K današnji premieri
| ← Nove smernice | K današnji premieri Prešernove hlače (Podlistiki II) Fran Milčinski |
Radio → |
| |||||||||||||||
Pepe, ta ki sedi v uredništvu in sedi zadnja dva tedna v rubriki za »Kulturo in prosveto«, je dejal, naj grem jaz, on da nima časa. Pred vrati naj si obrišem čevlje in potem navrtam gospoda avtorja zastran luči sveta, kdaj jo je zagledal, in kdaj namerava čil in čvrst osrečiti slovenski narod s svojo sedemdesetletnico. Itd., itd. Reč da naj malo sfriziram in na čisto spisano prinesem uredništvu — ne bo zastonj! Kadar gre on po takih potih, je dejal, že prej doma načečka vso stvar, še preden gre nad avtorja. Kajti, je dejal, edino tako poročilo, ki ga črpa zgolj iz globine duše in ne da bi poprej poznal delo in pisca — edino tako poročilo, je dejal, da je čisto objektivno. Čim pa poznaš avtorja, je dejal, in poznaš delo, je dejal, že oboje vpliva na tvojo sodbo in nisi več objektiven.
Pepe ima jako bogat zaklad življenjskih izkušenj.
Želel mi je srečno pot, še to mi je povedal, kje ima gospod avtor svojo pisarno, in me je vrgel venkaj. Na jeziku mi je bila skromna želja po majhnem predujmu. Toda, kakor rečeno, Pepe je bogat življenjskih izkušenj in me je bil vrgel venkaj.
Jako me je zanimalo spoznati pisatelja, ki ima pisarno.
Z nekaterimi pisatelji že imam čast in mi včasi natočijo kozarček vina, da jim ga popijem na zdravje. V kinč so vesoljnemu narodu, kajti že od pamtiveka je poezija dar nebeški! In mi je znano, da nekateri pisatelji niso neoblagodarjeni s posvetnim imetjem in da imajo pisalne mize. Ali kar pisarne nima nobeden. Jaz npr., jaz ne bi tajil, da ne bi bil pisatelj — tudi Pepe je dejal, čemu bi tajil! Toda kar se mene tiče, jaz pišem svoje stvari koj na kolenih, morebiti se jim pozna, da jih.
Zelo sem tedaj koprnel, iz zob v zobe spoznati odličnega gospoda avtorja in njegovo pisateljsko pisarno.
Jesenski dan je bil po starodavnih ulicah ljubljanskih, ko me je noga zanesla na lice mesta.
Pozdravljeno mi, lice mesta!
Na hiši ob vhodu je pritrjena tabla z imenom gospoda avtorja. Ne vem, ali si jo je naklonil sam, ali mu jo je še pred smrtjo vzidal hvaležni narod ... Temu bodi kakorkoli — vstopil sem.
Resnično, bila je pisarna! Tri ženska bitja so sedela notri in so trkala na stroje. Dehtelo je po muzah ... Iz ozadja se je čulo rezgetanje Pegaza ...
Obrisal sem si čevlje in vprašal, ali imam čast ...
Ena izmed muz je odgovorila, da ne, in mi velela, naj se izvolim potruditi naprej v drugo sobo.
S svetim strahom sem odprl pokazana vrata, že sem stal v svetišču peresa in si brisal čevlje.
Jako zanimivo! Takoj se spozna: tukaj živi, tukaj deluje pisatelj, ki ima pisarno. Kamor pogledaš — papir in svinčniki in črnilo in radirke! Vsak najmanjši predmet odmeva literaturo.
Gospod avtor je sedel za široko pisalno mizo in je še dokaj mlad mož, toda čil in čvrst na duši in telesu. Lica je obritega in malce plešast, kadar nima na glavi klobuka. Imel ga je na glavi. V roki je držal telefonsko slušalko in je klical: »Halo!«
Vmes me je pozval, naj le sedem, zato da ne bo nič draže.
In je vnovič zaklical: »Halo!«
Zaklical je »halo!« s krepkim, moškim glasom, ki si mahoma osvoji simpatije najširših krogov.
Telefon se ni odzval klicu.
Pa je gospod avtor ponovil: »Haloo!« in je ponovil ta klic v vprašujočem tonu, spodbujajočem hkratu, očitajočem in vendar prizanašajočem, kakor bi rekel: »Kdo božji me kliče tukaj in ob tej uri in se potem ne oglasi, kdo? Naj ne odlaša, naj se javi!«
Občudoval sem, koliko izraza je moči položiti v eno samo kratko besedo. Koj se vidi, kaj je avtor, ki ima pisarno.
Še enkrat: »Haloo!«
Nič odgovora!
Simpatični gospod avtor pa se ni za korak umaknil od telefona. Vnovič je zadonel njegov glas: »Halo, halo!« in je zadonel to pot rahlo, tajinstveno, nežno, — tako bi v »Malih oglasih« idealen golob vabil idealno golobico na vkupen izlet v večerno naravo in ne bi bil zakon nikakor ne izključen. Če je bilo onkraj telefona žensko srce in je čulo klicanje, kar kolena so se mu morala šibiti, v ustih se mu zbirati slina. Tako očarljivo je bilo klicanje gospoda avtorja.
Onkraj telefona ni bilo ženskega srca ali pa je bilo baš zasedeno — ni se odzvalo vabečim glasom.
Pa je gospoda avtorja minilo potrpljenje in je zabrenkal na struno možate odločnosti: »Halo! Halo!« Njegov glas je obetal bližajoče se dogodke.
Še en hip je čakal in poslušal, še en hip. — Potem pa je z moško pestjo udaril ob mizo in zagrmel v telefon: »Sakrament! Kdo je zvonil? Kdo zvoni in potem ne da odgovora? Ali mislite, da svoj čas kradem? Kaj? Nič ne oprostim, nič! To je škandal! Pritožil se bom!« In je obesil slušalko in petkrat navil telefon in me vsega prepadenega prijazno vprašal, kako se je to zgodilo, da sem svojega starega s sekiro česnil po glavi.
Poklonil sem se, da imam čast in naj mi dovoli, da mu že ob tej priliki čestitam na sedemdesetletnici, ki jo bo praznoval v tako mladih letih! Kar se pa tiče sekire in starega, pa da jako obžalujem in da nimam časti ...
Začuden me je pogledal gospod avtor, mokrocvetoče rožice poezije so mu odmevale iz globokih oči. Vprašal me je, mar nisem Alojzij Rohne iz Tepene vasi, tega da je klical danes na ta dan in danes na to uro ... Če nisem, kdo pa sem?
Povedal sem, da ima ugledno uredništvo čast in me je poslalo, da bi mi velecenjeni gospod avtor izvolil razložiti zaradi luči sveta, kako je bilo s tisto lučjo, ki jo je zagledal, in ali je velecenjeni gospod avtor še čil in čvrst na duhu in telesu in ...
»Stojte!« je zaklical gospod avtor. »Naredite piko in nov odstavek — koga pa pravzaprav iščete?«
Izjavil sem, da imam čast in da iščem gospoda avtorja nove igre, ki bo imeli te dni premiero.
Pa je pričel gospod avtor kričati: »Ni ga, ni ga! Neizrecno mu je žal gospodu avtorju igre, da ga ni, toda ni ga in ni ga!«
Prosil sem, kam da je šel, in ali kmalu zopet pride in ob kateri uri bi smel imeti čast ...
Pa mi je gospod, ki ni bil avtor, odrekel čast, da je ne bom imel, in da se je velecenjeni gospod avtor neznano kam odpeljal v meglene daljave. Zdravniki da so mu prepovedali vse premiere in intervjuje in kritike in sploh vse. Le špinača da mu je še dovoljena, prežganka in »Uradni list«.
Ta novica me je potrla.
Gospod pa, ki ni bil avtor, je dejal, da je gospod avtor pred svojim odhodom pooblastil njega, gospoda namreč, ki ni avtor, da mesto gospoda avtorja deli strankam vse zahtevane informacije, bodisi zastran luči sveta, bodisi zastran duševnega stanja, bodisi zastran česarkoli. Tedaj, ako želim ... Toda hitro, hitro, hitro, škoda je za čas!
Dva dinarja sem imel v žepu, za cigarete sta bila namenjena.
Pa sem se opravičil, da mi kri teče iz nosa in sem bil jako vesel, ko sem stopil iz hiše na cesto.
S pisatelji, ki imajo pisarno, ne kaže imeti opravka.
(Jutro, 4. novembra 1925)