Kako odkupnino je ban naložil Mihajlu
| ← Kako je ban izpustil sužnje | Kako odkupnino je ban naložil Mihajlu Tolovaj Mataj in druge zgodbe Fran Milčinski |
Trideset sužnjev išče junaka za dvoboj → |
| |||||||||||||||
Kako odkupnino je ban naložil Mihajlu
Bana ni bilo drugi dan s krstne slave, ni ga bilo tretji dan. Veselo je godoval pobratim Gavran. Bobni so bili, svirala so svirala, okoli bogate mize se je gostila častita družba, a najbolj čaščen je bil boriški ban. Zato se mu ni mudilo domov.
Dan za dnem sta hodila devojka Roža in mladi Marijan na grajski vrt, kjer se po sivem zidovju bujno vzpenja plezajoča roža. Ob kamnitem stolpu pod ozko lino sta poslušala mile tožbe osamelega sužnja Mihajla. Klical je rodno maj ko, še je klical in rotil boriškega bana, naj ga oceni, da se odkupi. Ali naj mu odrobi glavo! Le nikar naj ga ne muči po sedmih groznih letih še osmo leto v temi in železju!
Četrti dan se je vrnil ban in je bil dobre volje. Objel je ljubljenega sina edinca, pozdravil je drago sestro.
A sestri je tičala bol v duši in očeh, ni odlašala, govorila je bratu: »O moj brate! Vsa zemlja pozna boriškega bana, da je hraber in silen — kaj ti je treba še drugega potrdila. Čemu iščeš dvoboja? Na borišču ne odloča le junaštvo, odloča tudi sreča. Ne izzivaj Boga, ne tvegaj brez haska življenja! In če se zgodi in ti nesrečni sužnji ne najdejo junaka za dvoboj — dal Bog, da ga ne najdejo! — kaj ti koristi, da jih zopet vržeš v temo in okove?«
Ban se je smejal. S svojo silno roko ji je objel mlado glavo in si jo pritisnil na bratovske prsi. »Ne boj se zame, dobra sestra! Nima ga zemlja junaka, da se mi postavi nasproti. Zaman ga bo iskalo po mestih in gradovih trideset mojih sužnjev, brez njega se mi bodo vrnili. Pa ko se vrnejo brez junaka, kdo ti pravi, dobra moja sestra, da jih vendarle ne izpustim brez pare dinarja? Ali naprej jim nisem smel razodeti te svoje namere, da jim ne opeša živo iskanje.«
Sestri se je razvedrilo lice, hvaležna je poljubila bratu roko. Zajokal pa je sinko Marijan.
Oče ga je vzel na koleno. »Ej, kaka sila se pa tebi godi, da vekaš, mali mi junak? Glej, tvojo teto, strogo mi sestro sem utolažil, da me ne gleda več tako mrko! Pa se mi še ti izpovej, kakšna bol ti gloda mlado dušo! Tudi tebi najdemo zdravila, mojemu edincu.«
Sinček se je privil k očetu. Z mehko roko mu je božal ra-skavo lice, z ihtečim glasom mu je pravil o sužnju, ki osamljen toži v kamnitem stolpu in kliče in obupuje.
Banu se je omračilo lice. Pogled je obrnil v sestro, s pogledom ji je očital: To si ga ti naučila, sestra!
Sestra mu ni umaknila očesa. Sinko na kolenu pa je dejal: »Vse druge si izpustil, očka, zakaj ne izpustiš še njega?«
Ban je odgovarjal sinu, a so besede veljale sestri: »Mihajlo mi je prizadel gorja, da mu ga ne morem pozabiti. Njegovo ime je mojemu srcu oster nož. Onkraj Kolpe je bil zbral zoper mene četo, kmet zoper bana, pridrvel je nad moj beli Borič, oplenil in požgal mi vasi naokoli. Pa mu tega niti ne bi očital, tako je pač junaštvo in njegova pravica in sreča in usoda. Tudi moje čete plenijo in požigajo in zasužnjujejo ljudi. Zažgali pa so mi Mihajlovci grad, niso ga zažgali po junaštvu, pomagal jim je vihar. Branil sem s svojimi možmi obzidje, tedaj mi je v požaru preminila zvesta žena, tvoja mati, Marijan! Bolna je ležala, ni se mogla braniti. Ti si bil majhen, komaj si zagledal luč sveta. Tebe je rešila stara Mara, tvoja majka ji je umrla na rokah.«
Privil je sinka k sebi in mu gladil svetlo glavico.
»Povrnilo se je Mihajlu. Cez leto dni je nanesla sreča, zajeli so ga moji ljudje, ujeli ga brez boja in krvi. Sedem let že tiči v temnici. Sedem let je molčal, zdaj šele se spominja svojega gospodarja, boriškega bana, in ga kliče. Ko ga kliče, boriški ban ga sliši. Naj ga privede ječar Juro!«
Sestra je položila roko bratu na ramo in je prosila: »Milostiv mu bodi, brate, da najdeta milost pred Bogom ti in tvoj rod.«
Odprla je vrata in zaklicala ječarju Juru banov ukaz. Srepo in nemo je predse gledal ban.
V veži je zazvenelo sužnjevo železje, začul se je ječarjev težki korak.
Na pragu se je pojavil ječar Juro, za roko je peljal sužnja Mihajla. Kamor ga je postavil, ondi je obstal. Cunje so mu pokrivale izsušeno telo, pleča in kolena so mu bila gola, na vratu, na nogah je imel rane. Oči so mu mižale in mežikale v mladem licu, odvajene so bile soju in svitu.
Zavekal je Marijan, zaječala je sestra Roža. Slišal ju je suženj Mihajlo in se je zdrznil.
»Ujetnik moj Mihajlo,« se je oglasil ban, »ali ne vidiš svojega gospodarja, da se mu ne prikloniš?«
»Ne, boriški ban, ne vidim te. Sedem let me ni ogrelo sonce, sedem let me ni obsijala luna, odvadile so se mi oči dnevu in svetlobi. Sedem let je preteklo, kar te nisem videl, boriški ban. Sedem dolgih let se ti ni zdelo, boriški ban, da me pogledaš. Zdaj, čez sedem dolgih let, sem tak, da sem vreden tvojih oči.«
»Ti si me klical iz ječe kamnite, nisem jaz tebe.«
»Vse druge si izpustil, le mene nisi. Še mene oceni! Ali pa mi odrobi glavo! Sedem let — dovolj mi je muk. Tako ali tako! Živa glava ti plača odkupnino, mrtva ti je ne bo.«
»Ne ukazuj mi, suženj! Ne očitaj mi svojih muk, sam si jih kriv. Zbral si bil zoper mene četo, kmet se je uprl zoper bana. Pridrvel si nad moj beli Borič, plenil si in požigal, zasužnjil sto mojih ljudi...«
»Boriški ban, kdo je začel? V miru smo živeli onkraj Kolpe, v miru in blagostanju. Na polju nam je rodila pšenica, po hlevu je mukala živina, okoli doma so pevale devojke. V temni noči in nenadoma si nas napadel s svojimi plačanimi hlapci. Svetili so ti goreči naši domovi, ko si grabil naše blago in živino in v suž-nost pobiral mladeniče in mladenke. Koliko majk je zaplakalo, koliko sester se zavilo v črno. Tudi meni ste ubili brata, edinega, zvestega, moji maj ki starejšega sina, njen ponos.«
»Tako je junaštvo!« je mrzlo dejal ban. »Moško se je bil tvoj brat, moško je storil smrt.«
»Če je bilo tvoje početje junaštvo, je bilo naše še večje. Vdrli smo semkaj, ne željni tujega blaga, marveč zato, da otmemo zasužnjeno našo kri, da ti zopet vzamemo krivični plen in ga vrnemo nebogljenim žrtvam, in še zato, da ustrahujemo tebe in tvoje plačance in si priborimo mir.«
»Umoril si mi ženo!«
»Ubil si mi brata! — Hudo mi je zaradi vseh grozot. Ti si napadal, mi smo se branili. Da nisi napadel, živel bi moj brat, živela bi tvoja žena. Žal mi je tvoje žene, bila je mati. Nekrivo jo je zadela prezgodnja smrt. — Boriški ban, domišljaš si, da si junak, da ti ni para v vsej zemlji. Toda čuj me, strah si vse zemlje in preko njenih mej! Tako ni junaštvo!«
Devojka Roža je poslušala in svetile so se ji solzne oči.
Dražili pa so boriškega bana bridki očitki nesrečnega sužnja. Pričakoval je bil ponižnih prošenj, namesto prošenj, glej obtožbe!
»Ko nisem jaz, mar si ti junak?«
»Bojazljivec nisem. Rad tvegam življenje, če gre zoper krivico. Toda nisem nasilnik. Ne sovražim nikogar, a ljubijo me mnogi. Ponosen sem, koliko imam pobratimov. In se lahko zanašam nanje, dali bi zame desno roko. Usmiljenje in bratstvo je moje junaštvo.«
Naveličal se je ban prerekanja. »Ako te ocenim, kolikšno mi plačaš odkupnino?«
»Trden dom imava z materjo, davnih pradedov zibelka je tekla pod njenim krovom. Ako treba, prodava ga — roke mi bodo živile ostarelo maj ko. In če ti ni dovolj naš dom, kar boš še zahteval, založe mi pobratimi.«
Dejal je ban in so mu bobnali prsti po svetli mizi: »Poznam tvoje pobratime od one strani Kolpe. Nebrzdani so kakor ti. To je Vrčič z znamenito sabljo ...«
»Vrčič je moj kum. Za očetom je dedoval sabljo, od dedo-vega pradeda je pri hiši, branila je dom nad dvesto let, že je bila v Jeruzalemu na grobu Gospodovem, kakor blažena svetinja jim varuje hišo in rod.«
»In je Maljkovič tvoj pobratim,« je povpraševal ban, »junak z dolamo, s plaščem častitim?«
»Hraber je junak,« je odgovarjal Mihajlo, »zvest mi je pobratim. Dolamo je bil podaril njegovemu očetu sam svetli car, oče je bil carju rešil življenje.«
»Še o Nikoliču sem čul, da se ponaša s petimi čelenkami, zlatimi peresi, na kučmi, za junaštvo jih je dobil v petih bojih.«
»Pobratim je moj in ponosen sem nanj.«
Boriški ban je vstal. Mrzel mu je bil pogled, sovražne so mu bile besede. »Ko se hvališ, kako te ljubijo pobratimi, izpustim te na moško besedo in ti določim tole odkupnino: Vrčičevo sabljo, Maljkovičevo dolamo, Nikoličevih pet zlatih peres čelenk. Na maram, da krov prodaš iznad sive glave svoje majke.«
Suženj Mihajlo je stisnil zobe; šibile so se mu noge, pristopil je ječar Juro, da ga podpre, Mihajlo je z roko zavrnil njegovo pomoč.
Roža, banova sestra, se je nagnila k bratu: »Nikar ga ne sramoti, brate! V novcih mu določi odkupnino!«
Suženj Mihajlo ni videl devojke, a je čul njen glas, razumel je njene besede. Tja se je priklonil, od koder je prihajal glas: »Bog te blagoslovi, devojka!«
Boriški ban je bil besen, a je prikrival besnost. »Da ne pozabim Konjeviča, tudi on je vrl junak.«
Suženj Mihajlo je zrl v tla in tiho dejal: »Najljubši mi je od vseh, a nima blaga.«
Boriški ban je govoril in je sikal kakor gad: »Ti si junak, jaz nisem. Tebe ljubi ves svet, jaz sem zemlji le v strah. Zate bi dali, se hvališ, desno roko — glej, še od Konjeviča zahtevam desno roko od ramena, to bodi tvoja odkupnina!«
Zavekala je banova sestra in iztrgala malega nečaka Marijana iz očetovih rok. Zbežala je z njim iz dvorane, skoz vrata se je čul njen divji jok.
Ta jok je dal sužnju moč, da ni omahnil na tla. Poslušal je in molčal.
Ban pa je še rekel, da bo dal sužnju pismo, ki bo pričalo pobratimom banove besede. Trideset dni mu določa roka, da gre domov, zbere odkupnino in se z njo vrne.
Brez besede, brez pogleda, brez poklona je odšel suženj Mihajlo z ječarjem, da mu sname železje z vratu in z nog in ga spremi na cesto, po kateri si bo iskal pot v domači kraj.
Trideset dni odloga! Dovolj, da še enkrat vidi preljubi dom in se poslovi od ostarele majke in zvestih pobratimov. Potem se bo vrnil v suženjstvo in smrt. Kakšno odkupnino je zahteval bo-riški nasilnik, ne sme doma nikdo niti slutiti.