Kako je medved hruške tresel Narodne pripovedke iz Mežiške doline
Nezgoda
Vinko Möderndorfer (1894)
Loterija
Izdano: COBBIS 2830133
Viri: COBBIS 2830133
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Na Uršlji je bilo nekoč veliko medvedov. V starih časih je bil lov na divje zveri zelo nevaren. Najbolj varno je bilo, če se je prvi lovec postavil pred medveda in spustil hlače čez kolena. Medved se je tedaj prestrašil, da je Adam od mrtvih vstal, pa se je od samega strahu postavil na zadnje noge. Če je bil drugi lovec hiter, je zadel medveda, kajti meril je lahko na belo piko nad medvedovim srcem. A tudi tak lov je bil še vedno nevaren. Zato so ljudje kopali globoke jame in jih prekrili z vejevjem. Medved ne pazi in pade v jamo, lovci pa imajo potem lahko delo in jim tudi ni treba slačiti hlač. Tudi pod Uršljo so skopali tak jarek. Že drugi večer je imel medved smolo in je padel v jamo. Ko je bil že v jami, je šla stara jezična Uršlja s kolovratom v roki k sosedi na prejo in pogovor. Pa je Urša več mislila na druge kakor na sebe, ni gledala, kje hodi in je padla v jamo. Dobro je bilo le, da ni padla s kolovratom vred na medveda, ampak zraven. Če bi Urša ne bila prepričana, da pride zaradi svojega bogoljubnega življenja naravnost v nebesa, bi si bila gotovo mislila, da je padla v pekel, in da preži v nasprotnem kotu sam Vrag na njo, tako pa je kmalu ugotovila, kdo je. Huda, huda ji je predla. Kakor hitro je zavpila ali le malo premaknila ustnice, je že stal pred njo in jo hotel požreti. Obvarovala se ga je tako, da je pridno predla in gledala samo v kolovrat. Sosedova Mojca pa je šla naprej k Urši. Urše ni bilo doma in povedali so ji, da je že o mraku odhitela k njej na prejo. Šli so jo iskat in jo našli. Spustili so ji dolgo lestev v jamo, a rešiti je niso mogli, ker je medved prišel bližje, kakor hitro se je ustavil kolovrat. Prišli pa so na pametno misel in spustili velika vrata med medveda in Uršo ter jo srečno izvlekli iz jame. Odsihdob Urša ni več hodila na prejo in tudi druge ljudi je pustila s svojim dolgim jezikom na miru, še celo o medvedu ni dosti govorila zato so se ji čudili stari in mladi.