Nove smernice
| ← Pobje učenosti | Nove smernice Prešernove hlače (Podlistiki II) Fran Milčinski |
K današnji premieri → |
| |||||||||||||||
V našem političnem življenju so na vidiku nove smernice. Slovenci smo zamudili že marsikake smernice, ki so bile na vidiku. Ne zamudimo tudi teh in je želeti, da sledeče vrstice ne ostanejo glas pišočega v puščavi! Kajti mi ni treba šele omeniti, da je stvar važna. Dosedanja naša politika se ni obnesla. Premagala jo je politika gospoda Stjepana Radića. Premagala jo je z novo svojo taktiko in z novimi metodami. Učiti se moramo od gospoda Radića. Njegova taktika in njegove metode morajo postati smernice tudi za naše politično življenje, ako hočemo, da bomo uspeli.
Ne tajim: naše politično življenje je bilo dokaj živahno: število shodov, zborov, člankov, predavanj, brošur, jubilejev in prezgodnjih parte zanesljivih pristašev stranke je milijon!
Kaj nam je pomagal ta milijon? — Kaj nam pomaga?
Gospod Stjepan Radić poljubuje in gre zmagovito svojo pot.
Poljubi — ti so tisto!
Po Hrvatskem je poljubil gospod Radić že vse in po Dalmaciji skoraj vse in se je zgodilo, da se je v Baški nazadnje lotil še morskega volka, da bi ga — kajti gospod ne vidi dobro, in se mu poljub le zato ni posrečil, ker je morski volk jadrno odnesel pete.
Na poti v Beograd je med vožnjo poljubil vse železničarje in potnike, nekatere celo po dvakrat, in potem je bilo v Beogradu deležnih njegovih poljubov 12000 seljakov, 578 ciganov in buržujev in 6 ministrov, in še ne bi bil zaključil poljubovanje, da se mu niso zbrusile ustnice in se je moral vrniti v Zagreb, da mu jih na novo podplatijo.
Tako gospod Radić!
Naši vodeči politiki pa križem držé ustnice in jih ne ganejo ne toliko, kolikor je črnega za nohti! Tužna nam majka!
Res je: med našimi politiki je nekaj gospodov, ki jim oziri na častitljivi njih stan branijo, da bi poljubovali. Ne bi se spodobilo! Povsod se dobé hudobni ljudje, ki bi hitro kaj mislili in govorili.
Zalibog tem gospodom ni pomoči. Smernice so tu in se bodo morali imenovani gospodje odločiti: ali bodo pustili svoj častitljivi stan, ali bodo pustili politiko. Ali to ali ono! Nove politične smernice zahtevajo politike, ki poljubujejo brez slehernih ozirov in ne poljubujejo le tako, tako, nego so v poljubovanju mojstri in podkovani temeljito.
Bojim se: gospod Stjepan Radić bo prišel v Slovenijo, kakor je zagrozil, in bo poljuboval in potem smo Slovenci na nočni posodi. Oziroma se pravilno reče: »na posteljni posodi«, kakor svetuje dr. A. Breznik, ki stvar razume!
V Sloveniji čaka gospoda Radića obilo opravila — v Sloveniji še ni poljuboval razen na Bledu cestno svetilko, kajti — kakor rečeno — gospod je kratkoviden, in pa enega gospoda je poljubil v Ljubljani. Pa ta gospod taji, da ga je.
Toda gospod Stjepan Radić se ne plaši pred delom in poljubi.
Gospod Stjepan Radić računa, da mu bo mogoče in da bo v desetih dneh poljubil vse Slovence, kakor stojé in ležé. Seveda je gospod Radić silno izurjen v poljubovanju spričo dolgoletne vežbe v tej stvari. Pravijo, da lahko hkrati poljubi deset oseb, odraslih in brkatih, in še bo nadaljnjih trideset oseb na šest metrov naokoli oškrobljenih od njegovega poljuba. In pravijo, da sedaj uporablja za poljube posebne patent-ustnice iz gumija, in ko so predrsane, si natakne druge in se mu zaradi ustnic ni več treba vračati v Zagreb.
Bojim se, da bo naša politika doživela strahovit polom, ako se merodavni naši krogi koj ne zganejo. Naj bi se zganili! Zadnja ura že trka na duri.
Treba bo to in ono. Treba bo novih sposobnih ljudi — takih, ki znajo. Političnim tečajem bo treba izpopolniti spored in tudi političnim listom se obetajo nove važne naloge.
In ne vem, če ne bodo nove smernice imele še te posledice, da bo našemu ženstvu pripadla v politiki odličnejša vloga.
Ni moj namen žaliti kogarkoli ali odrekati komurkolemu sposobnosti v poljubovanju. (Ne vem, ali se reče »komurkolemu« ali »komurkoliju«. Na pošti, na oddelku za zavoje, vem, da sklanjajo: »kole — koleta«.)
Toda kar se tiče poljubovanja, moramo biti pravični, priznati moramo ženske vrline, koder so. Na tem polju pa ženskam ni odreči izrednih vrlin. Ženske poljubujejo jako vestno, vztrajno in z ljubeznijo do stvari. Poljubujejo moški, ženski in srednji spol. Poljubujejo ga na lica, na usta, na čela, na roko in kamorkoli! Poljubujejo tudi fotografije in pisma in svetinjice in kužke in mačke in kanarčke in papige in bele miši. Poljubujejo kruh in karanfil in rožo. Mislim: pod milim nebom ni stvari, ki je ne bi poljubovale. Mislim: njim tudi morski volk ne bi odnesel peta! Ta izredna njih vrlina se ne da utajiti nikakor ne! In bodo kos sleherni konkurenci!
In bi me le veselilo, ako s tem migljajem izravnam pot našemu ženstvu k novemu poklicu. Bilo srečno! In se jim priporočam in se morebitni poljubi, namenjeni na moj naslov, lahko odlože kar zunaj pred mojimi vrati v nabiralnik za pisma. Je sveže pobarvan in bo vsak dan umit z lizolom.
(Jutro, 30. avgusta 1925)