Kako je medved hruške tresel

Kramarca Narodne pripovedke iz Mežiške doline
Kako je medved hruške tresel
Vinko Möderndorfer (1894)
Nezgoda
Izdano: COBBIS 2830133
Viri: COBBIS 2830133
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Na Plešivcu je nekaj kmetij, ki so po več ur oddaljene druga od druge. Kmetje so zato navezani sami nase in v sili ne dobe od nikoder pomoči, kar ima večkrat hude posledice. V take težave je zašel pred davnim časom tudi kmet Ljubenc na Plešivcu. Blizu hiše je stala velika, stara hruška. Stala je na bregu, tako, da se je prezgodaj odpadlo sadje skotalilo v dolino. Neke jeseni je hruška izredno dobro obrodila. Kljub temu, da je sadje že odpadlo, Ljubenc še ni otresel hruške, češ. Letos je dobro obrodila , nekaj sadja bo že še ostalo na njen. Pa tudi časa ni imel za otresanje, ker bi moral zaposliti pri pobiranju vso družino. Ta pa je delala na polju. Nekega jutra je šla ofarca po vodo. Nekdo je tresel hruške. Vesela je šla pod hruško in pobirala sadje: »Očka, le tresite, jaz bom pa pobirala.« ko je napolnila predpasnik, se je hotela zahvaliti kmetu in je pogledala na drevo. Na drevesu je zagledala medveda. Zakričala je, spustila nabrano sadje iz predpasnika, pa stekla v hišo klicat Ljubenca. Ta se je hudo jezil, polagoma pa potolažil pa si mislil: »saj je vseeno, če se tresem hruške jaz ali medved, le pod hruško moram naložiti veje, da se sadje ujame in se ne zvali v dolino.« To je tudi napravil, se zaklenil v hišo in gledal skozi špranjo, kdaj bo medved nehal tresti. Pod hruško so stale gare. Ljubenc jih od strahu ni utegnil potegniti iz pod drevesa. Hruške so padle tudi nanje in Ljubenca je bolelo srce, ko je slišal padati hruške na les, da so se obtolkle. Medved se je naveličal tresti hruške, ali pa se mu je zdelo, da jih bo zadosti. Lezel je z drevesa, ko pa je stopil na najnižjo vejo. Se je zlomila in z vso medvedjo težo je telebnil na gare. Premaknile so se in drvele vedno hitreje in hitreje po klancu navzdol v prepad. Medved je med vožnjo strašno rju in posnemal človeške glasove. Gare z medvedom so priletele v prepad pri Gospoličevi bajti. Medved je bil ves pobit. Bil je tako jezen, da je razbite gare popolnoma razdejal. Od tega časa ni hodil več hruške trest.