popisovati Lucij me žalosti. Ni dvomila, da sem nedolžen : mislila je le. da naju je hotel moj oče na tak način ločili Pustil sem ji to misel. Nem in uničen iztrgam »e n rok svoji soprogi in se opotekam za stražniki.

Silen obup mi napolni du*o, ko me obnodijo in odvedejo v ječo Proti večeru pa za«knpl;ejo vrata in Lucija vstopi, smrtnc-bleda. toda m rna in ljubeznive, kakor vselej.

Nasloni svojo glavo na moje prsi in globoko ginjena me tolaži. »('bogi. nesrečni moj Hene kako hudo te Bog izkuU. Ali če le vsi zapustč. jaz ti ostanem zvesta.

•In kadar me odpeljeio odtod, ksj bo s teboj ?• Odgovori mi i glasom, polnim ljubezni: »Nastanim se blizu tebe in obi*<>em te, kadsr mi bo mogoče.«

•C«j, Lui-ija, jutri moram tja med največje sloČioce. ali ai to več. kakor m. rern prenesti» . . . Daj, obljubi mi . . . ne, zahtevam v dokaz tvoje \jubezni . . .

•Kaj. dragi moj »« Dovolili ti bodo. da me jutri v »lovo te jedenkrat obitte* . . .«

•Gotovo, gotovo.«

»Tedaj mi potnoai, da se oprostim •

• Kako bi bilo lo mog^e*«

•Prinesi mi nekaj sabo . . . priae* strup, ki brio umori, da si končam to nesrečno živijenje « Prestrašena odtkoči

•Nikdar!« zakliče tako od,očoo. kakor ne bi pr.- čakoval.

la a solzami v očeh nadaljuje »Kako more* m^iti, da ti pomorem v tak zločin! O. Hene. U »i gre*; u lahkomiselnosti, m gotovo te Bog ne »odi uko hudo. kakor le sodgo ljudje. Odpusti U, ako kesai odknt^ arčoo; loda, ko bi atonl straino dejanje, o katerem ai govoril, bil bi na večno nesrečen. Odžeoi grozno »kušnjavo 1«

»Skušnjava! Nekdanji juoak. so boU Ijubiii Hart, kakor sramoto«, odgovorim trpko.

• Ds. pagani, k. niso poznal, Boga Ren*, roum te. nikar mi ne napravi te taloeti.« Lucija poklekne predme a sklenjenimi rokami • lilej, zaradi lebe aem zapustila vse: mater, prijatelje^ domovino; odpiralo se mi je — umelmci — lepo Ijenje, pa nisem marala zanj — zaradi tebe . . . «k0 me ljubi«, ne odred mi jedine tolažbe . . .«

• KakSno tolažbo misliš T«

• Da se snideva v nebesih, akoravno naju ločijo ns zemlji «

•Jaz ne poznam vere •

Spoznat jo, io tedaj boš ludi upal, obžaloval in ljubil. Slednji dan molim, da ti podeli Bog lo milost« Cianejo me besede moje pobožne žene, pomirim $e in JI obljubim, da pozabim na avojo črno misel, [irugo jutro za«eptče pn alovesu *e jedenkrat: »Spominjaj se, kaj ai obljubil!«

Potem pa ae labno iavije iz mojih rok.

»Odpusti, Lucija, odpusti, da a<m le storil tako nesrečno'« zakličetn v divji bolesti.

•Odpustiti morava jeden drugemu.«

»Kdaj te zopet vidim V«

•Kmalu, ako je božja volja.«

•Ko so me uklepak videl sem )o se pn vratih jetniAniee. Potem pa stopim k drugim zlui incem Predoo odidemo. ozrem »e te jedenkrat in vidim, da se zgrudi nezavestna. H. »čem k nji; loda v tistem hipu dadu ina menjo za odhod, m stražniki me neusmiljeno odtirajo.

IV.

Na vsem potu videl sem samo Lucijo, kako leži bleda in nezavestna na dvorišču jetniioue Kaj se je zgodilo potem? Kdo se |e je usmilil?

Moji sopotniki so bili najbolj zavrženi ljudje, ki so Uit <-elo ponosni na svoje zločine. Naposled pridemo tu »em. in dan za dnem sem pričakoval avojo soprogo ak pa vsaj poročila o nji. Ah minil je teden za tednom m Lucije le m bilo. Lahko si mislite, kakftna muka je bila to zame Nekega dne pa pndejo novi jetniki iz Mavra, m povedo mi, da leti moja it na v bolnišnici nevarno boina Morebiti je blizu smrti, jas pa ne morem do nje. ne morem ji pomoči. Težko da bi raaumeb, gospod, kako stnUoo mi je bilo takrat lo visoko zidovje. le železne ključavnice.

Naj izvrstni duhovnik je videl bolest na mojem obrazu m bolel me ja večkrat ljubeznivo tolažiti; a oeorno sem ae vselej obrnil od njega. Niso mi segla v src« njegove pobožne besede. »Če je Bog usmiljen, zakaj pusti, da tako trpim '« govoril sem pregrešno asm pri »ebi Dostikrat me je obšla skušnjava, da bi skočil v morje in uko končal svoje nesrečno življenj« — * vselej se mi je zazdelo, da čujem svojo Lucijo, kako me presrčno prosi, naj ji ne stonm le žalosti . . . I" živel sem m trpel.

Ali Bog j« bil a menoj bolj usmiljen, kakor sem zaalužd Cea dva meseca mi pravi ječar nekega dne:

•Pojdite, nekdo Vaa čaka.«

Srce mi j« burno bilo, in poln upa in strahu biti« v stanovanje vraUrjevo. Morebiti mi sporo« njeao

• mrt . . . njen poslednji posdrav! Skoro si ne upam

odpreti; kdor toliko pretrpi, boji se vendar fte nove nesreče.

Naposled odprem — in pred menoj stoji ona, katero ljubim tisočkrat bolj, kakor samota sebe. Da, bila jo ona. Ne tista Lucija, kaluro sem prvikrat videl v pevski dvorani, pokrito s cvetlicami in biseri, krasna H|jka veselja To je bila mlada gospa, v temni preprosti obleki, bledega, ozkega obraza, na katerem ao se fte poznali sledovi težke bolezni.

•Lucija, vendar se zopet vidiva I« zakličem in jo objamem.

V tem irenotku pozabim vso svojo nesrečo, vse, kar sem pretrpel.

• Nisem mogla prej priti, ubogi moj Bene; bila sem nknro na smrt bolna.« In pripoveduje mi, kako jo je na*la ječarjeva žena na dvoriftču. kako dobrosrčno jo je sprejela v SV«JP stanovanje in ji stregla. A drugi dan ne je čutila tako slabo, da je prosila, naj jo pr.Sljejo v bolnišnico, kjer strežejo bolnikom usmiljene aeslre. Napadla jo je huda mrzlica in nekaj tednov je letala ne zavestna med življenjem in smrtjo. Ko se zavč, prejme sv. zakramente, in bilo ji je takoj bolje, Bolezen je hitro pojenjavala, n ko se čuti dovolj močno, da odpotuje k meni, pa dobi pismo od moje matere, naj jo obišče. I Vala ji jc tudi. da njen mož fte vedno potuje . . .

•Uboga moja mati«, sežem ji v besedo, »kako malo sem mislil nanjo! Ali si govorila ž njo, Lucija?«

•Da, takoj sem hitela k nji. Bila je zelo bulna in je silno skrbela za-te.«

•Tudi njo sem storil nesrečno, o, da ne bi nikdar živel!« vzkliknem bolestno.

• Nikar tako ne govori ! Odpustila li je iz vsega srca. llila je Uko ljubezniva in fte celo z menoj, ki sem vzrok tvoje nesreče.«

»O Lucija, i tog ve. ali bi ne pat »e bolj globoko, da bi tebe no poznal«, odgovorim ji. iHnnaftam ti od tvoje matere potdrave, oproSčenje in poslednji blagoslov.«

•Poslednji blagoslov? . . . kako to?«

•Da je pri Ilogu, ljubi moj Iienč, da je jenjala trpeti.«

»In jaz sem ji zadal poslednji udarec!« zakličem v solzah.

•0, gotovo ne bi obžaloval njene smrti, da si videl, kako rada je umrla. Zadnjih dvajset let, odkar je njen mož zavrgel vero in stopil v zavezo prostozidarjev, živela je v vednem trpljenju.«

»Niti ob njeni smrtni postelji ni bilo tega brezsrčneža. «

•In to je bilo dobro, kajti samo tako jc mogel k nji katoliSk duhovnik, da jo je previdcl s sv. zakramenti in je umrla s tolažbo v srcu. Njena poslednja molitev je bila zate, Bonč. Vedno je upsla, da se spreobrne« k Bogu in obljubila sem ji, da pomorem v to, kolikor oo mogoče. Umirajoča mati no sme upati zaatonj!« Globoko ganjen stisnem roko svoji soprogi.

»Kje ai dobi« sUnovanje?« vprašam jo.

»Blizu tebe, v PonUrsonu, je samostan usmiljenih sestra, ki strežejo bolnikom, kakor v Havru. Tam se mislim nastaniti.«

»Kako hod lam žalostno živela, uboga moja Lucija!« 

»Samo jedno je potrebno, ljubi moj, da človek resi svojo dufto. In veruj, da mi bo to v samostanu ložje, kakor v Sumu sveta. Komur je bila smrt blizu, zdi se mu življenje čisto drugačno, kakor prej. Nekdaj sem bila brezskrben, ncizkuScn otrok, in da mi Bog ni poslal nezgod, odvrnila bi se lahko od prave poti. In življenje v samostanu ni Uko žalostno, kakor mialis. Kdor živi za Boga, je srečen.«

»Kako se preži vil, ko nimafi denarja?

»0, to naj te nikar ne skrbi, tvoja mati je pred avojo smrtjo mislila nAme. Ali zdaj fte dvomil, da Bog skrbi za one, kateri zaupajo vanj ? V tvojo tolažbo mi je Bog ohranil življenje, da sem ti prinesla materino oproSčcnje in blagoslov. Pomore ti ludi, da voljno pretrpi « svojo nesrečo. M6li: »Zgodi se Tvoja volja«, mili moj Bene, ponižno se podvrzi kazni, in trpljenje ti bo lažje,«

Dolgo je Se tako govorila z menoj, in pri njenih to'ažilnib besedah tajal se je led okrog mojega srca. Od tedaj se nisem več ogibal našega duhovnika. Podučeva! me je in spravil z Bogom. Pokazal mi je pot do obžalovanja in udanosti v voljo božjo, kajti pokoro zahteva vsak greh. In kadar se zatemnl moj duh v tem žalostnem življenju, in kadar upada moj pogum, hitim k svojemu očetu, da dobim tolažbe svojemu srcu v njegovih naukih.

Jetnik umolkne. »Ali niste ničesar več čuli o svojem očetu?« vpraftam ga po kratkem prestanku.

»Sol je v Ameriko, ker sem onečastil v domovini njegovo ime.«

• Ali vidito večkrat avojo soprogo?«

•Zvesta je svoji obljubi«, odgovori z žarečim očesom. »Kadar more, pride k meni. Njo imam zahvaliti, da morem govoriti mirno, da ne polni več obup mojega srca. Ona mi je pokazala pot v nebesa, zaradi nje trpim voljno svojo nesrečo «

Pogleda me s svojimi temnimi otožnimi očmi. • No, dragi gospod«, odgovori mi resno, »nikdar več ne morem biti vesel. Onečastil sem dobro ime stare, poštene rodbine, položil sem v grob svojo mater, zagrenil sem življenje svoji plemeniti ženi, vse to so spomini, ki me morč.«

Ne vem mu kaj odgovoriti, in nekako lažje mi je bilo, ko pristopi moj vodmk in opomni, da je čas oditi. Z nekaterimi aočutnimi, tolažilnimi besedami podani jetniku roko v slovo. Njegov otožni obraz spreleti za hip žarek veselja.

•Podajate mi roko, gospod, ko ste čuli mojo povest«, pravi ginjen. Iz vsega srca Vas zahvalim za sočutje, s katerim ste me poslušali. Kako dobro to stori bolni duSi; Bog Vam povrni!«

•Kdor stoji, naj gleda, da ne pade. Vsi amo grešniki in jedino upanje nase je bo^je usmiljenje.« Spremi me do cerkvenih vrmt. Tam postanem nekoliko hipov in gledam na neizmerno morje, katero s« blišči v žarkih zahajajočega solnca.

•Podoba večnosti«. govorim ganjen, -kjer se spremeni žalost v veselje.« Se jedenkrat mu stisnem roko in odidem

V.

Dve leti potem sem bil pri neki rodbini blizu Pontoraona.

•Nocoj dobimo v svoj krog še prav prijavnega družabnika«, pravi m: gospodar. »Našega župnua obišče njepov stari, duhoviti prijatelj, dušni pastir na gori »veleča Mihaela«

liora sv. Mihaela: V hipu mi stopi f r*1 oči biedi obraz ubozega jetnika . . . Zvečer dobim priložnost in poprašam zanj.

»To pomlad »mo ga spremili k večnemu počitku«, pripoveduje duhovnik. »Vedno boij se ga je prijemala nevarna pr*na bolezen, da ga je naposled položila v grob«

•Ubogi človek' £e tako mlad. pa —. Nikdar me ni kaka stvar tako pretresla, kakor takta: njegova povest«.

•Škoda je bilo zanj«, povzame duhovnik resn Itene pl Kamon je bil jeden najbolj nadarjenih ljudij, kar sem jih poznal in odično izobražen v ziunstvib in umetnostih. Koliko dobrega bi bil labko storil. da ga ne bi vzgojili brez vere. Več so grešili na njem. kakor on

• am . . . lak človek ni mogel dolgo živeti v ječi; oprostila

ga je smrt . . . Spoznal je resnico o pravem času in ni »e pogubi! L mri je lahko in mirno. (log mu bodi milosten . . .«

Vsi molčimo zamišljeni. l'o dolgem preslantu vjra.-am »Ia uboga Lu- ja. njegova soproga?«

»Stregla mu je v zadnjih trenotkib, in mu naposled zatiMiila oči . . . Nisem >e videl tako n</n«ya. vdanega bitja. Pasi se je nji »ami pozna.o silno trpljenje na b.edem obrazu, lila je v n;egovo srce tolažbo z mirnimi, ljubeznivimi be-eJatni. Prosila ga je revica oproš^enja. da je postal ne«rečen zaradi nje — in nase ni misl.la Po njegovi smrti je oaula v samostanu Pontorsonskem. ange.j med angelji krščanske ljubezni — sestra usmiljenka . . .

Vsem so bila srca polna, vsi smo spoznali v žalostni zgodoi čudovito mpč vere. V nji je tolažba ubugemu človeškemu srcu.